VSRS Sodba X Ips 201/2014

Jedro

Rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV je prekluzivni materialni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do vračila plačanega davka na motorna vozila.

Ker je revidentka zahtevo za vračilo davka na motorna vozila vložila šele junija 2011, okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahtevala vračilo davka, pa so nastopile že v novembru 2010, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zamudila trimesečni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve, s čimer je izgubila pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka na motorna vozila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. DT 4234-1152/2011 (02011-09) z dne 24. 6. 2011, s katero je prvostopenjski davčni organ zavrgel revidentkin zahtevek za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 43.678,29 EUR. Ministrstvo za finance je pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo, št. DT-499-17-13/2011-2 z dne 4. 4. 2013, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi. Glede na tožbene razloge še dodaja, da je trimesečni rok za vložitev zahteve za vračilo DMV iz osmega odstavka 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) materialni prekluzivni rok, katerega zamuda predstavlja izgubo pravice do vračila plačanega davka na motorna vozila. Ker je revidentka vložila zahtevek za vračilo DMV po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahtevala vračilo davka, ki je v obravnavanem primeru november 2010, je odločitev o zavrženju njenega zahtevka pravilna.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo vlaga revidenka revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni obrazloženo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

K I. točki izreka

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavanem upravnem sporu gre za vprašanje, ali je revidentka ob upoštevanju drugega in osmega odstavka 11. člena ZDMV upravičena do vračila plačanega davka za izvoženo motorno vozilo. Po presoji Vrhovnega sodišča je vprašanje pomembno, saj gre za razlago narave in teka roka za vložitev zahteve za vračilo DMV, ki je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi še ni podalo.

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revidentka 14. 6. 2011 na podlagi 11. člena ZDMV vložila zahtevek za vračilo DMV v višini 43.678,29 EUR, ki ga je v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) plačala za vozilo Ferrari 458 Italia 4.5 s številko šasije ..., ki je bilo nato izvoženo v drugo državo. Zahtevku za vračilo je revidentka priložila račun, št. 10312026 z dne 3. 11. 2010, ter zapisnik o prevzemu vozila z dne 8. 11. 2010, iz katerih izhaja, da je bilo vozilo prodano v Budvo v Črni gori in da ga je kupec A. 8. 11. 2010 tudi prevzel. Zahtevku za vračilo je priložila še mednarodni tovorni list - CMR, št. 0369445, in potrdilo o gibanju blaga A 229462, iz katerih izhaja, da je navedeno vozilo 5. 11. 2010 zapustilo območje RS.

8. V 11. členu ZDMV ureja možnost (sorazmernega) vračila plačanega davka, če zavezanec motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, izvozi, dobavi oziroma zaradi selitve prenese v drugo državo članico Evropske unije (v nadaljevanju EU) in ga zato odjavi iz evidence registriranih vozil v RS.

9. Na podlagi drugega odstavka 11. člena ZDMV lahko upravičenec uveljavi vračilo šele po odjavi motornega vozila iz evidence registriranih vozil, in sicer na podlagi dokazila o plačilu davka v RS in predložitve dokazil, da je motorno vozilo zapustilo ozemlje RS. Kot dokazilo o tem, da je vozilo zapustilo ozemlje RS, se glede na okoliščine primera štejejo predvsem: dokazilo o izvozu, ki ga izda oziroma potrdi carinski organ in iz katerega mora biti razvidno, da je motorno vozilo zapustilo carinsko območje EU; dokazilo o registraciji vozila v državi članici EU ali drugi državi; dokazilo o dejanski dobavi oziroma prenosu vozila v drugo državo članico EU; račun, izdan kupcu v drugi državi članici EU; dokazilo o selitvi v drugo državo članico EU.

10. Po osmem odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je trimesečni rok za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV iz osmega odstavka 11. člena ZDMV prekluzivni materialni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do vračila plačanega DMV. Nadalje je sporno, kdaj začne teči navedeni rok za vračilo DMV, oziroma kdaj se v smislu 11. člena ZDMV šteje, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih lahko upravičenec zahteva vračilo davka.

12. Po strogo formalnem kriteriju je rok materialni, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni prepisi. To sicer ni odločilen kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega, na kar se rok nanaša. Če rok opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja, je procesni, če pa se nanaša na predmet meritornega odločanja v upravnem postopku, torej na pravico ali obveznost, pa je materialni.(1)

13. Ob takšnem izhodišču (upoštevanju vsebine in namena roka) je tudi po presoji Vrhovnega sodišča trimesečni rok za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV iz osmega odstavka 11. člena ZDMV materialni rok, saj je določen kot rok za uveljavljanje materialnopravnega upravičenja do vračila davka in ne kot rok za opravo procesnega dejanja. Ker je ZDMV materialni zakon, pa je tudi po formalnem kriteriju rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV materialni rok.

