UPRS sodba I U 1246/2015

Jedro

ZDDV-1 ne določa, da ima davčni zavezanec pravico do popravka obračunanega DDV (že) v primeru, če transakcije niso plačane. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Tudi po presoji sodišča je iz smisla in namena navedene zakonske določbe razumeti, da mora davčni zavezanec svoje terjatve prijaviti v stečajni postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje april 2014 od davčne osnove 1.362.158,48 EUR po stopnji 20 % v znesku 272.431,70 EUR in od davčne osnove 463,30 EUR po stopnji 8,5 % v znesku 39,36 EUR (I. točka izreka). Za znesek dodatno odmerjenega davka po obračunu DDV za obdobje april 2014 v znesku 272.471,06 EUR se tožniku zmanjša zadržani presežek DDV po obračunu DDV za obdobje april 2014 v višini 272.471,00 EUR. Razlika presežka po obračunu DDV za obdobje april 2014 v višini 46.083,00 EUR je bila tožniku vrnjena na njegov račun 26. 6. 2014 (II. točka izreka). Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitev stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil nadzor obračuna DDV za obdobje april 2014 v skladu s tretjim odstavkom 129. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 8. 7. 2014, na katerega tožnik v predpisanem roku ni podal pripomb. Tožnik je 22. 5. 2014 davčnemu organu predložil obračun DDV za obdobje april 2014, v katerem je izkazal presežek DDV z zahtevkom za vračilo v znesku 324.017,00 EUR in 3. 6. 2014 popravek obračuna DDV za obdobje april 2014, v katerem je izkazal presežek DDV z zahtevkom za vračilo v znesku 318.554,00 EUR. V postopku nadzora je bilo na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da je tožnik v knjigi obračunanega DDV za obdobje april 2014 naredil popravek obračunanega DDV od osnove 2.429,33 EUR po stopnji 20% v višini 485,87 EUR in od skupne osnove 1.360.192,17 EUR po stopnji 8,5 % v višini 39,36 EUR in po stopnji 20 % v višini 271.945,83 EUR. Tožnik je 30. 4. 2014 na e-davke predložil pojasnilo, ki se nanaša na popravek DDV skladno s tretjim in četrtim odstavkom 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Popravek DDV v višini 272.471,00 EUR se nanaša na tožnikove terjatve, ki jih ima do družbe A. d.o.o. - v stečaju in B. d.d. - v stečaju.

