UPRS sodba I U 1499/2015

Jedro

Ker ima po stališču iz sodbe in sklepa VS RS X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015 tožnik načeloma še vedno možnost, da se s kupcema spornih zemljišč dogovori o pogodbeni prevalitvi DDV, kupca pa možnost odbijati vstopni DDV po popravljenem računu v smislu 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost oz. določbe 138.a člena Pravilnika, je za pravilno uporabo materialnega prava v obravnavanem primeru odločilno, ali ima tožnik možnost odmerjen DDV pridobiti nazaj od kupcev, torej doseči dogovor s kupcema. Glede kupca B. d.o.o. je z izpodbijano odločbo pravilno odmerjen 20% DDV oz. da je glede na dejansko stanje treba šteti, da dogovorjena cena ne vključuje DDV. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik možnost od pridobitelja (družbe B. d.o.o.) izterjati DDV, ki ga zahteva davčni organ z izpodbijano odločbo. Ne drži pa ta ugotovitev glede kupca A. d.d., glede katerega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnik nima možnosti od tega pridobitelja naknadno izterjati DDV oziroma nanj prevaliti DDV. To pa pomeni, da je glede tega pridobitelja treba šteti, da dogovorjena cena že vključuje DDV, kar posledično pomeni, da je bil tožniku z izpodbijano odločbo DDV (glede tega pridobitelja) odmerjen v previsokem znesku.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj 46202-0154/04-20-07-94-86/140,144 z dne 26. 10. 2004 se v II. točki izreka odpravi za znesek 9.389,43 EUR (za znesek davka, ki presega znesek davka, ki je bil naložen, ob upoštevanju, da dogovorjena cena za A. d.d. vključuje DDV).

II. V ostalem delu se tožba zavrne (za znesek 18.944,00 EUR oz. za znesek davka, ki je bil naložen, ob upoštevanju, da dogovorjena cena za B. d.o.o. ne vključuje DDV).

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 622,03 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj C., s.p. ugotovil za leto 2003 od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, davčno osnovo 46.949.445 SIT in odmeril davek iz dejavnosti skupaj 18.856.355 SIT (točka I izreka). Tožniku je naložil za obračunska obdobja junija 2003 do junija 2004 plačilo 20% davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 40.738.939,81 SIT (170.000,58 EUR), obračunan od davčne osnove 203.694.699,05 SIT (850.002,91 EUR), kot je razvidno iz tabele (točka II izreka), z rokom plačila obveznosti iz točke II izreka 30 dni od prejema odločbe, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka).

2. Toženka je odpravila točko I izreka izpodbijane odločbe in v tem delu zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek, v preostalem pa se z odločitvijo organa prve stopnje strinja.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Tožnik navaja razloge, ki se nanašajo na prihodke in odhodke ter ločeno obravnavanje premoženja podjetja in premoženja fizične osebe. Tožnik med drugim navaja, da prodaja zasebnega premoženja ne more biti predmet obdavčitve z DDV ter očita kršitev načela nevtralnosti, ker naknadno naloženi DDV bremeni tožnika, ker ga ni prenesel na kupca.

4. V odgovoru na tožbo toženka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve obeh upravnih odločb.

5. Upravno sodišče je v zadevi izdalo sodbo (in sklep) I U 1769/2007-18 z dne 10. 3. 2009, s katero je zavrnilo tožbo zoper točko II izreka izpodbijane odločbe, v ostalem pa tožbo zavrglo. Sodišče je, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ocenilo, da za celoten komplet zemljiških parcel, na katerem je tožnik gradil trgovski center, ne moreta veljati dva različna davčna režima, tako da bi prodaja nekaterih zemljišč bila obdavčena z DDV drugih pa ne, četudi tožnik dveh zemljiških parcel (št. 1247/32 in 1247/34 k.o. …), za razliko od ostalih, ni evidentiral kot sredstva samostojnega podjetnika. Po presoji sodišča, tako kot menita tudi oba davčna organa, gre tudi pri prodaji spornih dveh zemljiških parcel za promet blaga, ki ga je tožnik opravil v okviru opravljanja dejavnosti in so zato utemeljeno predmet obdavčitve z DDV.

6. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) je s sodbo z dne 25. 5. 2011 revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 21. 11. 2013 sodbo VS RS razveljavilo in zadevo vrnilo VS RS v novo odločanje, v katerem je slednje postopek prekinilo in Sodišču Evropske unije (SEU) podalo predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanje Evropske unije. SEU je o predlogu odločilo s sodbo C-331/14 z dne 9. 7. 2015. Vrhovno sodišče RS je izdalo sodbo in sklep X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015, s katerim je sodbo Upravnega sodišča RS I U 1769/2007-18 z dne 10. 3. 2009 razveljavilo v delu, ki se nanaša na znesek davka, ki presega znesek davka, ki bi bil naložen ob upoštevanju, da dogovorjena cena že vključuje davek na dodano vrednost in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka II izreka), v ostalem pa revizijo zavrnilo (točka III izreka). Razlogi za delno ugoditev se nanašajo na očitke tožnika, da naknadno odmerjenega DDV ni prevalil naprej na kupca, kar ni skladno z načelom nevtralnosti sistema DDV, saj iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera ne izhaja, da bi se tožnik in kupca spornih dveh zemljiških parcel kaj dogovorili glede DDV. Davčni organ je DDV obračunal od zneska kupnine, za katerega so se stranke dogovorile tako, da je znesek DDV dodal dogovorjeni ceni. VS RS se v točki 19 obrazložitve sodbe in sklepa sklicuje na sodbo SEU v zadevi Tulică in Plavoşin, C-249/12 in C-250/12 z dne 7. 11. 2013(1). Po presoji VS RS je v obravnavanem primeru višina odmerjenega DDV skladna z določbami Šeste direktive(2) le, če ima tožnik možnost od kupca izterjati naknadno odmerjeni DDV. Če te možnosti nima, mu je bil DDV odmerjen v previsokem znesku in mora biti v takem primeru višina davka znižana na takšno raven, kot da bi bil DDV že zajet v dogovorjeni ceni. V takem primeru mora biti višina DDV določena po preračunani davčni stopnji (drugi odstavek 45. člena Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost, v nadaljevanju Pravilnik).

K točki I in II izreka:

7. Tožba je delno utemeljena.

8. Ker ima po stališču iz sodbe in sklepa VS RS X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015 tožnik načeloma še vedno možnost, da se s kupcema spornih zemljišč dogovori o pogodbeni prevalitvi DDV, kupca pa možnost odbijati vstopni DDV po popravljenem računu v smislu 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) oz. določbe 138.a člena Pravilnika, je za pravilno uporabo materialnega prava v obravnavanem primeru odločilno, ali ima tožnik možnost odmerjen DDV pridobiti nazaj od kupcev, torej doseči dogovor s kupcema, s čimer se (sicer brez svoje krivde) davčni organi in sodišče prve stopnje v prvem postopku niso ukvarjali.

9. Sodišče je skladno z napotki iz omenjenega sklepa in sodbe VS RS v novem sojenju dopolnilo postopek tako, da je za ugotovitev dejstev, ki so odločilna za pravilno uporabo materialnega prava, kot izhaja iz že omenjene sodbe SEU Tulică in Plavoşin, opravilo javno glavno obravnavo. Tožnika je sodišče tudi pozvalo, da predloži dokazila, iz katerih bo razvidno ali je dosegel dogovor s kupcema B. d.o.o. in A. d.d. in ali je nanju prevalil naknadno odmerjen DDV, glede na to, da iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi se tožnik in kupca spornih dveh zemljiških parcel kaj posebej dogovorili glede DDV. Toženka je predložila izračune DDV po preračuni stopnji glede kupcev B. d.o.o. in A. d.d.

