UPRS sodba I U 1077/2014

Jedro

Tožnica ne more uspešno zatrjevati, da so bili delavci zaposleni v družbi A. ter da je šlo pri sklenjeni posojilni pogodbi in aneksih za posojilna razmerja med družbama in za način črpanja posojila. Opisani način poslovanja je temeljil na pogodbi o poslovnem sodelovanju, iz katere jasno sledi, da je bila družba A. d.o.o. izvajalec po pogodbi in z ozirom na tožnico kot naročnik le še podizvajalec proizvodnih del, medtem ko so bile vse ostale pravice in obveznosti iz opravljanja dejavnosti, vključno z izplačilom plač delavcem družbe A. d.o.o., prenesene na naročnika, kar pomeni, da so se tudi te plače dejansko izplačevale v breme tožnice, ne pa v breme družbe A. d.o.o. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je bila, ker je obveznosti do delavcev poravnavala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Davek in prispevki za socialno varnost tako niso bili odtegnjeni ne pri družbi A. d.o.o. ne pri tožnici, čeprav so bile delavcem plače obračunane in izplačane. Takšen način poslovanja je posledica povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno z namenom, da se, kljub nelikvidnosti in blokadi računov družbe A. d.o.o., zagotovi poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka. Zato se davčna organa utemeljeno sklicujeta na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, po katerem se z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno zlorabo ali izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij nastalih na podlagi gospodarskih dohodkov. Neplačilo davkov se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravnopravnem področju. To je bilo v obravnavanem primeru storjeno na način, da je bil tožnik obravnavan kot plačnik davčnih obveznosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica zavezancu za davek naložil v plačilo akontacijo davka od dohodkov iz delovnega razmerja za leto 2012 v znesku 7.766,66 EUR s pripadki, prispevke za socialno varnost delojemalcev ter prispevke za socialno varnost, ki bremenijo delodajalce s pripadajočimi obrestmi, kar vse je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je pri zavezancu za davek opravil inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2012. Davčni inšpekcijski postopek je bil predhodno začet pri povezani osebi A. d.o.o, istočasno pa je potekal še inšpekcijski pregled pri prav tako povezani osebi B. d.o.o. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo v družbi A. d.o.o, v letu 2012 za polni delovni čas zaposlenih 18 delavcev. Družba je imela odprta dva transakcijska računa, ki sta bila pretežno blokirana. Obračune plač je družba A. d.o.o predložila za obdobje od januarja do oktobra 2012, ni pa plačala davka od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve in prispevkov za socialno varnost. Iz računov tožeče stranke so se plače izplačevale naravnost na račune delavcev, zaposlenih pri družbi A. d.o.o. Pri poslovanju davčnega zavezanca in podjetja A. d.o.o gre za poslovanje med povezanimi osebami. Iz upravnih spisov namreč sledi, da je bila tožeča stranka ustanovljena v septembru 2010, to je potem, ko je podjetje A. d.o.o zašlo v likvidnostne težave. Ustanovila jo je računovodkinja podjetja, ki je bila hkrati pooblaščena za podpisovanje dokumentov in razpolaganje s sredstvi v obeh podjetjih. Način poslovanja in razloge zanj je v obrazložitvi poslovanja med podjetjema pojasnila tožeča stranka. Posledično njunih obveznosti nista poravnavali z nakazili na TRR, pač pa z asignacijami in posojili. To je po mnenju davčnega organa omogočilo tudi izogib plačilu davčnih obveznosti. Tožeča stranka je delavcem, ki so bili sicer zaposleni pri A. d.o.o, v spornem obdobju izplačevala neto plače, obenem pa je A. d.o.o kot uradni delodajalec pri pritožniku vzel posojilo za plače, ki ga je ta direktno kot neto plačo izplačal na račun posameznega delavca. Bistvena posledica takega ravnanja je bila, da obveznosti za davke in prispevke od izplačanih plač niso bile poravnane. V nadaljevanju davčni organ navaja, da je poslovne dogodke dolžan presojati po njihovi vsebini in ni vezan na njihovo formalno pravno opredelitev. Citira tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma njegov četrti odstavek. Na njuni podlagi ugotavlja, da je izplačevalec neto osebnih dohodkov direktno na račun posameznih delavcev dejansko zaposlovalec in plačnik skladno z 58. in 352. členom ZDavP-2. Neplačana dohodnina, ki bremeni zavezanca za davek, znaša 7.766,66 EUR, prispevki za socialno varnost delojemalcev 25.209,41 EUR in prispevki za socialno varnost delodajalca 18.365,28 EUR, skupaj torej 51.341,35 EUR. Pripombe, ki jih je na zapisnik dala tožeča stranka, je prvostopni davčni organ obrazloženo zavrnil. Pojasnil je še, da v delovnopravno razmerje ni posegel, temveč se je oprl na 74. člen ZDavP-2 in s tem na davčne predpise.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-02-43/2013-4 z dne 21. 5. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Poudarja, da upoštevaje podatke upravnih spisov, dejansko stanje med strankama ni sporno. V nadaljevanju se sklicuje na 4. odstavek 74. člena ZDavP-2. Ker ni sporno, da se od dohodkov od dela plačujejo davčne obveznosti, ki jih davčni odtegljaj obračuna in odtegne hkrati z obračunom dohodka iz zaposlitve, je pravilna odločitev, da se obveznost za plačilo odtegljaja naloži pritožniku kot izplačevalcu plač. Posojilne pogodbe so bile veljavno sklenjene, zato jih ni mogoče šteti za fiktivne, pač pa mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago. Ta pa je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sklenjene pogodbe so temeljile na nedopustni podlagi. Ker se neplačilo davka kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, odpravi na upravno pravnem področju, to pa je bilo storjeno tako, da je bil kot plačnik davka obveznosti določen pritožnik, je odločba, ki se izpodbija, pravilna in skladna z zakonom.

