UPRS sodba I U 118/2016

Jedro

Znesek, ki predstavlja znesek za realizacijo odkupne opcije, ni predmet obdavčitve z DDV.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Ljubljana DT 0610-1969/10-10-0803-07 z dne 15. 4. 2011 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 179,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za obdobje od 1. 9. do 30. 9. 2010 odmeril davek na dodano vrednost (DDV) od osnove 3.418.132,75 EUR po stopnji 20 % v znesku 683.626,55 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 4.402,09 EUR (točka I izreka). Zahtevo za povrnitev stroškov je zavrnil. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka). Pri tožniku je opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN). O ugotovitvah je sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval, kar je pojasnil v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik v davčnem obdobju 1. 9. 2010 do 30. 9. 2010 izkazal presežek DDV v znesku 349.757,00 EUR, kot posledica neupravičeno evidentiranih dveh potrjenih dobropisov (stran 7 obrazložitve izpodbijane odločbe) družbe A. d.o.o. ter si je posledično neupravičeno znižal obračunani DDV v tem davčnem obdobju za skupaj 683.626,55 EUR. Davčni organ uvodoma povzema vsebino več pogodb, sklenjenih med tožnikom in družbo A. in sicer: 13. in 27. 2. 2008 Pogodbi o kratkoročnem namenskem posojilu in zastavi nepremičnin ter zastavi deleža (št. 18314/08 in 18347/08), Dogovora o poslovnem sodelovanju pri financiranju nakupa zemljišča k.o. ... (sklenjena istega dne kot pogodbi), 14. 4. 2009 sklenjeni prodajni pogodbi (št. 20727/09 in 20728/09) in Pogodbi o finančnem leazingu nepremičnin (št. 20727/09 in 20728/09, v nadaljevanju lizing pogodbi). Iz lizing pogodb (12. člen) izhaja, da lizingojemalec ne sme odstopiti od pogodbe, lahko pa nepremičnine predčasno odkupi po preteku najmanj 12-mesečnega obdobja lizinga (odkupna opcija). Izdana računa tožnika za finančni lizing sta navedena na strani 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. 16. 7. 2010 je sestavljen prevzemni zapisnik za nepremičnine, s katerim je tožnik prevzel nepremičnine, ki so bile predmet lizinga. Tožnik je opravil prodajo nepremičnin družbi B. d.o.o. (POG/256-4-1/85/10/PB z dne 21. 7. 2010), obračunal DDV od prodaje ter 23. 7. 2010 opravil „dokončni obračun“ po (vseh) pogodbah (št. 18314/08, 18347/08, 20727/09 in 20728/09). Družbi A. je tožnik vrnil razliko med presežkom prejete kupnine nad odprtimi obveznostmi po vseh štirih pogodbah (po posojilnih in po pogodbah o finančnem najemu) v višini 461.437,83 EUR (stran 9. obrazložitve izpodbijane odločbe). Po mnenju davčnega organa je tožnik 28. 7. 2010 neutemeljeno izdal dva dobropisa, saj so vsi obroki po lizing pogodbah že zapadli (zadnji obrok je zapadel v plačilo 16. 7. oz. 16. 10. 2009). Pogodbi o finančnem lizingu se nista razdrli, lizingodajalec je svojo terjatev do lizingojemalca poplačeval preko prodaje predmeta lizinga, kjer je zasledoval poplačilo svoji terjatev iz osnovnega posla do lizingodjemalca in zato posledica le tega ne more biti razdrtje osnovne transakcije. Tudi „dokončni obračun“ kaže, da ni prišlo do prekinitve pogodb, temveč do njihovega poplačila. Izročitev predmeta lizinga (nepremičnin, navedenih na strani 10 obrazložitve izpodbijane odločbe) je bila izvršena z namenom, da bo tožnik predmetne nepremičnine prodal naprej in se poplačal. Po mnenju davčnega organa prevzem predmetnih nepremičnin v posest tožnika ne pomeni vračila blaga po drugem odstavku 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in posledično obdavčljive transakcije z vidika DDV niti dobave po 6. členu ZDDV-1. Davčni organ zavrača trditve tožnika glede odškodnine v smislu členov 239 in 243 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pogodbi o finančnem lizingu se nista razdrli, lizingidajalec, ki je prodajal predmet lizinga, je nastopal v vlogi zastavnega upnika iz drugega odstavka 167. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato bi moral z vidika DDV nastopiti v imenu in za račun lizingojemalca (smiselno zastavitelja), saj je slednji v okviru določb ZZDV-1 predmet lizinga že „kupil“ ob prevzemu predmeta lizinga ob začetku izvajanja lizing pogodb. Prodaja predmeta lizinga, ki bi jo moral izvesti lizingodajalec (10. člen lizing pogodb) v imenu in za račun lizingojemalca, predstavlja obdavčljivo dobavo blaga, ki bi jo moral opraviti lizingojemalec novemu kupcu.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Iz „dokončnega obračuna“ pogodb izhaja, da je tožnik lizingojemalca bremenil tudi za odkupno vrednost nepremičnin in zneske zapadlih neplačanih obveznosti po štirih pogodbah ter preostali znesek kupnine izplačal lizingojemalcu. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da ima pravico od države zahtevati vračilo DDV v znesku 900.000,00 EUR, ki ga je obračunal pri prodaji nepremičnin družbi B. d.o.o. in vključil v svoj obračun DDV, saj je strošek DDV od prodaje nepremičnin že prenesel na lizingojemalca ob njunem zaključnem obračunu.

3. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je drugostopenjski organ izdal odločbo, razširil tudi zoper slednjega. Prvostopenjsko odločbo izpodbija iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je treba ločiti med pravnim lastništvom in t.i. DDV lastništvom. Pravni lastnik ostane lizingodajalec. Za namene DDV se lastništvo prenese s prenosom posesti ter je opravljena dobava po 6. členu ZDDV-1. Od takrat lizingojemalec razpolaga s predmetom lizinga, kot bi bil njegov pravni lastnik, čeprav je zgolj ekonomski lastnik. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 104/2007 ter navaja določbe OZ (1. člen do 3. člen, 525. člen do 526. člen). Polemizira z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da lizingojemalec ni bil upravičen odstopiti od pogodbe (12. člen pogodb). V zadevi ni prišlo do razveze z enostranskim odstopom od pogodbe s strani lizingojemalca, temveč s sporazumom. Ne drži, da razveza pogodbe ni možna. Ni dokazano, da sta pogodbi ostali v veljavi in bili realizirani. Razveza pogodbe je temelj za prevzem nepremičnin v posest. Tudi če ne bi prišlo do sporazumne razveze, je obstajala pravna podlaga, da bi tožnik odstopil od pogodbe, saj lizingojemalec ni izpolnjeval svojih obveznosti. Sklicuje se na določbe OZ (členi 103 do 109, 5 do 7, 9 do 12). Gre za mešano pogodbo in prodajo z odloženim plačilom. Ni pomembno, kako sta se stranki dogovorili v pogodbi, saj sta kasneje z dogovorom to svojo voljo spremenili. Prvostopenjski organ ne upošteva 242. člen OZ o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Pri finančnem lizingu ostane do popolnega plačila pogodbenih obveznosti pravni lastnik predmeta lizingodajalec in le on lahko proda predmet lizinga. Za potrebe DDV ni pomembno ali je bila pogodba razvezana sporazumno ali iz kakšnega drugega razloga. Bistveno je, da je prišlo do vračila blaga in s tem anuliranja prvotne dobave, kar ima za posledico popravek prvotnega DDV obračuna. Tožnik je dobavo opravil v svojem imenu in za svoj račun ter tretjemu obračunal DDV. To je lahko storil, ker je pred tem prišlo do vračila blaga po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1. Namen tožnika, da odvzame predmet lizinga v svojo posest zaradi prodaje, ne pomeni, da ni prišlo do vračila blaga po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1. Navaja 6. člen ZDDV-1. Ne drži, da po zapadlosti vseh lizing obrokov ni več mogoče doseči davčnih učinkov vračila blaga zaradi razveze pogodbe. Ne drži ugotovitev prvostopenjskega organa, da ni prišlo do prenehanja pogodb o finančnem lizingu. Stranki sta se, ko je bilo jasno, da lizingojemalec ne bo izpolnil svojih obveznosti, dogovorili, da se pogodba razdre in da tožnik prevzame nazaj v posest nepremičnino ter da se poračun medsebojnih terjatev in obveznosti iz razdrte pogodbe opravi, ko bo lizingodajalec predmet lizinga prodal, kar je običajno. Dejstvo, da je tožnik dosegel poplačilo odprtih obveznosti iz lizing pogodbe, ne pomeni, da je bila pogodba izpolnjena. Šlo za prekinitev lizing pogodb zaradi neizpolnjenih obveznosti ene od pogodbenih strank s tipičnimi posledicami prekinitve in prostovoljnem vračilu predmeta. Ker je bila prodajna cena predmeta lizinga višja od nabavne cene, je moral tožnik korist vrniti lizingojemalcu, kar izhaja iz določb OZ (243. člen). Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. S pripravljalnimi vlogami tožnik pojasnjuje svoje stališče, da se pogodbi nista razvezali, ampak da sta potekli s potekom časa in da do končne realizacije lizing pogodb ni prišlo ter, da je bilo utemeljeno prvotno dobavo, ki je bila obdavčena, stornirati. Ravnanje, da je tožnik poplačan in da je višek kupnine dal lizingojemalcu ni bila posledica realizacije pogodbe o finančnem lizingu, ampak posledica njenega prenehanja ter zasledovanje tožnikovega pozitivnega pogodbenega interesa.

