UPRS sodba I U 1090/2015

Jedro

V obravnavanem primeru je tožniku naložena solidarna odgovornost na podlagi 76b. člena ZDDV-1 za obveznost plačila DDV družb A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta tožniku izdali račune, od katerih pa DDV nista plačali. V postopku je bilo ugotovljeno, da so tožnik in navedeni družbi povezane osebe ter da je bilo tožniku znano, da omenjeni družbi izstopnega DDV od računov, ki sta jih izdali tožniku, ne bosta plačali. Tožnik pa je na podlagi navedenih računov, ki jih je prejel od omenjenih dveh družb, uveljavljal odbitek vstopnega DDV za davčno obdobje november 2010 in za davčno obdobje december 2010. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku: 1.) 16.828,00 EUR, ki ga je dolžan plačati A. d.o.o., na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje november 2010, ter zamudnih obresti od tega zneska, ki od 1.1. 2011 do 6. 6. 2011 znašajo 652,58 EUR; 2.) 23.670,00 EUR, ki ga je dolžan plačati B. d.o.o., na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje november 2010, ter zamudnih obresti od tega zneska, ki od 1.1. 2011 do 6. 6. 2011 znašajo 917,90 EUR; 3.) 29.851,00 EUR, ki ga je dolžan plačati A. d.o.o., na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje december 2010, ter zamudnih obresti od tega zneska, ki od 1.2.2011 do 6. 6. 2011 znašajo 929,03 EUR; 4.) 37.330,00 EUR, ki ga je dolžan plačati B. d.o.o., na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje december 2010, ter zamudnih obresti od tega zneska, ki od 1. 2. 2011 do 6. 6. 2011 znašajo 1.161,78 EUR in tečejo do dneva plačila (I. točka izreka). Ugotovljeno je, da so bile obveznosti iz I.1, I.2 in I.3. točke izreka navedene odločbe v celoti poravnane s pobotom dne 6. 6. 2011; obveznosti za plačilo iz I. 4. točke izreka pa delno poravnane s pobotom dne 6. 6. 2011 v višini 33.166,40 (II. točka izreka). Odmerjena davčna obveznost z obrestmi iz točke I.4 izreka navedene odločbe, v skupnem znesku 38.491,78 EUR, se zmanjša za že pobotani znesek z dne 6. 6. 2011 v višini 33.166,40 EUR. Tožnik mora razliko v znesku 5.325,38 EUR povečano za zamudne obresti, ki tečejo od 7. 6. 2011 do dneva plačila, plačati v 30 dneh od vročitve te odločbe. Po preteku tega roka se bo začel postopek davčne izvršbe (III. točka izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (IV. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (V. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 v zvezi z ugotavljanjem solidarne odgovornosti za plačilo DDV, ki je bil obračunan, vendar neplačan s strani zavezancev za davek A. d.o.o. in B. d.o.o. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je drugostopenjski organ odločbo organa prve stopnje z dne 16. 5. 2011 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Davčni organ je ugotovil, da tožnik izkazuje v predloženih obračunih za mesečni obračunski obdobji november 2010 in december 2010 presežek in zahtevek za vračilo DDV, v skupnem znesku 103.029,00 EUR. V navzkrižni kontroli obračunov DDV za navedeni obračunski obdobji je bilo ugotovljeno, da so obveznosti, izkazane pri A. d.o.o. in B. d.o.o. na eni strani, in na drugi strani izkazani presežki pri tožniku posledica pretežnih dobav A. d.o.o. in B. d.o.o. tožniku. Prav tako je ugotovljeno, da sta dobavitelja A. d.o.o. in B. d.o.o. v mesecih novembru in decembru 2010 med 99 % in 100 % vseh svojih dobav, kar pomeni praktično vse dobave, opravila samo tožniku. Skupni delež dobav navedenih dveh dobaviteljev v celotni strukturi dobav vseh tožnikovih dobaviteljev pa znaša 82,01 % za mesec november in december 2010.

