UPRS sodba I U 67/2015

Jedro

Inštitut solidarne odgovornosti je bil prvič sprejet v naš pravni red na podlagi 205. člena Direktive 2006/112 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, ki je začel veljati 1. januarja 2010. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 104.890,00 EUR, ki ga je dolžan plačati A. d.o.o., na podlagi obračuna DDV za obdobje maj 2012 ter zamudnih obresti od tega zneska, ki tečejo od 1. 7. 2012 do plačila (točka I/1 izreka). Nadalje je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v znesku 58.060,00 EUR, ki ga je dolžan plačati B. s.p., na podlagi obračuna DDV za obdobje maj 2012 ter zamudnih obresti od tega zneska, ki tečejo od 1. 7. 2012 do plačila (točka I/2 izreka). Znesek iz točke I/1 in I/2 izreka mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bo začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (III. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčno obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 5. 2012. O ugotovitvah je sestavil zapisnik 27. 9. 2012, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v izpodbijani odločbi. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da so bile za premičnine, tj. za tovorna motorna vozila in prikolice, ki so bile predmet inšpiciranja, prvotno tj. v letih 2006, 2007 in 2008, sklenjene lizing pogodbe med C. d.o.o. (lizingodajalec) in gospodarskima subjektoma A. d.o.o. ter B. s.p. Oba subjekta sta opravljala dejavnost na naslovu …, kjer ima poslovno enoto registrirano tudi novoustanovljena družba – tožnik. Direktor tožnika je D.D., ki je sorodstveno povezan z B.., direktorjem družbe A. d.o.o. in nosilcem dejavnosti B.. s.p., saj je njegov zet oz. partner njegove hčerke. Dejavnost vseh treh družb je opravljanje cestnega tovornega prometa. Družba A. d.o.o. je od 8. 6. 2012 dalje v stečajnem postopku. V postopku je bilo ugotovljeno, da so bili iz družbe A. d.o.o. (prej deloma tudi iz B. s.p.) na tožnika kot novoustanovljeno družbo preneseni oz. prezaposleni vsi delavci. Lizing pogodbe z lizingodajalcem C. d.o.o. in omenjenima subjektoma so bile sporazumno predčasno prekinjene 26. 4. 2012. Vendar vozila fizično niso bila nikoli vrnjena lizingodajalcu, ampak je bil po prekinitvi pogodb takoj opravljen prenos na tožnika. Zaradi predčasno prekinjenih lizing pogodb, je lizingodajalec C. d.o.o. družbi A. d.o.o. in B. s.p. izdal dobropise, na podlagi katerih je izkazal obveznost za plačilo DDV obema subjektoma. Družba A. d.o.o. in B. s.p. obračunanega DDV, ki je izkazan na prejetih dobropisih s strani lizingodajalca (zaradi predčasno prekinjenih lizing pogodb), nista vplačala v proračun.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik za maj 2012 davčnemu organu predložil obračun DDV z izkazanim presežkom v višini 267.895,00 EUR. Sklicuje se na 73. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki določa, da se davčnemu zavezancu na njegovo zahtevo vrne presežek DDV ter na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na vračilo davka. Nadalje se prvostopenjski organ sklicuje na 76b. člen ZDDV-1, ki se nanaša na solidarno odgovornost, in na podlagi katerega zaključuje, da so v obravnavani zadevi na strani tožnika podane objektivne okoliščine, ki jih navaja, in na podlagi katerih ugotavlja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje DDV. Ugotavlja namreč, da gre pri vseh treh vpletenih subjektih za usklajeno delovanje z glavnim namenom, da se izogne plačilu DDV na eni strani (pri družbi A. d.o.o. in B. s.p.) ter da se na drugi strani vrne presežek DDV tožniku. Posledično pa je bilo onemogočeno poplačilo dolga do države, kar posledično pomeni oškodovanje državnega proračuna. Nedvomno so udeleženci navedenih transakcij vedeli, da je tožnik upravičen do vstopnega DDV, ki se odraža v izkazanem presežku in zahtevku za vračilo DDV za maj 2012. Hkrati pa je nastala obveznost za plačilo DDV po prekinitvi lizing pogodb, zaradi popravka zneska vstopnega DDV pri družbi A. d.o.o. in B. s.p. Omenjena subjekta pa teh zneskov nista bila sposobna plačati, saj ne razpolagata več s sredstvi in tudi ne z zaposlenimi (vsi zaposleni so prešli k tožniku). Prvostopenjski organ meni, da je šlo za načrtovana dejanja, ki so imela za posledico oškodovanje državnega proračuna, zaradi česar tožnikove ugovore zavrača.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, tožnikove ugovore pa zavrača.

