VSRS Sodba X Ips 36/2015

Jedro

Načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presega višino dolga in ne, kot meni revident, pred uporabo sredstva izvršbe, ki ne dosega višine dolga.

Po ZDavP-2 ni izključena hkratna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila dolga. V skladu s 144. členom ZDavP-2 pa je lahko za dosego namena izterjave davčne obveznosti predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42914-8280/2013-1 08-3111-08 z dne 22. 10. 2013, o davčni izvršbi na premičnine, s katerim je prvostopenjski davčni organ zoper revidenta začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe znaša 252.359,89 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-29-330/2014-4 z dne 24. 7. 2014, revidentovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega davčnega organa kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov in navedlo, da načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti presegajo višino davčnega dolga, in ne, kot meni revident, pred uporabo davčnega sredstva izvršbe, ki ne omogoča poplačila davčnega dolga v celoti. Pravica do osebnega dostojanstva ni povezana z izbiro sredstva izvršbe.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi. Podredno predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. V obeh primerih naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da so sodišče prve stopnje in davčna organa kršili načelo sorazmernosti, pravico do osebnega dostojanstva, sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, s tem ko je izpodbijano sodbo pomanjkljivo obrazložilo.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim in omejenim obsegom izpodbijanja in je treba v njej argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti in samo do teh argumentov se Vrhovno sodišče tudi opredeli. Revidentova navedba, da se v izogib ponavljanju sklicuje na tožbene navedbe in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nosilnih pravnih oziroma tožbenih navedb in stališč, ne zadostuje. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče revidentove ugovore glede neobrazloženosti izpodbijane sodbe zavrača kot pavšalne.

9. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača revizijske očitke, da je bila revidentu kršena pravica do osebnega dostojanstva in da je prišlo do kršitve načela sorazmernosti. Revident v reviziji navaja, da je prišlo do kršitve pravice do osebnega dostojanstva s tem, ko je bilo uvedeno dodatno izvršilno sredstvo, ki bi ga naj prekomerno obremenilo, za poplačilo dolga pa zadostuje že izvršba na denarna sredstva. Do kršitve načela sorazmernosti naj bi po revidentovem mnenju prišlo, ker bi moral biti njegov avto izvzet iz izvršbe, saj mu služi za zagotavljanje gospodarskih in gospodinjskih potreb. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora naj ne bi opredelilo, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

10. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, načelo sorazmernosti določa, da je davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati. To načelo torej varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presegajo višino dolga, in ne, kot meni revident, pred uporabo sredstva izvršbe, ki ne dosega višine dolga. V obravnavani zadevi se izterjuje revidentov dolg v višini 252.359,89 EUR, revident sam navaja, da je z denarnimi sredstvi poplačal 38.872,42 EUR. V takih okoliščinah ni v nasprotju z načelom sorazmernosti, da se je z izvršbo poseglo še na premičnine, na osebni avto, katerega vrednost ne dosega višine dolga. V tem primeru po ZDavP-2 ni izključena hkratna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila dolga. V skladu s 144. členom ZDavP-2 pa je lahko za dosego namena izterjave davčne obveznosti predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Po 177. členu ZDavP-2 osebni avto ni izvzet iz izvršbe. Enaka obrazložitev sodišča prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča glede na to zakonsko določbo zadostna in tako tudi ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka.

11. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

21.07.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1515/2014
• UPRS sodba I U 530/2013
• UPRS Sodba III U 94/2017-11