UPRS sodba I U 235/2015

Jedro

Davek od premoženja se ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V konkretnem primeru tožnica kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga uporablja najemnik, pravna oseba, ki je sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožnici za leto 2014 od njenega solastniškega deleža poslovnih prostorov na naslovu ... in ..., odmeril davek od premoženja na posest stavb v skupnem znesku 8.962,73 EUR.

2. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO), Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik) ter Pravilnik o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik o merilih). Pojasnjuje, da vrednost točke za izračun za leto 2013 znaša 3,93 EUR, pri čemer se zneski za odmero davka po ZDO za leto 2013 valorizirajo s Pravilnikom o valorizaciji zneskov za odmero davka po ZDO za leto 2013 (v nadaljevanju Pravilnik o valorizaciji). Pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek, v katerem je davčni organ povabil zavezanko, da pravilno izpolni napoved za odmero davka od premoženja stavb, kar je slednja tudi storila. Davčni organ je poslovne prostore točkoval na podlagi tožničine napovedi ter tudi pojasnil način točkovanja ter pridobljene točke. Glede pritožničinega ugovora, da je bila vrednost poslovnih prostorov oziroma davčna osnova previsoka, se sklicuje na ustrezna določila ZDO. O trditvi, da je že evidenca Geodetske uprave RS za to nepremičnino določila znatno nižja vrednost, pa pojasnjuje, da se pri odmeri davka od premoženja oziroma ob ugotavljanju osnove za odmero davka od premoženja, uporabljajo zgolj merila ZDO in Pravilnikov, ne pa podatki Geodetske uprave RS, izdane na podlagi 3. točke 114. člena Zakona o evidentiranju lastništva parcel, stavb in delov stavb iz registra nepremičnin.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-10-630/2014-2 z dne 8. 1. 2015 pritožbo tožnice zoper sporni del izpodbijane odločbe (nepremičnine na naslovu Plintovec 33b), kot neutemeljeno zavrnilo. Sklicuje se na 1. odstavek 16. in 17. člen ZDO oziroma davčne stopnje, predpisane v točki b 1. člena Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2013.

4. V zvezi s pritožničinim ugovorom, da športno dvorano, v kateri se nahajajo igrišča za badminton in tenis, dvorano za aerobiko in podobne aktivnosti ter gostinski lokal uporablja posredno po podjetju A. d.o.o., katerega solastnica je do ene tretjine, pritožbeni organ ugotavlja, da je vsebinsko presojo o tem, ali so določeni prostori poslovni prostori, potrebno opredeliti po Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP). Iz podatkov v spisu oziroma tudi same davčne napovedi izhaja, da gre v konkretnem primeru za uporabo objekta za poslovne namene, ki jih uporablja najemnik A. d.o.o. V danem primeru ni sporno, da je pritožnica solastnica poslovnih prostorov, sporno pa je, ali je pritožnica kot solastnica poslovnih prostorov, v katerih opravlja dejavnost podjetje, zavezanka za plačilo davka od premoženja od teh prostorov. Drugostopni organ pri tem ugotavlja, da se po določbi 2. točke 19. člena ZDO davek od premoženja na posest stavb ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnica uporablja sama za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Za kaj takega pa pri tožnici ne gre. Namen oprostitve je namreč v tem, da se razbremeni tistega, ki opravlja gospodarsko dejavnost. To pa v danem primeru ni pritožnica, temveč družba kot samostojna pravna oseba.

5. Tožnica v tožbi ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila v času izpodbijane odločbe solastnica poslovnih prostorov, ki so predmet obdavčitve ter da jih je družba A. d.o.o., katere solastnica je, uporabljala za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Sporno pa je, ali je tožnica kot lastnica teh poslovnih prostorov, zavezanka za plačilo davka od premoženja, ali ne. Meni, da zaključek tožene stranke, da ni podlage za oprostitev davka od premoženja, saj poslovnega prostora ne uporablja solastnica poslovnega prostora, temveč pravna oseba, katere družbenica je tožeča stranka, ni pravilen. V konkretnem primeru je tožeča stranka družbenica družbe A. d.o.o. Pravni predpisi morajo dopuščati možnost, da določena skupina ljudi lahko postane subjekt pravic in obveznosti, torej pravna oseba. Pravna oseba sporno nepremičnino uporablja izključno za opravljanje dejavnosti, za katero je registrirana. V nasprotnem primeru bi njena dejavnost predstavljala delo na črno. Zato se ji zdi neživljenjski zaključek tožene stranke, da se davka od premoženja na posest stavb ne plačuje od poslovnih prostorov, ki bi jih tožeča stranka uporabljala sama za opravljanje gospodarske dejavnosti. Tožena stranka za svoje navedbe ne podaja nikakršnih dokazov in posledično ne spoštuje 214. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede obrazložitve odločbe. Meni, da uporaba poslovnega prostora samega lastnika prostora, ki je organiziran v katero od oblik pravno organizacijske družbe, ni v neskladju s poslovno prakso. Neobičajno in celo nezakonito bi bilo, če bi posameznik opravljal dejavnost v nasprotju z določbami ZGD-1 in ZPDZC. Gospodarska družba je logičen in nujen pogoj za opravljanje dejavnosti.

6. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži vrnitev vseh izterjanih zneskov z obrestmi ter ji naloži povrnitev stroškov tega postopka v roku 15 dni skupaj z DDV in pripadki.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi, oziroma odločbi organa druge stopnje, strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. K temu sodišče še pripominja, da ZDO v 14. členu določa, da davek na premoženje plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti tudi stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže. V skladu s 15. členom omenjenega zakona je zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se torej plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa zavezanec kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba A. d.o.o., sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva. Smiselno enako stališče je zavzela tudi sodna praksa, saj iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. Up 689/2001 z dne 20. 3. 2002 izhaja, da lastnik poslovnih prostorov, ki poslovne prostore oddaja v najem, ni oproščen plačila davka od premoženja. Določilo ZDO o oprostitvi davka je namreč mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pri čemer ni pomembno, ali opravlja gospodarsko ali kakšno drugo dejavnost v skladu s predpisi.

11. Tožnica se tako glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje v letu 2013, da poslovnega prostora ni uporabljala za dejavnost, ne more uspešno sklicevati na določbo 2. točke 1. odstavka 19. člena ZDO. Ne drži tudi očitek tožnice, da je odločba organa prve stopnje neobrazložena ter da jo ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe je mogoče ugotoviti, kako je prvostopni organ točkoval sporno nepremičnino, kolikšna je vrednost točke in ugotovljena davčna osnova na njeni podlagi, kot tudi stopnja davka. Drugostopni organ pa je v svoji odločbi, kar mu omogoča 251. člen ZUP, tudi podrobno pojasnil, zakaj tožnice ni mogoče oprostiti plačila spornega davka. Sodišče se tudi strinja s stališčem davčnih organov, da je podlaga za konkretno obdavčitev ZDO in na njegovi podlagi izdan Pravilnik, Pravilnik o merilih oziroma Pravilnik o valorizaciji. Osnova za davek od premoženja je bila tako glede na 16. člen ZDO pravilno ugotovljena, stopnja davka od premoženja po 17. členu ZDO pa pravilno uporabljena.

12. Ker je dejansko stanje v zadevi nesporno, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

13. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 2035/2014
• UPRS sodba I U 1100/2014
• UPRS sodba I U 2036/2014