5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen ter kršitve 22. člena in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba izdana po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem, saj je tožnik pri davčnem organu 14. 6. 2012 vložil zahtevek za vrnitev presežka DDV v znesku 267.895,00 EUR za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 5 2012. Tožena stranka pa je spremenila pravni temelj in izdala odločbo po uradni dolžnosti. Pri tem pa ni odločila o tožnikovi zahtevi za vrnitev presežka DDV, ki ima pravno podlago v 74. členu ZDDV-1. Skladno z navedenim bi davčni organ lahko odločil, da se tožnikovemu zahtevku ugodi oziroma, da se tožnikovo zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Namesto tega pa je davčni organ izdal izpodbijano odločbo, ki jo je izdal po uradni dolžnosti, v kateri je v izreku odločil, da mora tožnik plačati znesek 104.890,00 EUR, kar bi morala plačati družba A. d.o.o., in znesek 58.060,00 EUR, ki bi ga moral plačati B. s.p. Zato tožnik meni, da je v obravnavani zadevi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je treba zaslišati priče. Z zaslišanjem prič pa bi se prav tako ugotovilo ali je prišlo do prisilnega pobota, saj tožnik ni dobil nobenega sklepa o izvršbi glede izpodbijane odločbe. Ker davčni organ ni nikoli odločil o vrnitvi presežka DDV v višini 267.895,00 EUR, obstoja dvom, ali je davčni organ opravil pobot na način, da je odštel znesek 104.890,00 EUR. Zato ni jasno kaj pomeni II. točka izreka izpodbijane določbe. Tožnik meni, da izrek izpodbijane odločbe ni popoln, določen in jasen ter navaja, da je izpodbijana odločba, ki je bila izdana po uradni dolžnosti, nična, saj je ni moč izvršiti, ker je bila izvršena, preden je bila vročena tožniku.

6. Tožnik nadalje navaja, da se davčni organ sploh ni ukvarjal s tožnikovim zahtevkom, temveč je uporabil neustrezno pravno podlago, to je 76b. člen ZDDV-1. Slednji ureja solidarno odgovornost za plačilo DDV, ki ni v nobeni povezavi z vračilom presežka DDV. Davčni organ je očitno zamolčal dejstva, da je tožnik vložil zahtevek za vrnitev DDV. Tožena stranka na pritožbene navedbe sploh ni odgovorila, s tem pa tožniku ni bilo omogočeno učinkovito pravno sredstvo in mu je bila kršena pravica iz 25. člena URS, 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic in 13. člena EKČP. Izpodbijana odločba je utemeljena na izjavi D.D., ki pa ni bil zaslišan v skladu s 154. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Davčni organ je na podlagi zaslišanja navedel, da je D.D. izjavil, da je samo formalni direktor tožnika, pri tem pa je spregledal, da Zakon o gospodarskih družbah ne pozna formalnega in neformalnega direktorja. Glede dolžnosti sklica ustne obravnave tožnik navaja, da upravni organ nima pravice delati samovoljno. Izjeme so mogoče samo tedaj, kadar jih zakon izrecno dovoljuje. Takšna izjema je t.i. skrajšani postopek, pa še v tem postopku je stranki zajamčena pravica do zaslišanja in do udeležbe v postopku.

