UPRS sodba I U 156/2015

Jedro

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan v skladu z določbami ZDavP-2. Sodišče ni našlo kršitev temeljnih načel upravnega oziroma davčnega prava, na katere se sklicuje tožnik. V konkretnem primeru je tožnik, ki je pravna oseba, za potrebe davčnega postopka najel strokovno pomoč. Prav tako so mu bile na spletnih straneh toženke dostopne informacije o možnosti vloge za odlog plačila davčnega dolga. Da tega ni izkoristil, ni mogoče pripisati davčnemu organu kot kršitev 7. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana davčnemu dolžniku opravil davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 26. 8. 2013 247.152,54 EUR. V izreku sklepa še odloča, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri banki A. d.d. Navedeni so tudi izvršilni naslovi z datumi izvršljivosti, znesek davka ter zamudnih obresti.

2. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je iz knjigovodske evidence davčnega organa razvidno, da zavezanec v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Zato je davčni organ v skladu z 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Sklicuje se še na 96. člen ZDavP-2, njegov 152., 159. in 166. člen.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-1062/2013-2 z dne 1. 12. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Poudarja, da je iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se pritožnika terja. Prav tako so navedeni izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Prvostopni organ je v 1. točki, kot tudi v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa tudi navedel stroške izvršbe, ki so pritožnici pravilno obračunani zgolj enkrat, v skladu s prvim odstavkom 151. člena ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

4. Glede knjigovodske kartice, na katero se pritožnik sklicuje, pojasnjuje, da se ta nanaša na stanje na 12. 9. 2013 in ne na 26. 8. 2013, kot je stanje izpodbijanega sklepa. Manjši dolg pa izhaja tudi iz razloga, ker iz knjigovodske kartice ni razvidna blokada vračila DDV po obračunu za december 2012 v višini 320.607,00 EUR ter za februar 2013 v višini 22.889,00 EUR. Pojasnjuje, kako je prišlo do omenjene situacije. Pritožniku tudi pojasni, da izdan sklep o zavarovanju za obveznost, za katero je davčni organ v postopku ugotavljanja, ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi za obveznost, ki je že postala izvršljiva, pa je pritožnik ni poravnal. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi sporno obveznost poravnal, kar pomeni, da mora glede na to, da je v zamudi s plačilom, plačati tudi zamudne obresti, ki so za posamezno obveznost pričele teči z dnem izvršljivosti. Glede kronologije knjigovodskih kartic pa pritožbeni organ ugotavlja, da si bremenitve po knjigovodskih karticah, ki jih pritožnica predloži, sledijo po datumu zapadlosti in da ni nič nelogičnega v tem, da je že na prvi strani datum zapadlosti 2. 9. 2011 in 9. 9. 2013. Glede na to, da se izvršba načeloma ne opravlja vsak mesec, so na prvi strani razvidne obremenitve iz naslova stroškov izvršbe za leta 2011, 2012 in 2013. Podatki si sledijo po zapadlosti po posamezni vrsti davka, ker je za zavezanca za davek bolj pregledno. Zato tudi ni mogoče govoriti o kakšnem skoku iz datuma na drug datum. Iz knjigovodskih kartic, ki jih je pritožnik priložil, so razvidne obremenitve po posameznem izvršilnem naslovu za posamezne vrste davkov. V omenjenem postopku pa se ne presoja oblika knjigovodskih kartic, temveč pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožnik tudi ne navede plačil, s katerimi bi terjane obveznosti poravnal. Prav tako je vedel, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa še veljala blokada vračila že omenjenih zneskov DDV, kar je prav tako potrebno upoštevati pri preverjanju podatkov knjigovodske kartice.

