UPRS sodba I U 1560/2015

Jedro

ZDoh-2 nima določb o možnosti oziroma posebnih pogojih, po katerih bi bilo mogoče zahtevati vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala. Zato tudi sodišče, enako kot drugostopni davčni organ meni, da so podlaga za vračilo dohodnine, ki ga zahteva tožnica, lahko le določbe 97. člena ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka. Po teh določbah pa je predpostavka za vračilo preveč plačanega davka pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali pa odprava izdane odmerne odločbe, kar pomeni, da plačanega davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine ni mogoče vrniti, če ni bila pred tem odpravljena odločba o odmeri tega davka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za odpravo odločbe o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala št. DT 42-152-1/10-00191-14013-02 z dne 2. 6. 2010 in za vračilo plačane dohodnine v znesku 5 213,15 EUR.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka dne 4. 6. 2014 podala omenjeni zahtevek. V vlogi navaja, da pogodba, na katero se nanaša plačana dohodnina, ni bila zemljiškoknjižno izvedljiva oziroma izvedena in da zato prenos lastninske pravice (na nepremičnini) na obdarjenca ni bil opravljen. Nato je tožeča stranka v letu 2013 nepremičnino prodala. Ta pogodba je sedaj vpisana v zemljiško knjigo, tožnica pa je po lastnem prepričanju upravičena do vračila plačanega davka.

3. Po pregledu uradnih evidenc in drugih, uradoma zbranih podatkov, davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka po darilni pogodbi z dne 5. 3. 2010, ki jo je odobril Center za socialno delo Maribor, mld. A.A. in B.B. podarila stanovanje na naslovu ... Darilna pogodba je bila prijavljena na Davčnem uradu Ptuj, obdarjenca, ki sta vnuka tožeče stranke, pa z odločbo istega organa po določbah Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) oproščena davka. Tožnica je bila obenem zavezanka za odmero dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine in ji je bila v tej zvezi izdana odločba, katere odpravo zahteva, in s katero ji je bila (dokončno) odmerjena dohodna v znesku 5 213,15 EUR.

4. Dne 10. 5. 2013 je tožeča stranka za isto nepremičnino pri istem davčnem organu prijavila prodajno pogodbo z dne 10. 4. 2013, po kateri je isto stanovanje prodala C.C. Ker darilna pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedena, ni bilo videti ovir za odmero davka na promet nepremičnin po prodajni pogodbi.

5. Tožeča stranka sporazuma o razveljavitvi darilne pogodbe z dne 21. 7. 2011, s katerim je bil Center za socialno delo Maribor seznanjen, pri davčnem organu ni priglasila, čeprav bi v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDDD to morala storiti v 15 dneh po sklenitvi. Zato je davčni organ sporazum pridobil uradoma ter pri pregledu njegove vsebine ugotovil, da darilna pogodba ni bila preklicana iz nobenega od razlogov, ki jih kot podlago za razveljavitev darilne pogodbe določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). V sporazumu pogodbeniki ugotavljajo le, da je pri sklepanju darilne pogodbe prišlo do napake, zaradi katere pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedljiva in zaradi česar ni bil možen vpis lastninske pravice obdarjencev v zemljiško knjigo. Zato davčni organ sporazum šteje za nov pravni posel (novo darilno pogodbo), o katerem bo davčni organ odločal po uradni dolžnosti v posebnem postopku. Iz istega razloga pa tudi ni podlage za razveljavitev dokončne in pravnomočne odmerne odločbe z dne 2. 6. 2010 in za vračilo dohodnine po tej odločbi in je zato odločeno, kot sledi iz izreka.

6. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih navaja, da je odločitev v konkretnem primeru odvisna predvsem od pravne podlage, ki omogoča vračilo davka, to je od določb 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerih je predpostavka za vračilo preveč plačanega davka pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali pa odprava odmerne odločbe. V konkretnem primeru iz spisov sledi, da sporna odločba o odmeri davka, na podlagi katere je bil davek plačan, ni bila odpravljena. Davek od dobička iz kapitala je bil torej plačan pravilno in zakonito, zato ni podlage za vračilo v smislu določb 97. člena ZDavP-2. Druge pravne podlage za vračilo davka od dobička iz kapitala zaradi razveze pravnega posla pa zakon o obdavčenju ne določa. V določbah Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) tudi ni neposredne zakonske podlage za odpravo pravnomočne odmerne odločbe. Odpravo pravnomočne odmerne odločbe je mogoče doseči le na podlagi izrednih pravnih sredstev, predvidenih v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

7. V konkretnem primeru bi bilo torej treba najprej zahtevati odpravo odločbe o odmeri davka na dediščine in darila in s tem obdavčitev, ki se nanaša na odsvojitev nepremičnine in ki je bila sploh podlaga za odmero davka od dobička iz kapitala. 18. člen ZDDD vsebinsko določa pogoje za odpravo odločbe in za vračilo davka na dediščine in darila. Šele na tej podlagi bi bilo mogoče obnoviti postopek odmere davka od dobička iz kapitala zaradi novega dejstva – odprave odločbe, izdane v zvezi z odsvojitvijo nepremičnine, ki pomeni, da ni podlage za sporno obdavčitev. Vendar pa je potrebno pri tem upoštevati tudi zakonske roke, ki so določeni za opravo navedenih dejanj. Ti pa so v konkretnem primeru po presoji organa druge stopnje, vsaj kar se odmere davka od dobička iz kapitala tiče, že potekli. Obenem pa, glede na navedeno, davčnemu organu ni mogoče očitati, da ni pravilno odločil glede zavrnitve tožničine vloge za odpravo odločbe in za vračilo davka.

8. Tožeča stranka toži na odpravo izpodbijane odločbe in na povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da je spor nastal iz razloga, ker je isto nepremičnino, ki je bila predmet prodaje, predhodno poskušala podariti svojima vnukoma. Vendar pa je bila darilna pogodba razveljavljena še pred vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo, s čimer je soglašal tudi pristojni Center za socialno delo. Darilna pogodba je bila razveljavljena, ker vnuka ne bi imela sredstev, da izdelata mansardo in jo nato prodata, po drugi strani pa je bila hiša, kjer sta stanovala, nujno potrebna popravila in vzdrževanja. Zato je tožnica nepremičnino prodala, kupnino pa namenila za obnovo hiše, kjer sta stanovala vnuka in za njuno preživljanje.

9. Ker darilna pogodba ni bila izvedena in obdarjenca na njeni podlagi nista pridobila lastninske pravice, tožnici pa je bila odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala, je tožnica zahtevala vračilo plačane dohodnine. Pri tem tožnica poudari, da tožnica s sklenitvijo darilne pogodbe sploh ni bila obogatena, saj je nepremičnino kupila in jo nato podarila. Pogodba, na katero se je nanašala dohodnina, pa ni bila zemljiškoknjižno izvedljiva in ni bila vpisana v zemljiško knjigo, kar pomeni, da prenos lastninske pravice ni bil izvršen. V zemljiško knjigo je bila vpisana prodajna pogodba, tožnica pa je zato upravičena do vračila plačanega davka od dobička iz kapitala (ki sledi darilni pogodbi). Tožnica je vračilo zahtevala z vlogo z dne 3. 6. 2014 in torej znotraj petletnega roka in s tem pravočasno, saj je bila dohodnina plačana šele v letih 2011 in 2012. Novo dejstvo je nastopilo šele leta 2013, ko je bil odmerjen davek na promet z nepremičninami, pogodba pa vpisana v zemljiško knjigo šele leta 2014 in zato je tožnica šele leta 2014 zahtevala vračilo neupravičeno plačane dohodnine.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

11. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in pri predlogih.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po določbah 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki in vsi dobički fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, med njimi tudi dohodek iz kapitala. Le-ta v skladu z določbami 80. člena ZDoh-2 vključuje tudi dobiček iz kapitala, tj. dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Za kapital se po poglavju 6.3. ZDoh-2 (Dobiček iz kapitala) šteje tudi nepremičnina, ne glede na to, ali je bila odsvojena v spremenjenem ali nespremenjenem stanju. Za odsvojitev pa se po tem poglavju šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala, kot je zlasti prodaja kapitala, pa tudi (poleg drugih, primeroma naštetih načinov odsvojitve kapitala) dajanje kapitala v dar, če ni s tem zakonom (ZDoh-2) drugače določeno. Obdavčitvi podleže torej tudi odsvojitev nepremičnine z darilno pogodbo, kakršna je bila opravljena v konkretnem primeru, zato tožnica nima prav, ko trdi, da za odmero dohodnine v konkretnem primeru sploh ni bilo zakonske podlage. Z zakonom o obdavčenju namreč za primer, kakršen je obravnavani ni drugače določeno.

