VSRS Sodba X Ips 327/2014

Jedro

Davčni zavezanec, ki je pridobil večje premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ki jih je prijavil davčnim organom, se je torej moral in mogel zavedati, da bo takšna pridobitev lahko imela učinke tudi na davčnem področju in da bosta izvor in čas pridobitve dohodkov oziroma premoženja lahko v prihodnosti predmet dokazovanja.

Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ne zahteva, da se obdavči celotno premoženje, ki ga je davčni zavezanec kadarkoli pridobil oziroma posedoval. Ugotovljena vrednost premoženja je omejena z davčnim obdobjem, v katerem se povečanje premoženja lahko ugotavlja.

Določba 69. člena ZDavP-2 daje davčnemu organu pooblastilo, da sme fizično osebo pozvati, naj opravi popis premoženja, s katerim razpolaga. Zakonska določba davčnemu organu ne nalaga, da mora pozvati fizično osebo na prijavo premoženja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Velenje, št. DT 0610-143/2009-34-1603-00(0407-02,03) z dne 26. 11. 2010. Z njo so bili v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka po petem odstavku 68. člena tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku(1) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 revidentu odmerjeni in naloženi v plačilo davek od osnove 234.524,21 EUR po povprečni stopnji dohodnine 33,80 % v višini 79.269,18 EUR in obresti v znesku 1.901,03 EUR, obračunane od 5. 6. 2009 do dneva izdaje odločbe. Odločeno je bilo tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti ter stroških postopka ter nesuspenzivnosti pritožbe. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-21-2/2011-2 z dne 19. 3. 2013.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom davčnih organov in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter odgovori na tožbene navedbe o neustavnosti petega odstavka 68. člena ZDavP-2 in poda odgovore na procesne, materialnopravne in dejanske tožbene ugovore. Svojo odločitev utemelji na določbah 5., 39., 41., 68., 69. in 77. člena ZDavP-2.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, odpravi nezakonito odmerno odločbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, je bil revidentu naložen v plačilo denarni znesek, ki presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna odmera davka revidentu za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 na podlagi v letu 2010 veljavnega petega odstavka 68. člena ZDavP-2.

9. V petem odstavku 68. člena tedaj veljavnega ZDavP-2 je bilo določeno, da če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedoval, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Šesti odstavek 68. člena ZDavP-2 pa je določal, da se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.

10. V primeru, da davčni organ prve stopnje ugotovi, da davčni zavezanec razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presegajo dohodke, ki jih je napovedal davčnemu organu, uvede postopek nadzora in ugotovi prirast premoženja davčnega zavezanca po indirektni metodi neto vrednosti premoženja, po kateri se najprej ugotovi neto vrednost premoženja (vrednost premoženja, zmanjšana za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja) na začetku in koncu inšpiciranega obdobja. Na tej podlagi se ugotovi sprememba neto vrednosti premoženja (kot razlika med ugotovljeno vrednostjo premoženja na koncu obdobja in neto vrednostjo premoženja na začetku obdobja). K ugotovljeni spremembi vrednosti neto premoženja se prištejejo porabljena sredstva, vendar le tista, ki ne povečujejo premoženja ali ne zmanjšujejo obveznosti, hkrati pa se odštejejo dohodki, od katerih se davki ne plačujejo, in dohodki, ki so bili obdavčeni. Ugotovljena vrednost premoženja predstavlja osnovo za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2.

11. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je upravni organ pridobil podatke uradoma (na podlagi 13., 16. in 18. člena takrat veljavnega Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1), in na podlagi 39. in 41. člena ZDavP-2, revidenta pa je tudi pozval k prijavi svojega premoženja v skladu z 69. členom ZDavP-2. Na podlagi tako pridobljenih podatkov ter podatkov, pridobljenih uradoma, in iz tega izvirajočih ugotovitev je davčni organ prve stopnje v vrednost premoženja na dan 1. 1. 2005 upošteval: vozilo VW New Beetle 1.9 (8.900,00 EUR), poslovni delež v E., d. o. o., (8.763,00 EUR), denarna sredstva na računu (11,64 EUR), posojilo družbi E., d. o. o., (29.210,48 EUR), in poslovno premoženje (265.944,50 EUR); v bruto vrednosti je premoženje na dan 1. 1. 2005 znašalo 312.829,62 EUR. V izračunu neto vrednosti premoženja na dan 1. 1. 2005 pa je davčni organ prve stopnje od bruto vrednosti premoženja odštel obveznosti v višini 69.189,59 EUR, tako da je neto vrednost premoženja na dan 1. 1. 2005 skupaj znašala 243.640,03 EUR. V vrednosti premoženja na dan 31. 12. 2008 pa je upravni organ prve stopnje upošteval: nepremičnine v k. o. ... (33.360,00 EUR), motorno kolo Aprilia (8.868,00 EUR), motorno kolo Yamaha (8.349,00 EUR), vozilo Audi (67.000,00 EUR), poslovni delež v E., d. o. o., (8.763,00 EUR), denarna sredstva na računu (2.508,80 EUR), posojilo družbi E., d. o. o., (37.556,34 EUR), in terjatev do družbe E., d. o. o., (284.212,11 EUR), brez izkazanih obveznosti, tako da je neto vrednost premoženja na dan 31. 12. 2008 skupaj znašala 450.617,25 EUR. Sprememba neto vrednosti premoženja ob začetku in na koncu inšpiciranega obdobja je znašala 206.977,22 EUR. Nadalje je upravni organ prve stopnje k slednjemu znesku prištel porabo za življenjske stroške (osebna poraba) v višini 23.461,69 EUR, stroške službenih potovanj v višini 16.000,31 EUR, izgube pri prodaji vozila VW New Beetle (2.640,61 EUR), vozila VW Tuareg (4.172,93 EUR) in motornega kolesa Malaguti (300,00 EUR). Davčni organ je prištel še negativni poslovni izid v letu 2006 v višini 33.618,10 EUR, nato je odštel znesek že obdavčenih dohodkov v znesku 33.590,50 EUR in dohodek, od katerega se davek ne plačuje, v višini 19.056,15 EUR. Glede na podani izračun je osnova za obdavčenje po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 znašala 234.524,21 EUR.