4. Glede trditve, da davčni organ za isto obdobje že vodi izvršbo pri pravni osebi A. d.o.o. pritožbeni organ navaja, da pritožnik ne more ugovarjati uvedbi inšpekcijskega postopka zoper drugo pravno osebo, saj slednje ni predmet tega postopka. Glede neizvedbe zaslišanja C.C. pa pritožniku pojasnjuje, da imajo v davčnem postopku prednost listinski dokazi, ki jih je prvostopni organ vzel na znanje in v razumevanju slednjih med davčnim organom in pritožnikom tudi ni spora. Glede listin, ki so edine relevantne, pa tudi C.C. ne bi mogla izpovedati nič drugače. Sklep o davčni izvršbi na dolžnika A. d.o.o pa se ne nanaša na sporno obdobje, ki je zajeto v izpodbijani odločbi, to je leto 2012. V nadaljevanju se sklicuje na 124. in 125. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

5. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev upravnega in davčnega postopka, ki sta vplivala na nezakonitost odločbe. Navaja, da C.C. ni izjavila, da naj bi bili delavci prenapoteni iz družbe A. d.o.o. na delo k tožeči stranki. V zvezi s tem predlaga njeno zaslišanje, ki ga prvostopni organ ni opravil in se o dokaznem predlogu tudi ni izrekel. Tudi ni res, da naj bi bilo tožeči stranki v tej zvezi naloženo, da dostavi dokumentacijo. Sicer pa je tožeča stranka vse, za kar je menila, da se od nje zahteva, predložila.

