UPRS sodba I U 2006/2014

Jedro

To, da tožnica izpolnjuje predpostavke za odlog oziroma obročno plačilo dolga na podlagi 102. člena ZDavP-2, ne izključuje uporabe 111. člena tega zakona. Sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti se izdaja v skladu z namenom in pogoji prostega preudarka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zahtevek davčnega zavezanca za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost po v izreku navedenih obračunih, zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da na podlagi Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) davčni organ ugotavlja, ali je zavezanec z ustreznimi dokazili izkazal okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode. Ta je določen v 43. členu Pravilnika. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka davčni organ ugotavlja, da je zavezančev promet v letu 2014 močno upadel in je zato z gotovostjo pričakovati, da plačila davčnega dolga, ki znaša 370.000 EUR iz naslova davka na dodano vrednost, ne bo zmogel poravnati. V nadaljevanju se sklicuje na 111. člen ZDavP-2. Pojasnjuje, da je 28. 5. 2014 davčnemu zavezancu izdal sklep, s katerim je zavezanec dolžan za zavarovanje obročnega plačila davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost po obračunih plačati 376.683,27 EUR. Zavezanec v določenem roku ni predložil instrumenta zavarovanja po 117. členu ZDavP-2 oziroma drugega instrumenta zavarovanja, ki bi na ustrezen način zagotovil plačilo davčne obveznosti. Zato je davčni organ njegov zahtevek zavrnil.

2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-31-184/2014-4 z dne 29. 10. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni sporno, da je pritožnik zaprosil za odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova DDV-ja po 102. členu ZDavP-2. Navaja, da je organ prve stopnje ugotovil, da se je poslovanje pritožnika v letu 2013 glede na leto 2012 poslabšalo, kar je utemeljil na podlagi ugotovljenih dejstev. V primeru, kot je konkretni, ko se ugotovijo okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno pričakovati, da bo izpolnitev davčne obveznosti precej otežena, je pravilno, da se zahteva zavarovanje izpolnitve plačila pred samo odobritvijo odloga oziroma obročnega plačila davčnega dolga. V primeru že odobrenega ugodnejšega načina plačila dolga, zavarovanje izpolnitve plačila ne bi bilo več smiselno. V zadevi ni sporno, da pritožnik zavarovanja v postavljenem roku, ki se je iztekel 16. 6. 2014, ni predložil in tega ni storil niti kasneje. Pritožnikovo zahtevo za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga je zato organ prve stopnje pravilno zavrnil kot neutemeljeno, saj pritožnik ni dal ustreznega zavarovanja za plačilo dolga ob odobritvi odloga oziroma obrokov. V izreku izpodbijane odločbe poleg zahteve za obročno plačilo res ni omenjena tudi zahteva za odlog plačila davčnega dolga, kar je pritožnik prav tako uveljavljal v svoji vlogi, vendar ta pomanjkljivost ne spreminja pravilnosti odločitve v smislu ugoditve. Za odlog plačila davčnega dolga namreč veljajo enaki pogoji, kot za obročno plačilo.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpolnjuje vse predpostavke za odlog oziroma obročno plačilo dolga na podlagi 102. člena ZDavP-2. ZDavP-2 ne predvideva za postopke, ki se izvajajo na podlagi 102. člena ZDavP-2, da bi morala tožeča stranka za zavarovanje obročnega plačila davčnega dolga predložiti instrument zavarovanja. S tem je Davčni urad Ljubljana prekoračil zakonska pooblastila. ZDavP-2 v 103. členu določa posebne primere odloga in obročnega plačevanja davka, vendar davčni zavezanec oziroma tožeča stranka ni podala predloga za obročno plačilo davka v 12 mesecih, oziroma za odlog plačila davka za 12 mesecev na podlagi 103. člena ZDavP-2, ampak zgolj na podlagi 102. člena ZDavP-2. Zato je izpodbijana odločba nezakonita ter jo je potrebno razveljaviti oziroma odpraviti. Tožena stranka je tudi nepravilno oziroma nezakonito uporabila 111. člen ZDavP-2, saj bi omenjeni člen lahko uporabila le, če bi tožeča stranka že obročno odplačevala dolg. Posledično je torej tožena stranka storila bistveno kršitev določb ZDavP-2 in nepravilno uporabila materialno pravo. Tožeča stranka uspešno zmanjšuje kratkoročne poslovne obveznosti, zato ni mogoče sklepati, da bo plačilo davčnega dolga oteženo. Navedbe tožene stranke, da naj bi se promet v mesecu marcu in aprilu zmanjšal, pa so zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da ima prijavljeno terjatev v stečaju A. d.d., vendar pa za dvom tožene stranke glede višine in časa plačila dolga s strani stečajnega dolžnika ni nobene podlage. Navedbe tožene stranke o tem, da je gotovo, da plačilo spornega dolga tožeča stranka ne bo mogla poravnati, so neizkazane in neutemeljene.