3. Davčni organ se sklicuje na 296. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajni postopek. Sklicuje se na 39. člen ZDDV-1, ki določa pogoje za znižanje izkazanega obračunanega DDV. Davčni organ je tožnika pozval na predložitev dokazila, da so bile terjatve do B. d.d. in A. d.o.o. prijavljene v stečajno maso ob začetku stečajnega postopka. Dobil je pojasnilo, da tožnik ni prijavil nobene terjatve v stečajne postopke. Davčni organ je ugotovil, da tožnik svojih odprtih terjatev dejansko ni prijavil v stečajni postopek, začet zoper B. d.d. dne 10. 1. 2011 in zoper A. d.o.o. dne 11. 3. 2011 ter, da so v skladu z 296. členom ZFPPIPP te terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika prenehale. Na podlagi navedenih ugotovitev davčni organ zaključuje, da pogoji za znižanje izkazanega obračunanega DDV na podlagi 39. člena ZDDV-1, ki ga je tožnik uveljavljal v obračunu za obdobje april 2014, niso izpolnjeni. V postopku nadzora obračuna DDV za obdobje april 2014 je bilo ugotovljeno, da ima tožnik po izvedenem popravku obračuna presežek DDV v znesku 46.083,00 EUR. Ugotovljeno je, da tožniku del presežka za DDV za obdobje april 2014 ni bil vrnjen, zato se odmerjena obveznost v znesku 272.471,06 EUR pobota s tožnikovim izkazanim in nevrnjenim presežkom v obračunu DDV za april 2014. Del presežka po obračunu DDV za obdobje april 2014 v višini 46.083,00 EUR je bil tožniku vrnjen 26. 6. 2014.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Ugotavlja, da je tožnik v obračunu DDV uveljavljal pravico do popravka na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 po pravnomočnih sklepih oz. zaključenem stečaju zoper stečajna dolžnika A. d.o.o. in B. d.o.o. Tudi po stališču drugostopenjskega organa iz določbe tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 izhaja, da je davčni zavezanec na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključenem stečajnem postopku upravičen popraviti znesek obračunanega DDV samo, če je uveljavljal terjatve do stečajnega upnika. Omenjena določba predpostavlja, da je davčni zavezanec svojo terjatev do stečajnega upnika prijavil stečajnemu senatu in da je v stečajnem postopku skušal doseči poplačilo. V primeru, ko davčni zavezanec ni bil poplačan, ker terjatve ni niti prijavil v stečajno maso (kakor tudi, če terjatev v stečajnem postopku ni bila priznana), ne gre za situacijo, na katero se nanaša tretji odstavek 39. člena ZDDV-1. Izjema od tega pravila velja le v primeru, ko stečajno sodišče po 378. členu ZFPPIPP odloči, da se stečajni postopek konča, ne da bi bila opravljena razdelitev stečajne mase upnikom, in se v stečaju preizkus terjatev ne opravi, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. V primeru stečaja je torej zavezančeva prijava terjatve stečajnemu senatu pogoj za uveljavljanje pravice do popravka obračunanega DDV po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1. S prijavo stečajnemu senatu davčni zavezanec tudi izkazuje, da terjatev še vedno obstaja. To je še zlasti pomembno, kadar gre za terjatve do povezanih oseb, tako kot v obravnavanem primeru. Drugačna razlaga, ki jo zagovarja tožnik, v zakonskih določbah nima podlage. Taka razlaga bi ustvarjala pogoje za davčno zlorabo oziroma za zmanjšanje obračunanega DDV od terjatev, ki so bile že poravnane ali ki niso obstajale. Zavrača tudi tožnikove ugovore glede očitanih kršitev pravil postopka. Pojasnjuje, da je bil z izpodbijano odločbo tožniku naložen v plačilo znesek DDV, ki ga je kot odbitek vstopnega DDV neutemeljeno uveljavljal v obračunu za april 2014. Po 145. člena ZDavP-2 je obračun DDV samostojen izvršilni naslov.

5. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno. Tožnik je v obračunu za obdobje od 1. 4. 2014 do 30. 4. 2014 uveljavljal popravek obračunanega DDV od terjatev, ki jih je imel do dveh družb (A. d.o.o. in B. d.o.o.), zoper kateri se je pravnomočno končal stečajni postopek. Tožnik je izvedel popravek obračunanega DDV, čeprav ni prijavil terjatev zoper svoji dolžnici v njunih stečajnih postopkih. Oba davčna organa razlagata prvi stavek tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 na način, da je popravek obračunanega DDV dopusten le, če upnik prijavi terjatev v stečajni postopek, ne pa, če prijave ne opravi. Tožnik meni, da je taka razlaga v nasprotju z materialnim pravom iz naslednjih razlogov: - zakon ne določa obveznosti prijave za zavezanca, ki želi izvesti popravek; - nasprotuje Direktivi Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu DDV (v nadaljevanju Direktiva 2006/112/ES) in sodni praksi Sodišča EU; - nerazumno posega v ustavno pravico do zasebne lastnine.

6. Tožnik se sklicuje na prvi stavek tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, ki ne predpisuje, da bi moral upnik za izvedbo popravka obračunanega DDV izvesti prijavo terjatev, saj sicer do popravka ne bi bil upravičen. Izpodbijani upravni akt je v nasprotju z načelom zakonitosti, saj ne temelji na zakonski podlagi, ampak na stališču davčnih organov in nesorazmerno posega v tožnikov pravni položaj. Sklicuje se na 90. člen Direktive 2006/112/ES, iz katere izhaja, da se davčna osnova oziroma obračunani DDV vedno lahko popravi, pogoje za popravek pa določijo države. Navedeno stališče je potrdilo tudi Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-209/14 (NLB Leasing d.o.o. proti Sloveniji, 35. točka). Tožnik se sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi C-337/13, točka 22. Popolnoma jasno je, da tožnik ne bo prejel plačila za svoje terjatve, od katerih je obračunal in plačal DDV, saj navedeni družbi zaradi zaključka stečaja ne obstojata več. Izjeme od osnovnega pravila se vselej razlagajo ozko in ni mogoče, da se določajo novi pogoji, ki jih zakon ne določa. Tožnik zato predlaga, da sodišče uporabi možnost, ki jo ima na podlagi 113. a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in vpraša SEU o skladnosti prakse davčnih organov, ki nima zakonske podlage. Neprimerno je sklicevanje na četrti odstavek 39. člena ZDDV-1, ki omogoča popravek obračuna DDV že pred zaključkom stečaja, saj je tam prijava izrecno predpisana.