6. Res je tudi, da B. d.o.o., tožnik d.o.o. in A. d.o.o. poslovno sodelujejo, vendar davčni organ iz tega izpelje napačne zaključke. Ta podjetja so v pripombah in pritožbah pojasnila medsebojna razmerja, iz katerih pa izhaja, da so bili delavci dejansko zaposleni v družbi A. d.o.o. in da so za to družbo opravljali delo. Kateri posel naj bi se prikrival, davčni organ ne pove in tudi napačno uporablja določbe 74. člena ZDavP-2. Tožeča stranka je v pripombah in v pritožbi izpostavila tudi hude procesne kršitve, ki jih je zagrešil prvostopni davčni organ, ki pa jih poskuša ta opravičiti na strani 15 izpodbijane odločbe. Tako prvostopni kot drugostopni davčni organ tudi nista odgovorila na očitke in nepravilnosti, izpostavljene v pripombah oziroma v pritožbi, na kar se tožeča stranka ponovno sklicuje. Meni, da za primere, kot je konkretni, ne pride v poštev opiranje na 3. in 4. odstavek 74. člena ZDavP-2. Iz spornih kreditnih pogodb davčni organ izpelje napačne zaključke. Tožeča stranka je dajala posojila družbi A. d.o.o., kar se tožeči stranki ni zdelo nenavadno. Tožeča stranka tudi ni izplačevala nikakršnih plač, pač pa je skladno s posojilno pogodbo in aneksi na takšen način posojilojemalcu izplačevala dogovorjeno posojilo. Izplačevalec plač je bil dejansko A. d.o.o. Gre za čisti poslovni odnos. Splošno znano dejstvo je, da v današnjih časih, ko se številna podjetja znajdejo v težavah, taka podjetja dostikrat poleg poslovnih partnerjev kreditirajo tudi banke s točno določenimi namenskimi krediti. Da je šlo izplačilo namenskega kredita direktno iz računa banke upniku delodajalca, to je delavcem, je praktično nerelevantno. Res je obveznost za plačilo dohodnine in prispevkov za socialno varnost nastala na dan izplačila neto plač posameznim delavcem. Te je izplačal njihovim delavcem njihov delodajalec A. d.o.o. Prvostopni davčni organ tudi navede, da naj bi se delavci prezaposlovali iz enega v drugo podjetje, kar naj bi bilo razvidno iz preglednice. Slednje ne drži. Jasno je tudi, da je proizvodnjo opravljala družba A. d.o.o., kjer so bili delavci tudi zaposleni in ki so dela izvajali, medtem ko je tožeča stranka v letih 2011 in 2012 poleg enega redno zaposlovala le nekaj ljudi za določen čas. Po mnenju tožeče stranke je zato povsem jasno, da je dohodnino in prispevke za socialno varnost dolžna plačati družba A. d.o.o. Ne gre za nikakršno navideznost ali prikrivanje, predvsem pa davčni organ s svojimi odločitvami ne more posegati v temeljna delovnopravna razmerja med delavci in delodajalci, saj za kaj takega nima podlage v predpisih tudi ne v 74. členu ZDavP-2. Res je, da sta tožeča stranka in družba A. d.o.o. poslovno sodelovali, kot je bilo obširno prikazano in obrazloženo davčnemu organu v postopku nadzora. V nadaljevanju primeroma opiše primer poslovanja med družbo tožnikom d.o.o. in družbo A. d.o.o., pri čemer listine, ki so bile predložene prvostopnemu davčnemu organu, prilaga tudi v tem postopku. Predložene so bile tudi vse pogodbe o zaposlitvah pri družbi A. d.o.o., pa tudi plačilne liste za delavce in obračuni plač ter prijavne listine v zavarovanje pri ZZZS, navedene v nadaljevanju. Predlagano je bilo tudi, da se opravijo poizvedbe pri ZZZS ter vpogleda v davčno evidenco o tem, kdo je bil kje zaposlen in kdo je bil delodajalec v spornem obdobju. Ker tega davčna organa nista storila predlaga, naj slednje stori sodišče. Predlaga tudi vpogled v vse listine, ki so bile predložene pri nadzoru tožnika in družbe A. d.o.o. oziroma da se vpogleda v davčna spisa za obe družbi. Že prvostopnemu organu so bile predložene tudi listine v zvezi s posojili. Prilaga še poslovno dokumentacijo iz katere je razvidno poslovno sodelovanje tožeče stranke z družbo A. d.o.o. Že v davčnem postopku je bila predlagana tudi postavitev izvedenca ekonomske stroke ter zaslišanje Č.Č., D.D. in C.C. Ničesar od tega davčna organa nista izvedla, niti se nista izrekla o dokaznih predlogih, kar je po njenem kršitev določil ZUP in ZDavP-2. Zato je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že iz tega razloga.

7. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo Davčnemu uradu Nova Gorica, tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. V nadaljevanju tožeča stranka sodišču še navedla, da je tožena stranka terjatve, ki jih terja v izpodbijani odločbi, prijavila tudi v stečajnem postopku zoper podjetje A. d.o.o., kar se ji zdi nezakonito. V ta namen prilaga tudi osnovni seznam preizkušenih terjatev v zadevi ST ... Okrožnega sodišča v Novi Gorici.