12. Revident uvodoma očita, da davčni organ ne bi smel zahtevati dokazil o izvoru premoženja, ki je na kakršenkoli način nastalo pred več kot petimi leti pred prvim uradnim dejanjem davčnega organa za odmero davka, saj davčni predpisi ne nalagajo fizični osebi dolžnosti evidentiranja svojega premoženja in porabe. Sodišče prve stopnje, ki je potrdilo takšno zahtevo davčnega organa, je zato ravnalo v nasprotju s 120. in 147. členom Ustave RS. Navaja še, da naj bi šlo za retroaktivno uporabo določb ZDavP-2, ker se zahteva predložitev podatkov iz obdobja, ko ZDavP-2 še ni veljal. Vse skupaj pa naj bi predstavljalo tudi nedovoljen poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

13. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so davčni zavezanci vseskozi imeli dolžnost prijaviti vse svoje dohodke, davčni organ pa zakonsko pooblastilo ugotavljanja neskladij med prijavljenimi dohodki in razpoložljivim premoženjem zavezanca ter na ugotovljeno razliko, ki predstavlja davčno osnovo, naknadno odmeriti davek. Institut ocene davčne osnove za fizične osebe je bil v slovenskem pravnem redu uzakonjen že z ZDavP (Ur. l. RS, št. 108/99). V skladu z njegovim 39. členom je davčni organ izvedel postopek cenitve tudi, če fizična oseba ni napovedala prejemkov od opravljenih storitev in poslov in drugih prejemkov, dohodkov oziroma dobičkov. Če je davčni organ ugotovil nepojasnjen vir dohodkov, je moral ugotoviti, od kod ti dohodki najverjetneje izvirajo, in ga kot takega obdavčiti po Zakonu o dohodnini. Obveznost prijaviti vse dohodke je za fizične osebe torej obstajala že pred uveljavitvijo ZDavP-1 in s tem tudi obveznost davčnih zavezancev, da od vseh dohodkov, razen tistih, za katere tako izrecno določa zakon, plačajo dohodnino.(2) Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Na podlagi navedenega je neutemeljeno revizijsko stališče, da je bil institut cenitve davčne osnove za fizične osebe uveden šele 1. 1. 2005, zato v tej zadevi obravnavano štiriletno obdobje nadzora v tem pogledu ne more biti vprašljivo.

14. V postopku, kot je obravnavani, je davčni organ v skladu z določili ZDavP-2 (predvsem na podlagi 39. člena) pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverjajo se lahko vsi podatki, ki se nanašajo na nadzorovano obdobje, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo. Vprašanje obstoja preteklih dejstev (in s tem njihovega dokazovanja) ni vprašanje retroaktivne uporabe predpisa, če so ta povezana z ugotavljanjem pravnega razmerja (davčne obveznosti), nastalega po sprejemu predpisa. Res je sicer, da je v 41. členu ZDavP-2 določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa to ne izključuje dolžnosti zavezanca, da davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponudi druge - ne nujno listinske - dokaze za zaključek o zatrjevanem obdobju dejanskega izvora dohodkov. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz časa, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej iz obdobja, ki ga obravnava inšpekcijski postopek. Davčni organ s tem ne posega v obdobje, v katero zaradi že pridobljenih pravic ne sme posegati (tako, da bi odmeril davek za to obdobje; takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v dosedanji upravnosodni praksi npr. X Ips 188/2012 in X Ips 78/2013).

