<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba I U 1049/2015

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.1049.2015
Evidenčna številka:UL0012188
Datum odločbe:05.04.2016
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Zdenka Štucin
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:DDV - odbitek vstopnega DDV - pogoji za odbitek - subjektivni element - obrazložitev odločbe

Jedro

Davčni organ ni izvedel dokazne ocene vseh objektivnih okoliščin in njihove povezave v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tako je po mnenju sodišča izpodbijana odločba ostala v ključnem delu pomanjkljivo obrazložena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Ljubljana DT 0610-1086/2013-21 (11-2600-1-14) z dne 20. 3. 2014 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2013 tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) v skupnem znesku 78.388,80 EUR in pripadajoče obresti po evropski medbančni obrestni meri, obračunane od 1. 4. 2013 do vključno 20. 3. 2014, v znesku 415,86 EUR (točka I izreka). Tožnik mora obveznosti plačati v roku 30 dni po vročitvi te odločbe na naveden podračun. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Zahteva za zavarovanje predložene elektronske korespondence se zavrne (točka III izreka). Zahteva za prekinitev postopka se zavrne. Zahteva za povračilo stroškov postopka se zavrne. Pritožba ne zadrži izvršitve (točke IV, V in VI izreka).

2. Tožnik je v obravnavanem obdobju uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi 9 računov, ki mu jih je izdal prodajalec, A. s.p., Nova Gorica za dobavljene telefone (iPhone 5) in enega tabličnega računalnika (iPad 4) ter so navedeni na straneh 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Opisan je tudi potek vseh 9 poslov. Davčni organ tožniku očita, da ne razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da je blago dejansko kupil od prodajalca, A. s.p., za katerega je davčni organ ugotovil, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“. Tožniku davčni organ tudi očita, da je plačeval direktno dobavitelju predmetnega blaga, družbi B. GmbH v Nemčijo in ne na račun prodajalca, A. s.p. Slednji DDV po predmetnih računih ni plačal. Predmetno blago je tožnik plačal še pred izdajo obravnavanih računov in pred datumom dobave blaga. S prodajalcem, A. s.p., tudi ni imel sklenjenih pisnih pogodb o dobavi predmetnega blaga. Asignacijske pogodbe, ki naj bi bile sklenjene med tožnikom, prodajalcem, A. s.p in dobaviteljem, družbo B. GmbH iz Nemčije, niso bile podpisane s strani vseh pogodbenih strank. Izdane račune A. s.p. je dobavitelj, družba B. GmbH iz Nemčije popravila, vendar se nekateri podatki na računih ne ujemajo (ID številka kupca). Tožnik za nekatere račune, ki jih je izdal A., s.p in jih je plačal na njegov račun, ne razpolaga z listino o dobavi blaga. Takšno poslovanje tožnika odstopa od običajne poslovne prakse v dejavnosti trgovine.

3. Tožnik je od prodajalca, A. s.p. v letu 2013 brez pisne posojilne pogodbe prejel posojilo v skupni višini 188.000,00 EUR, s katerim je financiral nakup predmetnega blaga. Z A. s.p. je tožnik komuniciral le preko telefona in elektronske pošte. Po mnenju davčnega organa predstavlja A. s.p. „nepotrebni vmesni člen“ pri poslu, saj bi lahko tožnik predmetno blago nabavljal direktno od dobavitelja, družbe B. GmbH iz Nemčije. Tožnik in A. s.p. sta se poznala in pri obravnavanih poslih usklajeno delovala. Glede na navedene objektivne okoliščine posla in glede na način tožnikovega poslovanja z izdajateljem predmetnih računov, bi tožnik moral oz. mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno utajo. Ker je bil na podlagi predhodno navedenih objektivnih okoliščin izkazan tožnikov subjektivni element, davčni organ na podlagi 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po obravnavanih 9 računih.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja objektivne okoliščine poslov med tožnikom in prodajalcem, družbo A. s.p., ki kažejo na prepletenost njunega poslovanja in visoko stopnjo medsebojnega zaupanja. Tožnik je sicer davčnemu organi predložil elektronsko korespondenco v zvezi s predmetnimi posli, vendar pa je ta lahko le dokaz o dogovorih med tožnikom in prodajalcem, A. s.p. glede pogojev posameznih naročil, ne more pa nadomestiti manjkajočih poslovnih listin. Posli po obravnavanih računih močno odstopajo od običajne poslovne prakse v dejavnosti trgovine. V zadevi so podane objektivne okoliščine, ki izkazujejo tožnikov subjektivni element pri predmetnih poslih, kar je bil tudi razlog, da prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po obravnavanih računih.

