UPRS sodba I U 1478/2015

Jedro

V konkretni zadevi je prvostopenjski organ pri preverjanju formalnih pogojev za obnovo postopka, med katerimi je tudi pogoj, da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, ugotovil, da ta pogoj ni izpolnjen. Zato je prvostopenjski organ, na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja (2. člen ZDavP-2), tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel. Sodišče se strinja s presojo obeh davčnih organov, da okoliščina, na katero se predlog opira, to je novo dejstvo, ki ga tožnik uveljavlja s sklicevanjem na sodba kazenskega sodišča, na katero se sklicuje, ni verjetno izkazana. Glede na to, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 3. 4. 2012, ki pa ga je zavrgel (zaradi neobstoja formalnih pogojev), po presoji sodišča niso obstojali razlogi za meritorno odločanje o zahtevi za vračilo DDV.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-6260/2011-13 06-520-03 z dne 14. 5. 2015, zavrne.

II. Tožbi se v delu, ki se nanaša na odločbo Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-6260/2011-13 06-520-03 z dne 14. 5. 2015, ugodi in se ta odločba odpravi.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 6. 2009, končanega z odločbo Davčnega urada Ljubljana DT 0610-6260/2011-8 13-2001-08 z dne 3. 4. 2012 (1. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da tožnik trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa stroški postopka niso nastali.

2. Z izpodbijano odločbo pa je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo DDV za davčno obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 6. 2009 v znesku 14.275,24 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 593,92 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja da tožnik trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa v tem postopku stroški niso nastali.

3. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je bilo tožniku z odločbo z dne 3. 4. 2012 naloženo plačilo DDV za davčno obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 6. 2009 v znesku 14.275,24 EUR, s pripadajočimi obrestmi v znesku 592,92 EUR. Odločba je bila tožniku vročena 5. 4. 2012. Zoper navedeno določbo tožnik ni vložil pritožbe. Dne 4. 5. 2012 je navedeno obveznost tudi poravnal. Po dokončnosti in pravnomočnosti navedene odločbe je tožnik 16. 3. 2015 v vlogi, ki jo je imenoval „poziv za vračilo preplačanega davka“ predlagal, da se izda odločba, s katero se ugotovi, da je odločba z dne 3. 4. 2012 neutemeljena. Na podlagi te odločbe naj se mu prizna pravica do vračila plačanega davka in naj se mu preveč plačan znesek davka, skladno z določbo prvega odstavka 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), vrne na tožnikov TRR. Tožnik je k vlogi priložil pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici I K 26580/2013 z dne 12. 11. 2014, v kateri je bilo odločeno o kazenski zadevi zoper obdolženo pravno in odgovorno osebo tožnika.

4. Glede na vsebino tožnikove vloge jo je prvostopenjski organ obravnaval kot predlog za obnovo postopka in na tej podlagi še kot vlogo za vračilo davka. Sklicuje se na drugi odstavek 89. člena ZDavP-2 in ugotavlja, da zatrjevana dejstva in novi dokazi, ki jih je predložil tožnik, niso obnovitveni razlog po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2, saj davčni organ na njihovi podlagi v prejšnjem postopku ni mogel odločati, ker so te okoliščine nastale po izdaji odločbe davčnega organa. Okrajno sodišče v Cerknici je sodbo v kazenski zadevi izdalo 12. 11. 2014, pravnomočna je postala istega dne, to je 12. 11. 2014, kar pomeni, da je bila izdana po izdaji odločbe v davčnem postopku, ki je bila izdana 3. 4. 2012. Prvostopenjski organ se sklicuje na 267. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotavlja, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, zaradi česar je bilo treba predlog zavreči na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP.

5. Prvostopenjski organ pa tudi ugotavlja, da je bila z odločbo z dne 3. 4. 2012, s katero je bila tožniku naložena obveznost plačila davka, zadeva že pravnomočno rešena. V zadevah, kjer so postale odločbe pravnomočne, stranke svoje pravice ali pravne koristi ne morejo ponovno uveljavljati. Ker gre pri taki ponovni zahtevi za neizpolnitev procesne predpostavke po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, postopka ni mogoče ponovno začeti. Ker je bil davek plačan na podlagi dokončne in izvršljive odločbe, se zahteva za vračilo davka zavrne.

6. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni izpodbijani akt je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Hkrati je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov. Sklicuje se na 260. člen ZUP, ki določa razloge, zaradi katerih se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi ter na drugi odstavek 89. člena ZDavP-2, ki določa poseben rok za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Pritožbeni organ se strinja s prvostopenjskim organom, da v konkretnem primeru ne gre za obnovitveni razlog novih dejstev ali novih dokazov po 1. točki 260. člena ZUP. Oprostilna kazenska sodba, ki je bila izdana po pravnomočnosti davčne odločbe, ni nov dokaz v smislu prvega odstavka 260. člena ZUP. Meni tudi, da je zmotno tožnikovo stališče, da je davčni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na kazensko sodbo. Ker je očitno, da okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana, je prvostopenjski organ predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Posledično je prvostopenjski organ utemeljeno zavrnil tudi tožnikovo zahtevo za vračilo preveč plačanega davka, ki prav tako temelji na omenjeni oprostilni kazenski sodbi in predpostavlja obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 3. 4. 2012.

7. Tožnik se z navedenim sklepom in odločbo ne strinja in ju v tožbi izpodbija. Tožnik navaja, da mu je z odločbo z dne 3. 4. 2012 bil dodatno odmerjen DDV, pri čemer naj bi bil razlog za naložitev dodatne davčne obveznosti v navideznih transakcijah tožnika z družbo A. d.o.o., na podlagi katerih naj bi tožnik načrtno utajeval DDV. Tako naj bi odgovorna oseba tožnika, B.B., v poslovne knjige tožnika vpisal lažne podatke, na podlagi katerih naj bi tožnik izkazoval, da je v mesecu juniju prejel odpadni material v skupni vrednosti 71.376,20 EUR s strani družbe A. d.o.o.. Računi naj bi bili lažni, ker družba A. d.o.o. tožniku nikoli ni prodala odpadnega materiala, navedenega v naštetih računih. Poleg naložene obveznosti plačila DDV je tožena stranka, na podlagi opisane ugotovitve dejanskega stanja, zoper tožnika, njeno odgovorno osebo in odgovorno osebo družbe A. d.o.o. na organe pregona naslovila kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (ODT) je zoper tožnika nato vložilo obtožni predlog. Tožnik naj bi bil za zgoraj opisano kaznivo dejanje odgovoren, ker naj bi ga njegov zakoniti zastopnik B.B. storil v njegovem imenu in v njegovo korist. V kazenskem postopku pri Okrajnim sodiščem v Cerknici I K 26580/2013, ki je sledil obtožnemu predlogu ODT zoper tožnika, njeno odgovorno osebo in odgovorno osebo družbe A. d.o.o., je bila po izvedenem dokaznem postopku obtožba zoper vse tri obdolžence zavrnjena, ker je ODT umaknilo obtožni predlog. Zaslišane stranke in priče so tožilstvo prepričale, da je družba A. d.o.o. tožniku v resnici dobavila ves odpadni material, ki je bil naveden v spornih računih, in da ni šlo za fiktivne račune in izogibanje plačilu DDV.

8. Zato je tožnik v vlogi, ki jo je 16. 3. 2015 naslovil na prvostopenjski organ, navedel, da je bilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 3. 4. 2012, ugotovljeno napačno in da do utaje DDV v resnici ni prišlo. Posledično je bilo tožniku neutemeljeno naloženo plačilo DDV z obrestmi, v skupni višini 14.868,16 EUR, ki ga je tožnik poravnal 4. 5. 2012. Tožnik je zato predlagal izdajo odločbe, s katero bi prvostopenjski organ ugotovil, da je bila dodatna odmera DDV z odločbo z dne 3. 4. 2012 neutemeljena. Plačilo zneska v višini 14.868,16 EUR predstavlja preplačilo davka s strani tožnika, zaradi česar naj mu prvostopenjski organ prizna pravico do vračila plačanega zneska. Izpodbijani sklep in odločba sta pravno nepravilna in nezakonita. Tožnik navaja, da je bilo dejansko stanje v zadevi, v kateri je bila izdana odločba z dne 3. 4. 2012, ugotovljeno napačno in da do utaje DDV v resnici ni prišlo. Tožnik se sklicuje na drugi odstavek 89. člena ZDavP-2. Meni, da je napačna argumentacija izpodbijanega sklepa, da v konkretnem primeru ne gre za obnovitveni razlog, ker so novi dokazi in okoliščine nastale po izdaji odločbe z dne 3. 4. 2012. Dejstva, ki so bila ugotovljena s pravnomočno kazensko sodbo, so namreč obstojala že v času odločanja davčnega organa, vendar jih ta ni ugotavljal oziroma jih je ugotovil napačno. Novo dejstvo, na podlagi katerega je tožnik predlagal obnovo postopka, ni bila sama zavrnilna sodba v formalnem smislu, temveč ugotovitev kazenskega sodišča, da ni šlo za fiktivne račune in za izogibanje plačilu DDV.

