UPRS sodba I U 728/2015

Jedro

v predmetni zadevi, ki se nanaša na carinske in uvozne dajatve, je treba kot materialni predpis upoštevati CZS, ki v drugem odstavku 241. člena določa, da je treba znesek teh obresti izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da je tožnik upravičen do obresti od plačane antidumpinške dajatve v višini 120.364,91 EUR, plačane po odločbi tega organa DT 4242-2044/2009-7 z dne 11. 12. 2009 in sicer: za čas od plačila dajatev dne 4. 1. 2010 pa do 28. 2. 2012 po 1,241% letni obrestni meri (EURIBOR) v znesku 3.220,72 EUR. V preostalem delu pa se zahtevek za vračilo zamudnih obresti, za obdobje od 4. 1. 2010 pa do 28. 2. 2012, po dnevni obrestni meri 0,0274 %, zavrne kot neutemeljen (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da se tožniku vrnejo neupravičeno obračunane dajatve po odločbi z dne 7. 1. 2013 v višini 624,39 EUR skupaj z obrestmi na navedeni znesek v znesku 2,93 EUR. Iz 3. točke izreka izhaja, da se zahtevi za vračilo stroškov do izdaje drugostopenjske odločbe delno ugodi ter se odvetniku A. A. prizna nagrada v skupni višini 121,39 EUR. V 4. točki izreka je zavrnjena zahteva za vračilo stroškov postopka, prijavljenih s pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2013 v višini 1.175,00 EUR in pavšalnih stroškov 40,00 EUR, skupaj z DDV. Iz 5. točke izreka pa izhaja, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ opisuje celoten predmetni postopek, v katerem je bilo tožniku z odločbo prvostopenjskega organa DT 4242-2044/2009-7 z dne 11. 12. 2009 naloženo plačilo uvoznih dajatev v znesku 120.364,91 EUR. Nadalje opisuje ponovljeni postopek, v katerem je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za vračilo navedenih uvoznih dajatev (120.364,91 EUR), pri čemer se je nadaljnji postopek nanašal na ugotavljanje do vračila kakšnih obresti je od navedenega zneska vrnjenih uvoznih dajatev upravičen tožnik. Prvostopenjski organ se glede obresti, do katerih je upravičen tožnik, sklicuje na določbe 241. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS). Po slednjem je znesek teh obresti treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu. Glede na drugi odstavek 241. člena CZS je namreč v primeru obračuna obresti potrebno uporabiti evropsko medbančno obrestno mero EURIBOR.

3. Prvostopenjski organ se ne strinja s stališčem tožnika, da bi v obravnavani zadevi bilo treba upoštevati obrestno mero iz 96. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na 99. člen ZDavP-2. Ne glede na to, da slednji določa, da zavezancu za davek pripadajo zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka, obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2, pa se prvostopenjski organ sklicuje na tretji odstavek 99. člena ZDavP-2. Slednji naj bi bil po stališču prvostopenjskega organa specialnejši od splošne določbe prvega odstavka 99. člena ZDavP-2. To pa po mnenju organa pomeni, da v primeru, ko je carinski organ po odpravi odločbe s strani organa druge stopnje ugotovil v ponovnem postopku nižjo davčno obveznost oz., da je potrebno posledično vrniti plačane dajatve, stranka pri vračilu teh dajatev ni upravičena do zamudnih obresti. Do teh bi bila upravičena, če carinski organ ne bi vrnil zneska v predpisanem roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane v ponovnem postopku.

4. Prvostopenjski organ poudarja, da je za zadevo, kot je obravnavana, ko gre za carinsko zadevo, pri vračilu dajatev na podlagi 236. člena CZS v zvezi z vračilom obresti treba upoštevati tudi 241. člen CZS. Glede na 241. člen CZS velja za države članice, ki spadajo v evro območje, obrestna mera, ki jo določa Evropska centralna banka. To pa pomeni, da je v primeru obračuna obresti na podlagi 99. člena ZDavP-2 v carinskih zadevah potrebno uporabiti obrestno mero, ki jo določa Evropska centralna banka in ne obrestno mero iz 96. člena ZDavP-2. Kadar zakon davčnemu organu omogoča, da določi posebne režime plačevanja davčne obveznosti, je predpisan tudi specifičen način obračunavanja obresti. Te se obračunajo od glavnice, povečane za obračunane obresti po medbančni obrestni meri (EURIBOR). Obresti po medbančni obrestni meri EURIBOR pa so se v postopkih davčnega nadzora v skladu z določbo 30a. člena ZDavP-1 začele zaračunavati od prvega januarja 2005 dalje.

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Meni, da je .prvostopenjski organ svojo odločitev, da zavrne vračilo obresti po dnevni obrestni meri 0,0274 % kot zahteva tožnik, pravilno oprl na določbe člena 241 CZS. Ta določa, da če carinski organi povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ti organi za to ne plačajo nobenih obresti. Obresti pa je treba plačati, če: - se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju; - to predvidevajo nacionalne določbe. Znesek teh obresti je treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu (drugi odstavek). Ne glede na določbe 96. člena ZDavP-2 je za obravnavano zadevo treba, ko gre za carinsko zadevo, pri vračilu dajatev na podlagi 236. člena CZS v zvezi z vračilom obresti, upoštevati tudi določbe drugega odstavka 241. člena CZS. Zato je v obravnavani zadevi treba uporabiti evropsko medbančno obrestno mero, EURIBOR, ki se uporablja kot referenčna obrestna mera na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.

