UPRS sodba II U 289/2015

Jedro

Ker obveznost tožnika za plačilo spornega zneska izhaja iz izvršljive odločbe, sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da tožnik ni dolžan plačati navedenega zneska. Obveznost je bila namreč ugotovljena z odločbo, ki je izvršljiva, kar pa zadošča za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, ki je bil izdan v ponovljenem postopku, je prvostopni organ odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba na njegova denarna sredstva zaradi plačila glavnice 9.901,48 EUR, zamudnih obresti 945,02 EUR, stroškov izvršbe v znesku 25,00 EUR, to je skupaj 10.846,50 EUR. Kot izvršilni naslov je navedel odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru št. 0610-7118/2013 z dne 2. 4. 2014, s katero je bil tožniku odmerjen DDV v višini 2.276,48 EUR ter znesek 7.625,00 EUR kot solidarnemu dolžniku davčnega zavezanca družbe A. d.o.o. Ker je bil navedeni znesek že plačan v celoti, se izvršba ne opravi. V zvezi z naloženo obveznostjo kot solidarnemu dolžniku davčni organ pojasnjuje, da je ne glede na to, da je primarna obveznost knjižena na glavnega dolžnika A. d.o.o., tožnik na podlagi izvršilnega naslova, to je inšpekcijske odločbe, solidarni zavezanec za plačilo navedenega zneska.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Pri tem pojasnjuje, da je tožnik na podlagi odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru solidarni dolžnik, torej solidarno odgovoren za plačilo ugotovljenega zneska. Z ugovori, s katerimi tožnik ugovarja razlagi solidarne odgovornosti, v bistvu izraža svoje nestrinjanje z izdanim izvršilnim naslovom, torej izpodbija sam izvršilni naslov, kar pa v tem postopku ni dopustno. Po določbi 157. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) namreč s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

3. Tožnik v tožbi ugovarja, da v konkretnem primeru ni bil davčni dolžnik niti ni solidarno odgovoren za plačilo davčnih obveznosti družbe A. d.o.o. Gre za davčne obveznosti druge družbe, zato ni pravne podlage, da se plačilo navedene obveznosti naloži tožniku. Tako je sporni sklep izdan brez zakonite podlage, saj davčna obveznost družbe A. d.o.o. ne more biti v nobenem primeru prenesena na tožečo stranko. To je mogoče le za davčne obveznosti, ki so nastale po opozorilu DURS in za bodoče davčne obveznosti, nikakor pa ne za prej nastale davčne obveznosti. Predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi odpravi izpodbijani sklep ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tudi po presoji sodišča sta izpodbijani sklep ter odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev ter za zavrnitev pritožbenih ugovorov navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, zato v smislu določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim, zavrača tudi sodišče.

6. Po določbi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki ga med drugim predstavlja tudi izvršljiva odločba o odmeri davka. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

7. V postopku davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona. V obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja odločba Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 0610-7118/2013-18 (10-2300-1-05) z dne 2. 4. 2014, ki je bila izdana v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 5. 2012 do 30. 9. 2013 in v zvezi z ugotavljanjem solidarne odgovornosti za plačilo DDV, ki je bil obračunan, vendar ne plačan, s strani zavezanca za davek A. d.o.o. Z navedeno odločbo je bilo ugotovljeno, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v skupnem znesku 7.625,00 EUR, ki ga je dolžan plačati zavezanec za davek A. d.o.o. Navedeni znesek z obrestmi je bil tožnik po citirani odločbi dolžan plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, pri čemer pritožba ne zadrži izvršbe. Ker torej obveznost tožnika za plačilo spornega zneska izhaja iz izvršljive odločbe, sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da tožnik ni dolžan plačati navedenega zneska. Obveznost je bila namreč ugotovljena z odločbo, ki je izvršljiva, kar pa zadošča za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Pri tem tožbeni ugovor, da tožnik ni zavezanec za plačilo DDV, niti ni relevanten, saj njegova obveznost izhaja iz izvršljive odločbe. Sodišče pa se tudi strinja s toženo stranko, da tožnik z ugovorom, da dolg (DDV) sploh ne more biti prenešen nanj, izpodbija izvršilni naslov, kar pa po izrecni določbi 157. člena ZDavP-2 v izvršilnem postopku ni dopustno.

8. Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je o zadevi odločilo na brez glavne obravnave v skladu z določbo 59. člena ZUS-1, saj dokaz, ki ga tožnik predlaga v tožbi (zaslišanje direktorja tožeče stranke) ni pomemben za odločitev o tej zadevi.

9. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 101/2016
• sodba I U 2207/2009
• UPRS sodba II U 189/2014