VSRS Sodba X Ips 237/2014

Jedro

Odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika.

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Izrek

I. Re

viziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 252/2013-36 z dne 18. 3. 2014 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 42914-2978/2012-5 09-3201-02 z dne 1. 6. 2012, ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške revizijskega postopka in

postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe

v višini 1

.054,08

EUR.

III. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške upravnega spora na obeh stopnjah.

Obrazložitev

1.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper

sklep Davčne uprave Republike Slovenije,

Davčnega urada Maribor, št. DT 42914-2978/2012-5 09-3201-02 z dne 1. 6. 2012

, s katerim je prvostopenjski davčni organ

odločil, da se zoper davčnega dolžnika M. M. opravi davčna izvršba dolgovanega zneska davčnih obveznosti in pripadkov v skupnem znesku 14.790,71 EUR z rubežem terjatev, ki jih ima davčni

dolžnik do revidentke. Pri tem je davčnemu dolžniku prepovedal razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, revidentki pa naložil, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 13.264,10 EUR na prehodni račun davčne uprave.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene navedbe še dodaja, da sta davčna organa revidentkin ugovor zoper sklep o izvršbi pravilno obravnavala v okviru 174. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Revidentki je bila dana možnost sodelovanja v postopku, saj se je lahko izjasnila glede neporavnanih obveznosti do davčnega dolžnika. Revidentka bi z ugovorom, da davčnemu dolžniku ni dolžna in da torej obstoji ovira za davčno izvršbo z rubežem dolžnikove denarne terjatve, lahko uspela le, če bi za svoje trditve predložila ustrezne dokaze, česar pa ni storila.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revidentka revizijo in se glede njene dovoljenosti smiselno sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi ter odpravi sklep prvostopenjskega davčnega organa in odločbo Ministrstva za finance ter zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede pomembnega pravnega vprašanja, ali lahko davčni organ v okviru reševanja predhodnega vprašanja glede obstoja terjatve davčnega dolžnika do dolžnikovega dolžnika opre svojo odločitev le na knjigovodske evidence, ob vedenju, da davčni dolžnik ni nadaljeval začetega postopka uveljavljanja svoje terjatve pred sodiščem in za odstop od sodnega postopka ni izkazal nobenega razloga, ne da bi davčni organ ugotavljal dejansko stanje glede izpolnitve pogodbenih obveznosti med strankama in utemeljenosti ugovornih navedb dolžnikovega dolžnika.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev, s katerim je bilo revidentki kot dolžnikovi dolžnici naloženo plačilo davčnega dolga davčnega dolžnika v višini

13.264,10 EUR

.

9. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 237/2014 z dne 10. 7. 2014 ugodilo revidentkini zahtevi za izdajo začasne odredbe in do odločitve o reviziji odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pa pridržalo za končno odločbo.

10. Če davek ni plačan v predpisanem roku, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2). Izvršba se lahko med drugim opravi tudi na denarne terjatve, ki jih ima davčni dolžnik do svojega dolžnika. Na podlagi 172. člena ZDavP-2 v takem primeru davčni organ sklep o izvršbi vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu

dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (173. člen ZDavP-2). Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep, in sicer, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje (četrti odstavek 174. člena ZDavP-2).

11. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da davčni dolžnik M. M. ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, navedenih v izreku sklepa o davčni izvršbi, zato je davčni organ skladno s 143. členom ZDavP-2 zoper njega začel davčno izvršbo. Ni sporno, da sta imela davčni dolžnik in revidentka sklenjeno franšizno pogodbo v zvezi z izvajanjem frizerskih storitev (Franšizna pogodba št. 01/2009 z dne 19. 4. 2009). Prav tako ni sporno, da je davčni dolžnik revidentki v obdobju od 1. 5. 2009 do 1. 6. 2010 izdal 26 računov, ki jih tožnica ni poravnala. Terjatve na podlagi navedenih računov v skupnem znesku 13.264,10 EUR so bile z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi zarubljene kot dolžnikova terjatev po določbi 173. člena ZDavP-2.

