UPRS sodba I U 331/2015

Jedro

V zadevi je sporno, ali je tožnica kot primarna banka ravnala pravilno in zakonito, ko sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni realizirala, in posledično, ali zaradi opustitve omenjenega ravnanja sama nosi breme neizterjanega zneska. Po mnenju sodišča pogoj iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2, ki bi tožnici dovoljeval neizvršitev spornega sklepa, ni izpolnjen. Prednostni vrstni red se varuje, kadar se izterjujejo obveznosti na podlagi ZIZ. Za izterjavo davčnih obveznosti pa velja specialna določba 94. člena ZDavP-2 in ne ZIZ. Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo ima tožnica sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz 94. člena ZDavP-2, ki mora biti javen, da lahko sploh služi svojemu namenu. Tožnica ni upoštevala, da gre na eni strani za sodno odločbo, ki se izterjuje na podlagi ZIZ, na drugi strani pa za upravno odločbo, ki se izvršuje na podlagi ZDavP-2 za davčne obveznosti, za katere je podlaga za absolutno prednostno izterjavo določena v prvem odstavku 94. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor banki A. d.d. naložil, da plača neizvršen znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42918-27507/2012-1 09-3401-11 z dne 2. 7. 2012, v znesku 10.369,00 EUR. Od neizvršenega zneska se zaračunajo zamudne obresti v višini 1.613,52 EUR. Skupni znesek v višini 11.982,52 EUR mora banka poravnati v 15 dneh, če ne se bo prisilno izterjal.

2. V obrazložitvi davčni urad pojasnjuje, da je s sklepom z dne 2. 7. 2012 za neporavnane obveznosti dolžnika B.B. uvedel postopek davčne izvršbe iz njegovih denarnih sredstev. Sklep je bil poslan v izvrševanje banki A. d.d. in banki vročen 3. 7. 2012. Dne 21. 3. 2014 pa je Davčni urad Maribor prejel dopis navedene banke, v katerem ta davčni organ obvešča, da so na dolžnikovem računu rezervirana sredstva v znesku 10.369,00 EUR na podlagi nepravnomočnega sklepa o izvršbi opr. št. I ... v korist upnika C. d.o.o.

3. V nadaljevanju davčni organ citira 170. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da če banka oziroma hranilnica ne ravna po sklepu o izvršbi, se davek izterja od nje. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži banki oziroma hranilnici, da v 15 dneh plača na predpisane račune celoten znesek davka. Sklicuje se še na 94. člen ZDavP-2, po katerem ima pri poravnavi dospelih obveznosti zavezanca za davek dospela davčna obveznost absolutno prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek. Ugotavlja, da gre glede na pojasnilo banke v zadevi za rezervirana sredstva na podlagi sklepa o sodni izvršbi v korist drugega upnika, torej za obveznost, ki pri poravnavi dospelih obveznosti za davek nima prednosti pred davčnimi obveznostmi. Ker banka ni ravnala po sklepu o davčni izvršbi, se ji naloži, da neizvršen znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi z dne 2. 7. 2012 plača sama. Posledično se plačajo tudi zamudne obresti v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2.

4. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-469/2014-2 (09-710-11) z dne 5. 1. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeni organ pri tem meni, da okoliščine danega primera narekujejo uporabo 94. člena ZDavP-2. Zato je odločitev organa prve stopnje pravilna. Meni, da pritožnik prevelik pomen pripisuje drugemu odstavku 94. člena ZDavP-2, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila. Zato se jo razlaga ozko. Pri drugem odstavku 94. člena gre za poplačilo obveznosti iz naslova stvari ali pravice, ki je zavarovana z zastavno pravico in vpisana v ustrezen register. V konkretni zadevi se uporabi 94. člen ZDavP-2 tako, kot je zapisan. ZDavP-2 v davčnih zadevah pomeni specialnejši predpis od Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SZ). Zatrjevana neustavnost predpisa pa ni ugovor, ki bi ga pritožnik lahko uspešno uveljavljal pred upravnimi organi, ki so vezani na 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dne 16. 11. 2006 kot organizacija za plačilni promet prejela v izvršitev nepravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 13. 11. 2006 v izvršilni zadevi dolžnika B.B. v korist upnika C. d.o.o. V navedeni izvršilni zadevi je imela tožnica vlogo primarne banke, zato so sekundarne banke prejele v letu 2007 ustrezne prilive sredstev. Vsa navedena nakazila so bila zarubljena za nepravnomočen sklep o izvršbi opr. št. I ... Skupaj s sprejetim sklepom o izvršbi na nadaljnja sredstva je sodišče tožeči stranki naložilo, naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz omejenega sklepa in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku. Pri tem se sklicuje na določila Zakona o izvršbi in zavarovanju. Pojasnjuje, da ji je sklep o davčni izvršbi z dne 2. 7. 2012 Davčni urad Maribor posredoval v izvršitev 3. 7. 2012. Banka ga ni izvršila iz razloga, ker je upoštevala vrstni red na že pridobljenih zarubljenih sredstvih, ker je upnik že pridobil zastavno pravico. Meni, da je banka s tem, ko ni izvršila davčnega sklepa, ravnala pravilno in zakonito. Določba 197. člena SZ določa vrstni red poplačila glede na trenutek nastanka pravic. Upnik nepravnomočnega sklepa o izvršbi je namreč z rubežem pridobil zastavno pravico na terjatvi v skladu s prvim odstavkom 179. člena SZ v trenutku, ko je dolžnik zastavljene terjatve prejel obvestilo, da je terjatev zastavljena. Vpis v register ni mogoč in tudi ni potreben. Publiciteta se zagotavlja z neposrednim obvestilom dolžnika. Zakonska razlaga, ki zahteva vpis v ustrezni javni register, je v nasprotju z Ustavo RS in pomeni nedopusten poseg v pravni položaj upnika.

6. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa v zvezi z odločbo organa druge stopnje v celoti odpravi. Predlaga tudi, naj se ji priznajo stroški upravnega spora.

7. Tožena stranka v zadevi odgovarja, da odločitev temelji na določbi 94. člena ZDavP-2. Gre za jasno izraženo voljo zakonodajalca po tem, da imajo davčne obveznosti prednost pred ostalimi, pri čemer primer ni edini v slovenski zakonodaji. Pri tem navaja zavarovane terjatve, ločitvene in izločitvene pravice, terjatve delavcev v stečajih postopkih in podobno. Prav tako določba prvega odstavka 94. člena ZDavP-2 pomeni splošno pravilo glede prednosti davčnih terjatev. Drugi odstavek 94. člena pa izjemo, ki se razlaga ozko. V dani zadevi ne gre za razlago prvega in drugega odstavka 94. člena ZDavP-2, ampak za neposredno uporabo predpisa, kot je zapisan, pri čemer je ta jasen. Zato ne more biti ozka razlaga ta, ki bi bila v nasprotju z Ustavo, ampak bi to lahko veljalo le za sam predpis. Tožena stranka še poudarja, da ne vidi neustavnosti 94. člena ZDavP-2. V prvem odstavku omenjenega člena je urejeno le to, da ima dospela davčna terjatev prednost pred ostalimi dospelimi terjatvami zavezanca. Drugi odstavek 94. člena ZDavP-2 predstavlja izjemo. Zakonodajalec pa ima polno suverenost pri tem glede katerih zastavnih pravic bo uvedel takšno obravnavo (npr. pri zemljiški knjigi). Tožena stranka glede na navedeno predlaga zavrnitev tožbe.

8. Sodišče je o zadevi odločilo na seji na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi ostaja sporno, ali je tožnica kot primarna banka ravnala pravilno in zakonito, ko sklepa o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42918-27507/2012-1 09-3401-11 z dne 2. 7. 2012 ni realizirala, in posledično, ali zaradi opustitve omenjenega ravnanja sama nosi breme neizterjanega zneska, kot to sicer določa 170. člen ZDavP-2.

11. Po mnenju sodišča tožeča stranka zakonitega razloga za neizvršitev spornega sklepa z dne 2. 7. 2012 ni imela. Pogoji iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča niso izkazani. Dejstvo, ali je neka stvar ali pravica zavarovana z zastavno pravico, mora biti vidno navzven, čemur vpis v ustrezni register tudi služi. SZ ureja zastavno pravico kot celoto, prav tako pa tudi vse njene pojavne oblike. Skupne določbe o zastavni pravici so urejene v členih od 128 do 137. Po svojem namenu je zastavna pravica pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki. Pravni temelj za nastanek zastavne pravice je lahko zakon, sodna odločba ali pravni posel. Zastavna pravica nastane s sodno odločbo predvsem kot posledica izvršbe na premoženje dolžnika in je v izvršilnem postopku mehanizem za zagotavljanje prednostnega vrstnega reda. Register neposrednih zastavnih pravic ureja 177. člen SZ. Ta v tretjem odstavku določa, da so podatki iz registra zastavnih pravic javni. Če je premičnina vpisana v register neposrednih zastavnih pravic, se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov o zastavni pravici, ki je vpisana v tem registru.

12. Upoštevaje navedeno tudi po mnenju sodišča tožeča stranka pogoja iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2, ki bi ji dovoljeval neizvršitev spornega sklepa, ni izpolnila. Prednostni vrstni red se varuje, kadar se izterjujejo obveznosti na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju. Za izterjavo davčnih obveznosti, kar ne more biti sporno, pa velja specialna določba 94. člena ZDavP-2 in ne Zakona o izvršbi in zavarovanju. Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, ki jo ima tožeča stranka sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz 94. člena ZDavP-2, ki mora biti tudi v skladu s SZ javen, da lahko svojemu namenu sploh služi. Tožeča stranka ni upoštevala, da gre po eni strani za sodno odločbo, ki se izterjujejo na podlagi sodne izvršbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, po drugi strani pa za upravno odločbo, ki se izvršuje na podlagi Zakona o davčnem postopku za davčne obveznosti, za katere je, ker gre za davčne zadeve, podlaga za absolutno prednostno izterjavo davčnih obveznosti, določena v prvem odstavku 94. člena ZDavP-2.

13. Glede trditve tožnika, da je določba drugega odstavka 94. člena ozka in da posega v pravni položaj upnika, pa sodišče pripominja, da v konkretnem primeru tožnik nima položaja upnika in se torej ne sklicuje na svoje zatrjevane pravice. Prav tako v konkretnem primeru tudi ne gre za razlago, ki bi bila ožja, kot pa izhaja iz samega zakonskega teksta.

14. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

15. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ker sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1623/2017-8
• UPRS sodba I U 818/2013