UPRS sodba I U 188/2016

Jedro

Da so bile davčne olajšave za raziskave in razvoj vnesene v zakon z namenom spodbujanja davčnih zavezancev k dodatnim vlaganjem v razvoj in raziskave. Ker pa gre za olajšave, kar pomeni izjemo od splošnega pravila, jih je treba razlagati ozko (restriktivna razlaga).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju davčni urad) tožniku dodatno odmeril davek od dohodkov iz kapitala za leto 2010 od davčne osnove 23.020,00 EUR po 20% davčni stopnji v znesku 4.604,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 174,05 EUR, skupaj 4.778,05 EUR in davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2010 od davčne osnove 56.820,85 EUR po 20% davčni stopnji v znesku 11.364,17 EUR in pripadajoče obresti v znesku 487,22 EUR, skupaj 11.851,39 EUR. Tožnik mora davčno obveznost plačati v 30 dneh od vročitve odločbe na navedene račune. Tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov je zavrnil. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je tožnik v letu 2010 za dobavo blaga družbi A. iz Nizozemske (v nadaljevanju nizozemska družba) izdal 5 računov, ta pa je plačilo treh računov v skupnem znesku 23.020,00 EUR nakazala na transakcijski račun direktorja, B.B. in ne na račun tožnika. V svojih poslovnih knjigah tožnik ni evidentiral plačil teh treh računov, ki jih je opravila nizozemska družba kot prihodkov tožnika v letu 2010, kljub temu, da je nizozemska družba navedene tri račune dejansko plačala. Tožnik v letu 2010 v poslovnih knjigah tudi ni imel evidentiranega tega plačila kot zmanjšanje obveznosti do direktorja, B.B., ki je bil v letu 2010 tudi edini družbenik tožnika. Davčni organ je predhodno navedena plačila B.B. opredelil kot prikrito izplačilo dobička na podlagi 1. točke četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter na podlagi 17. člena, 18. člena in 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). V skladu z določbo 132. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) pa je izplačevalec kot plačnik davka dolžan izračunati in odtegniti davčni odtegljaj v višini 20% ob obračunu dohodka. Davčni organ navaja Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21 in SRS 22 ter 31. člen in 397. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik je neupravičeno omogočil direktorju, B.B. pridobitev finančnih sredstev, s katerimi ta prosto razpolaga, brez podlage v ustreznih knjigovodskih listinah in brez evidentiranih terjatev iz tega naslova. Davčni organ je ta plačila opredelil kot prikrito izplačilo dobička, zaradi česar je bil tožnik, kot izplačevalec, dolžan v letu 2010 oddati davčni obračun in plačati davek od dohodka iz kapitala za B.B.