5. Tožnik v tožbi zaradi molka pritožbenega organa in v dopolnitvi tožbe, ki jo razširja tudi na odločbo pritožbenega organa navaja, da mu je bilo z izpodbijano odločbo neupravičeno dodatno naloženo plačilo DDV na podlagi 9 računov izdajatelja, A. s.p. Dejansko stanje v zadevi je bilo nepravilno ugotovljeno. Tožnik ni vedel, da posluje z davčnim goljufom. Ko je to izvedel, je zoper njega vložil kazensko ovadbo. Poslovanje tožnika je potekalo tako, da je prodajalec, družba A. s.p. pri svojem dobavitelju, družbi B. GmbH iz Nemčije kupila večjo količino mobilnih telefonov (iPhone 5), ki jih je nato prodala tožniku. Ta jih je nato prodal dalje svojim kupcem. Za vsak od obravnavanih 9 poslov obstaja poslovna korespondenca. Tožnik je sklepal zakonite posle nakupa mobilnih telefonov, kar izhaja iz predložene elektronske korespondence. Za kupljeno blago je tožnik prejel račune, ki imajo vse elemente, kot jih določa 82. člen ZDDV-1. Na teh računih je bil tudi obračunan DDV, ki ga je tožnik plačal. Plačilo predmetnega blaga pa je izvršil delno direktno dobavitelju, družbi B. GmbH v Nemčijo po naročilu prodajalca, A. s.p. preko asignacije, ki je bila dejansko izvršena in predstavlja zakoniti način plačila. Kupljeno blago je tožnik prodal dalje svojim kupcem in jim za dobavo tega blaga izdal račune ter na njih obračunal DDV. Tožnik ni mogel vedeti, da prodajalec blaga, A. s.p. ne plačuje DDV po obravnavanih računih. Tožnik je storil vse razumno, v okviru potrebne skrbnosti in preveril poslovanje A. s.p. Za prodajalca, A. s.p. je izvedel preko spleta, kjer je ponujal izdelke znamke Apple. Pri dogovarjanju o poslih sta komunicirala preko elektronske pošte. Iz korespondence, ki je bila poslovno običajna, tožnik ni mogel slutiti, da gre za „neplačujoči poslovni subjekt“. Tožnik je pri svojem poslovanju ravnal z vso potrebno skrbnostjo.

6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razviden obračun DDV glede na posamičen posel, ki ga je davčni organ z izpodbijano odločbo dodatno naložil v plačilo tožniku in je tako DDV z izpodbijano odločbo povsem pavšalno odmerjen, zato v tem delu izpodbijane odločbe tožnik ne more preizkusiti.

7. Pritožbeni organ ni odgovoril na pritožbene ugovore, marveč je v obrazložitvi le prevzel razloge prvostopenjskega organa. V zadevi ni izkazano, da je podan tožnikov subjektivni element (da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da predstavljajo njegovi posli utajo DDV). Tožnik je sklepal zakonite posle nakupa mobilnih telefonov, kar izhaja iz predložene elektronske korespondence med strankama. Za kupljeno blago je tožnik prejel račune z obračunanim DDV. To blago je tožnik plačal prodajalcu ali pa preko asignacij, ki pa so povsem zakonit in običajen način plačila. Kupljeno blago je nato tožnik prodal dalje svojim kupcem in na teh računih tudi obračunal DDV. Tožnik je pravilno odvedel DDV po predmetnih računih. Prodajalec, A. s.p. pa DDV ni plačala. Obravnavana transakcija izpolnjuje tako formalne, kot materialne pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik ni mogel vedeti, da prodajalec, A. s.p. DDV ne bilo plačala. Ravnal je kot skrben in dober gospodarstvenik in preveril zakonitost poslovanja družbe A. s.p. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, tožniku pa tudi prisodi povračilo vseh stroškov tega postopka, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožena stranka vztraja pri svojih ugotovitvah v izpodbijani odločbi.

9. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je kot oškodovanec zoper družbo A. s.p. vložil kazensko ovadbo, ki se pri Okrožnem državnem tožilstvu vodi pod opr. št. Kt/4137/2014-PF in se nahaja v fazi predkazenskega postopka. V nadaljevanju navaja vsebino te kazenske ovadbe z opisom dejanja, ki predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu Kazenskega zakonika ( KZ-1).

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi 9 računov, ki mu jih je izdala A. s.p. za dobavljene mobilne telefonske aparate znamke Apple (iPhone 5) in enega tabličnega računalnika (iPad 4).

12. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen ZDDV-1(1). Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen. V danem primeru davčna organa glede predhodno navedenih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku očitata, da je v zadevi podan tožnikov subjektivni element in sicer, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da predstavlja transakcija, na podlagi katere uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV, davčno goljufijo.

13. Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji oz. okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločeni. Tako je opredelitev teh kriterijev odvisna od okoliščin posameznega primera. Davčna organa v obravnavanem primeru glede subjektivnega kriterija, torej zavedanja tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji menita, da svojo dobrovernost, da ni mogel vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji, tožnik lahko dokaže s tem, da poslovne dogodke verodostojno dokumentira, česar pa tožnik v obravnavanem primeru ni storil. Vendar pa so po stališču SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-142/11 Mahagében in Dávid kft. (44. točka) vsebinski in formalni pogoji, ki so potrebni za uspešno uveljavljanje odbitka DDV podani, če je bil posel izveden, kot izhaja iz ustreznega računa in če ta račun vsebuje vse informacije, ki jih zahteva Direktiva Sveta 2006/112. Iz sodbe SEU v zadevi C-324/2012, Tóth (49 točka obrazložitve) pa izhaja, da je vsebinski pogoj za odbitek podan, četudi ni jasno, kdo je dejansko opravil dobavo ali posel. To med drugim tudi pomeni, da zgolj nedokazanost transakcij z verodostojni knjigovodskimi listinami oz. pomanjkanje takšne dokumentacije ne zadostuje za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV, kar je treba upoštevati tudi v obravnavanem primeru. Med strankama pa ni sporno, da je bilo blago dejansko dobavljeno in da obravnavani računi vsebujejo vse predpisane elemente (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 342/2011, točka 15 obrazložitve).

14. Po stališču SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-142/11 Mahagében in Dávid kft. okoliščine na strani izdajatelja računov prav tako ne morejo biti podlaga za zavrnitev pravice do odbitka DDV, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin ne dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa. Tako je v zadevi bistvenega pomena katere objektivne okoliščine navaja davčni organ in kako jih dokazuje, da na njihovi podlagi zaključuje, da je v zadevi podan tožnikov subjektivni element. Pri tem pa mora biti tožniku v davčnem postopku dana možnost, da se do teh okoliščin opredeli.

15. Tožnik se je v zvezi z očitki davčnega organa, da je v zadevi podan njegov subjektivni element, skliceval na svojo korespodenco po elektronski pošti z A., s.p., ki jo je predložil davčnemu organu in iz katere naj bi izhajalo, da ni bil seznanjen s ceno in prodajnimi pogoji dobavitelja iz Nemčije za predmetno blago. Davčni organ je po presoji sodišča neutemeljeno zavrnil predložene izpise korespodence tožnika po elektronski pošti z A., s.p. z navedbo, da ne morejo nadomestiti manjkajočih poslovnih listin v zvezi z obravnavanimi dobavami. Po presoji sodišča gre namreč za eno od objektivnih okoliščin, ki izkazuje tožnikov subjektivni element. Tožnik je v postopku navajal potek predmetnih poslov, ki izhaja tudi iz predloženih izpisov korespondence po elektronski poti med tožnikom in družbo A. s.p. Posel naj bi potekal tako, da je bilo najprej podano povpraševanje tožnika, nato ponudba družbe A. s.p. in izjava tožnika o sprejemu ponudbe, predračun, plačilo predračuna - dela kupnine, sledila je dobava blaga ob plačilu drugega dela kupnine. V skladu s sklenjeno asignacijo je tožnik del kupnine plačal direktno dobavitelju v Nemčijo, del pa prodajalcu, A., s.p., kar predstavlja prodajalčevo provizijo za posel. Asignacija je bila dejansko izvedena, vsi računi so bili plačani in blago dobavljeno, kar tudi sicer med strankama ni sporno. Posli so bili tudi po presoji sodišča dogovorjeni po poti elektronske komunikacije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhajajo konkretne navedbe, v čem je bilo poslovanje tožnika pri predmetnih poslih neobičajno in v čem naj bi odstopalo od poslovanja tožnika z drugimi subjekti. Prav tako tudi ne izhaja, v čem so obravnavani posli odstopali od običajne poslovne prakse in kakšna je ta praksa na področju prodaje mobilnih telefonskih aparatov. Pojmi, kot so „neobičajna poslovna praksa“, ki je bila zatrjevana s strani davčnih organov, morajo biti obrazloženi na jasen in konkreten način (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 82/11, točka 21 obrazložitve). Tako po presoji sodišča tožnikovo vedenje o goljufivosti transakcij v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni zadostno izkazano.