3. Davčni organ se sklicuje na 76b. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki se nanaša na solidarno odgovornost. Sklicuje se na objektivne okoliščine, ki jih navaja in na podlagi katerih zaključuje, da je tožnik, ki so mu bile opravljene dobave blaga in storitev ter obračunan DDV s strani povezanih oseb A. d.o.o. in B. d.o.o., vedel oz. bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o.. Tožnik je na podlagi navedenih računov uveljavljal vstopni DDV, družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. pa omogočil neplačilo DDV. Davčni organ se sklicuje na povezanost oseb po 16. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), kar izhaja iz okoliščin, ki jih navaja. Zato zaključuje, da je tožnik na podlagi 76b. člena ZDDV-1 solidarno odgovoren za plačilo DDV poslovno povezanih družb A. d.o.o. in B. d.o.o. Meni namreč, da je bil namen transakcij med tožnikom in omenjenima družbama izogibanje plačilu DDV in s tem pridobitev neupravičenih finančnih koristi. Tožniku pa očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, tožnikove ugovore pa zavrača.

5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Sklicuje se na drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1, ki določa, da če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavi del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej sodeloval pri takšnih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Tožnik ugotavlja, da se davčni organ ni ravnal po določbah omenjenega člena. Ne drži navedba davčnega organa, da po navedeni zakonski določbi lahko obvesti davčnega zavezanca, kateremu je bila opravljena dobava, o obstoju teh okoliščin. Tožniku ni znano kako naj bi vedel, da so transakcije z omenjenima družbama sumljive. Edini namen, ki ga zasleduje tožnik in tudi pogodbena partnerja A. d.o.o. in B. d.o.o. je normalno poslovanje in ustvarjanje dobička na trgu. Nesporno je, da C.C. in D.D., prvi kot direktor družbe A. d.o.o., slednji tudi kot direktor družbe B. d.o.o., poznata stanje družb, katerih direktorja sta, vendar trditve davčnega organa, da je bil edini namen vpletenih zavezancev izogibanje plačilu DDV, ostro prereka. Tožnik se sklicuje na pravico do odbitka DDV, ki izhaja iz 63. člena ZDDV-1 ter na sodbo Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) C-90/02 z dne 1. 4. 2004, iz katere izhaja, da država členica zavezancu ne sme naložiti več formalnosti za uveljavljanje odbitka DDV, kot je potrebno za to, da se ugotovi davčna obveznost. Tožnik opozarja davčni organ, da mu le-ta nalaga več formalnosti kot jih je davčni zavezanec po zakonu dolžan opraviti. Tožnik poudarja, da posluje previdno in pravilno. V skladu s tem je predlagal tudi zaslišanje D.D. in C.C., do česar pa se davčni organ ni opredelil. Solidarna obveznost, ki jo je naložil tožniku, pa je odmerjena tudi v previsokem znesku.

6. Tožnik navaja, da gre pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o. za kapitalsko nepovezane družbe. Le več kot 25 % kapitalska povezanost po ZDDPO-2 je dokaz, da bi zavezanec za davek moral vedeti, da posluje z „missing traderjem“ oziroma, da z nakupom in prevzemom blaga in storitev sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Glede instituta povezanih oseb se sklicuje na peti odstavek 94. člena ZDDV-1 in na 17. člen ZDDPO-2. Poslovanje po gospodarskih pogodbah ni dokaz davčne povezanosti. Družinska povezanost sama po sebi še ni dokaz davčne povezanosti, pri čemer se sklicuje tudi na pravno mnenje dr. Marijana Kocbeka iz leta 1997. Družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. s tožnikom v obdobju inšpiciranja, to je v letu 2010, nista bili kapitalsko povezani osebi oziroma nista bili več kot 25 % kapitalsko povezani, kar bi bil pogoj za naložitev solidarne odgovornosti za plačilo DDV. Ni pravilna trditev davčnega organa, da je pooblaščenec C.C. nastopal v funkciji poslovodenja in upravljanja, saj je bil le pooblaščenec za zastopanje tožnika v tem davčnem postopku. Davčni organ tožniku neutemeljeno očita, da je z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. povezana oseba in postavlja pavšalni zaključek na podlagi domneve, da gre za fiktivne goljufive transakcije. Slednje pa so predmet presoje nacionalnega sodišča in ne davčnega organa (sodba SEU C-439/04 in C-440/04 z dne 6. 7. 2006).