5. V odgovoru na pripravljalno vlogo toženka pojasnjuje svoje stališče, da je lizingojemalec izpolnil svoje obveznosti do lizingodajalca in prejel razliko kupnine in da dobava ni bila stornirana.

6. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1632/2011-22 z dne 25. 9. 2012 tožbo zavrnilo, Po stališču Upravnega sodišča iz navedene sodbe je tožnik neupravičeno zahteval vračilo DDV po 39. členu ZDDV-1, ker naj bi šlo v obravnavanem primeru za izpolnitev pogodbe z realizacijo zavarovanja. Po vloženi reviziji je Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) prekinilo postopek in Sodišču EU (v nadaljevanju SEU) postavilo predhodno vprašanje glede razlage člena 90 (1) in drugih Direktive 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva 112/2006).

7. SEU je v zadevi NLB leasing, C-209/14 z dne 2. 7. 2015 razsodilo, da je „1) Člene 2(1), 14 in 24(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da je treba v primeru, da pogodba o finančnem leasingu, ki se nanaša na nepremičnino, določa bodisi to, da se lastništvo ob izteku pogodbe prenese na leasingojemalca, bodisi to, da leasingojemalec razpolaga z glavnimi upravičenji lastninske pravice nad to nepremičnino, zlasti da se nanj prenese večina prednosti in tveganj, povezanih s pravnim lastništvom navedene nepremičnine in je diskontirana vsota obrokov skoraj enaka tržni vrednosti blaga, transakcijo, ki izhaja iz take pogodbe, obravnavati kot pridobitev investicijskega blaga. 2. Člen 90(1) Direktive 2006/112 je treba razlagati tako, da davčnemu zavezancu ne dopušča, da bi zmanjšal svojo davčno osnovo, če je dejansko prejel celotno plačilo v zameno za storitev, ki jo je opravil, ali če mu druga pogodbena stranka, ne da bi bila pogodba razvezana ali razveljavljena, ni več zavezana plačati dogovorjene cene. 3. Načelo davčne nevtralnosti je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da sta storitev finančnega leasinga, ki se nanaša na nepremičnine, na eni in prodaja teh nepremičnin tretji osebi (ki ni stranka pogodbe o finančnem leasingu) na drugi strani, kar zadeva davek na dodano vrednost, ločeno obdavčeni, če teh transakcij ni mogoče šteti za enotno dobavo, kar presodi predložitveno sodišče.

8. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 476/2012 z dne 7. 1. 2016 (v nadaljevanju predmetni sklep), ugodilo reviziji ter sodbo Upravnega sodišča IU 1632/2011-22 z dne 25. 9. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje napačno štelo, da so relevantni zgolj civilnopravni razlogi in da se zato popravek obračuna ne prizna.

K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali gre tožniku pravica do (popravka) znižanja davčne osnove na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po navedeni določbi se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi, davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če naročnik blaga oz. storitev popravi (zmanjša) znesek DDV, ki ga je odbil in če je o tem pisno obvesti dobavitelja. Iz ugotovitev dejanskega stanja namreč izhaja, da je tožnik na navedeni pravni podlagi v mesecu septembru 2010 opravil popravek obračunanega DDV. Tožnik namreč zatrjuje, da je z dnem prevzema nepremičnine oz. predmeta lizinga (16. 7. 2010) nastopila situacija vračila blaga po opravljeni dobavi v smislu zgoraj navedenega člena ZDDV-1 oz. naj bi ta situacija nastopila, ko je v mesecu septembru 2010 prejel pisno obvestilo lizingojemalca, da je ta popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil. Po mnenju tožnika naj bi s prevzemom predmeta lizinga prišlo do sporazumnega razdrtja obeh pogodb o finančnem lizingu oz. naj bi v času odvzema predmeta lizinga pogodbi prenehali zaradi poteka časa in da poplačilo ne pomeni izpolnitve pogodb.