9. Tožnik poudarja, da je v smiselno enakih okoliščinah tožena stranka v preteklosti v več primerih po uradni dolžnosti izdala sklep o obnovi postopka, kadar je bila takšna obnova postopka v njeno korist (npr. sodba Upravnega sodišča RS II U 39/2009). Tožnik še navaja, da iz določbe 89. člena ZDavP-2 nikjer ne izhaja zahteva, da bi v predlogu za obnovo navedena nova dejstva in dokazi morali obstojati že v času prvotnega odločanja na prvi stopnji. Pravnomočna zavrnilna kazenska sodba, ki obravnava iste historične dogodke kot odločba prvostopenjskega organa, v kateri so ključna dejstva, ki so podlaga obema odločbama, ugotovljena diametralno nasprotno, predstavlja dopusten obnovitveni razlog po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2. Tožnik zato meni, da je v izpodbijanem aktu zmotno uporabljeno materialno pravo in da je določba drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 razlagana preozko in nepravilno. Ker nov tožnikov dokaz v postopku ni bil upoštevan, je bila tožniku kršena pravica do izjavljanja o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s čimer je bila zagrešena bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

10. Tožnik se prav tako ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, ki je tožnikovo pritožbo zavrnil. Poudarja, da je šele na podlagi pravnomočne zavrnilne sodbe postalo jasno in pravnomočno ugotovljeno, da računi, ki jih je družba A. d.o.o. izdala tožniku, niso bili fiktivni. Ker je bila navedena sodba izdana šele po zaključku davčnega postopka, v njej pa se je presojalo dejansko stanje, ki je obstajalo že v času davčnega postopka, in ki se je obravnavalo tudi v davčnem postopku, je tožnik na podlagi navedene sodbe utemeljeno predlagal obnovo davčnega postopka. Stališče drugostopenjskega organa, da zavrnilna kazenska sodba ni nov dokaz v smislu prvega odstavka 260. člena ZUP, je pravno zmotno. Tožnik je namreč v predlogu za obnovo postopka 16. 3. 2015 izrecno navedel, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno drugačno dejansko stanje, tj. da je družba A. d.o.o. tožniku v resnici dobavila ves odpadni material, naveden v spornih računih, ter da zato ni šlo za fiktivne račune in za izogibanje plačilu DDV. Pri tem je nepomembna okoliščina, ki jo izpostavlja drugostopenjski organ, da je imel tožnik zoper odločbo prvostopenjskega organa možnost vložiti pritožbo. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo odpravi in ugodi tožnikovemu predlogu za obnovo postopka, končanega z odločbo davčnega organa z dne 3. 4. 2012. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 30 dni vrniti preplačani davek v znesku 14.868,16 EUR z zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V obeh primerih pa tudi predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet presoje v navedenem upravnem sporu je sklep, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka ter odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za vračilo DDV za davčno obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 6. 2009 v znesku 14.275,24 EUR, s pripadajočimi obrestmi.

K I. točki izreka:

14. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka DIN DDV za davčno obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 6. 2009, končanega z odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 3. 4. 2012, pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15. V skladu s prvim odstavkom 260. člena ZUP (enako določbo ima tudi drugi odstavek 89. člena ZDavP-2), se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (drugi odstavek 261. člena ZUP). V drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 je določen poseben rok za obnovo v davčnih zadevah. Določeno je, da če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. Iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 pa izhaja, da lahko v rokih iz drugega odstavka tega člena predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek.