10. Na slednje tožena stranka odgovarja, da izvršba izpodbijane odločbe ni predmet konkretnega postopka, v kateri se presoja utemeljenost in pravilnost odmere davčnega odtegljaja in prispevkov za socialno varnost od izplačanih plač. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Sodišče je v zadevi odločilo v skladu z 59. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izven glavne obravnave, upoštevaje pri tem 2. odstavek 51. člena istega zakona.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V tem upravnem sporu ni sporno, da od obravnavanih zneskov plač, izplačanih delavcem družbe A. d.o.o. v letu 2012, davek in prispevki za socialno varnost, ki se nalagajo v izplačilo z izpodbijano odločbo, niso bili plačani in da torej obstoji davčna obveznost iz tega naslova, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Tudi v upravnem sporu pa je sporna zavezanost za plačilo in s tem položaj tožeče stranke kot plačnika davčnih obveznosti iz sporne odločbe. Davčna organa namreč štejeta za plačnika davka tožečo stranko, ki je neto plače nakazovala na račune delavcev, medtem ko tožeča stranka meni, da ima položaj plačnika davka v konkretnem primeru družba A. d.o.o., kot družba, pri kateri so bili delavci v inšpiciranem obdobju zaposleni in ki je zato imela obveznosti do delavcev iz tega naslova. Ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, se v konkretnem primeru ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka plače in s tem dohodke izplačevala, pokaže kot bistveno v čigavo breme je bil dohodek, od katerega se v skladu z ZDavP-2 ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj, dejansko in neformalno izplačan v breme družbe A. d.o.o., ali v breme tožeče stranke. Pri tem sodišče poudarja, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, obdavčijo po določbi 5. člena ZDavP-2, torej po svojih gospodarski vsebini. Način poslovanja navedenih družb ter razlog za v postopku ugotovljeni način poslovanja, sicer med strankama nista sporna.

14. Kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, pa ni mogoče prezreti dejstva, da gre pri tožeči stranki in družbi A. d.o.o. za družbi, ki sta bili povezani in ki sta delovali na usklajen način. Po nespornih podatkih spisov je bila namreč tožeča stranka ustanovljena in je poslovala na povezan oziroma usklajen način z družbo A. d.o.o. zato, ker je bilo tej družbi zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Zato je bila sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, s katero se urejajo medsebojna razmerja glede poslovnih prostorov, opreme in načina poslovanja. S to pogodbo daje družba A. d.o.o. tožeči stranki v najem prostore in opremo za potrebe proizvodnje, tožeča stranka pa kot naročnik pridobiva naročila, medtem ko A. d.o.o. kot izvajalec za naročnika izvaja dela z namenom, da zagotovi plačo za svoje zaposlene in da zmanjša neporavnane obveznosti dobavitelju. Vse kar je potrebno za proizvodnjo, zagotovi naročnik. Plačila po pogodbi se sicer lahko izvedejo v vseh možnih veljavnih oblikah, s tem da iz spisov kot nesporno sledi, da se obveznosti med družbama niso poravnavale z nakazili na račune družb, temveč s poboti, asignacijami in delno z gotovinskimi izplačili. Kar se tiče plač delavcev pa iz pogodbe sledi samo, da je izvajalec A. d.o.o. zainteresiran, da se plačilo izvede v obliki, ki zagotavlja izplačilo plač njegovim delavcem. Na tej podlagi je plače delavcem v inšpiciranem obdobju nesporno izplačevala tožeča stranka v neto zneskih na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družb A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožeča stranka pa je, ker obveznosti do delavcev poravna le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Davek in prispevki za socialno varnost tako niso bili odtegnjeni ne pri družbi A. d.o.o., ne pri tožeči stranki, čeprav so bile delavcem plače obračunane in izplačane. Takšen način poslovanja je posledica povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno in z namenom, da se, kljub nelikvidnosti in blokadi računov družbe A. d.o.o., zagotovi poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka. Zato se davčna organa v skladu z ustaljeno sodno prakso, izraženo v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 351/2013 z dne 11. 12. 2014, tudi po presoji sodišča utemeljeno sklicujeta na 4. odstavek 74. člena ZDavP-2, ki določa, da se z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno zlorabo ali izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij nastalih na podlagi gospodarskih dohodkov. Da bi obstojali še kakšni drugi ekonomski razlogi za sklenitev teh pogodb med tožnikom in družbo A. d.o.o., razen da se je na ta način omenjena družba izognila davčnim obremenitvam in si zagotovila nadaljnje poslovanje, pa tožnik niti ne navaja. Pravilen je zato zaključek, da je bila zaposlitev delavcev pri A. d.o.o., ki so sicer delo dejansko opravljali pri tožniku, ki jim je tudi izplačeval neto plače in nadomestila, zgolj navidezna. Davčni organi so dolžni in upravičeni poslovne dogodke presojati po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer niso vezani na formalno pravno opredelitev poslovnih dogodkov. S tem davčni organi s svojimi odločitvami ne posegajo v veljavno sklenjenih medsebojnih razmerij, temveč jih le razlagajo glede na njihovo ekonomsko vsebino. Ker v zadevi ni sporno, da se od dohodkov od dela plačuje davčne obveznosti, ki jih mora kot davčni odtegljaj obračunati in odtegniti hkrati z obračunanjem davka iz zaposlitve (285. člen ZDoh-2), je pravilna odločitev, da se obveznost za plačilo odtegljaja naloži tožniku kot izplačevalcu plač. Opisani način poslovanja je posledica povezanosti med vpletenima družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno in zgolj z namenom, da se izogne plačilu davka. Neplačilo davkov se kot nedovoljena posledica pogodb sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravno pravnem področju. To je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno na način, da je bil tožnik obravnavan kot plačnik davčnih obveznosti. Na drugačno razlago zato ne vplivajo določila Zakona o delovnih razmerjih, na katere se sklicuje tožnik niti ne 4. odstavek 58. člena ZDavP-2.