10. Predmet tega spora v novem sojenju je po povedanem le znesek davka, ki presega znesek davka, ki bi bil naložen ob upoštevanju, da dogovorjena cena že vključuje DDV. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik prodal dve parceli št. 1247/32 in 1247/34, obe k.o. …, kupcema B. d.o.o. (2/3) in A. d.d. (1/3), po pogodbah z dne 23. 6. 2004 oz. 19. 5. 2004, za kupnino 203.694.699 SIT (850.002,91 EUR) oz. kupcu B. d.o.o. v višini 136.192.209,00 SIT (oz. 568.320,01 EUR) in kupcu A. d.d. za kupnino 67.502.490,00 SIT (oz. 281682,89 EUR). Navedene zneske je davčni organ upošteval kot davčno osnovo za obračun 20% DDV v višini 40.738.939,81 SIT (oz. 170.000,58 EUR). Višina obračunanega DDV po preračunani stopnji oz. pravilu iz drugega odstavka 45. člena Pravilnika v višini 16,6667 % za navedeni parceli znaša 33.949.116,50 SIT oz. 141.667,15 EUR. Razlika med obračunanim DDV po 20 % stopnji in preračunani 16,6667% stopnji za obe parceli znaša 28.333,43 EUR (170.000,58 EUR-141.667,15 EUR), kar je glede na povedano še predmet spora. V ostalem delu je bila namreč revizija zavrnjena (točka III izreka sodbe VS RS X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015). Iz sodbe SEU v zadevi C., s.p., C-331/14 z dne 9. 7. 2015 namreč izhaja, da tožnik s spornima parcelama ni mogel ravnati drugače kot s preostalimi zemljiškimi parcelami, s katerimi je ravnal in jih tudi prodal kot podjetnik, zato je bil dolžan od prometa plačati in obračunati DDV, kot sta pravilno ugotovila tudi oba davčna organa.

11. Glede na povedano je ostalo sporno samo vprašanje, ali se je tožnik dogovoril oz. je uspel doseči dogovor s kupcema A. d.d. in B. d.o.o., kar pomeni, da je na strani tožnika, da dokaže ali je glede na naknaden dogovor lahko prevalil DDV naprej na navedena kupca. V tem primeru bi bila odmera DDV po stopnji 20% pravilna. Kolikor pa tožnik tega dogovora ni uspel doseči, je treba v tem delu, da bi bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, znižati naknadno obračunani DDV oz. izračunati njegovo višino na podlagi preračunane davčne stopnje, za kar je toženka na poziv sodišča dostavila izračune, s katerimi je bil tožnik seznanjen in so nesporni.

12. Na naroku za glavno obravnavo pooblaščenka tožnika poudarja, da je treba upoštevati obračunan in plačan davek na promet nepremičnin in da je pri pravnem poslu z A. d.d. prišlo do neupravičenega dvojnega obdavčenja prometa nepremičnine, ki ga ZDDV izključuje. Prodajna pogodba z B. d.o.o. pa je bila 17. 11. 2004 razvezana in 19. 11 2004 bila sklenjena nova prodajna pogodba, na podlagi katere je bil obračunan in plačan DDV. Zato za odmero DDV po izpodbijani odločbi (za B. d.o.o) ni podlage. Treba pa je tudi upoštevati, da sta bili zemljišči s strani fizične osebe kupljeni z obračunom davka na promet nepremičnin in da si fizična oseba ni mogla poračunavati vstopnega DDV. Tudi iz tega razloga je obdavčitev prodaje teh zemljišč z DDV neupravičena. Tožnik se je obrnil na A. d.d glede izjave, ki naj bi jo po pozivu sodišča dostavil, ki pa mu takšne izjave ni želela podati. Glede B. d.o.o. pa tovrstna izjava nima smisla, saj si je ta poračunal vstopni DDV in tudi plačal obračunani DDV (torej DDV, ki je zajet v izpodbijani odločbi). Naknadna odmera DDV A. d.d je tako narejena v škodo tožnika, saj ta DDV tožnik ne more prenesti na končnega potrošnika. Zato bi sodišče kot osnovo za odmero DDV moralo upoštevati znižano kupnino za znesek odmerjenega DDV. Tožnik navaja, da bi sodišče moralo pri obračunu DDV upoštevati, da je fizična oseba v predmetni nepremični vlagala sredstva za njuno usposobitev v vrednosti 480.000,00 EUR. Zato bi bilo dejansko treba tožniku omogočiti, da si poračuna vstopni DDV po računih izvajalcev. Tožnik navaja, da je vprašanje, kdaj je izvršen promet, ter da je treba ugotoviti dejansko stanje glede tega, kdaj je bilo prodano zemljišče, in kako. Pooblaščenka tožnika navaja, da je glede B. d.o.o. bila pogodba kasneje razveljavljena na zahtevo davčnega organa, ker je zahteval obračun DDV. Tudi ni prišlo do odmere davka na promet nepremičnin glede tega zemljišča, ki ga je tožnik kot fizična oseba prodal družbi B. d.o.o. V času, ko je bila izdana odmerna odločba, sploh ni bilo podlage za obračun DDV, ker do posla ni prišlo. Tožnik tudi navaja, da je izterjava absolutno zastarala ter predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Pooblaščenka toženke poudarja, da je treba postopati skladno s stališčem iz sodbe in sklepa VS RS in da naj se zadeve razčiščujejo v okviru navedenega, ter da davek na promet nepremičnin in davek iz dohodka iz dejavnosti nista stvar tega postopka.