2. Tožnik je na podlagi prvega odstavka 55. člena ZDDPO-2 v letu 2010 uveljavljal zmanjšanje davčne osnove za vlaganja v raziskave in razvoj na podlagi Projekta razvoja in izdelave razstavnega posteljnega vložka - kit vložka (v nadaljevanju Projekt) in računov, navedenih v tabeli 1, ki je kot priloga sestavni del obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je v letu 2010 uvedel v svojo proizvodnjo dva nova proizvoda: Clip fex in Compact lex. Na podlagi analize predloženih računov v zvezi s katerimi je tožnik uveljavljal navedene olajšave in glede na dejstvo, da je tožnik že v aprilu 2010 nabavil velike količine embalaže in navodil za uporabo obeh navedenih modelov, ki naj bi bila predmet raziskav in razvoja, je davčni organ ugotovil, da je že v maju 2010 opravljal redno proizvodnjo. Orodje oz. osnovna sredstva ni uporabljal za raziskave in razvoj, vso količino materiala pa je porabil v letu 2010 za redno proizvodnjo. Kljub pozivu davčnega organa, ki je tekom postopka podvomil v resničnost izkazanih podatkov, tožnik ni predložil zahtevane dokumentacije. Davčnemu organu tudi ni predložil dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da so takratni direktor, diplomirani ekonomist, C.C., diplomirana ekonomistka, zaposlena kot administratorka in D.D., po poklicu lesni tehnik, zaposlen kot vodja proizvodnje, celo leto delali na navedenem razvojno-raziskovalnem projektu. Merilo za razlikovanje raziskav in razvoja od sorodnih dejavnosti je prisotnost elementa novosti in reševanje znanstvenih oziroma tehničnih negotovosti, kot je rešitev nekega problema. Družba E. S.A. pa je dejansko krila vse stroške konstrukcije in izdelavo orodja Dormeo in klišeje ter ostalo, kar je razvidno iz listin upravnega spisa. Tožnik tudi ni vodil ustreznih evidenc za spremljanje proizvodnega procesa, nedokončane proizvodnje in gotovih izdelkov in tudi ne razpolaga z verodostojnimi knjigovodskimi listinami v skladu s SRS 21.1. Dokazno breme pa je v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZDavP-2 na tožniku. Davčni organ kot podlago za odločitev navaja 55. člen ZDDPO-2 ter 1. člen, 5. člen, 6. člen in 8. člen Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnikov Projekt ni bil izdelan skladno z določbo 8. člena Pravilnika, saj nima podrobno opredeljenega seznama predvidenih aktivnosti razvojno-raziskovalnega projekta oz. programa. Iz Projekta tudi ni razvidno, kateri model naj bi bil predmet raziskav in razvoja. Tožnikov Projekt nima specificiranih stroškov po posameznem tipu modela. Tudi vsebina časovnice ni v skladu z določbo 8. člena Pravilnika. V izjavah D.D. in C.C. ni podrobnih pojasnil, kaj sta dejansko delala v okviru predmetnega Projekta. Te izjave, kakor tudi certifikat kakovosti za leto 2012, ne morejo nadomestiti verodostojnih knjigovodskih listin, skladnih s SRS 21.1. Tožnik je neupravičeno uveljavljal olajšavo za vlaganje v raziskave in razvoj. Posledično je davčni organ naredil nov obračun tožnikovega davka od dohodkov pravnih oseb, ki je razviden na strani 16 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik v postopku ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, ki bi upravičile denarni tok, direktor družbe B.B. pa je prosto razpolagal s prilivi iz naslova plačil tožnikovih računov, ki jih je plačala nizozemska družba. Teh plačil ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah, niti ni evidentiral terjatev do direktorja, B.B. V zvezi s predloženim predlogom za kompenzacijo navaja, da B.B. in tožnik ne kompenzirata medsebojnih terjatev in obveznosti, marveč terjatve tožnika do nizozemske družbe in obveznosti tožnika do B.B., kar pa je bilo izvršeno šele 23. 10. 2012. Gre za naknadno sklenjeno kompenzacijo. Tožnik v postopku z verodostojnimi knjigovodskimi listinami ni izkazal razloga za plačilo nizozemske družbe na transakcijski račun B.B. Gre za prikrito izplačilo dobička edinemu družbeniku. V zvezi z uveljavljanjem olajšave za raziskave in razvoj pa navaja, da tožnik v postopku ni pojasnil obsega in narave poslovnih dogodkov, na osnovi katerih bi bilo mogoče preveriti, da gre v danem primeru za novost in reševanje znanstvene oz. tehnične negotovosti. Količine materiala po predmetnih računih (nakup embalaže, navodil itd.) so prevelike za testno proizvodnjo. Tožnik je že maja 2010 prodajal proizvode v zvezi z razvojem in raziskavami, za katere je uveljavljal olajšavo. Opredeli se tudi do predloženih listin tožnika (Projekt, časovnica, izjave zaposlenih, elektronski dopisi, računi, certifikat kakovosti iz leta 2012). Tudi po mnenju pritožbenega organa tožnik v postopku ni izkazal navzočnosti bistvenega elementa novosti, ki bi bil rezultat vlaganja v razvoj, kar obrazloži.

