UPRS sodba I U 1025/2015

Jedro

Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. Pri vrednotenju pravno - poslovnih ravnanj davčnih zavezancev je potrebno izhajati iz drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Gospodarska (ekonomska) vsebina dogodkov je lahko zakrita bodisi s sklepanjem navideznih poslov (74. člen ZDavP-2), bodisi s sklepanjem pravnih poslov, ki pomenijo izogibanje ali zlorabo drugih predpisov. Takšni posli se pri obdavčitvi ne upoštevajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje september 2012 od osnove 1.198.120,85 EUR po stopnji 20 % v znesku 239.629,14 EUR in obresti v znesku 204,20 EUR z rokom plačila 30 dni po vročitvi odločbe, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in se začel postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II in III izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčna obdobja od 1. 8. 2012 do 30. 9. 2012. Davčni organ je pričel DIN 14. 11. 2012 brez vročitve sklepa, na podlagi tretjega odstavka 135. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik 11. 2. 2013, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Tožnik je v septembru 2012 prejel od družbe A. d.o.o. pet računov: št. 12001101, 12001102, 12001103, 12001104 in 12001105, vse z dne 24. 9. 2012, kjer je navedeno plačilo kompenzacija, kot vrsta storitev pa „Zaračunavamo vam osnovna sredstva po prilogi 1“ oziroma „Zaračunavamo vam osnovna sredstva po prilogi 2“ oziroma „Zaračunavamo vam zaloge po sporazumu o prenosu premoženja“ oziroma „Zaračunavamo vam umetniška dela po sporazumu o prenosu premoženja“. Tožnik ni predložil prilog oziroma seznamov sredstev, zalog in slik, temveč je davčnemu organu to 4. 10. 2012 dostavil B.B., zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. Davčni organ je primerjal priložene sezname s seznami osnovnih sredstev, zalog, trgovskega blaga in umetniških slik, ki jih je davčni organ pridobil v predhodnih davčnih inšpekcijskih nadzorih pri družbah: C. d.o.o., družbi tožnika (D. d.d.), E. d.o.o. in F., d.o.o. Davčni organ navaja deseti odstavek 18. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-2).

2. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik kupil osnovna sredstva in zaloge, ki so bile v lasti družb E. d.o.o. - v likvidaciji in F. d.o.o. Prav tako je tožnik 24. 9. 2012 ponovno kupil umetniške slike, ki jih je že dne 26. 6. 2012 prodal družbi A. d.o.o. zgolj zato, da se s prenosom lastništva sredstev izogne rubežu sredstev zaradi davčnega dolga. Umetniške slike družbe tožnika je 26. 6. 2012 navidezno kupila A. d.o.o., ki jih je že po treh mesecih (24. 9. 2012), navidezno prodala nazaj tožniku po isti prodajni ceni, kot jih je tožnik prodal navedeni družbi. V DIN je davčni organ ugotovil, da je lastnik povezanih družb z velikim davčnim dolgom E. d.o.o. - v likvidaciji in F. d.o.o. - v likvidaciji postal G.G., Srbija, saj sta mu bili obe družbi prodani za 1,00 EUR. Prav tako je lastnik tretje hčerinske družbe H. d.o.o. - v likvidaciji postala družba F. d.o.o., v kateri je lastnik G.G. Slednji ni bil dosegljiv in se je izgubila vsa dokumentacija. V predhodnih DIN je bilo ugotovljeno, da sta F. d.o.o. in E. d.o.o. - v likvidaciji po uvedeni davčni izvršbi, osnovna sredstva kot tudi zaloge, 16. 5. 2012 in 20. 4. 2012, prodali družbi C. d.o.o. Po prodaji osnovnih sredstev le-ta niso bila fizično premeščena, ampak so se dejansko nahajala v poslovnih prostorih na naslovu... Družba C. d.o.o. ni imela poslovnih prostorov, hišnega predalčka, zaposlenih ter je bila 15. 1. 2013 izbrisana iz sodnega registra. Sredstev in zalog ni plačala ter jih je čez mesec dni (12. 6. 2012) prodala družbi A. d.o.o., ta pa jih je že 24. 9. 2012 prodala po isti ceni tožniku.

3. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik s povezanimi družbami z za nazaj datiranimi asignacijami, neverodostojnimi terjatvami, računi in pogodbami simuliral posle prodaje in v septembru 2012 nabave osnovnih sredstev, opreme in zalog in umetniških del ter tako onemogočil davčno izvršbo premičnega premoženja družb z davčnim odlogom. Tožnik, družba E. d.o.o. - v likvidaciji in F. d.o.o. so družbe z velikim davčnim dolgom, zato je davčni organ zoper tožnika in zoper njegove hčerinske družbe zaradi neplačanih davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve, nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) in DDV že marca 2012 začel postopke davčne izvršbe. Tožnik je po uvedeni davčni izvršbi z navideznimi posli simuliral nakup osnovnih sredstev, trgovskega blaga, zalog in umetniških del, ki jih ne potrebuje za opravljanje dejavnosti in ki niso bile plačane, ampak kompenzirane na podlagi navideznih terjatev, vzpostavljenih na neverodostojnih listinah. Zaradi navedenega je predmetne račune, Sporazum o prenosu premoženja z dne 24. 9. 2012, kompenzacije terjatev in obveznosti z dne 24. 9. 2012 ter Odstop terjatev z dne 11. 6. 2012, štel za navidezne posle, saj so bili sestavljeni na podlagi fiktivnih podatkov. Tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV v znesku 239.624,17 EUR po spornih računih družbe A. d.o.o. Na straneh 10 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja davčni organ razloge za navidezen nakup osnovnih sredstev in zalog v lasti družbe F. d.o.o in E. d.o.o. - v likvidaciji, kakor tudi za navidezno prodajo umetniških del 26. 6. 2012 s strani družbe tožnika družbi A. d.o.o. in nato navidezen nakup istih umetniških del 24. 9. 2012 (obrazložitev na straneh 15 do 17 izpodbijane odločbe). Davčni organ ugotavlja navideznost plačil po spornih računih iz naslova nakupa osnovnih sredstev, zalog in umetniških del (strani 18 do 25 obrazložitve izpodbijane odločbe). Davčni organ se sklicuje na ugotovitve iz DIN pri nekdanjih hčerinskih družbah tožnika, to so H. d.o.o. - v likvidaciji, F. d.o.o. in E. d.o.o. - v likvidaciji in na ugotovitve DIN pri družbah C. d.o.o., A. d.o.o. in L. d.o.o. ter navaja določbe 18. člena v povezavi z 22. členom ZDavP-2. Pripombe tožnika (na straneh 28 do 37 obrazložitve) davčni organ zavrne (strani 38 do 54 obrazložitve izpodbijane odločbe). Davčni organ navaja, da je poslovanje potekalo med povezanimi osebami v smislu določb 16. člena in 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Na razpredelnici na strani 55 obrazložitve je razvidno, da je tožnik v davčnem obdobju september 2012 prikazal presežek DDV v višini 164.404,00 EUR, ki pa ga ni zahteval za vračilo. Za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe je na podlagi 95. člena ZDavP-2 davčni organ obračunal obresti.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ugotovitev davčnega organa temelji na trditvah, da tožnik ni predložil dokazil, da je bila dobava opravljena. V izpodbijani odločbi so vse okoliščine opisane zato, da je prav zaradi povezanosti navedenih družb (od lastništva, odgovorne osebe) mogoče ugotoviti način in predvsem cilj in razloge tovrstnih povezanih transakcij, ki so vodile v navideznost medsebojnih poslov, ki jih noben davčni zavezanec ne bi sklepal na takšen način, če ne bi bil z njimi povezan in če družbe ne bi med seboj poznale načina njihovega poslovanja oziroma nastalih tveganj. Na ta način je davčni organ pri tožniku ugotavljal subjektivne okoliščine na strani tožnika. Toženka še dodaja, da je iz samega načina sklepanja poslov z družbo A. d.o.o., kot jih navaja (stran 50 obrazložitve pritožbene odločbe), kjer gre za povezano osebo, mogoče sklepati, da je direktor tožnika I.I. moral vedeti za nastale vse transakcije med navedenimi družbami oz. da je vedel, da sodeluje pri goljufivih transakcijah. Navaja izjavi 27. 1. 2013, da tožnik ne namerava osnovnih sredstev in zalog uporabljati za svojo dejavnost in 18. 9. 2012, da so se v zvezi s tem cesijske pogodbe vzpostavljale za nazaj na podlagi odprtih postavk. Kolikor bi tožnik imel resen namen kupiti vsa ta sredstva, bi razpolagal z dokazili, da je sredstva dejansko prevzel ter uporabljal pri opravljanju dejavnosti. Gre za simuliran posel, katerega posledica je neupravičeno odbijanje vstopnega DDV. Navaja sodno prakso SEU (združeni zadevi C-80/11 in C-142/11, C-324/11, C-255/02 in C-282/11, C-273/11). Predmetni računi ne temeljijo na dejansko opravljenih dobavah. Tožnik je zlorabil predpise, ki sicer omogočajo sklepanje takšnih sporazumov, da bi se izognil uporabi prepisov o obdavčenju (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2). V obravnavanem primeru je tožnik odbil vstopni DDV za blago, ki mu po spornih računih ni bilo prodano in prodaja dejansko ni bila opravljena.