14. Zakon o obdavčenju (ZDoh-2) pa tudi nima določb o možnosti oziroma posebnih pogojih, po katerih bi bilo mogoče zahtevati vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala. Zato tudi sodišče, enako kot drugostopni davčni organ meni, da so podlaga za vračilo dohodnine, ki ga zahteva tožnica, lahko le določbe 97. člena ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka. Po teh določbah pa je predpostavka za vračilo preveč plačanega davka pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali pa odprava izdane odmerne odločbe, kar pomeni, da plačanega davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine ni mogoče vrniti, če ni bila pred tem odpravljena odločba o odmeri tega davka.

15. Zadevna odločba o odmeri dohodnine iz dobička iz kapitala, katere odpravo zahteva tožnica, je dokončna in pravnomočna. Zato jo je mogoče odpraviti le še z izrednimi pravnimi sredstvi, konkretno v obnovi postopka. Kot novo dejstvo in s tem kot razlog za obnovo postopka je po presoji sodišča šteti sklenitev sporazuma o razveljavitvi darilne pogodbe. Kasnejša sklenitev prodajne pogodbe za isto nepremičnino oziroma odmera davka na promet z nepremičninami oziroma vpis prodajne pogodbe v zemljiško knjigo to ni, saj se na odsvojitev nepremičnine z darilno pogodbo in s tem na posel, ki je podlaga za izdajo zadevne odmerne odločbe, navedene okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi, neposredno ne navezujejo. V zvezi s pogoji za odpravo odmerne odločbe v obnovi postopka pa že drugostopni davčni organ pravilno ugotavlja, da ob vložitvi zahteve (4. 6. 2014) splošni zastaralni rok petih let za vračilo davka, ki ga tožnica uveljavlja v tožbi, z ozirom na datum sklenitve sporazuma o razveljavitvi darilne pogodbe (21. 7. 2011) še ni potekel in da ob vložitvi zahteve tudi še ni potekel objektivni rok petih let za obnovo postopka. Vendar pa hkrati pravilno ugotovi, da je bil predlog za obnovo prepozno vložen glede na subjektivni rok šestih mesecev za obnovo postopka, ki je začel teči od takrat, ko bi tožnica lahko navedla nova dejstva oziroma uporabila nove dokaze. S sklenitvijo sporazuma o razveljavitvi darilne pogodbe in torej z novim dejstvom je bila namreč seznanjena že leta 2011 in torej več let pred tem, ko je vložila zahtevo za odpravo odločbe, to pa tudi po presoji sodišča, enako kot meni davčni organ, pomeni, da je tožnica z zahtevo za odpravo odločbe z izrednim pravnim sredstvom – obnovo postopka v konkretnem primeru prepozna. Čim pa ni podlage za odpravo odmerne odločbe, pa tudi ni podlage za zahtevano vračilo davka.

16. Okoliščine v zvezi s kasnejšo prodajo nepremičnine, kot že rečeno, ne vplivajo na odločitev. Zato sodišče v tej zvezi le pripominja, da je bil ob prodaji nepremičnine nesporno plačan davek na promet nepremičnin, medtem ko po navedbah tožnice na naroku davek od dobička iz kapitala ni bil odmerjen in je bila tako (ob izdaji te sodbe) dohodnina od dobička iz kapitala plačana samo enkrat – tj. na podlagi sporne odločbe.

17. Sodišče se zato strinja s toženo stranko, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2066/2018-11
• UPRS sodba I U 1956/2014
• UPRS sodba I U 1102/2014