UPRS sodba I U 1029/2015

Jedro

Toženka nima prav, ko popoln tožnikov uspeh enači izključno s situacijo, ko mu nadomestilo sploh ne bi bilo odmerjeno. Takšno stališče namreč ne upošteva možnosti, da se zavezanec ne pritoži zoper odmerno odločbo v celoti, temveč le zoper njen del (npr. ne nasprotuje odmeri dajatve, meni pa, da je bila odmerjena v napačni višini). V takem primeru bi toženkino stališče pomenilo, da zavezanec s pritožbo sploh ne more uspeti v celoti, kar je očiten nesmisel; če namreč zavezanec s pritožbo doseže zmanjšanje davka v takem obsegu, kot izhaja iz pritožbenih navedb oziroma predlogov, ni ne pravnih ne logičnih razlogov, da ne bi šteli, da je s pritožbo uspel v celoti. V takih primerih je torej treba uspeh zavezanca v postopku presojati glede na njegove pritožbene navedbe oziroma obseg, v katerem izpodbija odmerno odločbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4224-6552/2014-6 (06-135-00) z dne 2. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožniku priznal vračilo stroškov postopka v zvezi s pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Koper št. 4224-006011/2014-06-1301-04-FOP z dne 30. 7. 2014 o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2014 tako, da mu je priznal stroške postopka v skupni višini 21,72 EUR, v preostalem delu pa je njegov zahtevek zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku s prvotno odločbo odmerjeno nadomestilo v znesku 153,24 EUR, z odločbo, izdano v ponovljenem postopku, pa v znesku 54,02 EUR. To pomeni, da je tožnik v pritožbenem postopku uspel le deloma, zato se mu tudi priglašeni stroški priznajo v sorazmerju z deležem, v katerem je uspel. Glede količnika, ki ga je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) uporabil za izračun vrednosti odvetniške storitve, se sklicuje na tarifno številko 2200, ki ta količnik predpisuje v razponu od 0,5 do 2,5, našteva opravila, potrebna za zastopanje v obravnavani zadevi, ugotavlja, da ni bila potrebna ne uporaba tujih pravnih virov, ne posebno strokovno ali specialistično znanje ali znanje tujega jezika, in zato meni, da je ustrezna uporaba količnika 1,0.

2. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep in njegovo zahtevo za vračilo stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da prvostopenjska odločba, s katero je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo, ni bila odpravljena v celoti, temveč le deloma, v določenem znesku. Če so bili nekateri pritožbeni ugovori utemeljeni, to še ne pomeni uspeha v postopku, temveč je treba za presojo tega uspeha upoštevati vrednostni kriterij. Glede uporabe ZOdvT meni, da je prvostopenjski organ uporabil preudarek, ki mu gre po 13. členu ZOdvT, v okviru pooblastil in pravične presoje. Zadeva ni bila nadpovprečno zahtevna, ker je tožnik uveljavljal kršitev pravil postopka, ne pa kršitve materialnopravne narave.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je s predmetno pritožbo uspel v celoti, zato bi mu morala toženka tudi stroške odmeriti v celoti in ne le v sorazmernem deležu. V pritožbi je namreč navajal, da je višina nadomestila odmerjena napačno in tudi navedel višino, v kateri naj se mu odmeri nadomestilo. Iz odločbe z dne 11. 2. 2015 je razvidno, da je prvostopenjski organ njegove navedbe glede odmere v celoti sprejel, poleg tega pa je bila vložena pritožba nujna za zakonito odmero nadomestila. Poleg tega meni, da je toženka napačno uporabila 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanaša izključno na zadeve, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Uporabiti bi morala 113. člen ZUP, po katerem bi bil tožnik upravičen do povračila vseh stroškov, ker se je pritožbeni postopek končal zanj ugodno.

4. Glede uporabljenega količnika po ZOdvT meni, da gre za primer, ki presega povprečno zahtevnost, saj sta bili potrebni dve prvostopenjski odločbi. Zato bi moral biti upravičen vsaj do povračila odvetniške nagrade za povprečen primer, torej s količnikom 1,5. Če je toženka menila, da je primer lažji od povprečnega, bi morala natančno opisati, kaj predstavlja povprečen primer in zakaj je bila ta odmera nadomestila lažja od povprečne. Zaradi teh nezakonitosti je bila nezakonito zavrnjena tudi njegova zahteva za povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Sodišču predlaga naj njegovi tožbi ugodi tako, da bo izpodbijani sklep odpravilo in mu priznalo povračilo vseh stroškov upravnega postopka, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek z navodilom, da se tožniku v celoti prizna priglašene stroške, nastale v postopkih pred prvostopenjskim in drugostopenjskim organom, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, sodišču pa je predlagala, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