7. Tožnik nadalje navaja, da tožena stranka svojega stališča sploh ni argumentirala, saj je dobesedno prepisala odločbo prvostopenjskega organa. Pri tem se neupravičeno sklicuje na sodbo sodišča EU C-384/07 z dne 11. 5. 2006 in sodbo Upravnega sodišča I U 322/2012 z dne 10. 7. 2012, čeprav je v obravnavani zadevi pravna podlaga za vrnitev presežka DDV 74. člen ZDDV-1 in torej ne gre za isto pravno in dejansko podlago. Obrazložitev izpodbijane odločitve je tako protislovna. Tožnik se sklicuje na prakso Sodišča EU v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka DDV ter se sklicuje na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV. Meni, da v obravnavani zadevi pri tožniku ni bila ugotovljena oziroma obrazložena goljufija, ter da davčni organ ni dojel, kaj pomeni tožnikova pravica do izjave v postopku ter se sklicuje na pomen te pravice. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe pa pomeni tudi bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik davčnemu organu očita, da ni podrobneje navedel, katere transakcije razume v okviru uporabe 76b. člena ZDDV-1. Navaja, da tožnik ni bil z družbo A. d.o.o., ki je sedaj v stečaju, v nobenem poslovnem odnosu, prav tako ne z B. s.p. Tožnik ima družbenika, ki ni B. in ima direktorja, ki ni B.. Med subjektoma A. d.o.o. in B. s.p. ni nikoli obstojala veriga dobav ali storitev. Uporaba določbe 76b. člena ZDDV-1 namreč zahteva kumulativno izpolnitev dveh pogojev, to je udeležbo v verigi dobav ali storitev (torej objektivnih okoliščin) in subjektivnih okoliščin, ki se nanašajo na vedenje, da DDV iz prejšnje dobave ne bo plačan. V obravnavani zadevi pa je bil v transakciji udeležen C. d.o.o., ki je dobavitelj predmetov lizinga davčnemu zavezancu. Ob tem tožnik izpostavlja vprašanje zakaj davčni organ ne šteje, da je za plačilo DDV solidarno odgovoren C. d.o.o.

8. Tožnik se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da je v obravnavanem primeru tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV na podlagi 76b. člena ZDDV-1. Tožnik meni, da je sedanje besedilo navedene določbe bilo vneseno v ZDDV-1 predvsem zaradi pojava t. i. missing traderjev, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Tožnik ni v nobenem poslovnem razmerju do družbe A. d.o.o. in do B. s.p. Vrnitev predmeta lizinga in njegova neposredna izročitev novemu lizingojemalcu ni poslovni odnos, temveč le fizična izročitev, ki ne ustvarja nobenih vzajemnih obveznosti. Tožnik je zaposlil delavce, ki so bili prej zaposleni v družbi A. d.o.o., zato delavcem ob stečaju te družbe ni bilo treba iti na zavod za zaposlovanje, kar je le hvale vredno dejanje. Iz navedenih razlogov davčni organ v obravnavani zadevi ne bi smel uporabiti določbe 76b. člena ZDDV-1. Ker je tožnik fizično prevzel predmete lizinga od lizingodajalca C. d.o.o., mu je nastala pravica do odbitka vstopnega DDV. Družba A. d.o.o. in B. s.p. prav tako nista ravnala nezakonito, saj sta v svojih poslovnih evidencah vzpostavila obveznost do davčnega organa; družba A. d.o.o. v višini 104.890,00 EUR in B. s.p. v višini 58.060,00 EUR. Ta obveznost izvira v pretežni meri iz izdanih dobropisov, ki jih je izdal C. d.o.o., ki so posledica razdrtja lizing pogodbe zaradi neizpolnitve. Na to razdrtje pa tožnik ni imel nobenega vpliva, kot tudi ne na poslovanje družbe A. d.o.o., ki je sedaj v stečaju, niti na poslovanje B. s.p. Tožnik predlaga, da sodišče v obravnavani zadevi odloči na glavni obravnavi v sporu polne jurisdikcije, tako da izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ter odločbo drugostopenjskega organa odpravi in postopek plačila DDV ustavi oziroma predmetni postopek prekine in zastavi predhodno vprašanje pred SEU glede razlage 74. člena in 76b. člena ZDDV-1. V vsakem primeru pa tožnik predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve (tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa) strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. V obravnavanem primeru je tožniku naložena solidarna odgovornost na podlagi 76b. člena ZDDV-1, za obveznost plačila DDV dveh subjektov: družbe A. d.o.o. in B. s.p. Gre za plačilo obveznosti DDV za mesec maj 2012, za družbo A. d.o.o. v višini 104.890,00 EUR in za B. s.p. v višini 58.060,00 EUR. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik z družbo A. d.o.o. in B. s.p. povezan, ter da je bilo tožniku znano, da družba A. d.o.o. in B. s.p. od transakcij, ki so predmet obravnavane zadeve, DDV ne bosta plačala. Tožnik pa je na podlagi navedenih transakcij uveljavljal odbitek vstopnega DDV za mesec maj 2012.