5. Glede insolventnosti, na katero se pritožnik sklicuje, pa ugotavlja, da 34. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Iz omenjene določbe med drugim izhaja, da so za redno poslovanje družbe nujna tudi plačila davka na dodano vrednost, kot tudi drugih davkov in prispevkov. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo zatrjevanje, da so mu bile kršene pravice. Iz navedb pritožnika izhaja, da je dobro seznanjen z možnostjo vložitve vloge za obročno plačilo, kar je podrobneje pojasnjeno tudi na spletnih straneh Davčne uprave RS. Mora pa vlogo vložiti stranka sama. Slednjega ne more storiti prvostopni organ namesto nje oziroma po uradni dolžnosti. Zgolj podana vloga za obročno plačilo pa še ne pomeni, da bo tej vlogi tudi ugodeno. Ne predstavlja tudi ovire za začetek davčne izvršbe, prav tako pa ni ovira tudi siceršnji finančni položaj davčnega dolžnika.

6. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi družbo pahnil v nelikvidnost in nesolventnost in ji po krivici in v nasprotju s 145. členom ZDavP-2 onemogočil poslovanje. Vknjižbe na knjigovodski kartici zavezanca so nelogične, niso v kronološkem časovnem zaporedju, nelogične pa so tudi zamudne obresti. Otvoritvena stanja niso jasna, tako da bi oseba, ki bi sodelovala v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez kakšnih dvomov pojasnila obseg in vsebino poslovnega dogodka in izvršilnih naslovov. Davčni organ v obrazložitvi sklepa tudi ni jasno določil, kako je zarubil spodnji znesek in od kod izhaja še razlika do le 59.847,27 EUR davkov, kolikor jih je knjiženo v breme zavezanca dne 12. 9. 2013. V nadaljevanju se sklicuje na načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi iz 7. člena ZUP oziroma načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči. V nadaljevanju podrobneje analizira, kaj naj bi pojem hujše gospodarske škode predstavljal. Meni tudi, da bi odlog plačila oziroma obročno plačilo omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.

7. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da ga odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi stroške postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa in odločbe. Dodaja, da je bilo tožeči stranki že podano pojasnilo glede knjigovodskih kartic kot tudi glede insolventnosti. Kršeno tudi ni bilo načelo gotovosti, seznanjenost in pomoči. Ponovno pojasnjuje, da je imela tožeča stranka možnost seznaniti se s pravico do odloga oziroma obročnega plačila davka v primeru hujše gospodarske škode na spletnih straneh Davčne uprave RS, kjer so podrobnejša pojasnila, kot tudi obrazec vloge. Predmet tega postopka pa je sklep o izvršbi, v zvezi s katerim pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi obveznosti že poravnala. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Ker dejanske okoliščine relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V danem primeru je predmet tega upravnega spora izdaja sklepa o davčni izvršbi zoper tožnika. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan v skladu s 143. in naslednjimi členi ZDavP-2 ter da tožnik ni zatrjeval, da podlage za izdajo izpodbijanega sklepa ne bi bilo. Ob tem sodišče še ugotavlja, da so navedbe v tožbi identične navedbam iz pritožbe. Na pritožbene ugovore pa je drugostopni organ že odgovoril ter po mnenju sodišča svoja stališča tudi zadovoljivo obrazložil. Zato se sodišče v izogib ponavljanju, na podlagi pooblastila iz 71. člena ZUS-1, na razloge izpodbijanega sklepa ter razloge, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožnikove ugovore, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje.

12. Sodišče tudi ni našlo kršitev temeljnih načel upravnega oziroma davčnega prava, na katere se sklicuje tožnik v tožbi. V konkretnem primeru je tožnik, ki je pravna oseba, za potrebe davčnega postopka najel strokovno pomoč. Prav tako so mu bile na spletnih straneh tožene stranke dostopne informacije o možnosti podaje vloge za odlog plačila davčnega dolga. Dejstvo, da slednjega ni izkoristil, pa ni mogoče avtomatično pripisati davčnemu organu kot kršitev 7. člena ZUP.

13. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena. Zato je sodišče tožnikovo tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 733/2015
• UPRS Sodba IV U 42/2018-6