UPRS sklep in sodba I U 690/2015

Jedro

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-168/15-9 odločilo, da se tretji odstavek 8. člena ZDPN-2 razveljavi, kolikor kot osnovo za davek na promet z nepremičninami določa 80 % posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več pravne podlage, na kateri temelji izpodbijana odločitev.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Koper DT 4236-25/2014-126 (06-130-19) z dne 22. 5. 2014 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) tožnici odmeril davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju: DPN) po stopnji 2 % od davčne osnove 81.653,20 EUR v znesku 1.633,06 EUR. Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da je odmerjeni davek treba plačati v 30 dneh od vročitve te odločbe; po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba. Posebni stroški v tem postopku niso nastali; pritožba ne zadrži izvršitve. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi sklicuje na 8. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN). Ta določa, da če je prodajna cena nižja od posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin za več kot 20 %, je davčna osnova 80 % posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Ne glede na to, ima davčni zavezanec do poteka roka za pritožbo pravico zahtevati, da se namesto posplošene tržne vrednosti nepremičnine kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine.

2. V postopku je bila davčnemu organu predložena sodna poravnava N 35/2013, pravnomočna dne 25. 3. 2014, zaradi razdružitve solastnine na nepremičninah med solastnicami, to je tožnico, A.A. in B.B. Predmet razdružitve so nepremičnine parc. št. 1094/1 in parc. št. 1094/2 k.o. ... Na podlagi registra nepremičnin je davčni organ ugotovil, da je parc. št. 1094/1 v naravi stanovanjska stavba na naslovu ..., z dvoriščem, parc. št. 1094/2 pa je stavbno zemljišče v izmeri 796 m2. Pogodbene stranke so solastnice navedenih nepremičnin in sicer tožnica in A.A. do deleža 1/4, B.B. do deleža 1/2. S sodno poravnavo so solastnice razdružile solastne nepremičnine tako, da je B.B. postala lastnica do celote parc. št. 1094/1, tožnica in A.A. pa solastnici, vsaka do 1/2 parc. št. 1094/2. B.B. pa je razliko prejete več vredne nepremičnine izplačala s kupnino 20.000,00 EUR, vsaki (tožnici in A.A.) 10.000,00 EUR.

3. Davčni organ je na podlagi podatkov registra nepremičnin ugotovil, da znaša posplošena tržna vrednost parc. št. 1094/1 424.078,00 EUR, 80 % znaša 339,262,40 EUR, parc. št. 1094/2 15.812,00 EUR, 80 % znaša 12.649,60 EUR. Davčni organ je v postopku ugotovil, da je B.B. prejela nepremičnino, katere vrednost presega vrednost njenega solastniškega deleža za 163.306,40 EUR in izplačala vrednost 20.000,00 EUR. Zato je zaključil, da sta tožnica in A.A. kot solastnici odsvojili delež nepremičnine in prejeli kupnino, ki je nižja od posplošene tržne vrednosti za več kot 20%. Ugotovil je davčno osnovo v skupni višini 163,306,40 EUR, kar znaša 81,653,20 EUR za vsako odsvojiteljico posebej. Tožnica je takšnemu zaključku davčnega organa v postopku ugovarjala. Glede na to, da v postopku ni predložila dokaza o tržni vrednosti nepremičnin, je davčni organ zaključil, da je predložena sodna poravnava pravni posel, ki se obdavčuje na podlagi določb ZDPN-2. Tožnici je zato odmeril davek od davčne osnove 81.653,20 EUR, po stopnji 2 %, določeni v 9. členu ZDPN-2, v znesku 1.633,06 EUR.

4. Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil, saj se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V izpodbijani odločbi je kot davčna osnova za odmero DPN upoštevana posplošena tržna vrednost nepremičnin. Tožena stranka bi morala DPN odmeriti na podlagi sodne poravnave, ki jo je tožnica 25. 3. 2014 sklenila pred Okrajnim sodiščem v Piranu. Predmet obdavčitve je res prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine, vendar je to le vrednost dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in za katerega je posamezni solastnik prejel plačilo (peta alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2). Tožnica poudarja, da je vrednost, ki se jo je B.B. zavezala s sodno poravnavo plačati tožnici, enaka ekvivalentu vrednosti nepremičnine, ki jo je prejela v izključno last. Stranke sodne poravnave so ob razdružitvi prejele v (so)last nepremičnine, ki ustrezajo njihovemu solastniškemu deležu pred sklenitvijo sodne poravnave, kar lahko potrdijo vse tri udeleženke sodne poravnave. Ker je predmet obdavčenja zgolj prenos lastninske pravice, ki presega lastninski delež posameznega solastnika in ga je solastnik dobil plačanega, tudi ni podlage za odmero DPN. Vrednosti predmetnih nepremičnin so s sodno poravnavo stranke sporazumno dogovorile in s tem določile tržno vrednost nepremičnin na podlagi drugega odstavka 8. člena ZDPN-2. Tožena stranka tako ni pristojna oblikovati pogodbene volje strank in se je nezakonito oprla na tretji odstavek 8. člena ZDPN. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

7. Sodišče je s sklepom I U 690/2015-12 z dne 6. 10. 2015 postopek v navedeni zadevi prekinilo, saj je ocenilo, da je treba vložiti zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, na Ustavno sodišče RS. Z odločbo U-I-168/15-9 z dne 23. 3. 2016 je Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Upravnega sodišča RS, odločilo tako, da se tretji odstavek 8. člena ZDPN-2 razveljavi, kolikor kot osnovo za DPN določa 80 % posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Glede na to, da je Ustavno sodišče RS v navedeni zadevi odločilo, se prekinjeni postopek nadaljuje (drugi odstavek 208. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna določitev vrednosti nepremičnin, ki so predmet že omenjene poravnave in posledično določitev davčne osnove za odmero 2 % DPN. Iz ugotovljenega dejanskega stanje izhaja, da je prvostopenjski organ v obravnavani zadevi ugotovil, da je dogovorjena vrednost nepremičnin (prodajna cena) po sodni poravnavi N 35/2013 za več kot 20 % nižja od posplošene tržne vrednosti nepremičnin, ugotovljene na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, torej ZMVN. Zato je v skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZDPN-2 davčno osnovo določil v višini 80% posplošene tržne vrednosti nepremičnin. Posplošeno tržno vrednost predmetnih nepremičnin pa je ugotavljal na podlagi podatkov iz uradnih evidenc GURS.

10. Davčni organ je v zadevi določil davčno osnovo za odmero 2% DPN na podlagi v času izpodbijane odločbe veljavnega tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2. Slednji je določal, da če je prodajna cena iz prejšnjega odstavka nižja od posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin za več kot 20 %, je davčna osnova 80% posplošene tržne vrednosti te nepremičnine.

11. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-168/15-9 z dne 23. 3. 2016 odločilo, da se tretji odstavek 8. člena ZDPN-2 razveljavi, kolikor kot osnovo za davek na promet z nepremičninami določa 80% posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Na podlagi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več pravne podlage, na podlagi katere temelji izpodbijana odločitev.

12. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči.

13. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Datum zadnje spremembe:

01.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 409/2015
• UPRS Sodba I U 24/2017-13
• sodba I U 968/2011