7. Pravna podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč so določbe 58. do 63. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ/84), ki se po odločbi Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 uporabljajo do drugačne zakonske ureditve. Po prvem odstavku 63. člena tega zakona se glede postopka za odmero nadomestila uporabljajo določbe zakona o davkih občanov. To pomeni, da je odmero treba opraviti v davčnem postopku, ki ga predpisuje Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2; prim. tudi člene 403 do 406 tega zakona). ZDavP-2 ureja tudi stroške davčnega postopka, ki po tretjem odstavku 79. člena v primeru, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, gredo v breme davčnega organa, če se je postopek za zavezanca končal neugodno, pa v njegovo breme.

8. Navedena določba ZDavP-2, na katero se sklicuje tudi drugostopenjski organ, torej povračilo stroškov davčnemu zavezancu veže na njegov uspeh v postopku.

9. Prav to, kakšen je bil tožnikov uspeh v pritožbenem postopku zoper odmerno odločbo, pa je med strankama sporno. Tako iz prvostopenjske kot iz drugostopenjske upravne odločbe izhaja stališče toženke, da bi tožnik v celoti uspel le v primeru, če mu nadomestilo sploh ne bi bilo odmerjeno. Stališče tožnika je, da je s svojo pritožbo uspel v celoti, saj mu je bilo nadomestilo odmerjeno v skladu z njegovimi pritožbenimi navedbami in v predlagani višini. Poleg tega tožnik meni še, da je v celoti uspel tudi zato, ker je šele s pritožbo dosegel izdajo zakonite odločbe.

10. Namen obravnavanega odmernega postopka je bila odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Sodišče se zato strinja s toženko, da je treba tožnikov uspeh v postopku presojati glede na višino nadomestila, ki mu je bilo odmerjeno (prim. tudi stališče tega sodišča v sodbi I U 1220/2013). Vendar pa toženka nima prav, ko popoln tožnikov uspeh enači izključno s situacijo, ko mu nadomestilo sploh ne bi bilo odmerjeno. Takšno stališče namreč ne upošteva možnosti, da se zavezanec ne pritoži zoper odmerno odločbo v celoti, temveč le zoper njen del (npr. ne nasprotuje odmeri dajatve, meni pa, da je bila odmerjena v napačni višini). V takem primeru bi toženkino stališče pomenilo, da zavezanec s pritožbo sploh ne more uspeti v celoti, kar je očiten nesmisel; če namreč zavezanec s pritožbo doseže zmanjšanje davka v takem obsegu, kot izhaja iz pritožbenih navedb oziroma predlogov, ni ne pravnih ne logičnih razlogov, da ne bi šteli, da je s pritožbo uspel v celoti. V takih primerih je torej treba uspeh zavezanca v postopku presojati glede na njegove pritožbene navedbe oziroma obseg, v katerem izpodbija odmerno odločbo.

11. V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje obstoj prav take situacije. Navaja namreč, da v pritožbi ni nasprotoval odmeri nadomestila v celoti, temveč zgolj njegovi višini, toženka pa je v ponovnem postopku te njegove navedbe v celoti upoštevala, zato meni, da je v postopku uspel v celoti. Glede na povedano se sodišče s tem stališčem strinja, pri čemer pripominja, da se toženka zaradi napačnega pravnega stališča niti ni ukvarjala z vprašanjem, kakšen je bil tožnikov uspeh v postopku s stališča vsebine njegove pritožbe. To pomeni, da v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, pa je to vplivalo na pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru zadevo vrne organu, ki je odpravljeni akt izdal, v ponoven postopek. Po četrtem odstavku istega člena je organ v tem postopku vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

12. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka sodišče dodaja še, da se strinja s toženko, da ji 13. člen ZOdvT pri odločitvi, kateri količnik bo uporabila pri nagradah, ki so določene v razponu, daje pooblastilo za odločanje po prostem („pravičnem“) preudarku in pri tem našteva okoliščine, ki utegnejo vplivati na zahtevnost storitve. S tem, da se je sklicevala na odsotnost vseh teh okoliščin, je po mnenju sodišča navedla jasne in prepričljive, glede na vrednost zadeve pa tudi dovolj izčrpne razloge za svojo odločitev.

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

14. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker je odvetniška družba zavezanka za plačilo DDV, je bil navedeni znesek v skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS povišan še za 22 % DDV. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

01.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 100/2014
• UPRS Sodba I U 184/2021-13
• UPRS Sodba I U 796/2018-9