7. Tožnik še navaja, da se vse navedbe davčnega organa nanašajo na poslovanje družb A. d.o.o. in B. d.o.o. in da tožnik ni imel dostopa do podatkov, da navedeni družbi DDV od opravljenih dobav nista plačali DDV. Meni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso SEU (sodbi C-80/11 in C-142/11). Iz sodne prakse SEU prav tako izhaja, da mora biti za goljufijo podan tudi naklep. Temeljno načelo sistema DDV je zagotovitev davčne nevtralnosti, nespoštovanje tega načela pa je v nasprotju z ZDDV-1, sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in sodno prakso SEU. Tožnik zato meni, da je napačen zaključek davčnega organa, da bi tožnik moral vedeti, da posluje z neplačujočim gospodarskim subjektom oziroma, da sploh gre za neplačujoči gospodarski subjekt. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. V obeh primerih pa toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

11. V obravnavanem primeru je tožniku naložena solidarna odgovornost na podlagi 76b. člena ZDDV-1, za obveznost plačila DDV družb A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta tožniku izdali račune, od katerih pa DDV nista plačali. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so tožnik in navedeni družbi povezane osebe ter da je bilo tožniku znano, da omenjeni družbi izstopnega DDV od računov, ki sta jih izdali tožniku, ne bosta plačali. Tožnik pa je na podlagi navedenih računov, ki jih je prejel od omenjenih dveh družb, uveljavljal odbitek vstopnega DDV za davčno obdobje november 2010 in za davčno obdobje december 2010.

12. Inštitut solidarne odgovornosti je bil prvič sprejet v naš pravni red na podlagi 205. člena Direktive 2006/112(1) z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/2009, v nadaljevanju ZDDV-1B), ki je začel veljati 1. januarja 2010,(2) ki je bil noveliran z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85 z dne 25. 10. 2010, v nadaljevanju ZDDV-1C), ki velja od 1. januarja 2011. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek). Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV (tretji odstavek).

13. V obravnavanem primeru sta davčna organa navedla objektivne okoliščine, zaradi katerih sklepata, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, ki se nanje sklicujeta oba davčna organa, so po mnenju sodišča pojasnjene v takšni meri, da je iz njih mogoče zaključiti, da je tožnik vedel ali je imel razloge za utemeljen sum, da DDV, ki ga je bilo treba plačati od računov, izdanih tožniku, ne bo plačan. Zato je davčni organ z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV na podlagi računov, ki sta jih tožniku izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., ki od navedenih računov DDV nista plačala.

14. Tudi po presoji sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, pravilen zaključek, da so podane objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tožniku mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Prvostopenjski organ se pri tem sklicuje na povezanost tožnika in omenjenih dveh družb. Ugotovil je namreč, da je odgovorna oseba tožnika D.D. 10. 2. 2011 davčnemu organu predložil pooblastilo, v katerem pooblašča C.C., vodjo komerciale, da v njegovem imenu sodeluje pri davčnem nadzoru in posreduje vse potrebne informacije v postopku DIN. D.D. je bil odgovorna oseba tožnika od 4. 11. 2008 dalje. Odgovorna oseba (direktor) družbe A. d.o.o. je C.C., odgovorna oseba (direktor) družbe B. d.o.o. pa je D.D. (od 4. 11. 2008).

15. Na tej podlagi je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno zaključil, da so vse tri družbe (tožnik in omenjeni dve družbi) preko organov upravljanja povezane osebe. Pravilno je zaključil, da sta kot povezani osebi in odgovorni osebi C.C. in D.D. nedvomno poznala poslovanje in likvidnostni položaj vseh treh zavezancev za davek. Pogoji transakcij se zato razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je izogibanje plačilu DDV predstavljalo hkratno, to je v istem obračunskem obdobju zapadlo plačilo obveznosti iz naslova DDV, ki ni plačano pri izdajatelju računa, in na drugi strani za isto obračunsko obdobje izkazovanje zahtevka za vračilo presežka DDV pri tožniku kot prejemniku računov, ob dejstvu, da gre tako v primeru izdajatelja računov, kot tudi prejemnika računov, za isto odgovorno ali povezano osebo. Tak zaključek je utemeljen tudi na podlagi ugotovitev, da sta bili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. v mesecu novembru in decembru 2010 davčna dolžnika. Tako je bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da sta bili navedeni družbi davčna dolžnika za DDV ne samo za zapadle, a neplačane obveznosti po predloženih obračunih za DDV za meseca november in december 2010, pač pa tudi za davčne obveznosti iz naslova DDV iz predhodnih preteklih davčnih obdobij. Zoper navedeni družbi so bili vodeni postopki izterjave davčnih dolgov, ki zaradi konstantnih blokad transakcijskega računa navedenih družb (ki imata blokiran račun od aprila 2010) niso bili uspešni.

