VSRS Sodba X Ips 230/2014

Jedro

V upravnem sporu se na podlagi 22. člena ZUS-1 glede procesnih vprašanj, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu s prvim odstavkom

286.b

člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni navedla.

V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti. V 41. členu ZDavP-2 je sicer določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo.

Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Glede poslov, s katerimi revident v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2, dokazuje, da je davčna osnova nižja (npr. da je imel prihranke), pa je dokazno breme na njem. Od njega se zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere dokaže s stopnjo gotovosti. Načelo ugotavljanja materialne resnice (5. člen ZDavP-2) ne pomeni prevalitve dokaznega bremena z zavezanca na davčni organ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana št. DT 0610-980/2010-78-0803-29/54 z dne 17. 5. 2011. Z njo so bili v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka po petem odstavku 68. člena tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku(1) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 revidentu odmerjeni in naloženi v plačilo davek od osnove 1.940.128,05 EUR po povprečni stopnji dohodnine 39,97% v višini 775.469,18 EUR in obresti v znesku 24.805,71 EUR, obračunane od 21. 5. 2009 do dneva izdaje odločbe. Odločeno je bilo tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti, stroških postopka ter nesuspenzivnosti pritožbe. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-21-107/2011-2 z dne 4. 3. 2013.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom davčnih organov in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter odgovori na tožbene navedbe. Obrazloži, da se je o trditvah in dokazilih, ki jih je v zvezi z izvorom premoženja navedel in predlagal revident, izjavil že davčni organ in jih po presoji sodišča prve stopnje tudi pravilno ocenil. Poda razlago 69. člena ZDavP-2 in navede svoje stališče v zvezi z dokaznim bremenom, dokaznim standardom, pravilno uporabo določb ZDavP-2, določitvijo povprečne davčne stopnje in predlaganimi ter izvedenimi dokazi v upravnem postopku, s katerih dokazno oceno se strinja.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost smiselno utemeljuje (z navedbo vrednosti spora) s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga Vrhovnemu sodišču, naj revizijo zavrne, po vsebini pa nanjo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, je bil revidentu naložen v plačilo denarni znesek, ki presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna odmera davka revidentu za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 na podlagi v letu 2011 veljavnega petega odstavka 68. člena ZDavP-2.

9. V petem odstavku 68. člena tedaj veljavnega ZDavP-2 je bilo določeno, da če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedoval, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Šesti odstavek 68. člena ZDavP-2 pa je določal, da se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.

10. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je upravni organ prve stopnje pred uvedbo postopka nadzora na podlagi podatkov, ki jih je pridobil uradoma (na podlagi 13., 16. in 18. člena takrat veljavnega Zakona o davčni službi, v nadaljevanju ZDS-1, in na podlagi 39. in 41. člena ZDavP-2), ugotovil, da je revident razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presegajo dohodke, ki jih je kot davčni zavezanec napovedal davčnemu organu. Zato je revidenta, za potrebe odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, pozval k prijavi svojega premoženja v skladu z 69. členom ZDavP-2. Na podlagi tako pridobljenih podatkov ter podatkov, pridobljenih uradoma, in vrste iz tega izvirajočih ugotovitev je organ tožene stranke ugotovil prirast premoženja revidenta po indirektni metodi neto vrednosti premoženja, po kateri se najprej ugotovi neto vrednost premoženja (vrednost premoženja, zmanjšana za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja) na začetku in koncu inšpiciranega obdobja. Na tej podlagi se ugotovi sprememba neto vrednosti premoženja (kot razlika med ugotovljeno vrednostjo premoženja na koncu obdobja in neto vrednostjo premoženja na začetku obdobja). K ugotovljeni spremembi vrednosti neto premoženja se prištejejo porabljena sredstva, vendar le tista, ki ne povečujejo premoženja ali ne zmanjšujejo obveznosti, hkrati pa se odštejejo dohodki, od katerih se davki ne plačujejo, in dohodki, ki so bili obdavčeni. Ugotovljena vrednost premoženja predstavlja osnovo za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2.