13. V pripravljalni vlogi z dne 29. 12. 2015 tožnik pojasnjuje, da od družbe A. d.d. ni uspel pridobiti izjave glede možnosti naknadnega obračuna DDV, saj A. d.d vztraja pri obračunu in plačilu davka na promet nepremičnin. Glede prodaje 2/3 zemljišča družbi B. d.o.o pa tožnik dostavlja skupno izjavo prodajalca in kupca z dne 18. 11. 2004 ter izpisek iz knjige prejetih računov družbe B. d.o.o., iz katerega je razvidno, da je slednja kupila 2/3 zemljišča s parcelnimi št. 1247/32 in 1247/34 za ceno 136.667.418,00 SIT, kar skupaj z 27.333.483,60 SIT obračunanega DDV znaša 164.000.902,00 SIT. Tožnik navaja, da je bilo zemljišče prodano z dnem 19. 11. 2004 in ne prej. Glede prodaje 1/3 zemljišča A. d.d. pa navaja, da ga je prodal 19. 5. 2004 za ceno 283.000 EUR, od katere je tožnik plačal davek na promet nepremičnin in da v dogovorjeni ceni ni bil zaračunan DDV. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje postopek odmere davka na promet nepremičnin in navaja, da gre za dvojno obdavčitev, ter da A. d.d. ne želi podajati nobene izjave in vztraja, da je za njih posel zaključen. Tožnik meni, da je treba izpodbijano odločbo v celoti odpraviti, za kar navaja razloge, sodišču pa med drugim predlaga, da toženi stranki naloži obnovo postopka odmere davka od dobička za leto 2004, z upoštevanjem 480.000 EUR stroškov podjetja.

14. Sodišče je v skladu s sodbo in sklepom VS RS po opravljeni javni glavni obravnavi ugotovilo, da je glede kupca B. d.o.o. z izpodbijano odločbo pravilno odmerjen 20% DDV od davčne osnove 136.192.209,00 SIT (568.320,01 EUR) oz. da je glede na dejansko stanje treba šteti, da dogovorjena cena ne vključuje DDV. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik možnost od pridobitelja (družbe B. d.o.o.) izterjati DDV, ki ga zahteva davčni organ z izpodbijano odločbo. Tožnik sam navaja, da je naknadno (19. 11. 2004) z družbo B. d.o.o. sklenil (sicer) novo prodajno pogodbo, po kateri je tožnik temu kupcu dodatno zaračunal 20% DDV na ceno, ki je bila dogovorjena. To pomeni, da je davčna osnova, kot jo je upošteval pri obračunu DDV davčni organ v DIN in v izpodbijani odločbi pravilna. Z drugimi besedami to pomeni, da je tožnik dodatno naloženi 20% DDV, ki se mu nalaga v plačilo z izpodbijano odločbo od davčne osnove 568.320,01 EUR, dejansko (kasneje) tudi prevalil na kupca, družbo B. d.o.o. Sodišče zato ne more slediti razlogom tožnika, ki vsebinsko izpodbija pravno podlago za naložitev DDV od prometa s spornima zemljiščema, ko meni, da zato za odmero DDV po izpodbijani odločbi (za B. d.o.o) ni podlage. Zato je v tem delu izpodbijana odločba pravilna in tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV v smislu že zgoraj omenjene sodbe SEU v zadevi Tulică in Plavoşin.

