UPRS sodba I U 1075/2015

Jedro

Po devetem odstavku 115. člena ZDoh-2 se za vzdrževanega družinskega člana zavezanca štejejo tudi njegovi starši oziroma posvojitelji, če nimajo lastnih dohodkov oziroma so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določene v 3. točki prvega odstavka 114. člena zakona, in živijo z zavezancem v skupnem gospodinjstvu ali pa so v institucionalnem varstvu v socialno varstvenem zavodu in zavezanec krije stroške teh storitev. Za uveljavljanje posebne olajšave morata biti izpolnjena oba pogoja. Najprej je treba ugotoviti, ali so dohodki starša nižji od 2.436,92 EUR letno, šele nato se ugotavlja drugi pogoj, to je, ali živi z zavezancem oziroma v institucionalnem varstvu in zavezanec zanj plačuje oskrbo.

Če zavezanec informativnemu izračunu dohodnine ugovarja, vloži dopolnjen informativni izračun, ki se šteje za njegovo napoved za odmero dohodnine. V tem primeru davčni organ nato izda odločbo o odmeri dohodnine. V konkretnem primeru tako ni bilo poseženo v tožnikovo odmerno odločbo, pač pa zgolj v njegovo napoved odmere dohodnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2013 v znesku 17.383,52 EUR.

2. V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Navaja, da je bila zavezancu z informativnim izračunom dohodnine za leto 2013 dne 30. 5. 2014 odmerjena dohodnina. Zoper navedeni izračun je zavezanec pravočasno ugovarjal in vložil dopolnjeni informativni izračun dohodnine. Davčni organ je preveril navedbe zavezanca in na podlagi svojih podatkov in podatkov davčnega zavezanca odmeril dohodnino, kot to izhaja iz izreka sklepa. Navaja podatke, ki so bili upoštevani pri odmeri dohodnine, kako je bila ugotovljena letna davčna osnova, po kateri stopnji se je odmeril davek in kolikšen del dohodnine je bil plačan že med letom kot akontacija.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-666/2014-2 z dne 22. 6. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da je bila v informativnem izračunu dohodnine pri tožniku upoštevana posebna olajšava tudi za vzdrževanega družinskega člana A.A., to je očeta pritožnika. Pritožnik je na omenjeni informativni izračun dohodnine vložil ugovor, kjer je ugovarjal načinu priznanja posebne olajšave za vzdrževane družinske člane B.B. in C.C. V izpodbijani odločbi pa davčni organ tožniku posebne olajšave za očeta tožnika ni priznal, kar mu je pojasnil na razgovoru. Ugotavlja, da je v danem primeru za tožnika sporna razlaga devetega odstavka 115. člena ZDoh-2, ki določa, da se za vzdrževanega družinskega člana zavezanca štejejo tudi starši oziroma posvojitelji zavezanca, če nimajo lastnih dohodkov za preživetje oziroma so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določene v 3. točki prvega odstavka 114. člena zakona, in živijo z zavezancem v skupnem gospodinjstvu, ali pa so v institucionalnem varstvu v socialno varstvenem zavodu in zavezanec krije stroške teh storitev. Pri tem se za lastne dohodke iz prejšnjega odstavka štejejo vsi dohodki po tem zakonu. Pri tem pritožniku pojasnjuje, da določba devetega odstavka 115. člena ZDoh-2 pomeni, da morata biti za utemeljeno uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane izpolnjena oba pogoja hkrati. Najprej je torej potrebno ugotoviti, ali so dohodki starša nižji od 2.436,92 EUR letno in šele nato ugotavljati drugi potrebni pogoj, to je ali živi z zavezancem oziroma v institucionalnem varstvu in zavezanec zanj plačuje oskrbo. Davčni organ druge stopnje pri tem ugotavlja, da je nesporno, da je A.A. v letu 2013 prejel 4.294,83 EUR pokojnine, kar bistveno presega znesek posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, ki znaša 2.436,92 EUR. A.A. torej ne izpolnjuje pogojev, da bi se ga po določbi devetega odstavka 115. člena ZDoh-2 lahko štelo za vzdrževanega družinskega člana tožnika.

4. Glede ugovora, da je bila olajšava za očeta v informativnem izračunu dohodnine upoštevana in priznana, v izpodbijani odločbi pa enostavno izpuščena, pojasnjuje, da se po določbi petega odstavka 267. člena ZDavP-2 ugovor zoper informativni izračun šteje kot napoved za odmero dohodnine. Upoštevaje navedeno, je organ prve stopnje na podlagi napovedi pritožnika odločil, da posebna olajšava za očeta tožniku ne gre, saj oče ne izpolnjuje pogoja po devetem odstavku 115. člena ZDoh-2. Drugačna odločitev organa prve stopnje bi pomenila kršitev materialnega prava in tudi kršitev načelo zakonitosti. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko pritožniku v odmerni odločbi posebne olajšave za A.A. ni priznal. Organ druge stopnje še pojasnjuje, da je z navedeno obrazložitvijo dopolnil obrazložitev izpodbijane odločbe na podlagi določbe tretjega odstavka 248. člena ZUP.

5. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj meni, da je tožena stranka napačno interpretirala deveti odstavek 115. člena ZDoh-2. Pojasnjuje, da se njegov oče nahaja v institucionalnem varstvu, tožnik pa mora kriti stroške teh storitev, ker očetovi dohodki ne zadoščajo za pokritje niti minimalnih stroškov. Meni, da v zakonski podlagi 9. točke prvega odstavka 115. člena ZDoh-2 ni omejitve glede višine lastnih dohodkov vzdrževanega družinskega člana. To pomeni, da je sporno zakonsko določilo treba brati na način, da je v primeru, če vzdrževani član živi v skupnem gospodinjstvu, dodatni pogoj za uveljavljanje olajšave višina lastnih sredstev, ki jih ima. Če pa se nahaja v institucionalnem varstvu, pogoja za uveljavljanje olajšave zaradi višine lastnih sredstev ni. Meni, da je prišlo tudi do procesne kršitve, saj je bilo v odločbi odločeno o zadevi, na katero pritožbe sploh ni podal. Na informativni izračun se je pritožil zaradi drugih napak. Olajšava za očeta pa mu je bila po samovoljni odločitvi davčnega organa brez pojasnil odvzeta. Pri tem poudarja, da prvi odstavek 213. člena ZUP določa, da se je v odločbi potrebno izreči o vseh zahtevkih strank.

6. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mu prizna olajšava v višini, kot mu je bila priznana glede očeta že v informativnem izračunu dohodnine za leto 2013.

7. Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi jih drugostopni organ dopolnjuje in s katerimi zavrača pritožbene ugovore. V kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

11. Pri tem sodišče še pripominja, da se strinja z ugotovitvijo, da pogoji za priznanje posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana očeta tožnika, določeni v devetem odstavku 115. člena ZDoh-2, niso izpolnjeni. Gre za kogentno zakonsko določbo, ki je po vsebini jasna in ki po mnenju sodišča ne omogoča razlage, kot jo uveljavlja tožeča stranka. Vzdrževani družinski član po devetem odstavku 115. člena ZDoh-2 je tisti starš, ki nima dovolj sredstev za lastno preživljanje, pri čemer zakon ne dela razlike med tem, ali taka oseba živi pri svojem otroku (ki v tem primeru prav tako soprispeva za njegovo preživljanje) ali pa v institucionalnem varstvu v socialno varstvenem zavodu in zavezanec krije (delno) stroške teh storitev. Tožbeni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava, zato ni utemeljen. Dejstva, ki so za odločitev pravno relevantna, so v celoti določena v devetem odstavku 115. člena ZDoh-2. Okoliščine, ki so bile v konkretni zadevi v celoti ugotovljene, med strankama niso sporne. Odločitev je v dejanskem pogledu pravilno utemeljena z ugotovitvijo, da lastni dohodki tožnikovega očeta presegajo višino posebne olajšave iz 3. točke prvega odstavka 114. člena ZDoh-2. Zatrjevane neskladnosti zakona z Ustavo sodišče prav tako ne najde, saj zakon pravnega položaja zavezancev, ki se nahajajo v bistveno enakem dejanskem položaju, ne ureja različno.

12. V konkretnem primeru tudi ni prišlo do kršitve procesne zakonodaje. 267. člen ZDavP-2, na katerega se sklicuje davčni organ, v tretjem odstavku določa, da na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec, davčni organ sestavi za davčnega zavezanca informativni izračun dohodnine. Ta se šteje za njegovo davčno napoved, če davčni zavezanec ne ugovarja v 15 dneh od vročitve informativnega izračuna dohodnine. Če informativnemu izračunu dohodnine ugovarja (kot v konkretnem primeru), vloži na podlagi petega odstavka 267. člena ZDavP-2 dopolnjen informativni izračun, ki se šteje za njegovo napoved za odmero dohodnine. V omenjenih primerih davčni organ nato izda odločbo o odmeri dohodnine. V konkretnem primeru torej tožnik ni vložil pritožbe zoper informativni izračun dohodnine, pač pa je ugovarjal podatkom, ugotovljenim v njem. Pri tem sodišče opozarja še na šesti odstavek 267. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, če davčni zavezanec ugotovi, da je davčna obveznost prenizko ugotovljena, mora davčnemu organu v roku za ugovor vložiti dopolnjen informativni izračun, ki se šteje za njegovo napoved za odmero dohodnine. V konkretnem primeru tako ni bilo poseženo v tožnikovo odmerno odločbo, pač pa zgolj v tožnikovo napoved odmere dohodnine.

13. Res je, kar trdi tožnik, da prvostopni organ v odločbi ni pojasnil razlogov za nepriznanje davčne olajšave za tožnikovega očeta. To dejstvo pa je popravil in s svojo obrazložitvijo dopolnil organ druge stopnje, kar mu omogoča 248. člen ZUP. Zaradi navedenega torej do kršitve postopkovnih pravil oziroma 213. člena ZUP v zadevi ni prišlo.

14. Po navedenem je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2016

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 75/2011
• sodba I U 1255/2009
• sodba U 105/2008