16. Iz prvega odstavka 267. člena ZUP izhaja, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Drugi odstavek 267. člena ZUP pa določa, da če pogoji iz prvega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.

17. V predmetni zadevi je tožnik pri prvostopenjskem organu vložil poziv na vračilo preplačanega davka, ki ga je tožnik plačal po odločbi z dne 3. 4. 2012. Skliceval se je na sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici, I K 26580/2013 z dne 12. 11. 2014, iz katere naj bi po navedbah tožnika izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 3. 4. 2012, ugotovljeno napačno. Posledično je tožnik menil, da mu je bil neupravičeno odmerjen davek, zato je uveljavljal vračilo navedenega davka na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDavP-2.

18. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo pravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 3. 4. 2012. Odločanje o obnovi postopka, kot izrednem pravnem sredstvu, se v upravnem postopku praviloma deli na dva dela (267. člen in prvi ter drugi odstavek 268. člena ZUP). Najprej se ugotovi, ali so sploh izpolnjeni procesni pogoji za obnovo postopka in se v zvezi s tem v upravnem postopku izda sklep, s katerim se obnova dovoli oziroma se predlog za obnovo postopka zavrže ali zavrne (267. člen ZUP). Če se obnova postopka dovoli (prvi in drugi odstavek 268. člena ZUP), se v nadaljevanju (po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove) v obnovljenem postopku ponovno odloča o stvari sami.

19. V konkretni zadevi je prvostopenjski organ pri preverjanju formalnih pogojev, med katerimi je tudi pogoj, da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, ugotovil, da ta pogoj ni izpolnjen. Zato je prvostopenjski organ, na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja (2. člen ZDavP-2), tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel. Sodišče se strinja s presojo obeh davčnih organov, da okoliščina, na katero se predlog opira, to je novo dejstvo, ki ga tožnik uveljavlja s sklicevanjem na sodba kazenskega sodišča, na katero se sklicuje, ni verjetno izkazana.

20. Okoliščina, ki jo uveljavlja tožnik kot novo dejstvo, to je neobstoj kaznivega dejanja, namreč ne izkazuje takega dejstva, ki je pravno relevantno v zadevi, katero obnovo je predlagal. Obstoj navedene (nove) okoliščine namreč ne izkazuje tega, kar zatrjuje tožnik. Prvostopenjski organ je sicer kot razlog, da ne gre za obnovitveni razlog, navedel, da je navedeno novo dejstvo – kazenska sodba bila izdana šele po izdaji odločbe z dne 3. 4. 2012 in da tako v času izdaje izpodbijane navedene odločbe (še) ni obstojala. Takšna razlaga v obravnavanem primeru po presoji sodišča sicer ni pravilna, vendar pa je zaključek prvostopenjskega organa, da ne gre za verjetno izkazani obnovitveni razlog, pravilen. Pravilne so tudi ugotovitve drugostopenjskega organa, da oprostilna kazenska sodba, ki je bila izdana po pravnomočnosti davčne odločbe, v obravnavani zadevi ni nov dokaz v smislu prvega odstavka 260. člena ZUP. Navedena kazenska sodba namreč tudi po presoji sodišča ni pravno relevantna okoliščina, ki bi vplivala na izid postopka, katerega obnovo je predlagal tožnik.

21. Iz vseh pojasnjenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožnikovi ugovori pa neutemeljeni. Zato je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Po povedanem tudi niso izpolnjeni razlogi za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

22. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je relevantno, v zadevi ni sporno.

K II. točki izreka:

23. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo DDV za davčno obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 6. 2009 v znesku 14.275,24 EUR, katerega plačilo je bilo tožniku naloženo z določbo z dne 3. 4. 2012. Glede na to, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 3. 4. 2012, ki pa ga je zavrgel (zaradi neobstoja formalnih pogojev), po presoji sodišča niso obstojali razlogi za meritorno odločanje o navedeni zahtevi. Zato je sodišče navedeno odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

24. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, saj tožnik v vsebinskem pogledu s tožbo ni uspel (izpodbijana odločba je odpravljena zgolj iz procesnih razlogov).

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1509/2009
• USRS sodba I U 713/2016