13. Inštitut solidarne odgovornosti je bil prvič sprejet v naš pravni red na podlagi 205. člena Direktive 2006/112(1) z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/2009, v nadaljevanju ZDDV-1B), ki je začel veljati 1. januarja 2010,(2) ki je bil noveliran z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85 z dne 25. 10. 2010, v nadaljevanju ZDDV-1C), ki velja od 1. januarja 2011. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek). Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV (tretji odstavek).

14. V obravnavanem primeru sta davčna organa navedla objektivne okoliščine, zaradi katerih sta zaključila, da je tožnik pri sklepanju transakcije – finančnega najema za motorna vozila, ki so bila pred tem v finančnem najemu pri družbi A. d.o.o. in B. s.p., vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakciji, katere namen je izogibanje plačilu DDV. Družba A. d.o.o. in B. s.p. sta namreč predčasno sporazumno prekinila finančni najem za navedena vozila z lizingodajalcem C. d.o.o., z namenom, da jih v uporabo vzame tožnik. Tožnik je za navedena vozila nato sklenil pogodbo o finančnem najemu z lizingodajalcem C. d.o.o. in od navedenega posla uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Družba A. d.o.o. in B. s.p. sta zaradi prekinitve pogodbe prejela od C. d.o.o. dobropise, na podlagi katerih sta sicer obračunala popravek DDV, ki pa ga nista plačala.

15. Tudi po presoji sodišča je tožniku utemeljeno očitano, da je vedel, da omenjena subjekta DDV od navedene transakcije ne bosta plačala. Čeprav je bilo tožniku znano, da družba A. d.o.o. in B. s.p., DDV, ki sta ga obračunala, ne bosta plačala, je tožnik, potem ko je z lizingodajalcem C. d.o.o. sklenil pogodbo o finančnem najemu za ta vozila, iz tega naslova uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Sodišče se strinja z zaključkom obeh davčnih organov, da je v obravnavani zadevi šlo za usklajeno delovanje vseh treh subjektov, to je tožnika in družbe A. d.o.o. ter B. s.p., posledica katerega je izogibanje davčnim obveznostim na eni strani (obveznost plačila DDV družbe A. d.o.o. in B. s.p.) ob pridobitvi ugodnosti na drugi strani, to je tožnikovo uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožniku pa je moralo biti znano, da družba A. d.o.o. ter B. s.p. obračunanega DDV nista bila sposobna plačati, saj nista več razpolagala ne s sredstvi za opravljanje dejavnosti in ne z zaposlenimi, saj so se le-ti na novo zaposlili pri tožniku.