5. Tožnik v tožbi navaja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Za mesec september 2012 je izkazal presežek DDV v višini 164.404,00 EUR, katerega vračila ni zahteval in mu torej ta znesek ni bil vrnjen. Ker mu toženka ni priznala pravice do odbitka vstopnega DDV v višini 239.624,17 EUR, lahko nastane posledično za tožnika zgolj obveznost za plačilo v višini 75.220,17 EUR in gre za očitno neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Pri tožniku je v času pričetka DIN že potekal DIN poslovnih knjig za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 7. 2012. Toženka je imela na vpogled vso dokumentacijo. Glede na korektno sodelovanje tožnika namen postopka ni bil ogrožen in ni utemeljenega razloga, da se je postopek začel brez vročitve sklepa. Stališče toženke, da so družbe, ki so sodelovale pri prodaji in nakupih osnovnih sredstev in zalog, povezane osebe v smislu 17. člena ZDDPO-2, ker naj bi bile kapitalsko kot v upravljanju in nadzoru povezane, ni pravilno. Kapitalske povezave, ki jih je davčni organ navedel, z zadevnim DIN nimajo nobene zveze, saj se ne nanašajo na inšpicirano obdobje. Dejstvo je, da v inšpiciranem obdobju družbe: E. d.o.o., F. d.o.o., H. d.o.o. in A. d.o.o. niso kapitalsko niti upravljalsko niti nadzorno povezane s tožnikom.

6. Davčni organ je nanizal vrsto družb, pri tem pa ni navedel, kakšen pomen naj bi imele za zadevni postopek in se v izpodbijani odločbi spušča v zadeve, ki sploh niso predmet konkretnega DIN. Z ustvarjanjem navideznih situacij o povezanosti želi toženka ustvariti situacijo, kot ji ustreza. Navedba, da je I.I. vedel oziroma bi moral vedeti, da so pripravljali asignacije, cesije in pogodbe za nazaj, je absurdna. Tudi ni res, da na dan rubeža 10. 7. 2012 ni vedel, kdo je lastnik zarubljenih osnovnih sredstev. A. d.o.o. ni ohranila zastavne pravice nad osnovnimi sredstvi in zalogami, saj je bila zastavitelj. Vsi poslovni dogodki, nakupi in prodaje so resnični, saj so bili ustrezno evidentirani v poslovne knjige, prav tako se je lastninska pravica nad osnovnimi sredstvi in zalogami prenesla. Ni res, da bi naj zaradi uveljavljanja pravice do odbitka DDV prišlo do zlorabe sistema DDV pri nakupih in prodajah. Osnovna sredstva in zaloge so se prodala po isti ceni, kar pomeni, da ni nastala obveznost za plačilo iz naslova teh transakcij. Poleg tega so bila plačila realizirana, pri čemer način plačila (nakazila na TRR ali pobot ali asignacija ali cesija) ni bistven. Tožena stranka je sporne račune evidentirala v davčni evidenci za davčno obdobje september in uveljavljala odbitek vstopnega DDV. Toženka navaja vrsto ugotovitev iz DIN pri drugih družbah, pri tem pa ne pojasni namena, niti v čem vplivajo na zadevni postopek. Pretežni del ugotovitev izpodbijane odločbe predstavljajo ugotovitve iz drugih davčnih postopkov pri drugih družbah, ki ne morejo imeti vpliva na zadevni postopek.

7. Toženka navaja, da so bila ista osnovna sredstva in zaloge predhodno v lasti družb F. d.o.o. in E. d.o.o., ki sta navedeno prodala družbi C. d.o.o., ta naprej družbi A. d.o.o., ta pa tožniku, vse z namenom izogibanja plačilu nastalih davčnih obveznosti pri družbi F. d.o.o. in E. d.o.o. Pri tem toženka navaja svoje ugotovitve iz DIN pri družbah E. d.o.o. in C. d.o.o. v obdobju april in maj 2012 ter želi na ta način prikazati neverodostojnost oziroma navideznost poslov. Navajanje in uporaba ugotovitev iz DIN pri teh dveh družbah, ni zakonita, saj tožnik ni seznanjen z njihovo vsebino. Navedba, da naj bi se predhodni prodajalec E. d.o.o. s prodajo izognil rubežu sredstev zaradi nastalega davčnega dolga, ni predmet tega postopka in ni bistven za ta postopek. Navedbe o ugotovitvah DIN pri drugih družbah se ne morejo uporabiti v tem postopku v smislu oteževalne okoliščine za tožnika in kot temelj za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Vse transakcije so resnične in transparentne, nabavljeno blago, oprema in zaloge je namenjeno nadaljnji prodaji, od katere se obračuna oziroma bo obračunan DDV.