7. V nadaljevanju tožnik navaja, da drugostopenjski davčni organ ne navede, zakaj naj tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 ne bi urejal položaja, ko davčni zavezanec terjatve ne prijavi v stečajni postopek. Obrazložitev je torej bistveno pomanjkljiva, zato odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Ni sporno, da morajo davčni organi preprečevati davčne zlorabe. Prav tako drži, da se z ugotavljanjem obstoja terjatve v stečajnem postopku ugotavlja, ali je terjatev na dan začetka stečajnega postopka res obstojala. Vendar pa to ne pomeni, da če se ta preizkus ni opravil, da ga ni več mogoče opraviti v davčnem postopku. Kadar je terjatev v stečajnem postopku pravnomočno ugotovljena, gre za zadevo, ki je „res iudicata“, zaradi česar gre za že rešeno predhodno vprašanje in v takšno rešitev davčni organ ne more posegati. Drugače pa velja v primerih, kot je obravnavani, saj vprašanje obstoja terjatve na dan začetka stečaja še ni pravnomočno rešeno, kar pomeni, da ga mora rešiti davčni organ sam, če želi odločati o zadevi. Nič drugače ne velja za vprašanje terjatev med povezanimi osebami, kot to zmotno, predvsem pa pavšalno, navaja drugostopenjski davčni organ. Institut povezanih oseb je urejen v 36.a členu ZDDV-1, pri čemer se ta določba uporablja le, če katera od strank transakcije nima pravice do polnega odbitka, česar pa davčni organ v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljal.

8. Davčni organ torej obstoja terjatev sploh ni ugotavljal, ker je zmotno razlagal materialno pravo. V upravnem spisu se nahajajo listine, ki dokazujejo, da v obravnavani zadevi ne gre za zlorabo, saj so terjatve do obeh dolžnikov, zoper katera se je zaključil stečaj, obstajale na dan začetka stečajnega postopka. Tožnik opozarja še na en aspekt. Gre za to, da davčni zavezanci ne morejo biti upravičeni do popravka, če bi delno plačilo svojih terjatev lahko prejeli v stečajnem postopku, če bi te terjatve pravočasno prijavili. Iz poročil stečajnih upraviteljev pa jasno izhaja, da navadni upniki, med katere je spadal tudi tožnik, niso prejeli ničesar. To pomeni, da je tožnik upravičen do celotnega popravka. Tožnik nadalje navaja, da je zahtevek za vračilo preplačanega davka po stališču Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba X Ips 412/2011 z dne 21. 6. 2012) oblika neupravičene pridobitve. Gre torej za obliko premoženja, ki je varovano po 33. členu Ustave RS (pravica do zasebne lastnine in dedovanja). V človekove pravice je dopustno posegati le, če sta izpolnjena test legitimnosti in test sorazmernosti. Zlorabe se lahko preprečijo tako, da davčni organ v posameznem primeru ugotovi, ali je terjatev na dan stečajnega postopka še obstojala ter v kolikšnem znesku bi bil upnik poplačan, če bi terjatev prijavil, ne pa, da se zaradi opustitve prijave popolnoma onemogoči popravek obračunanega DDV in to celo brez izrecne zakonske podlage. Izrek izpodbijanega upravnega akta je v nasprotju s prvim odstavkom 80. člena ZDavP-2, konkretno z njegovo 7. točko, saj ne vsebuje izpolnitvenega roka. To ima za posledico nezakonitost pobota.

