UPRS sodba I U 2036/2014

Jedro

V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. To določilo ZDO o oprostitvi davka je mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba. Dejstvo, da je tožnik njen družbenik, za odločitev ni relevantno. Z določbami 19. člena ZDO se namreč uvaja davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožniku za leto 2013 od njegovega solastniškega deleža poslovnih prostorov na naslovu ... v izmerah 114 m2, 197 m2 in 1600 m2, v ponovnem postopku odmeril davek od premoženja na posest stavb v skupnem znesku 7.705,93 EUR.

2. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO), Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja ter na Pravilnik o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb. Vrednost točke za izračun za leto 2013 znaša 3,93 EUR, pri čemer se zneski za odmero davka po ZDO za leto 2013 valorizirajo skladno s Pravilnikom o valorizaciji zneskov za odmero davka po ZDO za leto 2013. Iz obrazložitve nadalje sledi, da je davčni organ v ponovnem postopku tožnika povabil k pravilni izpolnitvi napovedi za odmero davka in poslovne prostore točkoval na podlagi podatkov davčne napovedi.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-10-409/2014-3 z dne 10. 11. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z ugovorom tožnika, da športno dvorano, v kateri se nahajajo igrišča za badminton in tenis, dvorano za aerobiko in podobne aktivnosti ter gostinski lokal, uporablja posredno po podjetju A. d.o.o., katerega solastnik do ene tretjine je tožnik, pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik nesporno solastnik poslovnih prostorov, sporno pa je, ali je kot solastnik poslovnih prostorov, v katerih opravlja dejavnost podjetje, zavezan za plačilo davka od premoženja. Po določbi 2. točke 19. člena ZDO se davek od premoženja na posest stavb ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik uporablja sam za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Za kaj takega po presoji pritožbenega organa pri tožniku ne gre. Namen oprostitve je namreč v tem, da se razbremeni tistega, ki opravlja gospodarsko dejavnost, to pa v danem primeru ni tožnik, temveč družba kot samostojna pravna oseba.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži vrnitev vseh izterjanih denarnih zneskov z obrestmi in povrnitev stroškov tega postopka, po izteku 15 dnevnega paricijskega roka z zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodišče dovoli odlog davčne izvršbe do dokončne odločitve. Tudi po navedbah tožbe v zadevi ni spora, da je bil tožnik solastnik poslovnih prostorov, ki so predmet obdavčitve ter da jih je družba A. d.o.o., katere solastnik je, uporabljala za opravljanje gospodarske dejavnosti. Sporno je, ali je tožnik kot lastnik teh poslovnih prostorov zavezanec za plačilo davka od premoženja, ali ne. Zaključek tožene stranke v tem pogledu ni pravilen, saj bi moralo biti upoštevano, da je tožnik družbenik družbe A. d.o.o. Pravni predpisi namreč dopuščajo možnost, da določena skupina ljudi postane subjekt pravic in obveznosti, torej pravna oseba. Pravna oseba sporno nepremičnino uporablja izključno za opravljanje dejavnosti, za katero je registrirana. V nasprotnem primeru bi njena dejavnost predstavljala delo na črno. Zaključek tožene stranke, da se davek od premoženja na posest stavb ne plačuje od poslovnih prostorov le v primeru, če jih za opravljanje gospodarske dejavnosti uporablja lastnik sam, je zato neživljenjski. Tožena stranka v nasprotju z 214. členom ZUP za svoje navedbe tudi ne poda nikakršnih dokazov, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Uporaba poslovnega prostora samega lastnika prostora, ki je organiziran v katero od pravno organizacijskih oblik družbe, ni v neskladju s poslovno prakso. Neobičajno in celo nezakonito bi bilo, če bi posameznik opravljal dejavnost v nasprotju z določbami ZGD-1 in ZPDZC. Gospodarska družba je logičen in nujen pogoj za opravljanje dejavnosti.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemelji davčni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ utemelji zavrnitev pritožbe. Tožbeni ugovori so vsebinsko enaki pritožbenim, zato jih sodišče zavrača iz istih razlogov in jih na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja.

8. K temu sodišče še pripominja, da ZDO v 14. členu določa, da davek na premoženje plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti tudi stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže. V skladu s 15. členom omenjenega zakona je zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se torej plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Smiselno enako stališče je zavzela tudi sodna praksa, saj iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. Up 689/2001 z dne 20. 3. 2002 izhaja, da lastnik poslovnih prostorov, ki poslovne prostore oddaja v najem, ni oproščen plačila davka od premoženja in da je določilo ZDO o oprostitvi davka mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti.

9. V obravnavanem primeru tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje svoje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba A. d.o.o. Dejstvo, da je tožnik njen družbenik, pa glede na določbe ZDO za odločitev ni relevantno. Z določbami 19. člena ZDO se namreč uvaja davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa. Tožnik se tako glede na nesporno ugotovitev, da poslovnega prostora ni uporabljal za dejavnost, ne more uspešno sklicevati na določbo 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDO. Zatrjevane pomanjkljivosti dejanske podlage odločitve pa sodišče tudi ne ugotavlja, saj temelji odločitev na dejanskem stanju, ki je tudi po navedbah tožbe med strankama nesporno.

10. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

11. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

12. Ker je dejansko stanje v zadevi nesporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1100/2014
• UPRS sodba I U 235/2015
• UPRS sodba I U 2035/2014