UPRS sodba I U 1464/2015

Jedro

Zakonska podlaga za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi je vsebovana v določbah 99. člena ZDoh-2, po katerih se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost ob odsvojitvi. Šele v primeru, če vrednost ni razvidna iz pogodbe, ali v primeru, če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2013, ki skupaj z obračunanimi obrestmi znaša 7 744,83 EUR.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2013, ki ga je dosegel v višini 30 149,68 EUR, na podlagi samoprijave. Tožniku je bila v odmernem postopku v skladu z določbami 93. in 97. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ugotovljena skupna letna pozitivna davčna osnova v znesku 30 224,68 EUR ter ob upoštevanju določb 132. člena ZDoh-2 glede na obdobje imetništva kapitala odmerjena dohodnina po stopnji 25% od davčne osnove 30 149,68 EUR v znesku 7 537,42 EUR. Za čas od poteka roka za vložitev napovedi dne 28. 2. 2014 do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave dne 8. 12. 2014 pa se v skladu z drugim odstavkom 63. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) obračunajo še obresti po evropski medbančni obrestni meri, povečani za 3 odstotne točke, v višini 207,41 EUR.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih navaja, da je organ prve stopnje tožniku odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve deležev v podjetjih A. d.o.o. in B. d.o.o.. Kot nabavno vrednost podjetja A. d.o.o. ob pridobitvi je tožnik v napovedi navedel vrednost 3 750,00 EUR in isto vrednost tudi ob odsvojitvi. Kot nabavno vrednost družbe B. d.o.o. pa je navedel vrednost 4 381,50 EUR in kot vrednost ob odsvojitvi 35 000,00 EUR. Gre za podatke, ki izhajajo tudi iz predloženih pogodb o prenosu deležev v omenjenih družbah in so preverljivi po podatkih bilance stanja na dan 31. 12. 2013. Davčni organ prve stopnje je pri odmeri davka sledil napovedanim vrednostim ter pri tem upošteval še 1% normirane stroške, ki dvigujejo nabavno vrednost in znižujejo vrednost ob odsvojitvi. V zvezi s pritožbenimi ugovori, v katerih tožnik navaja, da z neodplačno odsvojitvijo ni dosegel dobička ter opozarja, da bi bil v postopku odmere davka na dediščine in darila oproščen plačila davka, pa drugostopni organ odgovarja, da pomisleke tožnika šteje sicer za razumljive, obenem pa navaja oziroma obrazlaga, da jih ni in zakaj jih ni mogoče upoštevati pri davčni odmeri. Pri tem pojasni, da se za obdavčljivo odsvojitev kapitala po določbah 94. člena ZDoh-2 štejejo tako odplačni kot neodplačni načini odsvojitve kapitala ter da se zato obdavči ustvarjena razlika v vrednosti kapitala in ne ustvarjene finančne koristi. Prenos premoženja v I. dednem redu z davkom na dediščine in darila res ni obdavčen, vendar gre pri tem za drug davek, ki se odmerja v zvezi s prenosom premoženja, medtem ko se davek od dobička iz kapitala odmerja od razlike v vrednosti kapitala ob pridobitvi in ob odsvojitvi. Glede vrednosti kapitala ob pridobitvi in odsvojitvi je prvostopni organ sledil napovedanim vrednostim, ki so bile preverljive tudi v predloženih pogodbah in bilancah stanja in jim tožnik v pritožbi niti ne ugovarja. Dejansko stanje kot podlaga za odmero davka je bilo tako pravilno ugotovljeno, kriterij odplačnosti ali neodplačnosti pravnega posla pa, kot je že navedeno, na pravilnost odmere davka od dobička iz kapitala ne vpliva.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je dne 19. 9. 2008 na podlagi pogodbe o prodaji poslovnega deleža odkupil 50% delež v družbi C. d.o.o. (sedaj B. d.o.o.) za kupnino 4 381,50 EUR, ki jo je tudi plačal, nato pa je dne 12. 3. 2013 na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu tega deleža 50% prodal svojemu očetu oziroma družbeniku, ki je imel v lasti preostalih 50% družbe. Tožnik je v napoved za odmero davka vpisal vrednosti, ki odražajo vrednost kapitala obeh družb v času pridobitve. Prvostopni davčni organ pa z ozirom na določbe 99. člena ZDoh-2, ki določajo ugotavljanje vrednosti kapitala ob odsvojitvi, ni pravilno ovrednotil 50% deleža v družbi B. z vrednostjo 35 000,00 EUR, saj ni sledil vrednosti 0,00, ki je navedena v pogodbi o odsvojitvi (tj. v pogodbi o brezplačnem prenosu poslovnega deleža) in istočasno ni izkazal, zakaj vrednost iz pogodbe ni ustrezna oziroma zakaj ne ustreza vrednosti, ki bi se dala doseči v prometu v času odsvojitve. Tožnik je svoj 50% delež odsvojil zato, ker kapital v višini 50%, kakor tudi celotni kapital, nima nobene vrednosti, saj omenjena družba v letih 2012, 2013 in 2014 ne izkazuje nobenih prihodkov in je zadolženost družbe več kot desetkrat večja od vrednosti celotnega kapitala v letu 2012 in 2013. Družba je od leta 2012 poslovala z izgubo. V letu 2014 izkazuje izgubo v višini 61 071,00 EUR ter 242 780,00 EUR obveznosti do dobaviteljev, kar pomeni, da celotni kapital komaj pokrije celotno bilančno izgubo, še vedno pa ostajajo obveznosti do dobaviteljev. Delež 50% torej nima nobene vrednosti niti nima vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu. Tožnik pa do izdaje odločbe ni bil seznanjen, da se obdavči razlika med nabavno in odsvojitveno vrednostjo kapitala, pri čemer ni bil njegov interes, da se izogne plačilu davka, temveč samo, da se upošteva dejanska vrednost družbe. Izpodbijana odločba je zato napačna, saj kot davčno osnovo ni upoštevala pogodbene vrednosti kapitala niti vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu, in je zato davek odmerila brez ustrezne dejanske in pravne podlage.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da so navedbe tožbe glede vrednosti družbe B. d.o.o. tožbena novota. Pri odmeri davka je davčni organ sledil podatkom iz napovedi in priloženih listin. Navedbe v tožbi pa se nanašajo na podatke o poslovanju družbe, ki naj bi vplivali na njeno vrednost, vendar niso bili izpostavljeni ne v postopku odmere davka na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V konkretnem primeru je sporna vrednost kapitala, konkretno vrednost poslovnega deleža družbe B. d.o.o. ob odsvojitvi. V ostalem, to je glede vrednosti kapitala ob pridobitvi ter vrednosti družbe A. d.o.o. ob odsvojitvi, tožnik ugovorov nima niti ni videti nepravilnosti oziroma nezakonitosti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