4. Tožnik se z odločitvijo obeh upravnih organov ne strinja in jo izpodbija zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. V zvezi s prikritim izplačilom dobička navaja, da je šlo za pobot medsebojnih obveznosti in terjatev, ki je bil res izveden šele oktobra 2012, vendar pa so pogoji za pobot obstajali že v letu 2010. Toženka je napačno zaključila, da naj bi bile predmet pobota neizplačane plače direktorju B.B. za leta 2007, 2008 in 2009 in prejeta nakazila nizozemske družbe. S strani ZPIZ je bilo sicer res ugotovljeno, da je imel takratni direktor tožnika status zavarovanca. ZPIZ je 31. 1. 2011 izdal odločbo 8037312, prijava v zavarovanje pod šifro 40 pa je bila opravljena 26. 2. 2011. B.B. je bil direktor in družbenik tožeče stranke od 29. 6. 2006 do 19. 12. 2011, redno pa se je zaposlil s 1. 1. 2010. Tako je imel dejansko terjatev do tožnika iz naslova neizplačanih plač in potnih stroškov za leto 2010, saj je bil pri tožniku redno zaposlen na prostovoljni bazi od 1. 1. 2010 dalje. V tem letu mu tožnik ni izplačeval plače in ne potnih stroškov. Iz naslova povračila potnih stroškov je B.B. tožnik dolgoval 12.618,50 EUR od 1. 1. 2010 dalje, na podlagi posojilne pogodbe 2/2009 z dne 31. 8. 2009 pa 27.000,00 EUR (nakazilo direktorja tožniku 20.000,00 EUR dne 31. 8. 2009 in 7.000,00 EUR dne 4. 9. 2009), kar izhaja tudi iz prilog. Navaja 311. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja pobot. V nadaljevanju specificira terjatve B.B. do tožnika z navedbo zapadlosti. Iz navedenega izhaja, da so bili v zadevi že leta 2010 podani vsi pogoji za pobot.

5. Glede davčne olajšave za vlaganja in razvoj v letu 2010 navaja razloge, zaradi katerih ima predmetni Projekt vse sestavine, ki jih določa 8. člen Pravilnika. Meni tudi, da davčni organ nima ustreznega znanja s področja lesarstva, da bi lahko presojal predmetni Projekt. Tožnik je v letu 2010 in kasneje v letih 2011 in 2012 razvil 9 različnih modelov razstavljenih posteljnih vložkov, pri čemer vsi izhajajo iz predmetnega razvoja in raziskav. Šlo pa je res za dva tipa modelov: za razstavljene posteljne vložke brez zunanjih stranic ter z zunanjo stranico, predeljeno po dolžini. Predložene dokaze za te navedbe je davčni organ napačno ocenil. V nadaljevanju navaja listine, ki jih je tožnik predložil v davčnem postopku. Tožnik je že tekom postopka tudi pojasnil račune, navedene v tabeli 1, ki je kot priloga sestavni del izpodbijane odločbe ter podrobneje pojasni račune PR 248/10, OS 3/20, OS 4/10, PR 287/10, PR 371/10, PR 304/10 in PR 308/10. Razvoj posteljnih vložkov je potekal v letih 2010, 2011 in 2012, kar izhaja iz listinskih dokazov v zvezi z neuspelimi testiranji. Iz poročila inštituta F. GmbH iz leta 2011 izhaja, da „nemški model“ še niso bili dokončno razviti, ker se je pojavila težava v kovinskem povezovalnem delu, ki predstavlja bistveni del raziskav in razvoja tožnika. Tožnik je leta 2010 večkrat zagnal poskusno obratovanje (prototipno proizvodnjo) za več modelov. Vsi navedeni zaposleni so na predmetnem Projektu delali celo leto 2010, zato je tožnik upravičeno upošteval tudi njihovo plačo kot strošek Projekta. Posteljna vložka, ki ju je tožnik razvijal leta 2010, nista predstavljala končni različici, marveč le vmesno fazo izdelkov, za kar navaja dokaze. Tožnik meni, da je v letu 2010 povsem zakonito uveljavljal olajšavo za vlaganje v razvoj in raziskave za več različnih proizvodov (modelov razstavljenih posteljnih vložkov) in ne le dveh. S predložitvijo listinskih dokazov je tožnik tudi dokazal, da je izvajal razvojno-raziskovalno dejavnost tudi v letih 2011 in 2012. Izkazan pa je tudi element novosti in reševanja znanstvene oziroma tehnične negotovosti, ki je rezultat vlaganja v razvoj. Obravnavano vlaganje tožnika je prispevalo h povečanju konkurenčnosti tožnika na domačem trgu in na tujih trgih. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovni postopek ter tožniku tudi prisodi povrnitev vseh stroškov postopka v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitev odločb obeh davčnih organov in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama v danem primeru sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito plačila treh tožnikovih računov, ki jih je v letu 2010 opravila nizozemska družba v višini 23.020,00 EUR na transakcijski račun B.B., tožnikovega direktorja in edinega družbenika, opredelil kot prikrito izplačilo dobička B.B. Sporno pa je tudi ali davčni organ v letu 2010 pravilno in zakonito ni priznal znižanja davčne osnove v zvezi s tožnikovim uveljavljanjem davčne olajšave za vlaganja v razvoj in raziskave.

10. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da je tožnik v letu 2010 za dobavo blaga nizozemski družbi izdal 5 računov, ta pa je plačilo treh računov v znesku 23.020,00 EUR izvedla na transakcijski račun direktorja, B.B. in ne na račun tožnika, čemur tožnik tudi ne ugovarja. Tožnik tudi nesporno v svojih poslovnih knjigah ni evidentiral plačil teh treh računov s strani nizozemske družbe, kot svojih prihodkov v letu 2010 in tudi ni imel evidentiranega tega plačila kot zmanjšanje obveznosti do direktorja ter v letih 2010 in 2011 ne izkazuje terjatev do B.B. V letu 2012 pa je bila opravljena naknadna kompenzacija terjatev do nizozemske družbe z obveznostmi, ki naj bi jih imel tožnik do B.B. Vendar tudi po mnenju sodišča sporni dolgovi in terjatve ne izhajajo iz tožnikovih poslovnih knjig za leta 2010, 2011 in 2012. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je imel B.B. zapadle denarne terjatve do tožnika že v letu 2010 iz naslova neizplačanih plač in potnih stroškov, saj se je s 1. 1. 2010 zaposlil pri tožniku, vendar pa tega nesporno ne izkazuje tožnikova poslovna dokumentacija za leto 2010. Po drugi strani pa v svojih poslovnih knjigah tožnik še vedno izkazuje terjatve do nizozemske družbe iz naslova 5 računov, ki jih je v letu 2010 izdal nizozemski družbi, čeprav je ta 3 račune poravnala v letu 2010.

11. Tudi po presoji sodišča je tožnik neupravičeno omogočil direktorju, B.B. pridobitev finančnih sredstev, brez podlage v ustreznih verodostojnih knjigovodskih listinah. Prikrito izplačilo dobička opredeljuje 1. točka četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2. B.B. pa je kot direktor tožnika in v spornem obdobju edini družbenik nesporno imel neposreden vpliv na tožnikove poslovne odločitve (edini družbenik in direktor tožnika, B.B. je s tožnikom povezana oseba, kot jo opredeljuje 16. člen ZDoh-2). Obravnavana izplačila je davčni organ po presoji sodišča tudi povsem pravilno obravnaval kot izplačila dividend, med katere sodi tudi prikrito izplačilo dobička, za katera je bil tožnik dolžan na podlagi 132. člena ZDoh-2 obračunati in odtegniti davčni odtegljaj v višini 20% ob obračunu dohodka, plačati pa na dan izplačila (283. člen ZDavP-2). Tudi po mnenju sodišča tožnik v obravnavanem postopku, kljub večkratnim pozivom davčnega organa, ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin (SRS 21.1 in SRS 22.13), ki bi opravičile predhodno opisan denarni tok tožnika v letu 2010 in prosto razpolaganje direktorja tožnika, B.B. s plačili nizozemske družbe treh računov, ki jih je v letu 2010 izdal tožnik. Tudi po mnenju sodišča tožnik poslovnih knjig v obravnavanem obdobju ni vodil v skladu s SRS in 31. členom ZDavP-2.