16. Sodišče se strinja, da je na podlagi navedenih ugotovitev tožnik moral vedeti, da navedeni družbi ne bosta poravnali obveznosti plačila DDV po računih, ki sta jih izdali tožniku. Tak zaključek pa je mogoč tudi na podlagi ugotovitev, kako je tožnik posloval z navedenima družbama. Finančne transakcije se med tožnikom in navedenima družbama niso izvajale preko TRR, pač pa s kompenzacijami. Tožnik je namreč izkazoval medsebojne kompenzacije za pokrivanje (plačevanje) prejetih računov, ki jih je prejel od povezanih oseb. S takim načinom plačevanja je prišlo do izogibanja plačilu DDV, saj bi se, če bi tožnik kupnino nakazal na transakcijski račun družb A. d.o.o. in B. d.o.o., s tega priliva moral najprej poravnati dolgovani DDV in drugi davki, ki so že dospeli v plačilo. Pravilno je davčni organ ugotovil, da v primeru navedenih pravnih oseb ne gre za direktno lastniško povezanost v smislu lastništva deleža v kapitalu, pač pa se opisane transakcije razlikujejo od pogojev, ki bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami.

17. Neporavnavanje davčnih obveznosti pri izdajateljih računov, družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. na eni strani in hkratna zahteva po vračilu DDV na strani tožnika kot prejemnika računov, ob ugotovljenih okoliščinah (povezane osebe, način plačevanja) tudi po presoji sodišča kaže na izogibanje plačila DDV, ki je moralo biti tožniku znano. Uporaba inštituta solidarne odgovornosti pa je tudi po presoji sodišča edini način preprečitve oškodovanja državnega proračuna.

18. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodno prakso SEU sodišče poudarja, da iz sodne prakse SEU res izhaja, da bi bilo nesorazmerno, če bi se subjektu brezpogojno naložilo breme izgube davčnih prihodkov, ki jih je povzročila tretja oseba, ki je dolžna plačati davek in glede katere navedeni subjekt nima nobenega vpliva.(3) Vendar v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da bi obveznost, ki se nalaga tožniku, pomenila prekoračenje tistega, kar je nujno potrebno za varovanje pravic finančne uprave, na kar opozarja SEU v svojih sodbah.(4) Zato v obravnavanem primeru tožniku naložena solidarna odgovornost za plačilo DDV družb A. d.o.o. in B. d.o.o. po presoji sodišča ne predstavlja kršitev temeljnih načel prava EU, kot sta načeli pravne varnosti in sorazmernosti, kot to meni tožnik.

19. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo obeh davčnih organov, da je bil edini cilj obravnavanega načina poslovanja med navedenimi povezani subjekti pridobiti davčno ugodnost, ob hkratnem vedenju, da v tej transakciji ne bo plačan izstopni DDV družb A. d.o.o. in B. d.o.o. Zato tudi ne gre za kršitve načela nevtralnosti, kot zatrjuje tožnik, ki se sklicuje na določbe Direktive 2006/112, ki to pravico urejajo. Institut solidarne odgovornosti, ki je v okviru pooblastila iz 205. člena Direktive 2006/112 sprejet v ZDDV-1, ne pomeni kršitev načela nevtralnosti, kolikor so izpolnjeni predpisani pogoji. To pa je obstoj objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Zato tožnikovo sklicevanje na sodbe SEU v zadevah, kot jih navaja, ki se nanašajo na načelo davčne nevtralnosti, ne morejo vplivati na drugačno odločitev (člen 205. člena Direktive 2006/112).(5) Iz sodne prakse SEU pa tudi izhaja, da je treba pri uporabi tega instituta predvsem zagotoviti, da nista kršeni načeli pravne varnosti in sorazmernosti.(6)