Revidentka je obstoju terjatve na podlagi računov ugovarjala, saj naj bi davčni dolžnik kot franšizodajalec ne izpolnjeval obveznosti iz pogodbe. Zatrjevala je, da je obstajal ustni dogovor, da se franšiznina ne bo plačevala, dokler salon ne bo začel uspešno poslovati. Ker pa so bili računi računovodsko pravilni, je stanje

odprtih postavk podpisala. Davčni organ je bil tako soočen s sporom med davčnim dolžnikom in revidentko o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja.

12. Glede vprašanja

, ali sme davčni organ v postopku davčne izvršbe, potem ko je dolžnik davčnega dolžnika obstoju terjatve, ki je bila predmet rubeža, ugovarjal, sam v okviru odločanja o predhodnem vprašanju presojati, ali sporna terjatev davčnega dolžnika do njegovega dolžnika res obstaja, je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče v sodbi X Ips 370/2011 z dne 13. 9. 2012. Presodilo je, da v postopku davčne izvršbe na dolžnikovo denarno terjatev obstoj terjatve davčnega dolžnika do njegovega dolžnika predstavlja predhodno vprašanje, o katerem se ne odloči v izreku upravnega akta, temveč ima njegova rešitev le obliko ugotovitve obstoja oziroma neobstoja pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ki jo organ poda in utemelji v obrazložitvi akta.(1) Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da navedeno stališče ne posega v pravico dolžnika davčnega dolžnika, da pred sodiščem splošne pristojnosti, ki je pristojno za presojo vprašanja obstoja terjatve iz civilnopravnega razmerja, uveljavlja povračilo oziroma vzpostavi terjatev do davčnega dolžnika za znesek davka, ki ga je namesto njega plačal v postopku davčne izvršbe. Rešeno predhodno vprašanje namreč ne more biti ovira za odločanje o tem vprašanju v postopku pri pristojnem organu oziroma sodišču in se tudi ne more šteti za pravnomočno rešeno zadevo. Če pa bo pristojni organ oziroma sodišče predhodno vprašanje kasneje rešilo drugače, bo podan obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

13. Navedeno sodbo Vrhovnega sodišča je Ustavno sodišče z odločbo U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016 razveljavilo, saj je ocenilo, da stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je dopustno davčno izvršbo opraviti na premoženju tretje osebe zaradi izterjave tej osebi tujega davčnega dolga kljub temu, da je ta oseba pravočasno ugovarjala, da denarna terjatev davčnega dolžnika zoper njo ne obstaja, posega v njeno pravico, da o njenih obveznostih odloča sodišče, na tako omejujoč način, da pomeni kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Po presoji Ustavnega sodišča odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika.

14. Predstavljeno stališče Ustavnega sodišča po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja

obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

15. Ker je bila glede na navedeno revidentki v obravnavani zadevi s tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter sklep prvostopenjskega davčnega organa na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo temu davčnemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati predstavljeno stališče Ustavnega sodišča, da spora med davčnim dolžnikom in tretjo osebo o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja ne sme reševati sam.

16. Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se do drugih revizijskih ugovorov ne opredeljuje.

17. Revidentka je z revizijo uspela. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo sklep prvostopenjskega davčnega organa in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških v zvezi z izdajo začasne odredbe ter o stroških revizijskega postopka. Povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje revidentka ni zahtevala, zato Vrhovno sodišče o njih ni odločalo (163. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). S

troški revizijskega postopka in postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife(2) odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)(3). Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (1

3.264,10 EUR) je revidentki po

tar. št. 3.300 (količnik 2) treba priznati 734,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, po tar. št. 3461 (količnik 0,3) 110,00 EUR nagrade za predlog za izdajo začasne odredbe, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV od nagrade in izdatkov (190,08 EUR). Tožena stranka je tako dolžna revidentki povrniti stroške postopka v višini 1.054,08 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

18. Stranka z interesom v tem postopku ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka in stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

19. Vr

ačilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče.

----

(1) Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 410/2012 z dne 4. 7. 2013.

(2) Ur. l. RS, št. 2/2015.

(3) Ur. l. RS, št. 67/08, 35/09-ZOdv-C.

Datum zadnje spremembe:

21.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 63/2016, enako tudi X Ips 7/2015
• UPRS Sodba I U 1187/2020-13
• UPRS Sodba I U 1891/2018-13