11. Glede točke 3. izreka sodbe SEU v zadevi NLB Leasing (ali gre za enotno dobavo ali dve ločeni dobavi), o čemer se je opredelilo Vrhovno sodišče v predmetnem sklepu, dejanji, ki ju je opravil tožnik (po pogodbah o finančnem lizingu in prodaja istega predmeta tretji osebi) objektivno ne sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko dobavo (glej točko 37 predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča). Ob takem stanju stvari se tudi vsi posli, ki sledijo odvzemu predmeta lizinga zaradi kršitve določil pogodbe o finančnem lizingu, deležni samostojne DDV obravnave. Iz predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča tudi izhaja, da gre v obravnavani zadevi za takšno situacijo, ko druga pogodbena stranka (družba A.) obveznosti, ki jo je bila dolžna izpolniti na podlagi Pogodb o finančnem lizingu, ni izpolnila oziroma jo je izpolnila le delno. Na to ne vpliva kdaj, za koliko in komu je bil ta predmet lizinga prodan naprej zaradi poplačila terjatev lizingodajalca. Ker gre za transakcijo, ki je ločena od temeljnega pogodbenega razmerja, zato tudi (ne)uspešnost takega poplačila ne vpliva na kvalifikacijo pravnega razmerja z davčnega vidika. Po stališču iz predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča je DDV za dobavo istega predmeta s strani lizingodajalca kot davčnega zavezanca dvema različnima osebama lahko obračunan dvakrat samo pod pogojem, da se davčnopravno prizna tudi vrnitev predmeta lizinga s strani lizingojemalca nazaj lizingodajalcu. Vrnitev predmeta lizinga lizingodajalcu v obravnavanem primeru v razpolagalno upravičenje tako v skladu z stališčem iz predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča pomeni vračilo blaga v smislu 39. člena ZDDV-1, za kar pa ni nujno, da sta bili Pogodbi o finančnem lizingu odpovedani (glej točka 42 predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča).

12. Glede na stališče Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru po povedanem ne gre za situaciji, opisani v točkah 37 in 38 obrazložitve sodbe SEU v zadevi NLB Leasing(1).(2) Tožnik od lizingojemalca dejansko ni prejel celotnega plačila v zameno za dobavo blaga, ki jo je opravil. Preostanek pogodbene vrednosti je prejel tožnik (šele) od prodaje nepremičnine družbi B. Ker pa je slednje ločena dobava, na presojo ne vpliva. Pogodbi o finančnem lizingu zaradi neizpolnitve obveznosti s strani lizingojemalca tako nista prenehali, temveč je bil lizingodajalec upravičen do prodaje predmeta finančnega lizinga, ki je bil zato odvzet. Vendar je lizingojemalec lizingodajalcu ob vračilu predmeta lizinga bil še vedno dolžan plačati celotno pogodbeno vrednost (glej točki 43 in 44 predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča).

13. Iz stališča iz predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča tudi izhaja, da se sklenjena pogodba o finančnem lizingu ne more prekvalificirati v pogodbo o poslovnem najemu, zgolj zato, ker lizingojemalec ni izpolnil vseh pogodbenih obveznosti, kot meni tožnik. V obravnavani zadevi sta bili delno izpolnjeni Pogodbi o finančnem lizingu, zato je skladno tudi s stališčem Vrhovnega sodišča pravilno, da se za obroke, ki jih je bil lizingojemalec dolžan plačati zaradi uporabe nepremičnine, obračuna DDV. Kar pa po lizing pogodbah predstavlja plačilo za odkupno opcijo, po mnenju Vrhovnega sodišča predstavlja podlago za popravek davčne osnove (glej točko 49 predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča). Pri tem sodišče opozarja, da gre za specifičen primer, saj so bile tudi vrednosti odkupnih opcij opredeljene kot obroki lizing pogodbe, glede na potek časa pa bi se lahko štelo, da so vsi obroki lizing pogodbe zapadli, torej vključno z obroki za odkupno opcijo. Vendar pa je treba glede na stališče iz predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča upoštevati tudi namen samih obrokov, saj so nekateri vezani na uresničenje opcije s strani lizingojemalca, do česar pa v zadevi ni prišlo.