8. Glede navedb, da nabavljena osnovna sredstva, zaloge in umetniška dela niso bila plačana, ampak kompenzirana, tožnik pojasnjuje, da je pobot le eden od načinov plačila in je enakovreden nakazilu na TRR. Pri tem navaja 311. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženki očita, da neutemeljeno favorizira plačilo na TRR, saj se zapiranje odprtih obveznosti terjatev lahko opravi tudi s poboti, asignacijami in cesijami. Negativen odnos toženke do teh instrumentov ne sme biti razlog za opredelitev o navideznosti poslov, ki se zapirajo na ta način. Ne drži, da so vsi navedeni načini zapiranja terjatev, ki so zakonsko opredeljeni v OZ, indikatorji za „missing traderje“. V zadevnem primeru ne gre za primere „missing traderjev“, tudi ni resnična navedba toženke, da naj bi računovodja J.J. izjavil, da račun za prodajo umetniških del ni bil izdan. Kljub očitkom, da tožnik ni predložil dokumentov, kot jih navaja, tožnik poudarja, da toženka razpolaga z vsemi potrebnimi podatki, tudi s podatki, ki jih je zahtevala. Iz zapisnika pa izhaja, da je istočasno pridobila tudi podatke o celotnem poslovanju za družbe: H. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., A. d.o.o., L. d.o.o., od ustanovitve 23. 8. 2012. Čudi ga, da je toženka zahtevala izpise. Tožnik navaja, da je v postopku korektno in dosledno sodeloval ter pravočasno dostavljal vso zahtevano dokumentacijo. Citira tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 in 50. člen OZ. Pri sklepanju poslov s prodajalcem A. d.o.o. ne gre za navidezni posel. Blago je bilo nabavljeno in knjiženo med zaloge in je namenjeno nadaljnji prodaji, kar je pojasnil že direktor tožnika. Napačno je stališče toženke, da blago ni bilo prodano in da so davčni zavezanci z umetno ustvarjenimi pravnimi posli izrabili predpise (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2). Tožnik ni imel namena izčrpavati hčerinske družbe. Vsa posojila so vrnjena, kar izhaja iz kontnih kartic, kot jih navaja. Dejansko stanje je bistveno drugačno, kot ga prikazuje toženka. Dokazno breme je ravno tako na toženi stranki. Ključni razlog za zavrnitev odbitka DDV ne sme biti samo nepopolno vodenje dokumentacije (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 82/2011). Navaja sodbe SEU (C-324/11, C-354/03, C-355/03 in C-484/03). Morebitno neplačilo DDV s strani prodajalcev v verigi prodaj ne sme imeti vpliva na priznavanje odbitka DDV tožniku. Tožnik zavrača, da bi bil solidarno odgovoren za predhodne transakcije. V konkretnem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za priznavanje odbitka vstopnega DDV. Toženki očita kršitev načela načela materialne resnice, načelo zakonitosti, za kar navaja razloge. Ponavljajoča se navajanja o navideznih pravnih poslih, davčnim zavezancem odreka vsakršno pravno varnost, kar je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki zagotavlja pravno državo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. V odgovoru na tožbo toženka prereka navedbe tožeče stranke in se sklicuje na obrazložitve obeh upravnih odločb. Navaja določbe 16. člena ZDDPO-2 in 12. člena ZGD-1. Družbe, tudi če niso kapitalsko povezane, so pa glede na to, da so posamezne družbe dejavnost opravljale na istem naslovu ter so si med seboj predmetna sredstva in zaloge blaga že prodajale, bile poslovno povezane na takšen način, da so si v skupini družb pomagali pri izdajanju računov tako, da so se izognile plačilu (tudi rubežu) določenih davčnih obveznosti. Tudi samo blago, ki je bilo predmet teh prodaj, ni bilo plačano med družbami, temveč so se dogovarjale o kompenzaciji, asignaciji in podobno ter so transakcije potekale brez toka denarja. Bistveno je, da so se prodana sredstva in blago ves čas nahajala na isti lokaciji, da prenos teh sredstev in blaga ni bil izvršen in da niti niso bila plačana, tožnik ni predložil tudi nobenih dokazil o prevzemu osnovnih sredstev, zalog in umetniških slik. Iz vseh okoliščin, kot jih navaja, izhaja, da je tožnik moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

10. V pripravljalni vlogi tožnik pojasnjuje svoje stališče glede višine dodatno odmerjene davčne obveznosti in glede izjave I.I. 18. 9. 2012 ter o okoliščinah, da so se določene listine vzpostavljale za nazaj. Sklicuje se na zadevo, ki se vodi pred tem sodiščem (I U 980/2015) ter navaja, da je deloval v dobri veri.

11. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika toženka navaja svoja stališča in odgovarja glede navedb o datumu pričetka postopka inšpiciranja pri tožniku. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in jih posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

14. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ utemeljeno tožniku naložil dodatno plačilo DDV iz naslova nepriznavanja odbitka vstopnega DDV po petih računih, kot so navedeni, z dne 24. 9. 2012, prejetih od družbe A. d.o.o., za nabavo osnovnih sredstev, zalog in umetniških del. Prvostopenjski organ in toženka se pri razlogih za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV pravilno sklicujeta na 63. člen ZDDV-1. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-1(1). Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji štiri pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali ne bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen.

15. Kot relevanten razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV davčni organ navaja, da gre pri predmetnih računih za navidezen nakup osnovnih sredstev, zalog in umetniških del v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki ne vplivajo na obdavčitev, za kar pojasni razloge. Davčni organ se sklicuje tudi na ugotovitve, ki izhajajo iz predhodnih DIN pri tožniku kot pri nekdanjih hčerinskih družbah tožnika. Davčni organ je med drugim primerjal sezname oz. priloge k spornim računom s seznami osnovnih sredstev, zalog, trgovskega blaga in umetniških del, ki jih je pridobil v predhodnih DIN pri navedenih družbah. Glede spornih računov št.: 12001101 in 12001004 (oba z dne 24. 9. 2012) je ugotovil, da je družba A. d.o.o. tožniku navidezno prodala ista osnovna sredstva, kot jih je družba F. d.o.o. 16. 5. 2012 prodala vmesni družbi C. d.o.o. in da so se sredstva ves čas nahajala na isti lokaciji, ki je ista sredstva 12. 6. 2012 prodala družbi A. d.o.o.. Iz prilog k spornima računoma št.: 12001102 in 11001103, oba z dne 24.9. 2012, izhaja, da je E. d.o.o. - v likvidaciji 20. 4. 2012 prodala ista osnovna sredstva in zaloge, ki so se ves čas nahajala na istem naslovu ..., družbi C. d.o.o., ta je isto blago 12. 6. 2012 prodala družbi A. d.o.o., ki je ista sredstva po spornih računih navidezno 24. 9. 2012 prodala tožniku. Tožnik ne razpolaga s prevzemnim zapisnikom. Glede računa za umetniška dela in zlatnike št. 129911059 in priloge - Popis slik Objekt ... davčni organ ugotavlja, da zlatnikov ni bilo in da gre za ista umetniška dela (slike), kot jih je tožnik 26. 6. 2012 prodal družbi A. d.o.o. ter jih nato ponovno kupil 24. 9. 2012. Glede pogodbe o prodaji umetniških del z dne 26. 6. 2012, ki jo je predložil tožnik, je v DIN ugotovljeno, da je pogodba datirana za nazaj in da gre za ista umetniška dela, kot jih je imel tožnik po stanju že 11. 1. 2012. To pomeni, da se je trgovalo z istimi slikami za isto ceno in količino. Tožnik razlogov za ponovni nakup ni pojasnil.

16. Iz ugotovitev DIN izhaja, da navedene družbe osnovnih sredstev in zalog v verigi prodaj niso plačale in da v nobenem primeru prodaj in nakupov ni bilo denarnega toka in da so se sredstva prodajala po isti prodajni ceni, brez marže. Osnovna sredstva in zaloge, ki so bila predmet teh prodaj, že od prve prodaje družbi C. d.o.o., niso spreminjala lokacije (ob prodajah niso bila premeščena). Pogodbene stranke teh prodaj pa so bile med seboj povezane osebe v smislu 16. člena in 17. člena ZDDPO-2, kar davčni organ prve stopnje in tudi toženka pravilno pojasnita in se s tem strinja tudi sodišče. Tako je med drugim razvidno, da je bil tožnik ustanovitelj in lastnik družbe E. d.o.o. (prej F. d.o.o.), H. d.o.o., katere so poslovale vse tudi na istem naslovu ... Tožnik je bil tudi ustanovitelj in lastnik družbe A. d.o.o., ki jo je 21. 6. 2012 prodal (za 1,00 EUR) družbi X.-X. d.o.o (kot tudi družbo H. d.o.o. - v likvidaciji 21. 6. 2012) ter je bil tudi njen direktor od 8. 6. 2012 do 20. 7. 2012 I.I., ki je tudi direktor družbe tožnika, ki je nato 20. 7. 2012 ponovno kupil (za 1,00 EUR) svoj delež v H. d.o.o.- v likvidaciji.