11. V vrednost premoženja na dan 1. 1. 2005 so bili tako upoštevani: denarna sredstva na bančnem računu (55.084,16 EUR), nepremičnina A. (208.646,30 EUR), poslovni delež v M., d. o. o. (8.763,00 EUR), vozilo BMW (69.270,57 EUR), vozilo Porsche (78.659,65 EUR), plovilo Princess (299.449,17 EUR), bančni depozit pri banki ... (300.000,00 EUR), brez izkazanih obveznosti, tako da je neto vrednost premoženja na dan 1. 1. 2005 skupaj znašala 1.019.872,85 EUR. V vrednost premoženja na dan 31. 12. 2008 pa je upravni organ prve stopnje upošteval: denarna sredstva na bančnem računu (25.561,84 EUR), stanovanje S. (250.375,56 EUR), parkirni mesti (64.236,00 EUR), stanovanje O., (328.755,00 EUR), poslovni delež v A., d. o. o. (8.763,14 EUR), poslovni delež v B., d. o. o. (8.763,14 EUR), vozilo Mercedes (45.800,00 EUR), plovilo Princess (1.050.000,00 EUR), terjatve do S. E., d. o. o. (50.000,00 EUR), bančni depozit pri ... (335.000,00 EUR), denarna sredstva v gotovini (900.000,00 EUR) brez izkazanih obveznosti, tako da je neto vrednost premoženja na dan 31. 12 2008 skupaj znašala 3.067.254,68 EUR. Sprememba neto vrednosti premoženja ob začetku in na koncu inšpiciranega obdobja je znašala 2.047.381,83 EUR. Nadalje je upravni organ prve stopnje k slednjemu znesku prištel porabo za življenjske stroške (osebna poraba) v višini 64.454,67 EUR, izgube pri prodaji vozila Aston Martin (26.491,10 EUR), vozila MB (6.291,94 EUR) in vozila BMW (27.749,96 EUR), nato je davčni organ odštel znesek že obdavčenih neto dohodkov v znesku 70.495,25 EUR, dohodek, od katerega se davek ne plačuje, v višini 524,06 EUR, razliko pri prodaji vozila Lamborghini (151.874,78 EUR) in razliko pri prodaji plovila Princess (9.347,36 EUR). Glede na podani izračun je osnova za obdavčenje po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 znašala 1.940.128,05 EUR.

12. Uvodni revizijski ugovori o bistvenih kršitvah določb postopka na glavni obravnavi so neupoštevni. V upravnem sporu se na podlagi 22. člena ZUS-1 glede procesnih vprašanj, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu s prvim odstavkom

286.b

člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na pojasnjeno bi moral zatrjevano procesno kršitev revident grajati takoj, ko je bilo mogoče, to je že na naroku za glavno obravnavo dne 1. 4. 2014, pa tega ni storil. Ker se nanjo prvič sklicuje v reviziji in svoje zamude ne opraviči, uveljavljane procesne kršitve niso upoštevne.

13. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori, da je bila uporabljena napačna (previsoka) davčna stopnja. Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 določa, da se davek odmeri po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Ne omejuje se na napovedane dohodke, temveč določa, da se v davčno osnovo vštevajo vsi dohodki zadnjega davčnega obdobja, torej tudi nenapovedani. Ker se po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 nepojasnjen prirast premoženja lahko ugotavlja za več let skupaj in ker v takih primerih praviloma ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje, je treba v primerih, ko ni mogoče ugotoviti, kateri dohodki odpadejo na posamezno davčno obdobje, šteti, da odpade na posamezno davčno obdobje sorazmeren del prirasta. Kot zadnje davčno obdobje se v skladu s celotnim sistemom obdavčitve pri izračunu davčne stopnje dohodnine upoštevajo dohodki tistega davčnega leta, za katerega se izračun dejansko opravlja (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sodbah, npr. X Ips 285/2012 z dne 14. 3. 2013 in X Ips 367/2011 z dne 29. 3. 2012).

