UPRS sodba I U 625/2015

Jedro

Enkratno izplačilo sredstev, ki jih je tožnica sama več let vplačevala v Kapitalski vzajemni pokojninski sklad, pomeni dohodek, ki se obdavči v skladu s 105. členom ZDoh-2 kot drug dohodek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 2013 v znesku 9.901,93 EUR. Pri tem je davčni urad še ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 2.112,68 EUR in mora biti plačana v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila tožnici odmerjena dohodnina z informativnim izračunom dohodnine za leto 2013. Zoper navedeni izračun je zavezanka pravočasno ugovarjala, zato je davčni organ na podlagi svojih podatkov in podatkov davčne zavezanke le tej izdal izpodbijano odločbo. V nadaljevanju pojasnjuje, kateri podatki so bili upoštevani pri odmeri dohodnine. V obrazložitvi ugotavlja, da je bila letna davčna osnova zavezanki ugotovljena v skladu z določbo 109. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in zmanjšana za priznane olajšave. Citira še prvi odstavek 122. člena ZDoh-2 in 2. člen Pravilnika o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2013. Navaja še 123. člen ZDoh-2 ter se sklicuje na ustrezna določila Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-499/2014-2 z dne 16. 3. 2015 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na 15. člen ZDoh-2. Pojasnjuje še, da se za dohodek po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan, oziroma prejet. Pri tem ZDoh-2 v 105. členu določa, da so drugi dohodki vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizičnih oseb iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2. Za druge dohodke se po tem zakonu ne štejejo dohodki, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine. Citira še 9. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ter pojasnjuje, da ZDoh-2 v 108. členu določa tudi, da je davčna osnova za druge dohodke dosežen dohodek, če ni s tem zakonom za posamezno vrsto dohodka drugače določeno.

3. V zvezi s pritožničinimi ugovori ugotavlja, da so bila sporna sredstva v višini 28.872,39 EUR bruto obdavčena na podlagi izrecne določbe 15. člena in 9. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Pri tem način vplačevanja za presojo dohodka ob izplačilu ni relevanten. Ne gre za pokojnino iz obveznega pokojninskega zavarovanja po 8. točki drugega odstavka 37. člena ZDoh-2, pa tudi ne za dohodek, ki bi bil neobdavčljiv. Dodaja, da je sporni dohodek kot obdavčljiv obravnaval tudi izplačevalec, ki je od izplačila odtegnil akontacijo dohodnine. Pritožbeni organ pri tem ugotavlja tudi, da so bile določbe ZDoh-2 v dani zadevi uporabljene tako, kot so napisane. Glede povprečenja pritožnici še pojasnjuje, da dejansko stanje v zadevi ne ustreza zakonskim znakom iz 120. člena ZDoh-2. Zato se omenjeni dohodek ne more obravnavati po teh pravilih.

4. Tožnica se s tako odločitvijo davčnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Poudarja, da je prvostopni organ tožnici kot preostale druge dohodke z oznako 6300 upošteval izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja v višini 28.872,39 EUR bruto, ki jih je zavezanka na podlagi izjave o pristopu k pravilom Kapitalskega vzajemnega pokojninskega sklada in na podlagi te izjave sklenjene pogodbe št. ... z dne 3. 12. 1997, pridobila z vplačilom premij. Meni, da v konkretnem primeru ne gre za preostale druge dohodke, ki bi bili podvrženi obdavčitvi z dohodnino, saj zavezanec za plačilo premij ni bil delodajalec tožnice, pač pa tožnica sama. V tem svojstvu je tudi sklenila pogodbo s Kapitalsko družbo PIZ d.d. oziroma kot članica pristopila k pravilom Kapitalskega vzajemnega pokojninskega sklada, kot to izrecno izhaja iz izjave o pristopu z dne 3. 12. 1997. Tožnica je premijo plačevala individualno in hkrati imela sklenjeno individualno pokojninsko zavarovanje, ne pa kolektivnega. Zavarovanje je bilo sklenjeno za več kot 10 let. Ob sklenitvi oziroma pristopu k zavarovanju pa obdavčitev izplačila po izteku 10 let ni bila predvidena. Davek torej ni bil niti predviden niti pričakovan. Tudi ni razumnega razloga, da je obdavčitev za tiste zavezance, ki jim bo izplačevana renta v mesečnih zneskih in tiste, ki so jim bila sredstva izplačana v enkratnem znesku, različna. Gre za neenakost pred zakonom. Zato meni, da je davčni organ nepravilno upošteval izplačana denarna sredstva kot preostale druge dohodke, ki so podvrženi obdavčitvi z dohodnino.

5. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka vztraja pri razlogih o neobdavčljivosti dohodka, ki je bil obdavčen pod šifro 6300 drugi dohodki. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev, zlasti tisti, s katerimi dopolni obrazložitev izpodbijane odločbe organ druge stopnje. Pri tem v celoti in pravilno odgovori na pritožbene ugovore, ki so vsebinsko enaki tožbenim. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

10. Ni sporno, da gre v konkretnem primeru za enkratno izplačilo sredstev, ki jih je tožnica sama več let vplačevala v kapitalski vzajemni pokojninski sklad. V takšnem primeru se po določbah ZDoh-2, na katere se sklicujeta oba davčna organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe in drugostopne odločbe, dohodek brez izjeme obdavči v skladu s 105. členom ZDoh-2 kot drug dohodek in torej po stopnji 25 %, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Zaznati tudi ni kršitev ustavnih pravic v smislu nedopustne retroaktivnosti zakonske ureditve, kot to uveljavlja tožnica v tožbi. Sklenitev dodatnega pokojninskega zavarovanja je namenjena izplačevanju pokojninske rente in s tem zagotavljanju ustreznega ekonomskega položaja zavezanca po upokojitvi. Ta se spodbuja z ugodnejšim načinom obdavčitve pokojnin oziroma pokojninskih rent na način, ki ga omenja že drugostopni organ v svoji odločbi, in ki pomeni izjemo od siceršnjega pravila, da se kot prejemek iz delovnega razmerja obdavči celoten doseženi dohodek. Predčasno izplačilo odkupne vrednosti ne sledi namenu opravljenih vplačil, zato ni podlage za odstopanje od siceršnjih pravil, ki veljajo za obdavčitev. Zato je logična zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev in po kateri za takšne primere ugodnosti ne veljajo. Odločitev, da se ji sredstva izplačajo predčasno in v enkratnem znesku, pa je izključno na strani zavezanke. To pa pomeni, da se je v konkretnem primeru tožnica sama odpovedala ugodnostim, ki ji jih v primeru namenske uporabe sredstev daje zakon. Zato tožnica, ne glede na spremembo zakonske ureditve, ne more uspeti z ugovorom, da je z izpodbijano odločitvijo poseženo v njene ustavne pravice.

11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 2019/2014
• sodba IV U 77/2012
• UPRS Sodba I U 1376/2017-30