9. Nezakonita je tudi razlaga, da se v primeru, ko davčni organ zavrne pravico do popravka obračunanega DDV, davek odmeri. V tretjem odstavku 145. člena ZDavP-2 je predpisano, da obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom. Edina pravilna razlaga te določbe je, da je obračun izvršilni naslov, kadar je treba davek plačati, ne pa tudi, kadar zavezanec uveljavlja pravico do vračila davka. Obračun je namreč v tem primeru „zgolj“ vloga za vračilo davka, kar jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 112/2012 z dne 14. 11. 2013. V tem primeru mora namreč davčni organ ali davek vrniti ali pa zahtevek zavrniti z upravno odločbo. Nikakor pa ni dopustno, da se davka ne vrne, potem pa se davek ponovno odmeri ter se ju med seboj pobota. Pobot je bil po mnenju tožnika izveden nezakonito. Pogoje za pobot določa sedmi odstavek 97. člena ZDavP-2. Bistveno je, da morajo biti medsebojne terjatve in obveznosti zapadle (tj. preteči mora rok za plačilo). Kot je že bilo navedeno, prvostopenjski organ izpolnitvenega roka nezakonito ni navedel v izreku izpodbijanega upravnega akta. To pa ima za posledico, da se je pobot izvedel že na dan izdaje izpodbijane odločbe, ne pa na dan, ko bi bili pogoji za pobot dejansko izpolnjeni. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi v I. točki in prvem odstavku II. točke izreka, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

13. V obravnavi zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev davčnega organa, ki je tožniku odmeril DDV za davčno obdobje april 2014 v višini 272.471,00 EUR ter mu za navedeni znesek zmanjšal zadržani presežek DDV po obračunu DDV za obdobje april 2014. Tožnik je uveljavljal popravek DDV na podlagi terjatev zoper dolžnika B. d.d. - v stečaju in A. d.o.o. - v stečaju, ki pa jih po ugotovitvi davčnega organa ni prijavil v stečajne postopke. Zato je davčni organ zaključil, da so tožnikove terjatve do omenjenih dveh dolžnikov prenehale, v skladu z 296. členom ZFPPIPP. Zaključil je tudi, da tožnik iz naslova navedenih terjatev ni upravičen do popravka DDV na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1. Tožnik meni, da davčni oran v obravnavani zadevi ni pravilno uporabil materialnega prava in da takšna razlaga tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni pravilna.

14. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da njegove terjatve, ki jih ima zoper dolžnika, družbi B. d.d. in A. d.o.o., ki sta bili obe v stečajnem postopku, niso bile poplačane, pri čemer pa ni sporno, da jih tožnik ni prijavil v stečajne postopke omenjenih dveh družb. Davčni organ je zato zaključil, da so navedene terjatve, v skladu z 296. členom ZFPPPIPP, prenehale. Iz navedenega razloga pa je prav tako zaključil, da tožnik ni upravičen do popravka (zmanjšanja) zneska obračunanega DDV od navedenih terjatev. Tožnik temu ugovarja, saj meni, da iz določbe tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, ki jo navaja kot podlago za popravek DDV, ne izhaja obveznost prijave terjatve v stečajni postopek. Meni tudi, da je stališče davčnega organa v nasprotju z Direktivo 2006/112/ES.

15. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Iz 90. člena Direktive 2006/112/ES, na katero se sklicuje tožnik, izhaja, da se pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države članice (prvi odstavek). Države članice lahko odstopajo od odstavka 1 v primeru celotnega ali delnega neplačila (drugi odstavek). Iz citirane določbe navedene direktive torej izhaja, da v primeru celotnega ali delnega neplačila lahko države članice odstopajo od odstavka 1 člena 90 navedene direktive, kar izhaja tudi iz sodne prakse SEU (glej sodbo C-209/14 z dne 2. 7. 2015, točka 6 in sodbo C-337/13 z dne 15. 5. 2014, točke 22, 23 in 24). Iz slednje izhaja, da drugi odstavek 90. člena Direktive 2006/112/ES državam članicam omogoča, da odstopajo od navedenega pravila v primeru celotnega ali delnega neplačila cene transakcije. Davčni zavezanci se zato ne morejo na podlagi člena 90(1) navedene direktive sklicevati na pravico do zmanjšanja davčne osnove za DDV v primeru neplačila cene, če se je zadevna država članica odločila za uporabo odstopanja iz člena 90(2) navedene direktive.

