VSRS Sodba X Ips 424/2014

Jedro

Namen vračila davka po 11. členu ZDMV je v preprečitvi kopičenja davka (v različnih državah) zaradi prenosa vozila, zaradi česar je predvideno vračilo plačanega DMV za motorna vozila, ki se v RS ne registrirajo, ker zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo članico EU teritorialno zapustijo njeno ozemlje, a še naprej obstajajo in se bodo tudi uporabljala v prometu, vendar ne na ozemlju RS. Ni pa namen 11. člena ZDMV v povračilu škode (v katero je lahko zajet tudi znesek plačnega DMV), ki zavezancu nastane zaradi uničenja vozil, ki se v prometu ne bodo nikoli (več) uporabljala, ne v RS ne v drugi državi.

Ker primerjana položaja, ko vozila zapustijo ozemlje RS zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo pred prvo registracijo in ko so vozila uničena pred prvo registracijo, nista bistveno enaka položaja, ki bi zahtevala enako obravnavo, stališče sodišča prve stopnje in davčnih organov, da se revidentki plačan DMV za vozila, ki so bila uničena v požaru, še preden so bila registrirana, ne vrne, po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 4234-52/2010-11 (11-110-03) z dne 11. 1. 2012, s katero je prvostopenjski davčni organ zavrnil revidentkin zahtevek za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 43.994,10 EUR. Ministrstvo za finance je pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo, št. DT-499-17-34/2012-2 z dne 19. 2. 2014, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi. Glede na tožbene razloge še dodaja, da niti 5. niti 11. člen Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) ne določata, da se vračilo davka na motorna vozila izvede tudi v primeru uničenja vozil v požaru oziroma zaradi višje sile. Sodišče določb ZDMV o vračilu davka ne more razlagati tako široko, da bi te veljale tudi v takem primeru. Poudarilo je, da je ugodnosti, ki jih daje zakon s področja javnih financ, kot izjeme vedno treba razlagati ozko in skladno s pogoji, ki jih zakon za te oprostitve predpisuje.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo vlaga revidenka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni obrazloženo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da gre za odločanje o revidentkini pravici do vračila plačanega DMV v višini 43.994,10 EUR, kar presega zahtevani znesek za dovoljenost revizije.

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revidentka 31. 3. 2010 na podlagi 11. člena ZDMV vložila zahtevek za vračilo DMV v višini 43.994,10 EUR, ki ga je v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) plačala za vozila, ki so 16. 12. 2007 zgorela v požaru. Vozila so bila uničena, še preden so bila registrirana.

8. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je revidentka upravičena do vračila plačanega DMV za nova motorna vozila, ki so bila uničena v požaru, po tem ko je nastopila zakonska domneva, da je bil z njimi opravljen promet in je zato nastala obveznost za obračun DMV, a še preden so bila registrirana in dana v nadaljnjo uporabo. Ni sporno, da ZDMV vračila davka v takem primeru izrecno ne predvideva. Sporno pa je, ali bi moral davčni organ šteti, da je bila v tem primeru zakonska domneva, da so bila vozila dana v promet, naknadno izpodbita, in je bil zato DMV neupravičeno obračunan in plačan, oziroma podredno, ali bi moral davčni organ ob analogni uporabi 11. člena ZDMV, ki pod določenimi pogoji omogoča vračilo DMV, ki je bil sicer upravičeno obračunan in plačan, vrniti davek tudi v primeru, ko so vozila uničena v požaru.

9. Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZDMV se davek plačuje od motornih vozil iz tarifnih oznak, opredeljenih v navedeni določbi ZDMV, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju RS.

10. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev o zahtevi za vračilo davka po določbah ZDMV. Na podlagi take zahteve lahko zavezanec za davek (oziroma drug upravičenec) zahteva le vračilo davka, ki je bil prvotno zakonito obračunan oziroma odmerjen in plačan. Ne more pa zavezanec za davek v zahtevi za vračilo davka po ZDMV uveljavljati, da je bil DMV neupravičeno plačan. Za vračilo DMV, za katerega meni, da je bil napačno obračunan v obračunu ali napačno odmerjen z odločbo davčnega oziroma carinskega organa (odvisno od načina izpolnitve davčne obveznosti), ima zavezanec za davek na voljo bodisi popravek obračuna bodisi redna oziroma izredna pravna sredstva zoper odmerno odločbo po določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

11. Glede na navedeno Vrhovno sodišče kot nerelevantne zavrača revizijske ugovore, da bi moral davčni organ v tem postopku zaradi naknadno neuresničenega namena, zaradi katerega se DMV plačuje, šteti, da obveznost za obračun DMV v letu 2007 ni nastala in zato vrniti plačan DMV. Ugovorov glede neupravičenosti odmere in plačila DMV, kot rečeno, ni mogoče uveljavljati v zahtevi za vračilo davka po ZDMV.

12. Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da za nastanek obveznosti za obračun DMV ni pomembno, da po uvozu zaradi uničenja vozil ni prišlo do njihove nadaljnje prodaje in registracije v RS, saj trgovanja z vozili in njihove nadaljnje prodaje ni mogoče enačiti z opravo prometa z vozili v smislu prvega odstavka 7. člena ZDMV.(1)

13. Ostaja torej le še vprašanje, ali je revidentka po določbah ZDMV upravičena do vračila pravilno obračunanega in plačanega DMV, če po nastanku obveznosti za obračun DMV vozila zaradi uničenja nikoli niso bila registrirana in se dejansko ne bodo uporabljala v prometu.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je primarni namen ZDMV obračun in plačilo DMV za vozila, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo v RS, in sicer takrat, ko je v smislu 7. člena ZDMV opravljen prvi promet motornih vozil v RS. ZDMV sicer predvideva, da se DMV za določena vozila bodisi ne plača, ali pa se upravičencu plačan davek (deloma) vrne, čeprav je bil z vozili opravljen promet, pri čemer je zakon točno določil kategorije upravičencev in pogoje za vračilo davka. V 5. členu ZDMV ureja osem primerov, v katerih se davka na motorna vozila ne plačuje (oprostitve). V 11. členu pa ZDMV ureja možnost (sorazmernega)(2) vračila plačanega davka, če zavezanec motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, izvozi, dobavi oziroma zaradi selitve prenese v drugo državo članico EU in ga zato odjavi iz evidence registriranih vozil v RS. Vendar pa v nobenem od navedenih členov ni predvideno vračilo DMV tudi v primeru uničenja vozil v požaru.

15. Glede na revizijske ugovore je Vrhovno sodišče preizkusilo še, ali je treba zaradi spoštovanja načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS določbo 11. člena ZDMV razlagati tako, da se vračilo DMV prizna tudi za vozila, ki so po opravljenem prometu uničena in se torej na ozemlju RS ne uporabljajo več (enako kot vozila, ki se izvozijo ali dobavijo v drugo državo članico EU).

16. Drugi odstavek 14. člena Ustave RS zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.

K spoštovanju načela enakosti pred zakonom pa je, enako kot zakonodajalec, vezano tudi sodišče pri razlagi zakona, ki ga mora uporabiti pri odločanju.

17. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene za primerjavo, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Poleg položajev, ki ju primerjamo med seboj, pomeni predmet pravnega urejanja tretji element primerjave (tertium comparationis) – to je vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.(3)

18. V obravnavani zadevi je predmet pravnega urejanja pravica do vračila plačanega DMV za vozila, ki zapustijo ozemlje RS zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo članico EU, zato je revidentkin pravni položaj davčne zavezanke, ki ni upravičena do vračila plačanega davka, treba primerjati s položajem davčnih zavezancev, ki so upravičeni do vračila davka.

19. Četrti odstavek 11. člena ZDMV med drugim določa, da se za motorna vozila, ki so bila izvožena ali dobavljena v drugo državo članico EU, preden so bila registrirana v RS in je bil zanje davek plačan, znesek vračila določi v višini 100 % zneska dejansko plačanega davka. Za priznanje pravice do vračila plačanega DMV po tej določbi je torej bistveno, da gre za vozilo, ki zapusti ozemlje RS, vendar še naprej obstaja in se bo uporabljalo v prometu. Namen vračila davka po navedeni določbi ZDMV je namreč v preprečitvi kopičenja davka (v različnih državah) zaradi prenosa vozila, zaradi česar je predvideno vračilo plačanega davka za motorna vozila, ki se v RS ne registrirajo, ker zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo članico EU teritorialno zapustijo njeno ozemlje, a še naprej obstajajo in se bodo tudi uporabljala v prometu, vendar ne na ozemlju RS. Ni pa namen 11. člena ZDMV v povračilu škode (v katero je lahko zajet tudi znesek plačnega DMV), ki zavezancu nastane zaradi uničenja vozil, ki se v prometu ne bodo nikoli (več) uporabljala, ne v RS ne v drugi državi.(4)