6. Tožnik navedeno odločitev izpodbija. V tožbi navaja, da je kot deklarant 21. 9. 2009 pri organu prve stopnje vložil carinsko deklaracijo ter prijavil 73.664 kosov blaga z opisom „mini zračni kompresorji KH 4106“. Prvostopenjski organ mu je naložil plačilo protidampinške dajatve v višini 120.365,92 EUR. Navedeni znesek je bil poravnan iz 6. 10. 2009 plačane varščine. Ker so bile navedene dajatve tožniku neupravičeno naložene in zato tudi vrnjene, je upravičen tudi do vračila obresti. Sporno vprašanje pa je, po kakšni obrestni meri se obresti izplačajo. Prvostopenjski organ se je odločil, da naj bi bile te obresti odmerjene po 1,241 odstotni letni obrestni meri. Pri tem se je skliceval na določbo 97. člena in tretjega odstavka 99. člena ZDavP-2, medtem ko se drugostopenjski organ sklicuje na drugi odstavek 241. člena CZS in je mnenja, da je pravilna obrestna mera EURIBOR, ki se uporablja kot referenčna obrestna mera na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.

7. Tožnik meni, da sta stališči obeh organov nezakoniti. Iz razloga, ker je bil tožniku davek odmerjen nepravilno in neupravičeno, kot to predvideva prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, mu pripadajo tudi obresti, kot jih predvideva 96. člen ZDavP-2. Izpodbijana odločba prvostopenjskega organa je sama s seboj v nasprotju, saj po eni strani prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik upravičen do vračila obresti in je v izpodbijani odloči tudi navedeno, da se mu te obresti vrnejo, po drugi strani pa brez vsake pravne podlage te obresti določa na ravni zgolj 1,241 odstotne obrestne letne mere. Za takšno odločitev pa po mnenju tožnika ni nobene podlage – ne v CZS in ne v nacionalni zakonodaji, to je v ZDavP-2. Višina obresti po EURIBOR, evropski medbančni obrestni meri, kot jo navaja drugostopenjski organ, pa po določilih ZDavP-2 velja za povsem druge primere, kot je predmetni. Gre za naslednje primere: - davčno samoprijavo (55. člen ZDavP-2), - odloženo izvršbo (87. člen ZDavP-2), - ugotovitev davčne obveznosti v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).

8. Tožnik citira 241. člen CZS. Nadalje navaja, da je v konkretnem primeru zelo jasno, da nacionalne določbe – konkretno ZDavP-2 predvideva vračilo obresti. Iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 izhaja, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjeno in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega in neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Določba 96. člena ZDavP-2 pa določa, da se zamudne obresti obračunavajo po 0,0274 odstotni dnevni obrestni meri. V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko je bil tožniku neupravičeno odmerjen davek – antidampinška dajatev in mu ob pravilni uporabi 99. člena ZDavP-2 pripada tudi vračilo zamudnih obresti po obrestni meri iz 96. člena ZDavP-2. Meni, da je nepravilno stališče drugostopenjskega organa, da je glede na drugi odstavek 241. člena CZS treba uporabiti evropsko medbančno obrestno mero EURIBOR in ne obrestno mero iz 96. člena ZDavP-2. CZS ne določa, da je treba pri vračilu obresti od neutemeljeno plačanega davka uporabiti obrestno mero EURIBOR. Poleg tega sta določili 96. člena in 99. člena ZDavP-2 določbi predpisa, ki sta v razmerju do CZS specialna, novejša in konkretna in ju je nedvomno treba uporabiti. CZS celo napotuje na nacionalno zakonodajo, torej ravno na navedeni določbi. Tožnik predlaga, da sodišče odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravi ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 23.830,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje na določila 278. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožena stranka odgovora na tožbo sploh ni obrazložila, zaradi česar predlaga, da sodišče izda zamudno sodbo. Dodaja še, da določila CZS sploh niso neposredno uporabljiva v pravnem redu Republike Slovenije. Zato meni, da je sklicevanje tožene stranke na določila CZS brez pravnega temelja.

