UPRS sodba I U 2063/2014

Jedro

Na podlagi podatkov upravnih spisov (elektronskih sporočil odvetnika in uradnih zaznamkov) sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih je po pooblaščencu navajal tožnik, njegovih izostankov ne opravičujejo in kažejo zgolj na zavlačevanje postopka. Ob že podani pisni izjavi tožnika in predloženih listinah njegovo ponovno (dodatno) zaslišanje tudi po presoji sodišča ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Z neizvedbo dokaza z izjavo stranke, ki se v upravnem postopku uporabi le, kolikor za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, ki ga je v svoji vlogi (tudi povsem nesubstancirano) predlagal tožnik, zato po presoji sodišča ni prišlo do kršitve načela materialne resnice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo odpravil odločbo istega organa (št. 90 11685 0 z dne 15. 7. 2004), s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2003 ter mu odmeril dohodnino za leto 2003 v znesku 349.760,31 EUR, v plačilo pa naložil razliko med odmerjeno dohodnino in plačanimi akontacijami dohodnine in po odpravljeni odločbi vrnjeno dohodnino, v skupnem znesku 171.872,92 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ navaja, da je po tem, ko je postala prva odmerna odločba dokončna, izvedel za novo dejstvo in s tem za obnovitveni razlog dne 26. 10. 2005, ko je bil izdan zapisnik št. 46202-1976/04-10-0894/318 (o davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. d.o.o.). Iz zapisnika sledi, da je družba tožniku na njegov račun v letu 2003 (od meseca julija 2003 dalje) nakazala skupaj 711.549,56 EUR. Iz zapisnika nadalje izhaja, da se direktor družbe na pozive inšpektorja ni odzival, medtem ko je tožnik kot priča izjavil, da si je pri B.B. (direktorju družbe) sposojal denar ter da sta na začetku sklepala posojilne pogodbe, da obresti ni, in da je izposojeni denar vračal osebno B.B. Posojilnih pogodb ni predložil. Izjavil je še, da z dokazili o vračilih ne razpolaga več, čeprav mu je B.B. ob vračilu vsakič podpisal potrdilo. V postopku inšpekcijskega nadzora družba ni predložila nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da gre pri nakazilih na transakcijski račun tožnika za posojila. Iz bančnih izpiskov družbe pa tudi ni razvidno, da bi tožnik denar vrnil na njen račun, t.j. na račun družbe, ki naj bi mu posojala denar. Nastanek posojilnega razmerja bi moral biti kot poslovni dogodek v poslovnih knjigah družbe evidentiran skladno s Slovenskimi računovodskimi standardi, vendar pa za opravljena nakazila tožniku s strani družbe niso bile predložene nobene listine, ki bi izkazovale resničnost in obseg poslovnega dogodka, prav tako pa dokumentacije ni predložil tožnik – prejemnik nakazil, čeprav je bil k temu pozvan.

3. Tožniku je bil dne 5. 12. 2005 izdan sklep o obnovi postopka, v postopku obnove pa dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v obnovljenem postopku. Tožnik je bil z dopisom z dne 29. 10. 2012 in priloženim relevantnim delom zapisnika o inšpekcijskem postopku pri družbi izplačevalki seznanjen z razlogi za obnovo postopka. Tožnik je podal pripombe na zapisniške ugotovitve in vztrajal, da pri prejetih denarnih sredstvih ne gre za osebne prejemke, temveč za kratkoročna posojila, ki so sicer bila nakazana na tožnikov transakcijski račun, vrnjena pa v celoti direktorju družbe B.B. Kot dokaz je predložil Dogovor o brezobrestnih posojilih, ki je bil dne 26. 5. 2003 sklenjen med podjetjem A. d.o.o. in tožnikom ter potrdilo z dne 18. 10. 2004, s katerim direktor podjetja B.B. potrjuje, da so bila vsa posojena sredstva vrnjena, ter da tožnik družbi A. d.o.o. ne dolguje ničesar več. Predlagani dokaz z izjavo stranke in zaslišanjem priče zaradi neodzivnosti sodelujočih v postopku ni bil izveden, predloženi listini pa glede na njuno vsebino in dejstvo, da tekom inšpekcijskega postopka niso bila predložena nikakršna dokazila o nastanku poslovnih razmerij med družbo A. d.o.o. ne dokazujeta zatrjevane pravne narave nakazil. Ta se zato vključijo v dohodninsko osnovo kot drug prejemek iz 4. alinee prvega odstavka 15. člena ZDoh-1 (pravilno: ZDoh) in obdavčijo po stopnji, določeni v 12. členu tega zakona.

4. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-01-453/2014 -2 z dne 11. 11. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Načelo zaslišanja stranke v postopku ni bilo kršeno. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega organa v postopku pri pravni osebi A. d.o.o. in se je o njih tudi izrekel. V zvezi s predloženo dokumentacijo in pisnimi navedbami je bil k davčnemu organu pisno povabljen (vabili z dne 24. 5. 2013, 29. 10. 2013). Izostanek je opravičil in predlagal določitev novega termina. V januarju 2014 je davčni organ kontaktiral s tožnikovim pooblaščencem, ki je izrazil željo, da se pogovor s tožnikom opravi v februarju 2014. Res je sicer, da davčni organ tožnika na zaslišanje ni ponovno vabil, je pa na tožnikov odziv čakal več kot dolgo. Od prvega vabila do izdaje odločbe je namreč preteklo več kot leto dni, zato pritožbeni organ meni, da tožnik za možnost sodelovanja v postopku ni bil prikrajšan, saj se je srečanju z davčnim organom očitno izogibal. Tak zaključek utemeljujejo podatki spisa, iz katerih je razvidno, kolikokrat se je prvostopni organ za srečanje dogovarjal s tožnikovim pooblaščencem in iz kakšnih razlogov je slednji termine odpovedoval. Pravilna je po presoji pritožbenega organa tudi presoja listin, ki jih je v postopku predložil tožnik. Davčni organ je predloženi listini utemeljeno opredelil kot neverodostojni, kar utrjuje prepričanje, da tožnik ni prejel posojila, ki bi ga moral vrniti (fiktivna pogodba, fiktivno potrdilo, glede vračila pa neobstoj denarnega toka, gotovinsko plačevanje), temveč je prejel izplačilo drugih dohodkov, ki so obdavčeni. Dejstva, da iz bančnih izpiskov pri pravni osebi vračila sredstev niso bila ugotovljena, predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika družbe A. d.o.o., g. B.B. ne more spremeniti. Predmet obravnave je nakazilo sredstev na tožnikov osebni račun, ki ni sporno, po izvedenem postopku pa tudi ni sporno, da tožnik prenosa sredstev (vračila) na drugo osebo, ni dokazal. Postopek, ki je zoper B.B. v teku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, na navedene ugotovitve ne more vplivati.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) ter priglaša stroške postopka. Ključno v zadevi je vprašanje, kakšna je pravna narava nakazil pravne osebe na račun tožnika, ki ga je treba razrešiti v skladu z načelom materialne resnice. S tem v zvezi je tožnik podrobno obrazložil svoje stališče ter za svoje trditve predložil ustrezne dokaze in s tem dokazal neobstoj obdavčljivih dohodkov. Skladno z načelom materialne resnice bi moral davčni organ ugotoviti, kaj spada v obdavčljivi dohodek. V konkretnem primeru posojilo, pa naj bo dano še pod tako nenavadnimi in ugodnimi pogoji, ne more predstavljati osnove za odmero dohodnine, ker ne gre za osebni prihodek tožnika, predvsem pa ob dejstvu, da je bilo posojilo vrnjeno, kar izhaja iz predloženih dokazil. Zgolj stališče ali „smatranje“ davčnega organa o tem, da gre za obdavčljive dohodke, ne more predstavljati pravilne pravne odločitve, predvsem ob dejstvu, da so bila vsa posojila vrnjena, pa čeprav brezobrestno.