14. Po mnenju iz predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča, na katero je to sodišče vezano, znesek, ki predstavlja znesek za realizacijo odkupne opcije, ni predmet obdavčitve z DDV. Vendar pa je glede na posebnosti sklenjenih pogodb, po presoji Vrhovnega sodišča lahko stvar nadaljnje presoje dejanskega stanja ali sta zneska odkupne opcije in uporabnin (predvidena v obeh pogodbah) glede na tržno vrednost nepremičnin določena realno, ne glede na dejstvo, da so bila civilnopravna razmerja z dokončnim obračunom morda urejena pravilno. Stvar nadaljnje presoje je tako lahko tudi kakšno naravo imajo dohodki, prejeti na podlagi dokončnega obračuna (glej točko 50 predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča).

15. Po povedanem je za potrebe DDV v obravnavani zadevi potrebno obravnavati Pogodbi o finančnem lizingu med tožnikom in družbo A. kot ločen pravni posel od prodaje predmeta finančnega lizinga kupcu B. d.o.o. Glede na navedeno je treba za pravilno uporabo Direktive 112/2006 in ZDDV-1 po presoji sodišča, kar je skladno s stališčem iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča, ki ga je sodišče dolžno pri svoji presoji upoštevati, tožniku treba omogočiti, da popravi obračun DDV na podlagi vračila predmeta lizinga (ne da bi bil pogoj za to, da sta bili Pogodbi o finančnem lizingu odpovedani).

16. Ker je glede na pravne kvalifikacije konkretnega primera, kot jih je opredelilo v predmetnem sklepu Vrhovno sodišče, po presoji sodišča napačno uporabljeno materialno pravo, saj je davčni organ v konkretnem primeru napačno štel, da so relevantni zgolj civilnopravni razlogi in da se zato popravek obračunanega DDV ne prizna ter je posledično (lahko) tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno, je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita in jo je zato sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Davčni organ bo pri tem moral ustrezno ugotoviti vrednost osnove za plačilo DDV ter njen popravek v obračunu, ki sledi vračilu predmeta lizinga. Glede na stališče iz predmetnega sklepa Vrhovnega sodišča pa se v ponovljenem postopku lahko pojavi tudi potreba po ustrezni ugotovitvi dejanskega stanja ter ponovnem ovrednotenju povezav med pogodbami, sklenjenimi med tožnikom in družbo A. v okviru razmerja prodaje in povratnega najema (sale and leaseback), da bi se na podlagi svojih ugotovitev davčni organ lahko opredelil tudi do vprašanja, ali gre v obravnavani zadevi pri takem razmerju za transakcije, ki so podvržene obdavčitvi z DDV ali ne.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

18. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika, priznajo stroški v višini 15,00 EUR. V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS X Ips 476/2012 z dne 7. 1. 2016 tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. Tožnik je v reviziji priglasil stroške v višini 2.280,00 EUR za preučitev sodbe in priprave revizije in DDV, ki pa jih ni posebej utemeljil, in stroške sodne takse. Ker ne gre za odvetnika, ki bi bil upravičen do stroškov po odvetniški tarifi, drugih stroškov pa tožnik ni posebej utemeljil, znašajo skupni stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 179,00 EUR (stroški upravnega spora 15,00 EUR in stroški sodne takse za revizijo 164,00 EUR). Enako stališče glede stroškov je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 120/2014. Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah.

--------------

opomba (1) : Zato davčne osnove davčnega zavezanca ni mogoče zmanjšati, če je ta v pogojih, določenih s to pogodbo, dejansko prejel celotno plačilo v zameno za storitev, ki jo je opravil, ali če prejemnik te storitve-ne da bi bila pogodba razvezana ali razveljavljena-v razmerju do davčnega zavezanca ni več zavezan k plačilu dogovorjene cene (točka 37 sodbe SEU v zadevi NLB Leasing, C- 209/14).

opomba (2) : Iz zgoraj navedenih premislekov izhaja, da je treba člen 90(1) Direktive o DDV razlagati tako, da davčnemu zavezancu ne dopušča, da bi zmanjšal svojo davčno osnovo, če je dejansko prejel celotno plačilo v zameno za storitev, ki jo je opravil, ali če druga pogodbena stranka, ne da bi bila pogodba razvezana ali razveljavljena, ni več zavezana plačati dogovorjene cene (točka 38. sodbe SEU v zadevi NLB Leasing, C- 209/14).

Datum zadnje spremembe:

23.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1598/2015
• UPRS sodba I U 1492/2015
• UPRS sodba I U 1025/2015