11. Tožena stranka v svojem odgovoru pojasnjuje, da odgovor na tožbo v upravnem sporu ni urejen enako, kot je urejen odgovor na tožbo v pravdnem postopku, saj odgovor na tožbo v upravnem sporu ni obligatoren. Zato opustitev oziroma neobrazloženost odgovora na tožbo v upravnem sporu ne more imeti enakih posledic kot jih ima lahko v pravdi. Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 3.a člena Ustave RS, ki določa, da Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije. Iz 3.a člena Ustave RS pa izhaja, da so pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Slovenija je s 1. 5. 2004 postala članica Evropske unije, zaradi česar je na podlagi 3.a člena Ustave RS v Sloveniji začel v celoti veljati pravni red Evropske unije. CZS je tako v Republiki Sloveniji neposredno uporabljiv in ima kot pravo skupnosti prednost pred nacionalnim pravom.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

14. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ ugodil tožnikovemu zahtevku za vračilo antidumpinških dajatev v višini 120.365,91 EUR in da so mu bile navedene dajatve vrnjene. Prav tako ni sporno, da je tožnik od navedenih vrnjenih dajatev upravičen do vračila obresti. Sporno pa je, do kakšne višine obresti je za obdobje od 4. 1. 2010 pa do 28. 2. 2012 od navedenih vrnjenih dajatev upravičen tožnik.

15. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da je tožnik za čas od plačila dajatev 4. 1. 2010 pa do 28. 2. 2012 upravičen do obresti po 1,241 % letni obrestni meri (EURIBOR) v znesku 3.220,72 EUR (na podlagi 241. člena CZS). Tožnik pa meni, da je upravičen do vračila višjih obresti in sicer obresti, kot jih določa 96. člen ZDavP-2. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. V navedeni zadevi je tudi po presoji sodišča treba kot materialni predpis upoštevati specialni predpis, ki velja za carinske in uvozne dajatve, to je CZS.

16. Člen 241 CZS določa: „Če carinski organi povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ti organi za to ne plačajo nobenih obresti. Obresti pa je treba plačati, če: - se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju, - to predvidevajo nacionalne določbe. Znesek teh obresti je treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.“

17. Nesporno je, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, da odločba, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za povračilo, ne bi bila izvršena v roku treh mesecev po njenem sprejetju. Pač pa gre za situacijo, ko obresti predvidevajo nacionalne določbe. Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES) v 3. členu določa, da če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Tak zakon je ZDavP-2. Iz določb slednjega (99. člen ZDavP-2) izhaja, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega davka obresti. Določbe ZDavP-2, na katere napotuje ZICPES v 3. členu, pa se po presoji sodišča v zadevah, kot je obravnavana, ko gre za carinske in uvozne dajatve, postopkovne narave. Gre torej za uporabo postopkovnih določb, na podlagi katerih je pravilen zaključek obeh organov, da je v obravnavanem primeru tožnik upravičen do vračila obresti.

18. Glede višine obresti pa je treba upoštevati izrecno določbo specialnega predpisa – CZS „da je znesek teh obresti treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.“ Ker je navedena določba jasna, saj napotuje na kapitalski trg in ne na upravne predpise (ZDavP-2), so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da je upravičen do vračila obresti v višini, kot jih določa 96. člen ZDavP-2 (zamudne obresti po 0,0247 odstotni dnevni obrestni meri). Kot pojasnjeno, je v predmetni zadevi, ki se nanaša na carinske in uvozne dajatve, treba kot materialni predpis upoštevati CZS, ki v drugem odstavku 241. člena določa, da je treba znesek teh obresti izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu. Ob upoštevanju navedene določbe pa je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek izpodbijane odločitve, da se navedene obresti obračunajo po obrestni meri EURIBOR (1,241% letna obrestna mera). Evropska medbančna obrestna mera (EURIBOR) se uporablja kot referenčna obrestna mera na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu (od 1. 5. 2004, ko je Republika Slovenija postala članica EU).

19. Tožnikovi ugovori, da bi v zadevi bilo treba tožniku priznati obresti v višini, kot jih določa nacionalni predpis, to je ZDavP-2 (96. člen ZDavP-2), zato po presoji sodišča niso utemeljeni. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je v Sloveniji z vstopom v EU začel veljati pravi red EU, kamor sodi tudi CZS. Slednji je tako v Republiki Sloveniji postal neposredno uporabljiv in ima kot pravo EU prednost pred nacionalnim pravom. Zato imajo določbe CZS prednost pred določbami ZDavP-2. Navedeno stališče pa ima podlago tudi v prejšnji ureditvi.(1)

20. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore in njegovo sklicevanje na določbe ZDavP-2, saj je, kot že povedano, v obravnavani zadevi relevantno materialno pravo CZS, ki je bilo po presoji sodišča tudi pravilno uporabljeno.

21. Na podlagi vsega povedanega je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, relevantno dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna relevantna dejstva in okoliščine, ki so bila ugotovljena v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem tožene stranke o pomenu teh dejstev in okoliščin. Prav tako v zadevi niso izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

----------

opomba (1) : Glej komentar k 158. členu starega Carinskega zakona, stran 790 - „Primerljive določbe evropskih predpisov“, ki v zadnjem odstavku navaja: „V teh primerih se obresti ne določajo v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti, ampak v skladu z obrestmi, ki veljajo na finančnih trgih“. Iz takrat veljavne Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (drugi odstavek 670. člena) pa je tudi izhajalo, da če so izpolnjeni pogoji za obračun obresti, jih carinski organ obračuna v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1432/2015, enako tudi I U 1433/2015
• sodba I U 1619/2009
• sodba I U 1336/2012