12. Tožnik je v letu 2010 v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb uveljavljal olajšavo za vlaganje in razvoj po predloženih računih za razstavljene posteljne vložke dveh tipov: Clip flex in Compact flex. Na podlagi 55. člena ZDDPO-2E, ki je veljal v obravnavanem letu 2010, lahko davčni zavezanec uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za 40% zneska, ki ga predstavlja vlaganje v raziskave in razvoj v tem obdobju, vendar največ so višine davčne osnove. Takšna vlaganja so med drugim tudi vlaganje v notranje raziskovalno-razvojno dejavnost, vključno z nakupom raziskovalno-razvojne opreme, ki se izključno in stalno uporablja pri izvajanju raziskovalno-razvojne dejavnosti zavezanca.

13. S Pravilnikom je določen način uveljavljanja davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj in vrste vlaganj, ki se štejejo za vlaganja v raziskave in razvoj. Pravilnik določa tudi vsebino obrazca za uveljavljanje teh davčnih olajšav, metodologijo za izpolnjevanje obrazca in način predložitve obrazca davčnemu organu (1. člen). Davčni zavezanec uveljavlja davčne olajšave na obrazcu, ki je kot Priloga 1 in sestavni del Pravilnika, na način, kot je določeno s Pravilnikom (2. člen). Davčni zavezanec predloži davčnemu organu izpolnjen obrazec, skladno z metodologijo iz Priloge 2 Pravilnika. Notranja razvojna raziskovalna dejavnost zavezanca pomeni izvirno in sistematično raziskovanje znotraj podjetja zavezanca, namenjeno pridobivanju novega znanja, ki je relevantno za razvoj inovacij v podjetju in vključuje iskanje različnih možnih širših in specifičnih novih rešitev pri materialih, napravah, proizvodih, procesih, sistemih in storitvah (prvi odstavek 5. člena Pravilnika). Notranja razvojna dejavnost zavezanca pomeni sistematično uporabo znanja, pridobljenega z raziskovanjem ali praktičnimi izkušnjami za razvoj novih ali bistveno izboljšanih materialov, naprav, proizvodov, procesov, sistemov ali storitev in vključuje primeroma: a) razvoj konkretnih praktičnih rešitev za nove ali izboljšane materiale, naprave, proizvode, procese, sisteme ali storitve; b) razvoj orodij, vzorcev, kalupov in matric nove tehnologije; c) konstruiranje in preizkušanje prototipov in modelov pred začetkom njihovega rednega proizvajanja in uporabe; d) konstruiranje in delovanje poskusnega obrata, ki nima gospodarsko utemeljenega obsega za komercialno proizvajanje (drugi odstavek 5. člena Pravilnika).