14. Nadalje revident navaja, da časovno obdobje davčnega inšpekcijskega nadzora določi davčni organ, kar naj bi vodilo v neenako obravnavo davčnih zavezancev v bistveno enakih položajih, saj bi lahko enako višino davčne osnove davčni organ ugotovil npr. v štirih ali pa v več letih, to pa bi vplivalo na višino davčne stopnje. Takšno stališče je pravno zmotno. V primeru, da bi davčni organ določil krajše časovno obdobje, v katerem se izvaja nadzor, bi davčni zavezanec enostavno dokazal, da je večino premoženja imel že pred uvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. S tem bi bili davčna osnova in davčna stopnja nižji, kot če bi bilo obdobje davčnega nadzora daljše. V primeru nastanka nepojasnjenega prirasta premoženja v štirih letih, bi bilo neutemeljeno upoštevati pet letno obdobje, ker to ne odraža realnega stanja. Ravno takšno ravnanje bi vodilo v neenako obravnavo bistveno enakih položajev zavezancev. Bistveno enak položaj se ne presoja glede na uporabljeno davčno stopnjo, temveč glede na obdobje, v katerem je prirast premoženja nastal. Časovna omejitev za vodenje postopka (pet let pred letom, v katerem je bil davčni postopek uveden) je namenjena ravno omejitvi davčnega organa in varovanju davčnih zavezancev. Naloga davčnega organa je predvsem v tem, da ugotovi in opravi cenitev celotnega premoženja davčnega zavezanca, ki temelji na neprijavljenih dohodkih, kar logično pomeni, da je v interesu davčnega organa, da je časovno obdobje nadzora čim daljše in ne krajše, saj bo tako lahko zajel več neprijavljenih dohodkov. V tem primeru bo lahko izkazal večji prirast premoženja in posledično večjo davčno osnovo, ki se bo odrazila v vrednostno višjem odmerjenem davku. Takšna ureditev torej ne povzroča neenakosti med subjekti davčnega prava kot trdi revident in tudi ne daje možnosti, da bi davčni organ deloval samovoljno in arbitrarno. Z določbo, kot jo vsebuje peti odstavek 68. člena ZDavP-2, se dosega obdavčitev glede na resnično ekonomsko sposobnost davčnih zavezancev. Gre za udejanjanje enega izmed temeljnih načel davčne politike, ki zahteva, da mora biti davčna obremenitev enakomerno razporejena med vsemi zavezanci, ki so obdavčeni skladno s svojo ekonomsko močjo.

15. Revizija tudi napačno razlaga namen 69. člena ZDavP-2. Namen poziva na prijavo premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je v tem, da se davčnega zavezanca - fizično osebo, seznani z dokazi in podatki o nesorazmerju med njegovim premoženjem, sredstvi ali porabo sredstev in njegovimi napovedanimi dohodki ter tako posredno prenese dokazno breme na samega davčnega zavezanca, in sicer tako, da naj opravi popis premoženja in poda obrazložitve. Na podlagi prijave premoženja davčni organ z večjo verjetnostjo ugotovi „verjetno dejansko stanje“, hkrati pa pridobi tudi podatke in dokaze o tistem premoženju davčnega zavezanca, ki ni izkazano v neposrednih in posrednih evidencah davčnega organa.(2) Določba 69. člena ZDavP-2 daje davčnemu organu pooblastilo, da sme fizično osebo pozvati naj opravi popis premoženja, s katerim razpolaga. Zakonska določba davčnemu organu ne nalaga, da mora pozvati fizično osebo na prijavo premoženja. Davčni nadzor po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se torej lahko uvede tudi brez inštituta prijave premoženja, edini pogoj za uvedbo predmetnega postopka je, da davčni organ ugotovi oziroma je seznanjen s precejšnjim nesorazmerjem med premoženjem, sredstvi ali porabo in napovedanimi dohodki posamezne fizične osebe. Določba 69. člena ZDavP-2 je zato povezana s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 in ne obratno, ter predstavlja instrument, da pride do njegove polne veljave in uresničitve. Nikakor torej institut prijave premoženja po 69. členu ZDavP-2 ni nujen predhodni pogoj za vodenje postopka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, kot trdi revident v reviziji, in zato so posledično neutemeljene tudi revizijske navedbe, da bi se lahko postopek uvedel le za naprej po prijavi premoženja na podlagi 69. člena ZDavP-2.

