VSRS Sodba X Ips 262/2014

Jedro

Kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodbe sodišča prve stopnje zaradi nerazumljivosti, protislovnosti, neobrazloženosti ali samo navidezne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Po mnenju Vrhovnega sodišča sodišča prve stopnje te kršitve ni zagrešilo.

Ali je ugotovitev dejanskega stanja, to je, ali je revident omenjena sredstva prejel ali ne in ali jih je potrošil za zatrjevani namen, pravilna, ni stvar revizijske presoje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor, št. DT-0610-103/2008-36-09-240-04 z dne 17. 12. 2012, popravljeno s sklepom o popravi pomote, št. DT 0610-103/2008-42-09-240-04 z dne 18. 3. 2013. S to odločbo je davčni organ revidentu v ponovljenem postopku odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007 odmeril davek od davčne osnove 515.944,12 EUR, po stopnji 40,24%, v znesku 207.615,01 EUR in pripadajoče obresti v znesku 20.045,08 EUR. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-21-18/2013-3-09-240-04 z dne 20. 9. 2013, pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov in (v zvezi z vsebino zadeve, ki je relevantna za presojo revizije) navedlo, da revident ni z ničemer dokazal, da je denar, pridobljen od A. A. v višini 656.223,41 EUR, res porabljen za nakup navedenih nepremičnin ali pa da gre za kak drug posel. Ugotovljeno je bilo, da je A. A. v letu 2006 financirala tudi drug projekt v tej višini. Prav tako si revident z izjavami prihaja v nasprotja. Tudi sicer ta znesek ni bil zajet niti na prihodkovni niti na odhodkovni strani. Ker revident svojih trditev ni uspel dokazati, prvostopenjski organ v ponovnem postopku pravilno ni upošteval določenih prilivov s strani A. A.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi opravilo revizijski preizkus.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem in sodnem postopku, ki je bilo podlaga za odločanje sodišča prve stopnje in upravnih organov, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revident v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007 razpolagal s sredstvi, ki presegajo napovedane dohodke. Zato gre v obravnavani zadevi za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, ki določa, da če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

9. V reviziji je sporno, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revident v reviziji namreč navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ker se je sodišče prve stopnje v zvezi s sredstvi, ki bi jih naj prejel od A. A., neutemeljeno sklicevalo na nasprotujoče in nejasne razloge davčnega organa. Revident navedeno pojasnjuje s tem, da iz tabelaričnega prikaza njegove premoženjske bilance na 36. strani prvostopenjske davčne odločbe izhaja, da naj bi od A. A. v inšpeciranem obdobju prejel le skupno 1.426.839,38 EUR, kar je v nasprotju s tem, kar davčni organ navaja na 21. strani odločbe, in sicer da je od A. A. prejel 2.149.362,79 EUR. Meni še, da ni relevantno, za kaj je revident prejeta sredstva porabil. Zato domnevne razlike med prejemki in odhodki ni in torej ni osnove za obdavčitev.

10. Kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodbe sodišča prve stopnje zaradi nerazumljivosti, protislovnosti, neobrazloženosti ali samo navidezne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti.(1)

11. Po mnenju Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje očitane kršitve ni zagrešilo. Res je davčni organ prve stopnje, na mnenje katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, na 21. strani odločbe navedel, da je revident od A. A. prejel 2.149.362,79 EUR, vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve pojasnil, zakaj določenih sredstev v končnem izračunu ni upošteval. Zato so v drugi bilanci predstavljena sredstva v višini (le) 1.426.839,38 EUR, kar pomeni, da ne gre za nasprotujoče si ugotovitve o isti okoliščini. Te razloge je potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Ali je takšna ugotovitev dejanskega stanja, to je, ali je revident omenjena sredstva prejel ali ne in ali jih je potrošil za zatrjevani namen, pravilna, pa (kot izhaja iz 7. točke obrazložitve te sodbe) ni stvar revizijske presoje. Zato Vrhovno sodišče le dodaja, da je sodišče prve stopnje, enako kot davčna organa, na primer v zvezi s sredstvi A. A., ki naj bi bila namenjena nakupu nepremičnin na P., ocenilo, da revident ni dokazal, da je denar porabil za ta projekt. Z izjavami si je namreč prihajal v nasprotje, listine (predvsem aneks k sklenitvi pogodbe), na katere se je skliceval, pa je sodišče prve stopnje potrdilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tudi, da znesek za financiranje projekta P. v premoženjski bilanci ni bil zajet niti na prihodkovni niti na odhodkovni ravni. Kot je pojasnil tudi drugostopenjski davčni organ, to pomeni, da tudi če bi pri uporabljeni metodi ta znesek davčni organ štel kot znesek prejemkov, uporabljenih za projekt P., bi ga na drugi strani obravnaval med odhodki in bi bilo stanje v bilanci v zvezi s tem enako nič. Revident je tudi sam med postopkom navajal, da si je od A. A. (le) sposojal sredstva za financiranje projektov in bi tako moral ta sredstva vrniti. Tako revidentov revizijski ugovor (med drugim, da ni relevantno, za kaj je prejeta sredstva porabil) na drugačno odločitev niti ne more vplivati.

12. Po mnenju Vrhovnega sodišča je torej sodišče prve stopnje (v 34. in 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi s sklicevanjem na razloge davčnih organov) ustrezno pojasnilo, zakaj določenih sredstev, ki naj bi jih revident prejel od A. A., ni upoštevalo, kljub temu, da so navedena v tabeli na 21. strani prvostopenjske odločbe. Ker ni nasprotja v obrazložitvi izpodbijane sodbe in tudi ne nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, je revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu neutemeljen.

13. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Tudi skopa in celo slaba, površna in pomanjkljiva obrazložitev je še vedno obrazložitev in če kljub vsem pomanjkljivostim omogoča preizkus, kršitve tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Navedena kršitev tudi ni podana, če je obrazložitev neprepričljiva, nelogična ali izrazito (očitno) napačna. V takih primerih gre bodisi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja bodisi za zmotno uporabo materialnega prava. Tako J. Zobec in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 309.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 10/2015
• VSRS Sodba X Ips 328/2016
• VSRS Sklep X Ips 295/2016