UPRS sodba II U 103/2015

Jedro

Tožnik je rezident Slovenije in posledično zavezanec za dohodnino. Ta njegova obveznost je obstajala (že na podlagi določb ZDoh-1) tudi za leto 2007, zato sodišče tožbeni ugovor, da tožnik ni bil dolžan vložiti napovedi za odmero dohodnine, zavrača kot neutemeljen. Kot rezident Slovenije, ki mu informativni izračun dohodnine za leto 2007 ni bil vročen do 31. maja 2008, je bil dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine sam, najkasneje do 30. 6. 2008.

Ker bi morala biti odmerna odločba za leto 2007 izdana do 31. 10. 2008 (276. člena ZDavP-2), je takrat začel teči petletni zastaralni rok, ki bi potekel 31. 10. 2013. Ker je prvostopenjski organ tožnika 24. 6. 2013 pozval k vložitvi napovedi za odmero dohodnine (tudi za leto 2007), je po presoji sodišča davčni organ s tem dejanjem pretrgal tek zastaranja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Davčni urad Maribor, je z izpodbijano odločbo zavezancu A.A., za leto 2007 odmeril dohodnino v znesku 4.272,96 EUR in odločil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine, v skupni višini 2.207,63 EUR, znaša 2.065,33 EUR in mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe.

2. Odločitev temelji na določbi 45. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in ugotovitvi, da je bila letna davčna osnova zavezanca ugotovljena v skladu z določbo 109. člena ZDoh-2, od te davčne osnove, pa v skladu z lestvico iz prvega odstavka 122. člena ZDoh-2, odmerjena dohodnina po stopnji 25.29853%. Zavezanec je uveljavljal odbitek davka plačanega v tujini, v višini 2.207,63 EUR, oziroma oprostitev na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčenja ali druge mednarodne pogodbe od dohodka 1101, v višini 30.295,55 EUR. V skladu z določbo drugega odstavka 123. člena ZDoh-2, je bila od odmerjene dohodnine odšteta med letom plačana akontacija v višini 2.207,63 EUR. Prvostopni organ se je skliceval na določila mednarodne pogodbe sklenjene z Avstrijo in tako v skladu z njo in določbo 137. člena ZDoh-2, zavezancu od odmerjene dohodnine odštel znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov, v skupnem znesku 2.207,63 EUR.

3. Tožnik oporeka odločitvi v izpodbijani odločbi. Sklicuje se na pritožbeno navedbo, da davčni urad Ptuj in davčni urad Murska Sobota svojih rezidentov nista pozivala k vložitvi napovedi za odmero dohodnine za leto 2007. Prepričan je, da gre za neenako obravnavanje in da mu napovedi za leto 2007, če bi prebival na območju Ptuja ali Murske Sobote, ne bi bilo treba vložiti. Enako kot v pritožbi ugovarja tudi zastaranju. Sodišču predlaga, da po proučitvi navedb in predloženih dokazov odloči, da je bil v primerjavi z rezidenti Ptuja in Murske Sobote obravnavan neenako, razveljavi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži vrnitev že plačanega zneska dohodnine. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah upravnih odločb. Sodišču je predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik rezident Slovenije in posledično zavezanec za dohodnino. Ta njegova obveznost je obstajala (že na podlagi določb ZDoh-1) tudi za leto 2007, zato sodišče tožbeni ugovor, da tožnik ni bil dolžan vložiti napovedi za odmero dohodnine, zavrača kot neutemeljen. Kot je tožniku pojasnil že drugostopenjski organ, je bil davčni zavezanec, kot rezident Slovenije, ki mu informativni izračun dohodnine za leto 2007 ni bil vročen do 31. maja 2008, dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine sam, najkasneje do 30. 6. 2008. Navedeno pomeni tudi, da tožnikov tožbeni ugovor, da je bil neenako obravnavan z rezidenti, davčnimi zavezanci iz območja Ptuja in Murske Sobote, v sporni zadevi ni upošteven. Utemeljenost ugovora neenakega obravnavanja bi moralo sodišče presojati samo v primeru, če v zadevi za odmero sporne dohodnine ne bi obstajala pravna podlaga, ali bi bila ta uporabljena nepravilno.

8. V zadevi prav tako ni sporno, da je v letu 2007 tožnik dohodke pridobival v Republiki Avstriji, zato je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno upošteval določbe Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, ki je začela veljati 1. februarja 1999 ter določbe ZDoh-2 in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na zmanjšanje davčne osnove in odbitka v Republiki Avstriji plačanega davka.

9. Sodišče je v nadaljevanju presojalo tudi tožbeni ugovor zastaranja. Za presojo zastaranja pravice do odmere obravnavanega davka velja določba 125. člen ZDavP-2. Ker bi morala biti odmerna odločba za leto 2007 izdana do 31. 10. 2008 (276. člena ZDavP-2), je takrat začel teči petletni zastaralni rok, ki bi potekel 31. 10. 2013. Ker je prvostopenjski organ tožnika 24. 6. 2013 pozval k vložitvi napovedi za odmero dohodnine (tudi za leto 2007), je po presoji sodišča davčni organ s tem dejanjem pretrgal tek zastaranja. Določba prvega odstavka 126. člena ZDavP-2 namreč določa, da tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da listinam predloženega spisa dokazilo o vročitvi tega poziva tožniku ni priloženo, je pa razvidno, da je tožnik napoved za odmero dohodnine za leto 2007 vložil 10. 7. 2013 in v ugovoru zoper sporno odmerno odločbo navedel, da je ta dopis, datiran z dnem 24. 6. 2013, s katerim je bil pozvan k vložitvi napovedi, dejansko prejel. Posledica pretrganega zastaranja po določbi četrtega odstavka 126. člen ZDavP-2 pomeni, da po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Tožnikovi ugovori v zvezi z zastaranjem pravice do odmere davka so tako neutemeljeni.

10. Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 457/2015
• UPRS sodba I U 1381/2015
• sklep I U 728/2013, enako tudi I U 729/2013, I U 730/2013, I U 731/2013, I U 732/2013 in I U 733/2013