15. Pri obravnavanem ravnanju po mnenju sodišča ne gre za navidezno pogodbo, pač pa za dogovor, ki je brez dopustne podlage. Na podlagi 1. odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago. Ta pa je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, kot to določa 2. odstavek 39. člena OZ.

16. Tožeča stranka se glede na opisana dejanska poslovna razmerja tudi ne more uspešno zatrjevati, da so bili delavci zaposleni v družbi A. in da je šlo pri sklenjeni posojilni pogodbi in aneksih za posojilna razmerja med družbama ter za način črpanja posojila. Opisani način poslovanja je namreč temeljil na pogodbi o poslovnem sodelovanju. Iz nje pa jasno sledi, da je bila družba A. d.o.o., izvajalec po pogodbi in z oziroma na tožečo stranko kot naročnik le še podizvajalec proizvodnih del, medtem ko so bile vse ostale pravice in obveznosti iz opravljanja dejavnosti, vključno z izplačilom plač delavcem družbe A. d.o.o., prenesene na naročnika, kar pomeni, da so se tudi te plače dejansko izplačevale v breme tožeče stranke, ne pa v breme družbe A. d.o.o.

17. Tožeča stranka tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka. Prvostopni organ je v odgovoru na pripombe pravilno pojasnil, da davčni organ na podlagi določb ZDavP-2 lahko pregleduje vse podatke, ki so pomembni za obdavčenje posameznega zavezanca za davek, kar podatki v prometu na računih nedvomno so. Zato z zbiranjem tovrstnih podatkov o tožeči stranki svojih pooblastil ni prekoračil in še manj storil hudo procesno kršitev. Kolikor gre za očitek, da davčna organa nista izvedla predlaganih dokazov oziroma se o dokaznih predlogih nista izrekla, sodišče pojasnjuje, da se je o predlaganih dokazih izrekel drugostopni davčni organ, ko je pojasnil zakaj njihova izvedba ni bila potrebna. Po drugi strani so se določena dejstva (formalna zaposlitev delavcev) izkazala kot nesporna in torej že iz tega razloga dodatni dokazi nepotrebni. Predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke pa tožeča stranka v tožbi ni utemeljila, kot tudi ni opredelila listin iz davčnih spisov, ki naj bi jih sodišče vpogledalo. Zato sodišče navedenim dokaznim predlogom ni sledilo.

18. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi strinja in jih, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 ne navaja.

19. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1522/2014
• Sodba U 362/92-6