UPRS sklep in sodba II U 333/2015

Jedro

V tožbi tožnik navaja razloge, iz katerih je razvidno, da izpodbija odločitev o odmeri davka od premoženja, torej izvršilni naslov, ki pa ga v postopku izvršbe ni več mogoče izpodbijati.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4221-817/2014 (09-130-09) z dne 9. 3. 2015 se zavrže.

II. Tožba zoper s sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-71439/2015-1 09-710-11 z dne 5. 5. 2015 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, dolžniku A.A., opravila davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 5. 5. 2015 znaša skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški sklepa 7.743,91 EUR. V izreku izpodbijanega sklepa je določila način izvršbe ter navedla izvršilne naslove, iz katerih so razvidne obveznosti. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da zavezanec ni v roku poravnal obveznosti naložene z odločbo o odmeri davka od premoženja za obdobje leto 2014, št. DT 4221-817/2014 z dne 9. 3. 2015, s katero je bil določen davek od premoženja od stavb od fizičnih oseb, in ki je postala izvršljiva 25. 4. 2015. Navedene so pravne podlage, na podlagi katerih je bil izdan izpodbijani sklep.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, je pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnil in zavrnitev utemeljil z ugotovitvijo, da se od pritožnika terja dolg iz naslova davka od premoženja od stavb - od fizičnih oseb, na podlagi odločbe o odmeri davka od premoženja za obdobje leto 2014, št. DT 4221-817/2014 z dne 9. 3. 2015. Ugotovil je, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter pritožniku pojasnil, da vložena pritožba zoper izvršilni naslov ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, saj je le-ta postala izvršljiva. Pojasnil je tudi, da o odlogu davčne izvršbe ne odloča drugostopenjski organ, ampak prvostopenjski organ. Zavrnil je pritožbene ugovore, ki se nanašajo na ustanovitev stavbne pravice na zemljišču št. 68/13 v korist B, d.o.o. in da sam ni lastnik objekta, za katerega se odmerja davek od premoženja. Skladno s petim odstavkom 157. člena Zakona o davčnem postopku namreč v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje.

3. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka. Pojasnjuje, da med strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka v času izdaje izpodbijanega odločbe solastnica poslovnih prostorov, ki so predmet obdavčitve in da te prostore družba B. d.o.o., katere solastnik je tožeča stranka, uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti in da je prvostopenjskega odločba postala izvršljiva, skladno s prvim odstavkom 87. člena ZDavP-2. Pojasnjuje, da je med strankama sporno, ali je tožnik, kot lastnik poslovnih prostorov, zavezanec za plačilo davka od premoženja in ali so izpolnjeni pogoji za odložitev davčne izvršbe.

4. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje, da je bila 1. 10. 2014 izdana davčna odločba št. DT 4221-817/2014 (090-1302-08) E, s katero je bil dovoljen odlog davčne izvršbe do rešitve pritožbe, v zvezi z odmero davka od premoženja na posest stavb za leto 2014. Pojasnjuje tudi, da se izpodbijani sklep v tem upravnem sporu nanaša na neplačani davek od premoženja za leto 2014 in da vlogi tožeče stranke za odlog davčne izvršbe ni bilo ugodeno oziroma je bila ta vloga zavržena.

5. Pojasnjuje, da s pritožbo zoper izpodbijani sklep ne izpodbija samo izvršilnega naslova, ampak sklep o davčni izvršbi izpodbija predvsem v vsebinskem delu. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj je zavrnila pritožbene ugovore, s čimer je kršila določilo drugega odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar posledično pomeni, da je obrazložitev pomanjkljiva.

6. Tožeča stranka je solastnica družbe B. d.o.o.. Pojasnjuje fizično/pravno subjektiviteto uporabnika poslovnega prostora ter navaja podatke, ki izkazujejo, da je bila na zemljišču št. 68/2013 ustanovljena stavbna pravica v korist B. d.o.o. Glede na določbo 14. člena ZDO, davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže, kar v povezavi z določbo 256. člena SPZ pomeni, da je bil davek od premoženje neupravičeno odmerjen v delu, ki se nanaša na nepremičnino, ki stoji na zemljišču 68/13. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov odpravi tako sklep prvostopenjskega, kot odločbo drugostopenjskega organa ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, ter ji naloži vrnitev izterjanih denarnih zneskov. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

8. Tožba zoper odločbo ministrstva za finance, finančno upravo Republike Slovenije, št. DT 4221-817/2014 (09-130-09) z dne 9. 3. 2015, se zavrže.

9. Tožeča stranka je v tožbi predlagala odpravo odločbe Ministrstva za finance RS, Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4221-817/2014 809-130-09) z dne 9. 3. 2015. Z navedeno odločbo je bil tožeči stranki za leto 2014 odmerjen davek od premoženja v višini 7.697,99 EUR, za poslovni prostor na naslovu .... Gre za odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov v zadevi sporne davčne izvršbe.

10. Sodišče je z vpogledom v vpisnik naslovnega sodišča ugotovilo, da je bila odločba Ministrstva za finance RS, Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4221-817/2014 809-130-09 z dne 9. 3. 2015, ki jo tožeča stranka navaja kot izpodbijani akt, že predmet sodne presoje. Upravno sodišče RS je namreč že odločalo o tožbi tožeče stranke zoper navedeni akt, ki je postal dokončen po odločitvi drugostopenjskega organa, št. DT-499-10-42/2015 z dne 2. 6. 2015 in s sodbo II 291/2015 z dne 23. 12. 2015 tožbi ugodilo. Navedena sodba je pravnomočna.

11. Glede na to, da je bila glede istega upravnega akta v drugem upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, je sodišče predmetno tožbo zavrglo na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

12. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopenjski organ odgovoril v svoji odločbi in njene ugovore pravilno zavrnil. K tožbenim navedbam sodišče še dodaja:

13. Skladno z določbo 143. člen ZDavP-2 začne davčni organ, če davek ni plačan v z zakonom predpisanih rokih, davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi. Davčna izvršba se skladno z določbo 145. člena ZDavP-2 opravi na podlagi izvršilnega naslova, predmet davčne izvršbe pa je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

14. V obravnavani zadevi se skladno z določbo 2. člena ZUS-1, kot izpodbijani akt šteje sklep Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-71439/2015-1 09-710-11 z dne 5. 5. 2015, ki je postal dokončen z odločitvijo Ministrstva za finance, direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, št. DT 499-29-471/2015-2 z dne 8. 7. 2015. Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu s prej navedenimi zakonskimi določili. Ker tožnik svoje obveznosti ni poravnal, kar med strankama upravnega spora ni sporno, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Davčna izvršba se po določbi prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe Ministrstva za finance RS, Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4221-817/2014 809-130-09 z dne 9. 3. 2015.

15. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. V tožbi navaja razloge, iz katerih je razvidno, da izpodbija odločitev o odmeri davka od premoženja za leto 2014, torej izvršilni naslov, kar pa v postopku izvršbe ni več mogoče (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Tožeča stranka ne more uspeti niti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na odlog izvršbe. Kot ji je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, je odločitev o odlogu davčne izvršbe v pristojnosti prvostopenjskega organa, prav tako pa v zadevi tožeča stranka ne more doseči odloga izvršbe na podlagi določbe drugega odstavka 87. člena ZDavP-2. Po določbi 87. člena ZDavP-2 ima pritožba suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen.

16. Po navedenem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka:

17. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 226/2015
• UPRS sodba I U 1816/2015
• USRS sodba I U 573/2016