16. Davčni organ je namreč v skladu z določbami ZDavP-2 (predvsem na podlagi 39. člena) pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverjajo se vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo.

Postopek za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Za odločitev v tej zadevi ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005. Dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti. V 41. členu ZDavP-2 je sicer določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka. S tem davčni organ ne posega v obdobje, v katero zaradi zastaranja oziroma že pridobljenih pravic (kot zatrjuje revident) ne sme posegati (tako, da bi odmeril davek za to obdobje; takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v dosedanji upravnosodni praksi npr. X Ips 188/2012 in X Ips 78/2013). Davčni organ ne obdavčuje premoženja pridobljenega pred letom 2005, zato je revizijski očitek retroaktivne uporabe določb ZDavP-2, neutemeljen.

17. Revident tudi zmotno navaja, da je dokazni standard, ki mu mora zadostiti davčni zavezanec, zgolj verjetnost. Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZdavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. To je tako ravno zato, ker davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Glede poslov, s katerimi revident v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2, dokazuje, da je davčna osnova nižja (npr. da je imel prihranke), pa je logično, da je dokazno breme na njem. Zavezanec je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere dokaže s stopnjo gotovosti. V primeru, da bi obveljalo pravno naziranje revidenta, po katerem bi tudi davčni zavezanci izkazovali nižjo davčno osnovo (po šestem odstavku 68. člena ZDavP-2) zgolj na ravni verjetnosti, bi prišli do nevzdržne situacije, v kateri bi bili davčni zavezanci, ki kršijo svojo dolžnost napovedi vseh dohodkov, v priviligiranem položaju do tistih davčnih zavezancev, ki ravnajo v skladu s predmetno dolžnostjo in za katere velja redni davčni postopek z načelom ugotavljanja materialne resnice (5. člen ZDavP-2). To načelo, na katerega se tudi še posebej sklicuje revident ter poudarja, da je organ z enako skrbnostjo dolžan ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist zavezancem, pa ne pomeni prevalitve dokaznega bremena z zavezanca na davčni organ.

18. V zvezi z revizijskimi ugovori glede obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje, glede tožbenih ugovorov o pravilnosti davčnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, pravilnosti in popolnosti v davčnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja (načelo materialne resnice, 5. člen ZDavP-2) in dokazne ocene, sprejete v davčnem postopku, ki mora biti opravljena skrbno in vestno (načelo proste presoje dokazov, 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, tudi 73. člen ZDavP-2), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se mora sodišče prve stopnje v svoji odločbi opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi. Podobno velja tudi za ugotavljanje dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje v upravnem sporu, saj mora dokazna ocena sodišča ustrezati dokaznemu standardu skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen ZPP, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Kršitev navedenih dolžnosti sodišča prve stopnje lahko pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa je predmet revizijske presoje (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). To je v mejah razlogov, navedenih v reviziji, preizkusilo tudi Vrhovno sodišče v obravnavani reviziji.