8. Kot pravilno navajata davčna organa in nenazadnje tudi tožnik sam, je zakonska podlaga za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi vsebovana v določbah 99. člena ZDoh-2, po katerih se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost ob odsvojitvi. Šele v primeru, če vrednost kapitala ni razvidna iz pogodbe, ali v primeru, če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi.

9. V konkretnem primeru se že v odločbi prve stopnje (in nato enako v drugostopni odločbi) pravilno in skladno s podatki spisov ugotavlja, da je vrednost deleža družbe B. d.o.o. razvidna iz pogodbe (o brezplačnem prenosu poslovnega deleža), ki je podlaga za prenos lastninske pravice s tožnika na preostalega družbenika – tožnikovega očeta in torej za odsvojitev zadevnega poslovnega deleža. Vrednost deleža (35 000,00 EUR) je razvidna tako iz 1. kot iz 3. člena pogodbe. Zato je neutemeljena in skregana s podatki spisov tožbena trditev, da iz pogodbe izhaja vrednost deleža 0,00 EUR, oziroma da je bil delež „nepravilno ovrednoten“. Obenem pa iz podatkov spisov tudi sledi, da davčni organ v odmernem postopku ni imel podlage za to, da bi podvomil v vrednost deleža omenjene družbe. Enako vrednost, kot je navedena v pogodbi, je namreč izrecno kot vrednost deleža navedel tožnik v davčni napovedi. Enaka vrednost poslovnega deleža pa izhaja tudi iz izpiskov iz javne evidence (AJPES), ki so bili predloženi in upoštevani v odmernem postopku. Upoštevani vrednosti poslovnega deleža tudi ni tožnik ugovarjal v pritožbi. To pa pomeni, da so dejstva, ki jih tožnik glede drugačne oziroma ničvrednosti deleža družbe B. d.o.o. ob odsvojitvi zatrjuje v tožbi, nova. Novi so tudi dokazi (bilance stanja in uspeha), na katere se sklicuje in ki jih prilaga (šele) tožbi. Obenem pa ni videti prav nobene ovire za to, da bi tožnik oziroma njegov pooblaščenec kot prava vešča oseba, ki naj bi poznal tako materialno pravo (ZDoh-2) kot relevantne procesne določbe (ZUP in ZUS-1), teh dejstev in dokazov ne navajal že v odmernem postopku in (najkasneje) v pritožbi. Pri tožbenih ugovorih, ki se nanašajo na vrednost deleža družbe B. d.o.o., gre torej z ozirom na določbe Zakona o upravnem sporu, po katerih v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (20. člen ZUS-1), za nedopustno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne upošteva. Čim pa je tako, je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz vseh razlogov, ki jih navajata že davčna organa v svojih odločbah in na katere se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

10. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1200/2015
• UPRS sodba I U 1036/2015
• UPRS Sodba I U 174/2019-11