UPRS sodba I U 1783/2014

Jedro

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev vrednosti nepremičnine ob njeni pridobitvi, pomenijo nedopustno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. To zakonsko določilo omejuje pravico strank glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov v upravnem sporu, in sicer v skladu z njim sodišče tožbenih navedb glede dejstev, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal že v postopku izdaje izpodbijanega akta, ni zavezano vsebinsko presojati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica zavezancu odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 50.224,78 EUR po stopnji 15 % v znesku 7.533,72 EUR, kar mora biti plačano v 30 dneh. V obrazložitvi navaja, da je zavezanec v skladu s 326. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine. V nadaljevanju se sklicuje na 92. in naslednje člene Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Pojasnjuje kaj se všteva v vrednost kapitala ob pridobitvi oziroma odsvojitvi v skladu z 98. in 99. členom ZDoh-2. Pojasnjuje še, da je zavezanec kapital na parceli št. 1 in 2 k.o. A., pridobil dne 8. 3. 2007 z izbrisom družbe B. d.o.o. in ne 21. 11. 2001, kot je navedel v napovedi. Omenjenega leta je nepremičnino kupila družba in ne fizična oseba. Vrednost kapitala ob pridobitvi je znašala 16.391,25 EUR, pri čemer davek na promet nepremičnin pri prenosu iz B. d.o.o. na družbenika ni bil odmerjen. Kapital na parceli št. 3 k.o. A. pa je zavezanec pridobil z nakupom z dne 14. 4. 2006 za kupnino 417,29 EUR. Pri tem je bil obračunan davek v višini 19,59 EUR, ki ga je zavezanec tudi plačal 14. 4. 2006. Skupna vrednost ob pridobitvi tako znaša 16.996,22 EUR. Zavezancu se ob pridobitvi kapitala priznajo normirani stroški, povezani s pridobitvijo kapitala, v višini 1 % nabavne vrednosti kapitala v znesku 168,06 EUR in plačani davek na promet nepremičnin v znesku 19,59 EUR. Prav tako se mu od napovedane vrednosti kapitala ob odsvojitvi v znesku 67.900,00 EUR, priznajo normirani stroški, povezani z odsvojitvijo kapitala, v višini 1 % vrednosti kapitala ob odsvojitvi v znesku 679,00 EUR. V skladu s 132. členom ZDoh-2 je dohodnina odmerjena od davčne osnove 50.224,78 EUR po stopnji 15 % v skupnem znesku 7.533,72 EUR.

2. Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT 499-05-29/2014-2 z dne 24. 9. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je v zadevi sporen datum pridobitve nepremičnine in upoštevanje investicijskih vlaganj v njo. Nepremičnini parc. št. 1 in 2 k.o. A. je kupila pravna oseba B. d.o.o. 21. 11. 2001. Na tej podlagi se je navedena pravna oseba tudi vpisala v zemljiško knjigo. Na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku z dne 16. 1. 2007 je bila družba izbrisana iz sodnega registra s sklepom. Ta sklep je bil podlaga za vknjižbo lastninske pravice na omenjenih nepremičninah na tožnika. Po pojasnilu tožnika je bila pravna oseba ustanovljena le zato, ker pritožnik kot fizična oseba brez slovenskega državljanstva takrat ni mogel kupiti nepremičnine v Sloveniji. Takoj, ko je pridobil državljanstvo in je lahko sam postal lastnik nepremičnine, je pravno osebo likvidiral in prenesel nepremičnino nase. Glede datuma pridobitve nepremičnine se po izrecni določbi prvega odstavka 101. člena ZDoh-2 za čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe oziroma pravnomočnosti sodne odločbe, ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katere je fizična oseba pridobila ali odsvojila kapital. Ker sta za pravnoveljavno pridobitev nepremičnine potrebna tako zavezovalni posel (npr. pogodba ali sklep sodišča), kot razpolagalni pravni posel (vknjižba v zemljiško knjigo) je pravno logično, da se kot pravno relevanten upošteva tisti akt, ki je podlaga za dokončen prenos lastninske pravice na nepremičnini, torej za vknjižbo v zemljiško knjigo. Do vknjižbe v zemljiško knjigo na tožnika je prišlo na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Č. št. Srg ... z dne 8. 3. 2007 o izbrisu pravne osebe iz sodnega registra. Zato se pritožbeni organ strinja z odločitvijo prvostopnega davčnega organa, da se za čas pridobitve nepremičnine šteje datum 8. 3. 2007. Pravna oseba, ki je sklenila pogodbo in pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ima lastno pravno subjektiviteto, ta pa je ločena od subjektivitete njenega ustanovitelja ali od subjektivitete njenih zastopnikov. Ne glede na razloge za ustanovitev pravne osebe, ki jo obširno pojasnjuje in dokazuje pritožnik, je sam kot fizična oseba pridobil lastninsko pravico na kapitalu šele v trenutku, ko je kot fizična oseba pridobil zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega je lahko svojo lastninsko pravico tudi vpisal v zemljiško knjigo.