4. Sodišču zato predlaga, naj zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke B.B. ter vpogleda v upravni spis, nato pa odloči tako, da tožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi prošnji tožeče stranke za odlog plačila davčnega dolga oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj v vsakem primeru tožena stranka tožeči stranki povrne tudi nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je kot bistveno v dani zadevi upoštevalo, da se je poslovanje pritožnika v letu 2013 glede na leto 2012 poslabšalo, kar je bilo ugotovljeno na podlagi dejstev, razvidnih iz podatkov bilance stanja in izkaza poslovnega izida, ki jih je priložila sama tožeča stranka k vlogi za ugodnejši način plačila davčnega dolga. Po presoji tožene stranke sta navedeni okoliščini upoštevaje, da je davčni organ pri presoji za odobritev ugodnejšega načina plačila davčnega dolga dolžan ravnati z maksimalno stopnjo skrbnosti v luči varovanja javne koristi, zadostna podlaga za oceno in zaključek, da je utemeljeno pričakovati, da bi bilo v primeru obročnega plačila ali odloga, plačilo dolga lahko ogroženo. Tako je bilo od tožeče stranke upravičeno zahtevano, da predloži ustrezen dokument zavarovanja. Ostale navedbe, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala zmožnost plačila dolga, pa niso relevantne in se zato tožena stranka vanje ni podrobneje spuščala. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi oziroma odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. V kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. V zvezi s posameznimi ugovori tožeče stranke pa sodišče pripominja še naslednje. Tudi po mnenju sodišča tožeča stranka izpolnjuje predpostavke za odlog oziroma obročno plačilo dolga na podlagi 102. člena ZDavP-2. Vendar pa omenjeno dejstvo ne more izključiti uporabe 111. člena ZDavP-2, kar smiselno zatrjuje tožeča stranka. Ta namreč določa, da davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev obračuna davka oziroma zavarovanje plačila v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti, če je tako določeno z Zakonom o obdavčenju ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Z novelo ZDavP-2F, ki se uporablja od 1. 1. 2013, je v 2. odstavku omenjenega člena določeno, da davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost preseže 50.000 EUR. V četrtem odstavku omenjenega člena pa je še določeno, da je zoper sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti oziroma zavarovanju plačila davčne obveznosti dovoljena pritožba v roku 8 dni, ki ne zadrži njegove izvršitve. Za izdajo sklepa, s katerim se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, zadostuje torej obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo pričakovanje, ki izhaja iz zakonske določbe, da bo onemogočena ali precej otežena izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti. Sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti se izdaja v skladu z namenom in pogoji prostega preudarka. Prvostopni organ je okoliščine, ki jih je ocenil kot takšne, na podlagi katerih pričakuje onemogočeno, ali precej oteženo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti, pojasnil z objektivnimi okoliščinami, ki izhajajo iz sfere poslovanja tožnika. Skliceval se je na podatke poslovanja tožnika za sporno obdobje, ki ga je priložil k svoji vlogi. Pri tem ugotavljanje, ali je sklep, izdan na podlagi 111. člena ZDavP-2, pravilen in zakonit, ni predmet tega upravnega postopka, pač pa samostojnega postopka, v katerem je, kot navaja tožnik, pravna sredstva tudi izkoristil. V tem upravnem sporu pa se presoja, ali je odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost, zakonita. Dejstvu, da tožnik ni ravnal v skladu z izdanim sklepom iz 111. člena ZDavP-2, čeprav je bil opozorjen, da pritožba zoper omenjeni sklep ne zadrži njegove izvršitve, pa tožnik niti ne oporeka.

9. V zvezi s tožnikovo navedbo v tožbi, naj sodišče zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke, sodišče pripominja, da je omenjeni predlog premalo substanciran, da bi bilo mogoče sploh presoditi, ali bi bilo zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke smiselno ali ne. Sodišče je zato, upoštevaje 1. odstavek 59. člena ZUS-1, v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1, o zadevi odločilo brez glavne obravnave.

10. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2618/2017-10
• UPRS sodba I U 2001/2014
• UPRS sodba I U 603/2015