15. Ne drži pa ta ugotovitev glede kupca A. d.d., glede katerega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnik nima možnosti od tega pridobitelja naknadno izterjati DDV oziroma nanj prevaliti DDV. To pa pomeni, da je glede tega pridobitelja treba šteti, da dogovorjena cena že vključuje DDV, kar posledično pomeni, da je bil tožniku z izpodbijano odločbo DDV (glede tega pridobitelja) odmerjen v previsokem znesku od davčne osnove 281.682,89 EUR in sicer za razliko med 20 % stopnjo DDV in preračunano 16,6667 % stopnjo DDV, kar znaša 9.389,43 EUR (56.336 EUR- 46.947,15 EUR). Za navedeni znesek je zato treba izpodbijano odločba odpraviti, ker je v tem delu, glede na stališče iz že omenjene sodbe SEU v zadevi Tulică in Plavoşin, kršeno načelo nevtralnosti DDV.

16. Sodišče pa zavrača tožnikove očitke, ko navaja, da bi sodišče v dopolnjenem postopku moralo ugotoviti, kdaj so sploh bile pogodbe sklenjene oz. ugotavljati druge dejanske okoliščine konkretnih poslov, saj sodišče za to nima pravne podlage. Tožnik je namreč v reviziji uspel le glede tistega dela, ki se nanaša na znesek davka, ki presega znesek davka, ki bi bil naložen ob upoštevanju, da dogovorjena cena že vključuje DDV (primerjaj izrek sodbe in sklepa VS RS X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015). Zato se sodišče do razlogov tožnika, ki se ne nanašajo na predmet tega dopolnjenega postopka, temveč na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku DIN, in je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ni dolžno opredeljevati, saj je glede tega sodišče že odločilo s sodbo (in sklepom) I U 1769/2007-18 z dne 10. 3. 2009, in gre v tem delu za res iudicata. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo za znesek 9.389,43 EUR oz. za znesek davka, ki presega znesek davka, ki je bil naložen, ob upoštevanju, da dogovorjena cena za A. d.d. vključuje DDV, in izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo. V ostalem (za znesek 18.944,00 EUR oz. za znesek davka, ki je bil naložen, ob upoštevanju, da dogovorjena cena za B. d.o.o. ne vključuje DDV) pa tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

17. Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem se tožniku v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov. Skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v četrtem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 385,00 EUR. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečani za 22 % DDV (84,70 EUR), kar znaša skupaj 469,70 EUR.

18. Pri odmeri stroškov revizijskega postopka je treba uporabiti določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je treba uporabiti glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1. Sodišče je revizijske stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika. V reviziji je sodišče izhajalo iz vrednosti spornega predmeta oz. vrednosti iz predloženega stroškovnika, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Vrednost spornega predmeta je 170.000,00 EUR. Podlaga za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku. Tožnik je v postopku uspel le delno, in sicer v znesku 9.389,43 EUR, zato je sodišče tožniku pri odmeri stroškov upoštevalo načelo uspeha glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Tožnik je v sporu uspel v višini 5,5 %.

19. Po tar. št. 3300 je sodišče določilo stroške v višini 2.288,00 EUR (količnik 2,0 x 1.144,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV (ki je veljal v času oprave dejanja oz. obdavčljivega dogodka), ki znaša 461,60 EUR, skupaj torej 2.769,50 EUR. Ker pa je tožnik v sporu uspel v višini 5,5 %, znašajo revizijski stroški 152,33 EUR.

20. Skupni stroški tako znašajo 622,03 EUR in jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede vračila takse se upošteva prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1.

--------------

opomba (1) : Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, zlasti njena člena 73 in 78, je treba razlagati tako, da je, kadar sta stranki določili ceno blaga, ne da bi se kar koli dogovorili glede davka na dodano vrednost, in je dobavitelj tega blaga oseba, ki je zavezana za plačilo davka na dodano vrednost na obdavčljivo transakcijo, treba šteti, da dogovorjena cena že vključuje davek na dodano vrednost, če dobavitelj nima možnosti od pridobitelja izterjati davka na dodano vrednost, ki ga zahteva davčna uprava.

opomba (2) : Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih-Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS9 (UL L 145, 13. 6. 1977).

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in Sklep X Ips 346/2013
• UPRS Sodba I U 809/2019-9