20. Razlaga 11. člena ZDMV, za katero se zavzema revidentka, da bi bila »uničena vozila«, ki se v prometu v RS ne bodo (več) uporabljala, obravnavana enako kot »vozila, ki zapustijo ozemlje RS«, bi pomenila, da bi se moral DMV (sicer le v sorazmernem delu) zaradi enakega obravnavanja upravičencev vračati tudi v primeru, ko je bilo vozilo že registrirano in se je določen čas že uporabljalo v prometu, nato pa je bilo na primer uničeno v prometni nesreči in zato odjavljeno iz evidence registriranih vozil v RS. Po določbi prvega odstavka 11. člena ZDMV ima namreč upravičenec pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka, če motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, izvozi, dobavi oziroma zaradi selitve prenese v drugo državo članico EU in ga zato odjavi iz evidence registriranih vozil v RS. Možnost vračila plačanega DMV v vseh primerih, ko je vozilo še v času, ko gre upravičencu glede na 11. člen ZDMV pravica do vračila sorazmernega dela plačanega DMV, zaradi uničenja odjavljeno iz evidence registriranih vozil, bi po presoji Vrhovnega sodišča presegla namen 11. člena ZDMV, ki je, kot rečeno, v preprečitvi kopičenja DMV in ne v povračilu škode ob uničenju vozil.

21. Ker primerjana položaja, ko vozila zapustijo ozemlje RS zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo pred prvo registracijo in ko so vozila uničena pred prvo registracijo, nista bistveno enaka položaja, ki bi zahtevala enako obravnavo, stališče sodišča prve stopnje in davčnih organov, da se revidentki plačan DMV ne vrne, po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave.

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

23. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Stališče, da za nastanek obveznosti za obračun in plačilo prometnega davka načeloma ni pomembno, kaj se dogaja z avtomobilom po opravljenem prometu (razen v zakonsko predvidenih primerih), je Vrhovno sodišče že sprejelo v sodbi I Up 730/2001 z dne 29. 5. 2002.

(2) Če je bilo motorno vozilo izvoženo ali dobavljeno v drugo državo članico EU, preden je bilo registrirano v RS in je bil zanj plačan DMV, oziroma če je bilo motorno vozilo v RS le začasno registrirano (za največ 30 dni) z namenom izvoza ali dobave v drugo državo članico EU, je predvideno vračilo v višini 100 % dejansko plačanega davka (četrti odstavek 11. člena ZDMV). Če pa je bilo vozilo že registrirano v RS, pa je predvideno vračilo sorazmernega dela plačanega davka, ki se izračuna na podlagi podatka o dejansko plačanem davku v RS in podatka o obdobju uporabe motornega vozila v RS, in sicer tako, da se za vsako začeto leto uporabe motornega vozila v RS znesek dejansko plačanega davka zmanjša za 10%. Pri tem se kot začeto leto uporabe motornega vozila v RS šteje datum prve registracije motornega vozila v RS (prvi in tretji odstavek 11. člena ZDMV).

(3) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014.

(4) Vozila, ki so revidentki zgorela, še preden jih je registrirala in prodala naprej, se po Slovenskih računovodskih standardih (SRS 2016, enako tudi SRS 2006) obravnavajo kot zaloga (člen 4.1 SRS 2016). V nabavno vrednost zaloge pa se po členu 4.11 SRS 2016 všteva tudi plačan DMV (ker gre za (načeloma) nevračljivo dajatev), zato lahko predstavlja plačan DMV (kot del nabavne cene) del škode, ki lahko nastane pri uničenju vozil.

Datum zadnje spremembe:

23.09.2016

Podobni dokumenti:

• sodba I U 2203/2009
• sodba I U 169/2010
• sodba I U 1654/2010, enako tudi I U 1737/2011