16. Slovenija je določbe navedene direktive prenesla v svoje nacionalno zakonodajo, to je v ZDDV-1. Vendar pa v ZDDV-1 ni določila, da ima davčni zavezanec pravico do popravka (že) v primeru, če transakcije niso plačane, kot to meni tožnik. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Tudi po presoji sodišča je iz smisla in namena navedene zakonske določbe razumeti, da mora davčni zavezanec svoje terjatve prijaviti v stečajni postopek. To sledi tudi iz četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, po katerem lahko davčni zavezanec še pred zaključenem stečajnem postopku oz. uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.

17. Zato po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je upravičen do popravka DDV na podlagi terjatev, ki jih ima do navedenih družb, ki sta v stečaju, pa čeprav teh terjatev v postopku stečaja teh družb sploh ni priglasil. Sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da s prijavo stečajnemu senatu davčni zavezanec tudi izkazuje, da terjatev še vedno obstoja. Prav tako se strinja, da je to še zlasti pomembno, kadar gre za terjatve do povezanih oseb, tako kot v obravnavanem primeru, saj bi drugačna razlaga ustvarjala pogoje za davčno zlorabo oziroma za zmanjšanje obračunanega DDV od terjatev, ki so bile že poravnane ali ki niso obstajale. Zato niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da v obravnavani zadevi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo ter, da je tožnik upravičen do vračila presežka DDV na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1. Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na sodno prakso sodišča EU, saj v primerih, na katere se sklicuje tožnik, ne gre za tako situacijo, kot v obravnavani zadevi.

18. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori glede očitanih kršitev pravil postopka. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku naložen v plačilo DDV, ki ga je kot odbitek uveljavljal v obračunu za april 2012. Po 145. členu ZDavP-2 je obračun samostojen izvršilni naslov. Zato ima davčni zavezanec pravico do vračila DDV že na podlagi samega obračuna DDV, če zahteva vračilo izkazanega presežka. V tem primeru presežek davka, ki je izkazan v obračunu, predstavlja zavezančevo terjatev. V primeru pa, da davčni organ ugotovi, da je obračun DDV nepravilen, kot v obravnavani zadevi, pa mu z odločbo naloži v plačilo ugotovljeno razliko davka oziroma odloči, da se mu razlika vrne (z odločbo ne spreminja predloženega obračuna DDV), kot v obravnavani zadevi, kar je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ. Navedeno stališče pa tudi ni v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS iz sodbe X Ips 112/2012 z dne 14. 11. 2013, na katero se sklicuje tožnik. Iz navedene sodbe namreč izhaja, da se vračilo presežka načeloma izvrši neposredno na podlagi obračuna DDV in da izdaja posebne odločbe ni predpisana. Iz navedene sodbe še izhaja, da to velja za položaje, ko ne pride do spora med javnim in zasebnim interesom, ko se norma udejanji tako, da se presežek vrne upravičencu, zato za ta namen ni treba izdajati upravne odločbe (točka 11 obrazložitve navedene sodbe). V primeru, da pride do spora o upravičenosti do tega vračila, pa je treba šteti zahtevo za vračilo za vlogo stranke, o kateri je treba izdati upravno odločbo (12. točka obrazložitve navedene sodbe). Iz tega razloga sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, ki se nanašajo na pobot, ki je bil izveden na podlagi 97. člena ZDavP-2.

19. Glede na navedeno sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja SEU, saj je ocenilo, da za to ni podanega razloga.

20. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, iz razlogov, ki izhajajo iz navedene sodbe.

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

22. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev, v predmetni zadevi ni sporno.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2016

Podobni dokumenti:

• sodba I U 339/2012
• UPRS sodba I U 1949/2014
• UPRS sklep in sodba I U 296/2015