UPRS sodba I U 1136/2015

Jedro

V davčnih zadevah se glede ugotavljanja davčne osnove, davčne stopnje in opredelitve davčnega zavezanca praviloma uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti, kar je izjema od splošnega pravila iz prvega odstavka 6. člena ZUP. Vendar pa je to izjemo treba razlagati ozko in je ni dopustno uporabiti za vprašanje zastaranja odmere davka, ampak se (če zakon ne določa drugače) uporabi zakon, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje. To pomeni, da se novela ZDavP-2B, s katero je določen daljši – desetletni zastaralni rok, uporablja tudi pri odmeri davčnih obveznosti, ki so nastale pred njeno uveljavitvijo, če po prej veljavnih predpisih do uveljavitve novele niso zastarale. S takšno razlago zakona ni kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek na dediščine in darila v znesku 5.492,39 EUR.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-11-50/2014-2 z dne 29. 6. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Nepravilnosti, ki bi narekovale odpravo izpodbijane odločbe, uradoma ne ugotavlja, zastaranje pravice do odmere davka, ki ga v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, pa ob upoštevanju 125. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki je veljal v času izdaje odmerne odločbe, ni nastopilo. Po drugem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka na dediščine zastara v desetih letih od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, sklep o dedovanju v obravnavani zadevi je postal pravnomočen 16. 6. 2007, do uveljavitve ZDavP-2 B pa dotedanji petletni zastaralni rok za pravico do odmere davka na dediščine in darila ni potekel. Ker je do spremembe zakona prišlo pred potekom petletnega zastaralnega roka od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, je rok zastaranja tekel naprej v skladu z novo zakonsko določbo, ki ga je podaljšala na deset let.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1. , 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožeči stranki z njo odmerjen davčni dolg odpiše, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala 18. 9. 2014, to je sedem let po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, morala pa bi jo izdati v roku 30 dni od prejema pravnomočnega sklepa o dedovanju. V času nastanka pravice do odmere, torej na dan 16. 6. 2007, je veljal ZDavP-2, ki je v 125. členu določal, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek odmeriti. Davek bi bilo treba odmeriti po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej v letu 2007, zastaranje pa je pričelo teči po preteku tega leta in se je izteklo 1. 1. 2013, torej pred izdajo izpodbijane odločbe. Ker tožena stranka v relativnem petletnem zastaralnem roku, ki ga je določal predpis, veljaven v trenutku uvedbe postopka, ni storila nobenega dejanja, ki bi prekinilo zastaranje, tudi s spremembo zakona novo določen relativni rok ne more veljati.

5. V skladu z načelom zakonitosti je potrebno uporabiti predpis, ki je veljal v času uvedbe davčnega postopka, saj je takrat tudi šteti, da je nastala obveznost tožene stranke odmeriti davek. Trenutka izdaje izpodbijane odločbe ni mogoče šteti kot trenutek nastanka obveznosti, ki bi vplival na uporabo procesnega pravila, saj bi to pomenilo, da se toženi stranki omogoča, da v nedoglednem času izda odločbo in neenako obravnava davčne zavezance. Tožeča stranka tudi meni, da gre za materialni predpis, ki je umeščen v procesni zakon, glede materialnega prava pa je retroaktivna uporaba načeloma nedopustna. V skladu z načelom zakonitosti v davčnem pravu se pri odmeri davka lahko uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se obveznost nanaša. Obveznost tožnice se nanaša na leto 2007 in ne na leto 2014, zaradi česar je potrebno uporabiti zakon, ki je veljal v letu 2007. Nesprejemljivo je po mnenju tožeče stranke tudi stališče tožene stranke, po katerem bi do zastaranja pravice odmeriti davek prišlo, kolikor bi do spremembe zakonodaje preteklo že pet let od pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Argumentiranje je v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo, potrjuje pa tudi, da gre za obliko povratnega učinkovanja davčnih predpisov, ki ob neizkazani javni koristi vplivajo na položaj posameznika. Pravni položaj tožnice se je poslabšal brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih dosedanjih razlogih in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tudi v upravnem sporu ostaja sporno izključno zastaranje pravice do odmere davka. Ta se po mnenju tožeče stranke ugotavlja po določbah zakona, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti (16. 6. 2007), in ne kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, po določbah zakona, ki je veljal v času njene izdaje (18. 9. 2014).

9. Ugotovitev, da pred izdajo izpodbijane odločbe zastaranje pravice do odmere davka na dediščine in darila po določbah ZDavP-2, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZDavP-2B, ni nastopilo, je pravilna in med strankama nesporna. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna iz vseh razlogov, ki jih navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. In ker so tožbene navedbe vsebinsko enake pritožbenim, se sodišče, da bi ne prišlo do ponavljanja, na razloge tožene stranke v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

10. V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja, da stališča tožene stranke ne odstopajo od ustaljene sodne prakse tega in Vrhovnega sodišča (npr. sodbi X Ips 1431/2006 z dne 1. 4. 2010, X Ips 256/2015 z dne 15. 10. 2015), po kateri se v davčnih zadevah glede ugotavljanja davčne osnove, davčne stopnje, opredelitve davčnega zavezanca praviloma (če zakon ne določa drugače) uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti, kar je sicer izjema od splošnega pravila iz prvega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar pa je to izjemo treba razlagati ozko (restriktivno) in je ni dopustno uporabiti za vprašanje zastaranja odmere davka, ampak se (če zakon ne določa drugače) uporabi zakon, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje. To pomeni, da se novela ZDavP-2B, s katero je določen daljši – desetletni zastaralni rok, uporablja tudi pri odmeri davčnih obveznosti, ki so nastale pred njeno uveljavitvijo, če po prej veljavnih predpisih do uveljavitve novele niso zastarale.

11. Stališče, da je s takšno razlago zakona kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov, ni utemeljeno. ZDavP-2B je začel veljati že 30. 12. 2009 (dan po objavi v Uradnem listu št. 110/2009). V zadevi ni spora o tem, da je davčni organ postopek vodil skladno z zakonom, ki je veljal v času upravnega odločanja. Za poseg v pridobljene pravice tožnice bi lahko šlo le, kolikor bi pravica do odmere davka po določbah ZDavP-2 zastarala že pred uveljavitvijo ZDavP-2B. To pa se v obravnavanem primeru, kot že navedeno, nesporno ni zgodilo.

12. Sodišče je svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 21/2023-19
• UPRS sodba I U 1138/2015
• sodba I U 966/2009