19. Revizijski ugovori glede obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki naj bi bila pomanjkljiva, ker ne pojasni zakaj revidentu ni uspelo izkazati obstoja gotovine v vrednosti 900.000,00 EUR na dan 1. 1. 2005, so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni. Sodišče prve stopnje v 25. točki izpodbijane sodbe jasno in prepričljivo obrazloži, zakaj revidentu tega dejstva ni uspelo izkazati. Sodišče pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument in navedbo stranke, posebno, če je navedba stranke že na prvi pogled neutemeljena. Tako se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do tožbenih navedb revidenta, da bi moral davčni organ gotovino prešteti, saj ni jasno, kako bi k izkazanosti obstoja gotovine na dan 1. 1. 2005 pripomoglo štetje gotovine v času odločanja davčnega organa. Sam obstoj gotovine je nesporno izkazan že na dan 31. 12. 2008. Vrhovno sodišče revidentu še pojasnjuje, da sodišče ne more in ne sme nadomeščati pomanjkljive trditvene in dokazne podlage. Revident je želel izkazati, da je na dan 1. 1. 2005 imel v lasti za 900.000,00 EUR gotovine. Dokaznega bremena za izkazanost tega dejstva ni zmogel, saj zanj ni predložil nobenega dokaza. Revident v postopku tudi ni podal navedb, da je uspel izkazati vsaj nižji znesek gotovine, niti ni predložil nobenega dokaza, ki bi izkazoval ta nižji znesek. Sodišče, kljub ugotovitvi, da so bile zaposlitve revidenta zelo donosne, ne more samo predpostavljati kakšen obseg prihrankov, če sploh, bi bilo mogoče pričakovati glede na dohodek revidenta, kot to neutemeljeno od njega zahteva revident.

20. Nadalje revizija napačno izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve priznalo, da so navedbe revidenta, da je bila v prejetem plačilu zneska 477.689,24 EUR vključena tudi obveznost iz obeh posojilnih pogodb v znesku 45.000,00 EUR in 292.104,82 EUR, bolj verjetne od ugotovitev davčnega organa, ki opisanim navedbam nasprotuje. Sodišče v isti točki obrazložitve jasno presodi, da teh trditev revident ni izkazal. Predmetni del obrazložitve je podan zgolj v smislu, da revident niti ne trdi, da mu je dejstva uspelo izkazati na ravni gotovosti, kar predstavlja zahtevani dokazni standard, ampak zatrjuje zgolj izkazanost na ravni verjetnosti, kar že samo po sebi ne zadostuje za znižanje davčne osnove.

21. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da bi revident lahko pridobil podatke iz poslovnih knjig ST., d. o. o., kot pravnega naslednika družbe S., d. o. o., ki bi izkazovali zatrjevano obveznost do revidenta, ob upoštevanju dejstva, da je bil revidentov sin lastnik družbe S., d. o. o. Navedbe revidenta, da to ni mogoče, ker je bila družba ST., d. o. o. izbrisana, ne vzdržijo kritične presoje, saj kljub temu, da bila predmetna družba izbrisna iz sodnega registra, poslovne knjige še vedno obstojijo. Takrat veljavni Slovenski računovodski standardi v točki 37.39 jasno predpisujejo obvezno hrambo knjigovodskih listin po zaključenih postopkih stečaja ali likvidacije.

22. Materialno pravo je bilo tako v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno, zatrjevanih bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu Vrhovno sodišče RS ni ugotovilo, zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

23. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Ur. l. RS, št. 117/2006, 24/2008 - ZDDKIS, 125/2008, 85/2009, 110/2009, 1/2010-popr., 43/2010, v nadaljevanju ZDavP-2.

(2) mag. Matija Maučec: Cenitev davčne osnove nepojasnjenih dohodkov fizične osebe - pravne podlage in postopek pridobivanja podatkov za davčni nadzor davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 (1. del), Davčno-finančna praksa, Maj 2012.

Datum zadnje spremembe:

21.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 414/2014
• VSRS Sodba X Ips 93/2014
• VSRS Sodba X Ips 206/2014