14. Osnovno merilo za razlikovanje oziroma razmejitev raziskav in razvoja od sorodnih dejavnosti je prisotnost elementa novosti in reševanje znanstvene oziroma tehnične negotovosti. To primeroma pomeni, da gre za novost, ko rešitev nekega problema ni tako jasna nekomu, ki ima osnovno splošno uporabno znanje in pozna metode na nekem področju (tretji odstavek 5. člena Pravilnika). V Prilogi 3, ki je sestavni del Pravilnika, so prikazani natančnejši primeri za razlikovanje oziroma razmejitev med raziskovalno-razvojnimi in drugimi dejavnostmi (četrti odstavek člena 5 Pravilnika). Po povedanem določa notranjo razvojno dejavnost element novosti in reševanje znanstvene oz. tehnične negotovosti. Po presoji sodišča pa tožnik v obravnavanem Projektu (8. člen Pravilnika) in z listinami, predloženimi v predmetnem postopku, ni izkazal tega bistvenega elementa novosti in reševanja znanstvene oziroma tehnične negotovosti (tretji odstavek 5. člena Pravilnika) kljub temu, da ga je davčni organ večkrat pozval k predložitvi listin. Tožnik sicer tako v pritožbi, kot tudi v tožbi ugovarja, da je v zadevi izkazan element novosti, pri čemer pa tega konkretno in določno ne pojasni. Po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru zgolj za izboljšanje postopka, ki ga je tožnik že opravljal, ne pa za raziskovalno-razvojno dejavnost tožnika, ki vključuje element novosti in reševanje znanstvene (tehnične) negotovost v smislu že zgoraj navedenih določb Pravilnika.

15. Na podlagi 6. člena Pravilnika štejejo v znesek, ki predstavlja vlaganje v notranje raziskovalne in razvojne dejavnosti zavezanca: a) stroški dela oseb, ki delajo na konkretnih raziskovalnih oziroma razvojnih projektih v podjetju v danem obdobju; b) nakup raziskovalno-razvojne opreme, ki se izključno in stalno uporablja pri izvajanju raziskovalno-razvojne dejavnosti zavezanca; c) stroški materiala in storitev, povezani z raziskovalno-razvojno dejavnostjo (vključno s stroški podpornih storitev za to dejavnost); d) stroški izobraževanja, izključno za potrebe raziskovalnih oziroma razvojnih projektov, ki se izvajajo v podjetju; e) stroški, povezani z zaščito intelektualne lastnine, ki neposredno izhaja iz raziskovalnih in razvojnih dejavnosti zavezanca. Tožnik v obravnavanem Projektu ni konkretiziral razvojno raziskovalno dejavnost posameznega zaposlenega in tudi ni navedel, kaj konkretno predstavlja novost oz. nova tehnična rešitev, ki bi bila rezultat vlaganja v razvoj in raziskave. Po presoji sodišča v zadevi ni razvidno, kaj konkretno so navedeni zaposleni pripomogli k razvoju tožnikove dejavnosti, v okviru katere tožnik uveljavlja Projekt za davčno olajšavo, predvsem v smislu elementa novosti, ki bi bil rezultat tožnikovega vlaganja v razvoj in raziskave.

16. Vlaganja v notranje raziskovalno-razvojne dejavnosti iz 5. člena in 6. člena Pravilnika ter vlaganja v nakup raziskovalno-razvojnih storitev iz 7. člena Pravilnika pa mora zavezanec opredeliti v poslovnem načrtu ali posebnem razvojnem projektu oziroma programu. Opredelitev mora biti podrobna in na način, da je možno naknadno preverjanje skladnosti s projektom oziroma razvojnim programom. Na podlagi 8. člena Pravilnika mora poslovni načrt ali posebni razvojni projekt oziroma program vsebovati vsaj: naslov raziskovalno-razvojnega projekta oziroma programa, opis vsebine raziskovalno-razvojnega projekta oziroma programa, seznam predvidenih aktivnosti, načrtovane mejnike med izvajanjem raziskovalno-razvojnega projekta oziroma programa, rezultate raziskovalno-razvojnega projekta oziroma programa. V tožnikovem Projektu pa tudi po mnenju sodišča niso jasno navedeni cilji ter pričakovanja v zvezi s predmetnimi vlaganji in tudi ne elementi oziroma kazalci, na podlagi katerih bi bilo mogoče spremljati realizacijo projekta oziroma po katerih bi se lahko spremljale konkretne raziskave. Tožnikov Projekt nima specificiranih stroškov po posameznem tipu modela in ne vsebuje vseh potrebnih podatkov. Je pomanjkljiv, ker ne vsebuje podrobne opredelitve, da bi bilo možno naknadno preverjanje skladnosti s Projektom. Po presoji sodišča tožnik v obravnavanem Programu ni opredelil konkretnega vlaganja v raziskave in razvoj, zato je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da obravnavani Projekt ne izpolnjuje pogojev iz 8. člena Pravilnika.

17. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da tožnik v postopku ni predložil dokumentacije, iz katere bi bilo nedvoumno razvidno, da gre dejansko za razvoj in raziskave in ne za redno proizvodnjo, kot to tožniku očita davčni organ. Iz računov, ki se nahajajo v upravnem spisu (npr. 123/2010 z dne 28. 5. 2010 družbi G. d.o.o., 149/2010 z dne 29. 6. 2010) izhajajo velike količine, ki vsekakor niso značilne za poskusno obratovanje oziroma za izdelavo prototipa izdelka, kot to navaja tožnik. Tožnik je v obravnavanem obdobju nabavil tudi velike količine embalaže in navodil za uporabo izdelkov, kar tudi po presoji sodišča kaže na redno proizvodnjo in ne na poskusno obratovanje. Davčni organ je tudi pravilno ugotovil, da je bilo orodje oziroma osnovna sredstva, za katera je tožnik uveljavljal davčno olajšavo za vlaganje v raziskave in razvoj, uporabljeno za tožnikovo redno proizvodnjo in ne za poskusno (testno) proizvodnjo. Poleg navedenega pa iz tožnikove poslovne dokumentacije izhaja tudi, da je v letu 2010 porabil skoraj vse zaloge oziroma material, kar prav tako kaže na to, da je šlo v obravnavanem primeru za tožnikovo redno proizvodnjo. Tožnik je sicer v postopku res predložil časovnico razvojne dejavnosti razstavljenega posteljnega vložka z navedbo posameznih faz izvedbe tega projekta, vendar pa tudi po presoji sodišča te ni mogoče preveriti. Tožnik kljub naknadnemu pozivu davčnega organa v postopku ni predložil dokumentacije s konkretnimi podatki, s katerimi bi davčnemu organu omogočil, da bi lahko dejansko izvedbo obravnavanega Projekta in časovnice tudi preveril. Vsebina predložene časovnice pa tudi ni v skladu z določbo 8. člena Pravilnika.

18. Pri oceni, ali so v predmetni zadevi podani zakonsko določeni pogoji za uveljavljanje davčne olajšave za raziskave in razvoj, je davčni organ po presoji sodišča opravil pravilno dokazno oceno tožnikovega Projekta, pri čemer je tudi pravilno uporabil materialno pravo (55. člen ZDDPO-2E in relevantne določbe Pravilnika). Sodišče v zvezi z odločanjem o priznanju olajšave za raziskovanje in razvoj pripominja, da so bile te olajšave vnesene v zakon z namenom spodbujanja davčnih zavezancev k dodatnim vlaganjem v razvoj in raziskave. Ker pa gre za olajšave, kar pomeni izjemo od splošnega pravila, jih je po presoji sodišča potrebno razlagati ozko (restriktivna razlaga).

19. Davčni organ se je tudi opredelil do konkretnih podatkov iz tožnikovega Projekta, kakor tudi do listin, ki jih je tožnik predložil v obravnavanem postopku. Po presoji sodišča je dokazna ocena tožnikovega Projekta pravilna. Davčni organ je pri odločanju pravilno izhajal iz podatkov oziroma dokazov, ki jih je predložil tožnik, kot tudi iz podatkov obravnavanega Projekta tožnika s prilogami.

20. Tožnikovi ugovori, da pritožbeni organ ni odgovoril na tožnikove pritožbene navedbe pa so pavšalni.

21. Ker je po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev, kakor tudi ne kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

23. Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• sodba U 1744/2008
• Sodba U 589/2001
• UPRS sodba I U 90/2016