16. Tožnik je davčnemu organu predložil izjavo dobavitelja, družbe B. GmbH iz Nemčije, da je predmetno blago dobavil kupcu, A. s.p. (dobava blaga s prevozom direktno končnemu kupcu) kot dokaz, da je pri dobavitelju kot naročnik nastopala družba A. s.p. Po presoji sodišča je ta izjava prav tako pomembna pri presoji tožnikovega subjektivnega elementa. Davčna organa se tudi nista opredelila do predloženih listin tožnika, ki izkazujejo potek posla. Za nekatere dobave je tožnik predložil dobavnice, tovorne liste, za druge dobave, ki so bile izvedene direktno s strani A. s.p. preko hite pošte pa je tožnik prav tako predložil listine (prevozna koda blaga, DHL račun). Do teh listin se davčni organ ni opredelil. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje tožnika in C.C. Tudi do tega dokaznega predloga se davčni organ ni opredelil. S tem sta davčna organa storila absolutno bistveno kršitev določb postopka. Davčni organ mora dokaznemu predlogu načeloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so: nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic oz. 22. člen Ustave RS (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 314/2013, točka 47 obrazložitve).

17. Tudi po mnenju sodišča iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razviden obračun konkreten DDV, ki je bil v zadevi naknadno odmerjen tožniku. Pritožbeni organ sicer navaja, da so zneski oz. višina DDV po posameznih spornih računih razvidni iz tabele na strani 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Vendar pa iz te tabele izhaja vsebina in popis prejetih računov, ki so bili pregledani v inšpiciranem obdobju, kar tudi navaja uvodni odstavek, ki se nahaja pred navedeno tabelo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako po mnenju sodišča ne izhaja obračun naknadno naloženega DDV, ki bi ga bilo možno preizkusiti. Po povedanem izpodbijana odločba po presoji sodišča ne izpolnjuje pogojev iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

18. V obravnavanem primeru so bila, glede na predhodno navedeno, kršena pravila postopka, ki so vplivala oz. bi lahko vplivala na pravilnost oz. zakonitost odločitve, dejansko stanje v zadevi pa je bilo nepopolno ugotovljeno. Davčni organ po presoji sodišča v predmetni zadevi ni izvedel dokazne ocene vseh objektivnih okoliščin in njihove povezave v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tako je po mnenju sodišča izpodbijana odločba ostala v ključnem delu pomanjkljivo obrazložena.

19. Davčni organ bo moral v ponovljenem postopku glede na okoliščine konkretnega primera, v primeru nepriznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV jasno in celovito oceniti in analizirati vsa objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in določno navesti ter argumentirano obrazložiti, katere so vse tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se tožnik sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa.

20. Po povedanem so bile v predmetnem postopku storjene absolutne bistvene kršitve določb postopka in je bilo posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana odločba je zato nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. točke in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju je upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ, po morebitni dopolnitvi postopka, celovito presoditi in v svoji odločbi konkretno obrazložiti, ali so izpolnjeni pogoji za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU.

21. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da naj samo (meritorno) odloči v zadevi, saj v danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

23. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

-----------

opomba (1) : Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je RS prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.


Zveza:

ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1, 81, 82. ZUP člen 214.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2MjAw