20. Glede na vse navedeno tožnikovi ugovori po presoji sodišča niso utemeljeni. Ni mogoče pritrditi tožniku, da ni poznal finančnega stanja družb A. d.o.o. in B. d.o.o. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da je namen 76b. člena ZDDV-1 izključno in predvsem v preprečevanju davčnih utaj skozi davčne vrtiljake. Solidarna odgovornost davčnega zavezanca se po presoji sodišča uporablja širše, torej pri vseh poslih, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Pogoj pa je, da je v zvezi s transakcijo podan subjektivni element davčnega zavezanca, torej vedenje davčnega zavezanca, ki se mu nalaga solidarna odgovornost (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1).

21. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da ga davčni organ ni obvestil o obstoju okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti, kar določa drugi odstavek 76b. člena ZZDV-1. Po presoji sodišča obvestilo po drugem odstavku 76b. člena ZDDV-1 ni pogoj za solidarno odgovornost zavezanca, če je v postopku ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1. To pa je v obravnavani zadevi bilo ugotovljeno. Zato gre v konkretni zadevi za primer, ki ima zakonsko podlago v prvem odstavku 76b. člena ZDDV-1 in ne za primer iz drugega odstavka 76b. člena ZDDV-1.

22. Glede na vse navedene ugotovitve v postopku tudi po presoji sodišča davčni organ ni imel razlogov, da bi zaslišal D.D. in C.C., tožnik pa tudi ni konkretno navedel, kaj naj bi omenjena izpovedala. Ugovori, da je solidarna obveznost, ki je naložena tožniku, odmerjena v previsokem znesku, pa je povsem pavšalen in z ničemer utemeljen.

23. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče.

24. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

25. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Kljub temu, da tožnik zatrjuje, da je v zadevi sporno dejansko stanje, je po presoji sodišča relevantno dejansko stanje zadostno ugotovljeno, iz tožnikovih navedb pa izhaja, da se ne strinja z dokazno oceno davčnega organa. Slednje pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.

26. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

------------

opomba (1) : Direktiva Sveta z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11.12. 2006), ki je nadomestila Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta Direktiva) in katerih določbe je Slovenija sprejela v svoj pravni red z ZDDV-1 oz. pred tem v ZDDV.

opomba (2) : Po določbi 205. člena Direktive 2006/112 lahko države članice v primerih iz členov 193 do 200 in členov 202, 203 in 204 določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.

opomba (3) : Glej v tem smislu sodbo SEU v zadevi C-271/06, Netto Supermarkt, točka 23.

opomba (4) : Npr. sodba SEU v zadevi C-384/04, Federation of Tehnological Industries in drugi, točka 32.

opomba (5) : Člen 21(3) Šeste direktive državam članicam načeloma dovoljuje, da sprejmejo ukrepe, na podlagi katerih bo oseba solidarno odgovorna za plačilo zneska v zvezi z DDV, ki ga je dolžna plačati druga oseba v skladu z določbama 21(1) in (2) (SEU v zadevi C-384/04, točka 28),

opomba (6) : Člen 21(3) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z direktivama Sveta 2000/65/ES z dne 17. oktobra 2000 in 2001/115/ES z dne 20. decembra 2001, je treba razlagati v tem smislu, da dovoljuje državi članici sprejeti tako zakonodajo, kot je ta zadevna v postopku v glavni stvari, ki določa, da davčni zavezanec, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev in ki je vedel ali je imel razloge za utemeljen sum, da del ali celoten DDV, ki ga je treba plačati v zvezi s to dobavo ali vso prejšnjo ali poznejšo dobavo, ne bo plačan, postane solidarno zavezan za plačilo DDV skupaj z osebo, ki je prvotno dolžna plačati ta davek. Vendar mora biti ta zakonodaja skladna s splošnimi načeli prava, ki so del pravnega reda Skupnosti in ki vključujejo zlasti načelo pravne varnosti in načelo sorazmernosti (glej sodba SEU v zadevi C-384/04, Federation of Tehnological, točka 29).

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1824/2014
• UPRS sodba I U 1284/2014
• UPRS sodba I U 67/2015