<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba I U 1211/2015

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.1211.2015
Evidenčna številka:UL0012387
Datum odločbe:19.04.2016
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Marjanca Faganel (poroč.), Alenka Praprotnik
Področje:DAVKI
Institut:davčni dolg - odpis davčnega dolga - odlog plačila davčnega dolga - obročno plačilo davčnega dolga - premoženje zavezanca za davek

Jedro

Kljub težki finančni situaciji, v kateri se je znašel tožnik in potencialni socialni ogroženosti, predmetnega dolga ni mogoče odpisati ali delno odpisati, ker je ta možnost z zakonom izključena. Za dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter akontacije od dohodka iz dejavnosti je izrecno izključena tudi možnost odloga oziroma obročnega plačila. Za preostali dolg iz naslova davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave pa je davčni organ prve stopnje odobril obročno plačilo na štiriindvajset obrokov, kar je največje možno število obrokov, ki ga dopušča zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka zahtevek tožnika za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje zavrgel, ter z odločbo: v II. točki izreka ugodil tožnikovemu zahtevku za obročno plačilo dolga iz naslova davka na dodano vrednost v skupnem znesku 4 364,66 EUR in stroškov prisilne izterjave v znesku 244,05 EUR v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih po 171,69 EUR oziroma 10,16 EUR, v III. točki izreka zahtevek tožnika za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavrnil, v IV. točki izreka zavrnil zahtevek tožnika za odpis ali delni odpis dolga iz naslova davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave ter v V. točki izreka odločil, da se za čas, ko je dovoljeno obročno plačilo davka, zaračunavajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan izdaje odločbe o obročnem plačilu.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta se davčni organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Pravilnik), ki se nanašajo na odpis, odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga ter ob upoštevanju tožnikove vloge in priloženih dokazil oziroma dokazil, ki jih je zbral po uradni dolžnosti, ugotavlja najprej, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu s A.A. in B.B. ter da je A.A. v zadnjih šestih mesecih iz naslova plače prejela 4 945,37 EUR nakazil, iz naslova otroškega dodatka 586,38 EUR nakazil, iz naslova denarne pomoči, vračila na TRR in pologa gotovine pa še 1 194,94 EUR nakazil, medtem ko je tožnik v zadnjih dvanajstih mesecih iz naslova izredne denarne socialne pomoči prejel 318,51 EUR nakazil. Nadalje ugotavlja, da je tožnik v obdobju od 3. 7. 2006 do 9. 2. 2010 opravljal dejavnost C.C. s.p. ter da se zahtevek tožnika nanaša na odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo, davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave.

3. Za dolg iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti na podlagi petega odstavka 101. člena ZDavP-2 ni mogoče odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga oziroma obročnega plačila. Zato davčni organ zahtevek tožnika v tem delu zavrne.

4. Na podlagi sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 ni mogoče odobriti odpisa ali delnega odpisa za samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki prenehajo opravljati dejavnost za davke, ki se nanašajo na dejavnost. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis ali delni odpis dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje in za starševsko varstvo ter davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave. Zato se zahtevek tožnika tudi v tem delu zavrne.

5. Pač pa so po presoji davčnega organa izpolnjeni kriteriji za odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave. Ugotavlja namreč, da mesečni dohodek na družinskega člana, ugotovljen v skladu s Pravilnikom, znaša 349,35 EUR in ne presega dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in ki trenutno znaša 538,40 EUR, kar pomeni, da je izpolnjen dohodkovni kriterij iz 36. člena Pravilnika. Poleg tega tožnik živi z družino v težkih življenjskih razmerah in je bolan, kar davčni organ šteje za izredno okoliščino v smislu 38. člena Pravilnika in zato tožniku ugodi tako, da mu odobri obročno plačilo dolga v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, kot so določeni v II. točki izreka ter v skladu s 104. členom ZDavP-2 zaračunajo zamudne obresti.

6. Za dolg iz naslova prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, ki na dan izdaje odločbe znaša 4,25 EUR, davčni organ ocenjuje, da ni mogoče dovoliti odloga oziroma obročnega plačila, ker s plačilom navedenega zneska ne bi bilo ogroženo preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov in zato zahtevek v tem delu zavrne.

7. V skladu s tretjim odstavkom 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), po katerem v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih, tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in se zahtevek tudi v tem delu zavrne.

8. V zvezi s prispevki za zdravstveno zavarovanje pa ugotavlja, da je z uveljavitvijo Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) prenehala pravna podlaga za odločanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje o zahtevkih za odpis, delni odpis ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno varstvo. Za te prispevke se v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 tudi ne uporabljajo določbe 101. člena istega zakona. Zato davčni organ tožnikov zahtevek za odpis, odlog oziroma obročno plačilo prispevkov za zdravstveno varstvo na podlagi oziroma v skladu z določbami ZUP kot nedovoljen zavrže.

9. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijana sklep in odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

10. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi se sklicuje na določbe 101. člena ZDavP-2 ter navaja, da davčni organ ne upošteva, da je od prenehanja opravljanja dejavnosti 9. 2. 2010 nezaposlen, da ima status invalida, da ima od leta 1994 hudo epilepsijo ter da bo v letu 2016 invalidsko upokojen. Živi s partnerko, ima štiri leta staro hčerko in mamo, ki je stara 80 let. Edini mesečni priliv je plača partnerke, od te plače pa se odplačuje kredit 560,00 EUR mesečno in vse ostale obveznosti, tako da na sredini meseca dostikrat nimajo kaj jesti. Tožnik zato poudarja, da dolga ni sposoben plačati. Skupni dolg, ki je nastal iz razlogov, na katere tožnik ni mogel vplivati, znaša čez 30 000,00 EUR, davčni organ pa si je svojo terjatev zavaroval z vpisom na nepremičnino, katere delni lastnik je tožnik in ki jo je mati napisala nanj iz razloga, da je lahko dobil bančni kredit, s katerim je delno poplačal davčni dolg.

11. Na vračilo dolga v preteklosti ni mogel vplivati, saj je dolg nastal zaradi finančne nediscipline poslovnih partnerjev in ne po tožnikovi krivdi. Zato je večkrat napisal prošnjo na davčno upravo in se poskušal z njimi dogovoriti za mesečno odplačilo, vendar je bilo vse zavrnjeno. Poleg tega ima mesečne obveznosti iz naslova kredita in je že pet let brezposeln. Tožnika vse navedeno obremenjuje, tako da je še dodatno zbolel in da zadnje čase večkrat pomisli na samomor. Zato prosi Ustavno (pravilno: Upravno) sodišče, da mu odpiše dolg zaradi neizterljivosti oziroma socialne ogroženosti. Socialna ogroženost je ugotovljena z odločbo Centra za socialno delo, mesečni dohodek na družinskega člana pa je, potem ko se plača kredit, zgolj 77,93 EUR. Vse, kar mu je Davčni urad ponudil v petih letih, je obročno odplačilo dolga, s čimer pa so po tožnikovem mnenju sredstva za preživetje le še bolj ogrožena. V zadnji odločbi, ki jo je prejel, je napisano le, da v zadevi ni bilo kršitev postopka in materialnega zakona. Pri čemer „vsi vemo“, da se prilivi, kot so socialni transferji in razne pomoči ne smejo šteti v dohodke. Sodišče naj zato vse skupaj pretehta z etičnega in moralnega stališča ter počaka, da tožnik zbere še dodatne argumente za odpis skupnega dolga in jih predstavi s pomočjo odvetnika, ki mu bo dodeljen v okviru brezplačne pravne pomoči. Vse z namenom oziroma ciljem, da se mu skupni dolg v celoti odpiše.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po pregledu spisov in izpodbijane odločitve sodišče sodi, da je odločitev pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, navedeni v obrazložitvi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), nanje sklicuje.

15. Tožbeni ugovori so po vsebini enaki pritožbenim, na katere v celoti in pravilno odgovori že davčni organ druge stopnje. Pri tem pravilno poudari, da kljub težki finančni situaciji, v kateri se je znašel tožnik in potencialni socialni ogroženosti, predmetnega dolga ni mogoče odpisati ali delno odpisati, ker je ta možnost z zakonom izključena. Za dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter akontacije od dohodka iz dejavnosti je izrecno izključena tudi možnost odloga oziroma obročnega plačila. Za preostali dolg iz naslova davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave pa je davčni organ prve stopnje odobril obročno plačilo na štiriindvajset obrokov, kar je največje možno število obrokov, ki ga dopušča zakon. Zato tako pritožbeni kot tožbeni ugovori ne morejo vplivati na odločitev in zato se drugostopni organ v pritožbene navedbe glede višine mesečnega dohodka na družinskega člana in glede višine posameznega obroka utemeljeno ni spuščal. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje, pa prav tako že drugostopni organ pravilno pojasni, da je z institutom izrednega odpisa davka po 38. členu Pravilnika mogoče zaobiti zgolj merila iz 36. in 37. člena Pravilnika, to je dohodkovni in premoženjski kriterij, ni pa mogoče zaobiti zakonskih določb, po katerih je možnost odpisa ali delnega odpisa zakonsko izključena.

16. Ker sta torej po povedanem izpodbijana sklep in odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.


Zveza:

ZDavP-2 člen 101, 101/5, 101/7, 104, 110, 110/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 36, 37, 38. ZPIZ-2 člen 159, 159/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3MDA5