17. Zgoraj navedene družbe so bile hčerinske družbe tožnika, ki so bile kapitalsko in poslovno povezane (in so si med seboj prodajale predmetna sredstva in zaloge), kar pomeni, da je bilo tožniku njihovo poslovanje znano. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je zavestno vstopal v posle in da je moral vedeti za vse transakcije oz. je pri njih sodeloval in da ni bil dobroveren. Sodišče se strinja z oceno toženke, da je tožnik vedel, da sodeluje pri goljufivih transakcijah in navideznih poslih, kar je pojasnil prvostopenjski organ. To izhaja iz načina sklepanja poslov, ki jih z nepovezanimi osebami ne bi sklepal. Sodišče se strinja z oceno obeh upravnih organov, da so mu zato morale biti poznane vse transakcije med navedenimi družbami, tako tudi glede prodaje osnovnih sredstev, zalog in umetniških del s strani družbe A. d.o.o. po spornih računih. Vsa sredstva, ki so predmet spornih računov, so bila med seboj že od prvega prodajalca in vse do tožnika kot kupca pobotana s kompenzacijo, zato ni mogoče slediti razlogom tožnika, da ni vedel, da gre v obravnavanem primeru za navidezno prodajo osnovnih sredstev, zalog in umetniških del. Tožnik je sam izjavil, da ne namerava osnovnih sredstev in zalog uporabljati za svojo dejavnost (27. 1. 2013) in da so se v zvezi s tem tudi cesijske pogodbe vzpostavljale za nazaj, na podlagi odprtih postavk (18. 9. 2012). Sodišče se strinja s tem, kar poudarjata oba davčna organa, da je nenavadno, da bi tožnik kupil osnovna sredstva in zaloge, ki lokacije niso spreminjale in tudi ni ekonomično, da bi kupil umetniške slike, katerih lastnik je bil pred tem sam, ter da gre za nerazumno in neobičajno poslovanje. Očitek, da tožnik glede teh transakcij ne razpolaga z nobenimi dokumenti, je zgolj eden od indicev, ki kaže na namen, kot ga ugotavljata oba davčna organa, po presoji sodišča utemeljeno, da gre zgolj za doseganje ugodnosti pri odbijanju vstopnega DDV in izogibanju plačila drugih obveznosti in ne za nabavo blaga za opravljanje svoje dejavnosti.

18. Davčni organ se je pravilno opredelil tudi do predloženega Sporazuma o prenosu premoženja z dne 24. 9. 2012, sklenjenega med tožnikom (kot upnikom) in A. d.o.o. (kot dolžnikom), da gre za navidezne terjatve A. d.o.o. za kar davčni organ pojasni razloge (strani 19 do 21 obrazložitve). Pojasnjeni so tudi razlogi za ugotovitev davčnega organa glede kompenzacije terjatev in obveznosti z dne 24. 9. 2012 (s katero je tožnik predlagal, da se terjatev iz naslova odkupa terjatev v znesku 5.711.911,39 EUR kompenzira z obveznostjo do A. d.o.o. iz naslova prejetih spornih računov), katere pa so bile po ugotovitvah prvostopenjskega davčnega organa že pobotane oziroma kompenzirane z navideznim Odstopom terjatve z dne 11. 6. 2012, ki temeljijo na antidatiranih listinah. Da je tožnik opravil knjiženja za nazaj izhaja iz Zapisnika o izjavi stranke DT 0610-3529/2012-19-08-2010/01 z dne 18. 9. 2012, ki se nahaja v upravnih spisih. Direktor tožnika I.I. je v postopku DIN pri tožniku za obdobje 1. 1. 201 do 31. 7. 2012 izjavil, da so zaradi nepreglednih denarnih transakcij, ugotovljenih v poročilu o pregledu medsebojnih denarnih transakcij družb posojilne pogodbe z dne 17. 5. 2012, cesije 2012/01 z dne 31. 1. 2012, cesije 2012/02 z dne 21. 3. 2012, cesije 2012/03 z dne 26. 3. 2012 in cesijske pogodbe 2012-4 z dne 10. 4. 2012, vzpostavljene in podpisane za nazaj, na podlagi ugotovljenih odprtih postavk na dan 30. 4. 2012. Davčni organ navaja, da tega dne I.I. še ni bil direktor in zato ni naveden na asignacijah, temveč jih je samo podpisal kot direktor (stran 22 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato so protispisne navedbe tožnika, da to ni res.