6. Davčni postopek tudi ni bil voden korektno, saj izpodbijana odločba izkrivlja dejansko stanje v zvezi z vabljenjem tožnika kot davčnega zavezanca in njegovega pooblaščenca, ki, kot je navedeno že v pritožbi, vabila z dne 12. 6. 2013 nista prejela, kljub temu pa je pooblaščenec davčnemu organu predlagal, da se ga ponovno vabi in je s tem tudi opravičil svoj in tožnikov izostanek, kar nedvomno izhaja iz elektronskega sporočila z dne 11. 6. 2013. Pooblaščenec je tudi glede kasnejšega vabila podrobno obrazložil davčnemu organu, da je tožnik na rehabilitaciji v C. in opravičil izostanek za dan 27. 11. 2013 in sicer z elektronskim sporočilom z dne 22. 11. 2013. S takšnim ažurnim ravnanjem je tožnik pravočasno in korektno obvestil davčni organ o svojih zadržkih in predlagal novo vabljenje za potrebe davčnega postopka, vendar kasnejšega vabila ni prejel. Trditev, da s strani tožnika in njegovega pooblaščenca ni bilo odzivnosti, je zato nepravilna, opustitev ponovnega vabila tožniku pa v nasprotju s procesnim zakonom.

7. Očitek tožene stranke, da tožnik ni posredoval potrdila o zavarovanju posojila in ocene možnosti vračila kredita, je neutemeljen in predstavlja poseg v avtonomno pogodbeno razmerje. Sam neobstoj „dokazil ali verodostojnosti knjigovodskih listin“, na katere se sklicuje tožena stranka, ne more izničiti dejstva, da so bila posojila vrnjena. O teh okoliščinah je tožnik predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika družbe A. g. B.B. Zakaj se ta na poziv davčnega organa ni odzval (če je bil sploh oziroma pravilno vabljen in na kateri naslov), tožnik ne ve. Dejstvo pa je, da ima davčni organ v nasprotju s tožnikom možnost zagotoviti prisotnost priče tudi s prisilnimi sredstvi. Razlogi, da priča – zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. ne bi povedal o okoliščinah posojil in vračil, pa tudi ne obstajajo.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi in razlogi, s katerimi jih dopolni pritožbeni organ in s katerimi utemelji zavrnitev pritožbenih ugovorov. Zato se sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja.

11. Po podatkih spisov je bil tožnik v obnovljenem odmernem postopku izrecno povabljen k sodelovanju. To je razvidno iz vabila z dne 29. 10. 2012, ki se nahaja v spisih, in s katerim je bil seznanjen z dejstvi, ugotovljenimi v postopku inšpekcijskega nadzora pri pravni osebi A. d.o.o. (vključno z vsebino izjave, ki jo je v tem postopku podal kot priča) in pozvan, da se o njih v danem roku pisno izjavi. Tožnik se je do ugotovitev inšpekcijskega postopka pisno opredelil z vlogo z dne 20. 11. 2012 in kot dokaz predložil Dogovor o brezobrestnih posojilih z dne 26. 5. 2003 in Potrdilo z dne 18. 10. 2012, ki naj bi ju uspel pridobiti tekom postopka, in predlagal ponovno zaslišanje tožnika in zaslišanje B.B., takratnega direktorja družbe A. d.o.o. Iz spisov nadalje sledi, da je davčni organ predlogu tožnika sledil in tožnika večkrat povabil, da se zglasi pri davčnem organu, vendar brez uspeha. Izkrivljanja dejanskega stanja v zvezi z vabljenjem tožnika in njegovimi opravičili, ki se zatrjujejo v tožbi, sodišče ne ugotavlja. Na podlagi podatkov upravnih spisov (elektronskih sporočil odvetnika in uradnih zaznamkov) namreč tudi sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih je po pooblaščencu navajal tožnik, njegovih izostankov ne opravičujejo in kažejo zgolj na zavlačevanje postopka. Ob že podani pisni izjavi tožnika in predloženih listinah njegovo ponovno (dodatno) zaslišanje tudi po presoji sodišča ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Z neizvedbo dokaza z izjavo stranke, ki se v upravnem postopku uporabi le, kolikor za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, ki ga je v svoji vlogi (tudi povsem nesubstancirano) predlagal tožnik, zato po presoji sodišča ni prišlo do kršitve načela materialne resnice.