3. Glede višine investicijskih vlaganj v nepremičnino pa davčni organ druge stopnje pojasnjuje, da zvišanje nabavne vrednosti kapitala ni mogoče iz naslova stroškov, ki so nastali preden je pritožnik sploh postal pravno formalni lastnik nepremičnine. Na spreminjanje nabavne vrednosti kapitala v smislu zmanjšanja davčne osnove za odmero dohodnine lahko vplivajo le tisti stroški, ki so nastali po ali ob času pridobitve kapitala. Pri tožniku zato uveljavljenih stroškov, ki so nastali v letih 2001 do 2004, ni mogoče priznati kot zmanjšanja davčne osnove pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala.

4. Tožnik se z odločitvijo davčnega organa ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. V njej izpostavlja, da je nesporno, da je tožnik nepremično, ki je predmet izpodbijane odločbe in davčne odmere, pridobil 7. 3. 2007 na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v D. Srg ... o prenehanju družbe B. d.o.o. po skrajšanem postopku. Na podlagi 1. točke 93. člena ZDoh-2 se dobiček, dosežen z odsvojitvijo nepremičnine, pridobljene pred 1. 1. 2002, ne obdavčuje. To pomeni, da v kolikor bi davčni organ menil, da je vrednost nepremičnine tista, ki je bila ugotovljena s kupoprodajno pogodbo z dne 21. 11. 2001, to je s pogodbo, ki jo je sklenila družba B. d.o.o., se tožnika ne sme obdavčiti v skladu z omenjenim določilom. V nasprotnem primeru, če se vrednost pridobitve nepremičnine ugotavlja na dan 7. 3. 2007, potem je potrebno ugotoviti pravilno vrednost nepremičnine, kar pomeni tržno vrednost nepremičnine. Napačna je ugotovitev davčnega organa, da je vrednost nepremičnine na dan 7. 3. 2007 znašala 16.391,25 EUR in da ta vrednost izhaja iz evidenc - poslovnih knjig za družbo B. d.o.o. Tožnik je davčnemu organu z obširno dokumentacijo dokazoval, da so bila po letu 2001 takoj po nakupu nepremičnine v njo vložena visoka denarna sredstva, na podlagi katerih se je vrednost nepremičnine povečala. V ta namen je tožencu predložil tudi obširno dokumentacijo. Tožena stranka se do te vrednosti ni opredelila, še manj pa jo upoštevala. Tožnik je zato angažiral ustreznega sodnega izvedenca, ki je ugotovil vrednost nepremičnine v novembru 2009 in ki je znašala 86.746,66 EUR. Navedbe v izpodbijani odločbi, da zvišanje nabavne vrednosti nepremičnine ni mogoče iz naslova stroškov, ki so nastali preden je tožnik postal pravno formalni lastnik nepremičnine, so v celoti zgrešene. Ugotavlja se vrednost nepremičnine na dan pridobitve, to je na dan 7. 3. 2007. Vsa vlaganja, ki jih je uveljavljal tožnik, pa so bila izvedena pred omenjenim datumom. Tožnik je vrednost investicijskih vlaganj dokazal z listinami, ki jih je predložil toženi stranki.

5. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, ugodi ter izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi). Tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil s pritožbo izpodbijan samo datum pridobitve nepremičnine in upoštevanje investicijskih vlaganj. Vrednost nepremičnin ob pridobitvi ni bila izpostavljena kot sporna in ni bila predmet pritožbenih navedb. Pri izpodbijanju vrednosti nepremičnine ob pridobitvi, gre po mnenju tožene stranke za nedovoljeno tožbeno novo. Tudi navajanja tožeče stranke glede poročila o vrednotenju nepremičnin so netočna, saj to poročilo ocenjuje vrednost nepremičnine v novembru 2009, ne pa v času pridobitve, torej v marcu 2007.

7. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v zadevi v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na nejavni seji.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi oziroma odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja davčni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov, da naj bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

11. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da v tožbi uveljavljeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev vrednosti nepremičnine ob njeni pridobitvi dne 7. 3. 2007, predstavljajo nedopustno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Omenjeno določilo namreč omejuje pravico strank glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov v upravnem sporu in je namenjeno preprečevanju zavlačevanja postopka reševanja upravne zadeve. Pomeni, da sodišče tožbenih navedb glede dejstev, ki bi jih lahko tožnik uveljavljal že v postopku izdaje izpodbijanega akta, ni zavezano vsebinsko presojati. Tožnik je namreč v davčnem postopku ugovarjal le, naj se mu zviša nabavna vrednost kapitala v smislu zmanjšanja davčne osnove za odmero dohodnine iz naslova stroškov, ki so nastali pred 8. 3. 2007.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1149/2012
• sodba I U 1701/2010
• sodba I U 107/2011