19. Tako ne držijo niti razlogi tožnika glede realizacije plačil, saj je davčni organ dokazal, da so kompenzacije potekale po v nazaj pripravljenih dokumentih in da ni razvidno, da bi bile obveznosti plačane. Zato sklicevanje tožnika, da ni pomemben način plačila in da je pobot le eden od načinov plačila, ki je enakovreden nakazilu na TRR, na drugačno odločitev ne more vplivati, saj ne gre za to, da bi bil sporen način plačila, temveč je izkazano, da do poplačila obveznosti ni prišlo.

20. Tako ne držijo tožnikovi razlogi, da ni pojasnjeno, kako vplivajo ugotovitve iz DIN pri drugih družbah na konkretni postopek. Davčni organ pa ima zakonsko pooblastilo, da lahko razkrije podatke, ki jih pridobiva po ZDavP-2, zakonu o obdavčenju ali mednarodnih pogodbah, ki obvezujejo Republiko Slovenijo in jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog v zvezi z davki (22. člen ZDavP-2). Zato se po presoji sodišča davčni organ utemeljeno sklicuje na ugotovitve iz predhodnih DIN, tako pri hčerinskih družbah tožnika, pri samem tožniku kot pri drugih družbah, ki jih navaja. Davčni organ sme podatke, ki so davčna tajnost, razkriti tretjim osebam na podlagi pisnega soglasja davčnega zavezanca ali če je s tem zakonom tako določeno, razen če mednarodna pogodba, ki obvezuje Slovenijo, ne določa drugače (prvi odstavek 18. člena ZDavP-2). Tožnikovi očitki, da uporaba ugotovitev iz DIN pri drugih družbah ni zakonita, so po povedanem neutemeljeni.

21. Tožnik je bil z ugotovitvami iz DIN pri drugih družbah seznanjen z zapisnikom o DIN v konkretnem postopku, ki mu je bil vročen in je nanj podal pripombe, na katere je davčni organ tudi odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zato ne držijo tožnikovi očitki, da z vsebino DIN pri drugih subjektih ni bil seznanjen.

22. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi tudi niso bila kršena pravila postopka, ker tožniku ni bil vročen sklep o DIN. Po določbi tretjega odstavka 135. člena ZDavP-2 se v primeru, če bi bil ogrožen namen DIN, postopek DIN začne, ko davčni inšpektor pri zavezancu za davek opravi kakršnokoli dejanje z namenom opravljanja DIN. Sodišče se strinja z razlogi organa prve stopnje za takšno postopanje, saj je pojasnil, da bi bil lahko ogrožen namen DIN za sporno obdobje, ko je ocenil kot dvomljive račune, ki jih je pridobil 4. 10. 2012. Zato je tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi podan razlog učinkovitosti nadzora, ki daje davčnemu organu pooblastilo, da začne DIN neposredno brez izdaje sklepa.

23. Tudi tožnikovi razlogi, da je blago knjižil med zaloge in da je namenjeno prodaji, ne izkazuje, da je bila dobava po spornih računih opravljena. V zadevi ni sporno, da blago ni bilo prevzeto, saj je bilo ves čas na isti lokacijah. Tožnik nima prevzemnega zapisnika, ki je pogoj za jamčevanje za napake blaga, kar sicer samo po sebi ni razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV. Vendar pa je v primeru, kot je obravnavani, to eden od indicev, da je šlo za navidezno transakcijo dobave, ki ne more rezultirati v pravici do odbitka vstopnega DDV. Takšen način poslovanja tudi ni običajen, niti ne gre za skrbnost dobrega gospodarstvenika, kot želi prikazati tožnik. Sodišče se glede na razloge in okoliščine transakcij dobav in prodaj osnovnih sredstev in zalog ter umetniških del, ki jih navajata oba davčna organa, strinja z njuno dokazno oceno, da gre v primeru spornih računov družbe A. d.o.o. z dne 24. 9. 2012 tožniku, za navidezno transakcijo, ki v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ne vpliva na obdavčenje.

24. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru izkazan tudi subjektivni element na strani tožnika, da je tožnik kot prejemnik računov vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega trgovca v prodajni verigi. Tožnikove razloge, da ne more odgovarjati zaradi nepravilnosti na strani dobaviteljev, pri čemer se sklicuje na sodno prakso SEU (v združenih zadevah Maghageben in David, C-89/11 in C-142/11 ter v zadevi Toth, C-324/11) pa sodišče zavrača. V zadevi, ki je predmet tega spora, ne gre za to, da bi se tožniku ne priznal vstopni DDV zaradi tega, ker je izdajatelj računov ravnal nezakonito, temveč zato, ker je šlo za navidezno prodajo in ker dobava blaga tožniku dejansko ni bila opravljena ter tudi ni bila plačana (plačila so bila izvedena negotovinsko z navideznimi kompenzacijami in asignacijami). Sodišče ocenjuje, da je pravilna ugotovitev obeh davčnih organov, da je šlo v obravnavanem primeru za situacijo, ko transakcija tožnika, na kateri utemeljuje pravico do odbitka, pomeni zlorabo (glej v tem smislu sodbo SEU v zadevi Halifax plc, C-255/02, točka 85)(2). Opisani pogoji transakcije so bili tudi po presoji sodišča posledica razmer, ki jih ne bi bilo, če bi v posel stopile družbe, ki ne bi bili povezane in takšen pravni posel ne bi bil sklenjen ob upoštevanju tržnih in komercialnih pogojev in je šlo pri sklepanju posla z družbo A. d.o.o. (tudi) za zlorabo drugih predpisov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2). Tudi ne gre za to, da je v obravnavani zadevi razlog za zavrnitev odbitka vstopnega DDV nepopolno vodenje dokumentacije, zato je sklicevanje tožnika na sodbo VS RS, kot jo navaja, brezpredmetno. Tudi ni razlog za zavrnitev vstopnega DDV neplačilo DDV s strani prodajalcev v verigi prodaj niti ne gre za uporabo instituta solidarne odgovornosti za predhodne transakcije po 76b. členu ZDDV-1, zato sodišče te očitke tožnika zavrača.

25. Glede na navedeno so ugovori napačne ugotovitve dejanskega stanja, neutemeljeni in ne gre za kršitev načela materialne resnice v davčnih zadevah. Očitek tožnika, da je napačna trditev na strani 49 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je A. d.o.o. ohranila zastavno pravico, ker naj bi bila v vlogi zastavitelja, na drugačno odločitev glede navideznosti poslov ne vpliva. Na očitek tožnika, da je napačna trditev, da naj bi računovodja I.I. izjavil, da račun za prodajo umetniških del ni bil izdan, je odgovoril že davčni organ v pripombah (stran 52 obrazložitve izpodbijane odločbe) kot tudi glede navideznosti prodaje umetniških del, saj je ugotovil, da je kupoprodajna pogodbe z dne 26. 6. 2012 antidatirana (stran 15 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnik pa je v postopku sodeloval in je imel možnost, da predloži vse dokaze za zatrjevana dejstva.

26. Ker gre v predmetni zadevi za davčno zadevo, je davčni organ obravnavana poslovna razmerja pravilno presojal s stališča davčne zakonodaje. Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. Pri vrednotenju pravno - poslovnih ravnanj davčnih zavezancev je potrebno izhajati iz drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Gospodarska (ekonomska) vsebina dogodkov je lahko zakrita bodisi s sklepanjem navideznih poslov (74. člen ZDavP-2), bodisi s sklepanjem pravnih poslov, ki pomenijo izogibanje ali zlorabo drugih predpisov. Takšni posli se pri obdavčitvi ne upoštevajo. Davčni organ mora na podlagi 76. člena ZDavP-2 ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Pri tem se lahko preverjajo vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kod ti podatki izvirajo. Zavezanec za davek pa mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2) ter je v tem primeru dokazno breme, da dokaže svoje trditve, na davčnem zavezancu in ne na davčnem organu, kot meni tožnik.

27. Tožnikovi razlogi glede višine naložene obveznosti niso pravilni. V zadevi ni sporno, da je tožnik za mesec september 2012 v davčnem obračunu izkazal presežek DDV v višini 164.404,00 EUR, katerega vračila ni zahteval. Razlogi tožnika, da bi mu zato davčni organ navedeni znesek moral pobotati z nastalo obveznostjo, nima pravne podlage v tem primeru, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi toženka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov zavrača.

28. Ker je po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

30. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

----------

opomba (1) : Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je RS prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.

opomba( 2) : Naloga nacionalnega sodišča je, da ugotovi dejansko vsebino in pravi pomen spornih transakcij. Sodišče lahko upošteva popolnoma umeten značaj teh transakcij in tudi pravne, gospodarske in/ali osebne povezave med gospodarskimi subjekti, ki so vpleteni v načrt za zmanjšanje davčnega bremena (sodba SEU v zadevi Halifax plc, C-255/02, točka 81).

Datum zadnje spremembe:

23.08.2016

Podobni dokumenti:

• sodba I U 49/2009
• UPRS sodba I U 118/2016
• UPRS sodba I U 1598/2015