12. Kršitve procesnega zakona pa sodišče tudi ne ugotavlja v zvezi s predlogom tožnika za zaslišanje priče B.B., ki ga tožnik v svoji izjavi (opredelitvi do ugotovitev inšpekcije davčnega organa) ocenjuje kot potrebno. Tožnik namreč ne navede, v čem bi priča lahko izpovedala vsebinsko drugače, kot je razvidno iz listin, ki ju je tožnik predložil davčnemu organu niti ne navede okoliščin, o katerih bi priča (lahko) dodatno izpovedala. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je obe predloženi listini (Dogovor o brezobrestnih posojilih in Potrdilo o vračilu vseh posojil) podpisala predlagana priča listini tudi po presoji sodišča ne dokazujeta posojilnega razmerja med tožnikom in družbo izplačevalko.

13. Po predloženem Dogovoru o brezobrestnih posojilih se pogodbeni stranki dogovorita samo, da bo posojilodajalec A. d.o.o. v letu 2003 in 2004 nakazal tožniku več zneskov na njegov transakcijski račun, glede vračila nakazanih sredstev pa le, da bo tožnik po preteku treh mesecev od vsakokratnega nakazila vrnil prejeti znesek brezobrestno na roke direktorja družbe A. d.o.o. B.B.

14. Kot v svoji odločbi pravilno ugotavlja davčni organ prve stopnje, v Dogovoru ni določen niti znesek nakazil. Znesek nakazil, ki naj bi bil vrnjen v skladu s predhodnim dogovorom iz maja 2003, tudi ni naveden v Potrdilu direktorja družbe A. d.o.o. B.B. Zatrjevano posojilo po Dogovoru je brezobrestno in nezavarovano. Nesporna ugodnost in nenavadnost pogojev zatrjevanega posojila pa nedvomno vpliva na presojo verodostojnosti predloženih listin, zlasti ob upoštevanju višine nakazila (711.549,56 EUR) ki ga je v letu 2003 izvedla družba A. d.o.o., in ob odsotnosti kakršnihkoli drugih navedb in dokazov v zvezi s sklenitvijo Dogovora, poslovanjem s prejetimi sredstvi in zatrjevanim vračilom. Tožbena trditev, da predložene listine nedvomno dokazujejo obstoj neobdavčljivih dohodkov, torej ne drži. Listine so bile v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi utemeljeno in s pravimi razlogi ocenjene kot neverodostojne in hkrati neskladne z izjavo tožnika kot priče v postopku inšpekcijskega nadzora pri družbi izplačevalki (da sta z g. B.B., predvsem v začetku, sklepala posojilne pogodbe in da s pogodbami in z dokazili o zatrjevanem vračilu posojila ne razpolaga več).

15. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo nesubstanciranemu dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje stranke in priče B.B., izvedba predlaganih dokazov pa, ob upoštevanju trditvene podlage in vsebine predloženih listin, tudi ne bi prispevala k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.

16. Davek od osebnih prejemkov se po 4. alinei 15. člena ZDoh obračuna zavezancem, ki prejemajo druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. Nesporna ugotovitev, da je družba A. d.o.o. v letu 2003 tožniku na bančni račun nakazala 711.549,56 EUR, je, ob nedokazani trditvi, da so mu bila sredstva nakazana kot posojilo, zadostna podlaga za izpodbijano obdavčitev.

17. Ker je torej spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

19. Ker so bili so bili vsi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev izvedeni in pravilno presojeni v davčnem postopku, je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 95/2019-23
• Sodba I Up 1004/2003
• UPRS Sodba II U 145/2020-16