16. Okoliščine, ki se nanje sklicujeta oba davčna organa, so po mnenju sodišča pojasnjene v takšni meri, da je na njihovi podlagi utemeljen zaključek o tožnikovi solidarni odgovornosti. Tako je bilo v postopku ugotovljeno, da so vsi trije subjekti opravljali enako dejavnost, to je dejavnost cestnega tovornega prometa. Navedeno dejavnost so opravljali na istem naslovu, to je …. Na tem naslovu je imel stalno prebivališče B. ter njegova zakonska partnerica G.G. in sin H.H.. Ugotovljeno je bilo sicer, da je imel tožnik registriran sedež na naslovu …, vendar na tem naslovu dejavnosti ni opravljal, pač pa jo je opravljal na registrirani poslovni enoti na naslovu …. Tožnik je bil ustanovljen 10. 4. 2014, dva meseca preden je bil pri družbi A. d.o.o. (dne 8. 6. 2012) uveden stečajni postopek. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je s prezaposlitvijo delovne sile in s prenosom premičnin, ki so bile s prekinitvijo lizing pogodb in s sklenitvijo novih prenesene na tožnika kot novega lizingojemalca, bilo praktično preneseno opravljanje dejavnosti na tožnika. Dejavnost cestnega tovornega prometa se je z istimi zaposlenimi, istimi osnovnimi sredstvi ter na istem naslovu (…) opravljala še naprej.

17. Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek obeh davčnih organov, da časovni potek uvedbe stečajnega postopka zoper dolžnika družbo A. d.o.o., plačilna nesposobnost B. s.p. ter ustanovitev nove družbe - tožnika za opravljanje iste dejavnosti, na istem naslovu in z istimi osnovnimi sredstvi, kaže na usklajeno delovanje vseh vpletenih subjektov, z glavnim namenom, da se izogne plačilu DDV na eni strani (pri družbi A. d.o.o. in B. s.p.) ter uveljavlja vrnitev presežka DDV na drugi strani, to je pri tožniku. Vpleteni subjekti so vedeli, da družba v stečaju DDV ne bo plačala, vse premičnine pa so bile pred tem prenesene na tožnika, s tem pa je bilo onemogočeno poplačilo dolga do države.

18. Dodatna objektivna okoliščina, ugotovljena v postopku, pa je dejstvo, da je tožnikov direktor sorodstveno povezan z B., saj je partner njegove hčerke. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil B. porok za solidarno plačilo pri predhodnih lizingojemalcih (družbi A. d.o.o. in B. s.p.) in pri tožniku. Poslovna povezanost B. s tožnikom pa izhaja tudi iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 10. 4. 2012, v kateri so opredeljena dela in naloge, ki jih je za tožnika opravljal B.. Iz navedenega tudi po presoji sodišča izhaja, da sta B. in tožnik poslovno in finančno povezana (glede na dano poroštvo po sklenjenih lizing pogodbah) ter tudi sorodstveno povezana. Iz ugotovitev v postopku pa tudi izhaja, da so vse lizing pogodbe bile sporazumno prekinjene, vendar vozila niso bila fizično vrnjena lizingodajalcu, ampak je bil po prekinitvi pogodb takoj opravljen prenos na tožnika in sicer z novimi pogodbami.

19. Vse navedene okoliščine, ki jih med drugim navaja prvostopenjski organ, so tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o tožnikovi solidarni odgovornosti in s tem tudi izpodbijano odločitev, s katero se strinja tudi sodišče.

20. Po presoji sodišča je tožnik s sodelovanjem v navedenih transakcijah moral in mogel vedeti, da družba A. d.o.o. in B. s.p. od navedenih transakcij obračunanega DDV ne bosta plačala, saj ga zaradi okoliščin, ki so bile tožniku znane (stečaj oziroma blokada računa), tudi nista mogla plačati. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je upravičen do odbitka vstopnega DDV od sporne transakcije, ter da v postopku ni bila ugotovljena davčna goljufija. Sodišče pri tem poudarja, da gre pri poslih med povezanimi osebami lahko za posle, ki so izpeljani na zakonit način, vendar je njihov namen izogibanje plačilu DDV. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj je tožnik sodeloval pri transakciji, katere namen je izogibanje plačila DDV, zaradi česar je podana tožnikova solidarna odgovornost na podlagi prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1.

21. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, da je bil edini cilj obravnavanega načina poslovanja med navedenimi povezanimi subjekti pridobiti davčno ugodnost (tožnik pravico do odbitka vstopnega DDV), ob hkratnem vedenju, da v tej transakciji družbi A. d.o.o. in B. s.p. DDV ne bosta plačala. Zato tudi ne gre za kršitve načela nevtralnosti, kot zatrjuje tožnik, ki se sklicuje na določbe Direktive 2006/112, ki to pravico urejajo. Institut solidarne odgovornosti, ki je v okviru pooblastila iz 205. člena Direktive 2006/112 sprejet v ZDDV-1, ne pomeni kršitev načela nevtralnosti, kolikor so izpolnjeni predpisani pogoji. To pa je obstoj objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Zato tožnikovo sklicevanje na sodbe SEU v zadevah, kot jih navaja, ki se nanašajo na načelo davčne nevtralnosti, ne morejo vplivati na drugačno odločitev (člen 205. člena Direktive 2006/112).(3) Iz sodne prakse SEU pa tudi izhaja, da je treba pri uporabi tega instituta predvsem zagotoviti, da nista kršeni načeli pravne varnosti in sorazmernosti.(4)

22. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodno prakso SEU sodišče poudarja, da iz sodne prakse SEU res izhaja, da bi bilo nesorazmerno, če bi se subjektu brezpogojno naložilo breme izgube davčnih prihodkov, ki jih je povzročila tretja oseba, ki je dolžna plačati davek in glede katere navedeni subjekt nima nobenega vpliva. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da bi obveznost, ki se nalaga tožniku, pomenila prekoračenje tistega, kar je nujno potrebno za varovanje pravic finančne uprave, na kar opozarja SEU v svojih sodbah.5 Zato v obravnavanem primeru tožniku naložena solidarna odgovornost za plačilo DDV družbe A. d.o.o. ter B. s.p. po presoji sodišča ne predstavljajo kršitev temeljnih načel prava EU, kot sta načeli pravne varnosti in sorazmernosti, kot to meni tožnik.

23. Glede na vse navedeno tožnikovi ugovori po presoji sodišča niso utemeljeni. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da v obravnavani zadevi prvostopenjski organ ni imel podlage za izpodbijano odločbo, ter da bi, glede na to, da je tožnik vložil zahtevo za vrnitev presežka DDV, moral odločiti o tožnikovi zahtevi, ne pa, da je po uradni dolžnosti izdal izpodbijano odločbo. Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana potem, ko je bil pri tožniku opravljen DIN, za kar ima davčni organ pravno podlago v 72. členu in 73. členu ZDavP-2. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka pa je nato izdal izpodbijano odločbo. Z izpodbijano odločbo tako ni bilo odločeno o tožnikovi zahtevi, na katero se sklicuje tožnik, pač pa je bila navedena odločba izdana po uradni dolžnosti, za kar ima davčni organ ustrezno pooblastilo. Odločanje o tožnikovem zahtevku, na katerega se sklicuje tožnik, namreč ni predmet navedenega postopka. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da o tožnikovem zahtevku davčni organ sploh ni odločil, saj bi tožnik navedeno lahko uveljavljal z drugimi pravnimi sredstvi (pritožba zaradi molka organa).

24. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena in je zato mogoč njen preizkus. Okoliščine, ki so v zadevi relevantne, so zadostno pojasnjene, prav tako tudi s strani pritožbenega organa, zaradi česar sodišče zavrača tožnikove ugovore, da mu ni bilo omogočeno učinkovito pravno sredstvo in da so mu bile kršene pravice iz 25. člena URS, 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic in 13. člena EKČP. Izpodbijana odločba je bila izdana po predhodno izvedenem ugotovitvenem postopku, v katerem je tožnik sodeloval (vročen mu je bil zapisnik DIN), na katerega je tudi podal pripombe. Zato tožnikovi ugovori, da bi davčni organ v zadevi moral opraviti glavno obravnavo, niso utemeljeni. Ne glede na dejansko stanje obravnavane zadeve, je pravna podlaga izpodbijane odločitve v obravnavani zadevi enaka, kot v zadevah, na katere se sklicuje prvostopenjski organ (sodba SEU C-384/07 in sodba Upravnega sodišča RS 322/2012). Kot že pojasnjeno, davčni organ v obravnavani zadevi ni odločal o tožnikovem zahtevku, pač pa na podlagi ugotovitev v postopku DIN o tožnikovi solidarni odgovornosti.

25. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da je v konkretni zadevi tožena stranka preširoko in v nasprotju z namenom zakona interpretirala 76b. člen ZDDV-1. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je namen 76b. člena ZDDV-1 izključno in predvsem v preprečevanju davčnih utaj skozi davčne vrtiljake. Solidarna odgovornost davčnega zavezanca se po presoji sodišča uporablja širše, torej pri vseh poslih, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Pogoj pa je, da je v zvezi s transakcijo podan subjektivni element davčnega zavezanca, torej njegovo vedenje (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1).

26. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga kot tožena stranka zavrača tudi sodišče.

27. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne očitanih kršitev URS in EKČP. Sodišče namreč ni ugotovilo, da bi bilo tožniku v postopku kršeno učinkovito sodno varstvo. Kršeno tudi ni bilo načelo nediskriminatornosti. Prav tako v zadevi niso podani ničnostni razlogi in tudi ne razlogi za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja pred SEU. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

28. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je dejansko stanje, ki je po presoji sodišča relevantno, zadostno ugotovljeno, iz tožnikovih navedb pa izhaja, da se ne strinja z dokazno oceno davčnega organa. Slednje pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave. V zadevi pa prav tako ni pogojev za odločanje o sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1)

29. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

-------------

opomba (1) : Direktiva Sveta z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11.12. 2006), ki je nadomestila Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta Direktiva) in katerih določbe je Slovenija sprejela v svoj pravni red z ZDDV-1 oz. pred tem v ZDDV.

opomba (2) : Po določbi 205. člena Direktive 2006/112 lahko države članice v primerih iz členov 193 do 200 in členov 202, 203 in 204 določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.

opomba (3) : Člen 21(3) Šeste direktive državam članicam načeloma dovoljuje, da sprejmejo ukrepe, na podlagi katerih bo oseba solidarno odgovorna za plačilo zneska v zvezi z DDV, ki ga je dolžna plačati druga oseba v skladu z določbama 21(1) in (2) (SEU v zadevi C-384/04, točka 28),

opomba (4) : Člen 21(3) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z direktivama Sveta 2000/65/ES z dne 17. oktobra 2000 in 2001/115/ES z dne 20. decembra 2001, je treba razlagati v tem smislu, da dovoljuje državi članici sprejeti tako zakonodajo, kot je ta zadevna v postopku v glavni stvari, ki določa, da davčni zavezanec, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev in ki je vedel ali je imel razloge za utemeljen sum, da del ali celoten DDV, ki ga je treba plačati v zvezi s to dobavo ali vso prejšnjo ali poznejšo dobavo, ne bo plačan, postane solidarno zavezan za plačilo DDV skupaj z osebo, ki je prvotno dolžna plačati ta davek. Vendar mora biti ta zakonodaja skladna s splošnimi načeli prava, ki so del pravnega reda Skupnosti in ki vključujejo zlasti načelo pravne varnosti in načelo sorazmernosti (glej sodba SEU v zadevi C-384/04, točka 29).

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1824/2014
• UPRS sodba I U 1284/2014
• UPRS sodba I U 844/2014