14. Materialni roki po svoji naravi niso podaljšljivi, delijo pa se na prekluzivne in zastaralne. Zastaralni materialni roki so roki, v katerih lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti. Po njihovem poteku sama pravica materialnega prava ne preneha, temveč postane naturalna. Prekluzivni materialni roki pa se od zastaralnih materialnih rokov ločijo po tem, da z njihovim potekom pravica ipso iure preneha. Zanje tudi ne veljajo pravila o pretrganju in zadržanju ter druga pravila, ki veljajo za zastaranje.(2)

15. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na pojasnjena teoretična izhodišča rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV prekluzivni materialni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do vračila plačanega DMV. Pri zahtevi za vračilo (sorazmernega dela) plačanega davka po ZDMV, ki je bil sicer zakonito obračunan in plačan, gre namreč za uveljavljanje ugodnosti, ki jo zakon daje upravičencem, če njihovo vozilo zapusti ozemlje RS, in ne za uveljavljanje terjatve do države za vračilo davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, ki je omejeno z zastaralnim materialnim rokom (četrti odstavek 125. člena Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2).

16. Glede na navedeno so neutemeljene revizijske navedbe v zvezi z možnostjo davčnega organa, da ob uporabi diskrecije ugodi tudi zahtevku za vračilo DMV, vloženem po poteku roka iz osmega odstavka 11. člena ZDMV. Prav tako so neutemeljene revizijske navedbe, da po poteku roka za vložitev zahteve za vračilo DMV obveznost davčnega organa, da plačani davek vrne, postane naturalna in bi jo država še lahko izpolnila.

17. V obravnavani zadevi sta bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča z nastopom okoliščin v mesecu novembru 2010 izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 11. člena ZDMV, ki morata biti podana, da lahko upravičenec zahteva vračilo davka. DMV, katerega vračilo je zahtevala revidentka, je bil namreč plačan, kar v obravnavani zadevi niti ni sporno, prav tako pa iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki je povzeto v 7. točki obrazložitve te sodbe, izhaja, da je vozilo, za katerega je revidentka uveljavljala vračilo DMV, nedvomno zapustilo RS v novembru 2010. S potekom meseca novembra 2010 pa je glede na besedilo osmega odstavka 11. člena ZDMV pričel teči tudi trimesečni rok za vložitev zahteve za vračilo DMV, ki se je iztekel konec februarja 2011.

18. Neutemeljen je revizijski ugovor, da okoliščine, zaradi katerih lahko upravičenec zahteva vračilo DMV, nastopijo šele, ko upravičenec pridobi vsa dokazila, ki so našteta v drugem odstavku 11. člena ZDMV, in da njegova vloga ni popolna, dokler ne predloži vseh zahtevanih listin. ZDMV namreč v navedeni določbi zgolj primeroma našteva dokazila, ki glede na okoliščine primera lahko štejejo kot dokaz, da je vozilo zapustilo ozemlje RS. To pa ne pomeni, da upravičenec dejstva, da je vozilo zapustilo ozemlje RS, ne more dokazovati že z enim od naštetih dokazil, oziroma celo z drugimi dokazili, ki v zakonu niso predvidena. ZDMV tudi ne predvideva, da bi moral upravičenec dejstvo, da je vozilo zapustilo ozemlje RS, dokazovati z vsemi navedenimi dokazili, saj se primeroma našteta dokazila med seboj celo izključujejo (nekatera se nanašajo na primere, ko vozilo zapusti carinsko območje EU, nekatera pa na dobavo oziroma registracijo vozila v drugi državi članici EU).

19. Ker je revidentka zahtevo za vračilo DMV vložila šele junija 2011, okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahtevala vračilo davka, pa so nastopile že v novembru 2010, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zamudila trimesečni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve, s čimer je izgubila pravico do vračila sorazmernega dela plačanega DMV.

20. Revidentka kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, saj naj bi bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje vsebinsko prazna. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče razloge o odločilnih dejstvih za svojo odločitev podalo, saj je v 6. točki obrazložitve svoje sodbe pojasnilo, na podlagi katerih dejstev zaključuje, da je trimesečni rok za vložitev zahteve za vračilo DMV v obravnavani zadevi pričel teči s potekom meseca novembra 2010 in zakaj po poteku tega roka pravice do vračila DMV ni več mogoče uveljavljati. Zato ni utemeljen revizijski očitek, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

21. Vrhovno sodišče kot pavšalne zavrača revizijske ugovore glede posega v ustavno zagotovljeno svobodo gospodarske pobude in pravico do zasebne lastnine ter glede kršitev Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju PDEU), saj naj bi zavračanje zahtevkov za DMV imelo enak učinek kot carine. Pri tem Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je revidentka vozilo, za katerega je uveljavljala vračilo DMV, izvozila v Črno goro, ki ni država članica EU, zato se na svoboščine, zagotovljene s PDEU, niti ne more sklicevati.

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

23. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014. Tako tudi P. Kovač, Izpolnitveni roki v upravnih zadevah - nepodaljšljivi materialni ali procesni roki?, Pravna praksa, št. 35/2009, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 6 - 8.

(2) Tako tudi A. Galič, v L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 453 in 454.

Datum zadnje spremembe:

23.09.2016