15. Tudi sicer je zaradi zakonske ureditve, navedene v 13. točki te obrazložitve, vsaka fizična oseba v vlogi davčnega zavezanca lahko računala z možnostjo nadzora nad pravilnim izpolnjevanjem svojih davčnih obveznosti in s tem povezano dolžnostjo dokazovanja izvora svojega premoženja, in sicer neodvisno od dolžnosti hranjenja morebitnih za to relevantnih listin. Tako je ZDavP v 15. členu določal le, da mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, ZDavP-1 v 96. členu pa, da če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Ker so tudi po 77. členu ZDavP-2 v ta namen lahko uporabljeni nelistinski dokazi (o tem prvostopenjsko sodišče v 17. točki obrazložitve), morebitna odsotnost listin zavezancu ne jemlje možnosti in ga ne razbremenjuje dokazovanja, da je verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po 68. členu ZDavP-2 nižja. Zato se revident ne more uspešno sklicevati niti na to, da zavezanci pred 1. 1. 2005 niso imeli dolžnosti hrambe dokumentacije. Listine sicer olajšujejo dokazovanje, vendar v skladu s prej povedanim drugačno dokazovanje ne pomeni zatrjevane nedovoljene retroaktivnost učinka instituta cenitve davčne osnove oziroma retroaktivne uporabe zakonskih določb in s tem nedovoljene obdavčitve premoženja, ki ni predmet inšpekcijskega nadzora.

16. Davčni zavezanec, ki je pridobil večje premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ki jih je prijavil davčnim organom, se je torej moral in mogel zavedati, da bo takšna pridobitev lahko imela učinke tudi na davčnem področju in da bosta izvor in čas pridobitve dohodkov oziroma premoženja lahko v prihodnosti predmet dokazovanja. Zahteva po dokazovanju dohodkov pred 1. 1. 2005 tako ne pomeni retroaktivnega učinka uporabe zakonske določbe iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2 in davčni organ ne posega v že urejena razmerja, kot to zmotno trdi revident. Vrhovno sodišče tako sodi, da sta davčni organ in sodišče prve stopnje ravnala v skladu z zakonodajo in pristojnostmi, ki iz nje izvirajo. Posledično ni prišlo do kršitve 120., in 147. člena Ustave RS. Ker je bil davek odmerjen na podlagi zakona, tudi ne drži stališče revidenta, da mu je bilo z nezakonito odmero davka poseženo v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

17. V zvezi z revidentovim stališčem, da je sama določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v neskladju z Ustavo RS, ker obdavčuje premoženje, ki je že bilo obdavčeno oziroma ga je davčni zavezanec posedoval še pred obdobjem inšpekcijskega nadzora, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da predmetna določba nima takšne vsebine, saj določa, da se obdavči razlika med ugotovljeno vrednostjo premoženja in dohodki, ki so že bili obdavčeni, ter dohodki, ki niso predmet obdavčitve. Torej to ne pomeni, da se obdavči celotno premoženje, ki ga je davčni zavezanec kadarkoli pridobil oziroma posedoval. Ugotovljena vrednost premoženja je omejena z davčnim obdobjem, v katerem se povečanje premoženja lahko ugotavlja. Gre torej za obdavčitev nepojasnjenega prirasta premoženja v tem obdobju. Njegov obseg, in s tem višina davčne osnove, je odvisen od ugotovljene razlike med obsegom izkazanega premoženja na oba presečna datuma. Večja kot bo ta razlika, večja bo davčna osnova.

18. Višino premoženja na dan začetka uvedbe nadzora skladno s 5. členom ZDavP-2 ugotavlja davčni organ. Če se z ugotovljenim obsegom revident ne strinja, je dokazno breme za znižanje davčne osnove skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 na njem. Pri tem pa ni pomembno, iz katerega vira izhaja premoženje pred obdobjem nadzora. Revident v postopku ni uspel izkazati, da je na dan 1. 1. 2005 posedoval gotovino v višini 167.823,00 EUR, ki naj bi jo delno prejel kot darilo očeta in delno iz svoje dejavnosti samostojnega podjetnika. To pa ne pomeni, da se obdavčuje vse premoženje iz obdobja pred začetkom postopka nadzora, kar je revidentu pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 12. točki izpodbijane sodbe, ki med drugim zapiše: „Stanje premoženja in obveznosti na dan 1. 1. 2005 je nedvomno podatek, ki vpliva na prirast premoženja in s tem na višino davčne osnove.“, torej ne drži revizijsko navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predmetnih stališč revidenta. Pri izkazovanju obsega premoženja tudi ne gre za prijavo dohodka v obdavčitev, zato tudi ni relevantno sklicevanje revidenta na petletni zastaralni rok za obdavčitev.

19. Revident nadalje izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, ker naj ta ne bi vsebovala razlogov glede neizvedbe zaslišanja predlaganih prič, ki bi izpovedale o prejetju zatrjevanega darila od očeta. Sodišče prve stopnje naj bi v tem delu tudi podalo stališče, da mora biti za davčne namene darilna pogodba sklenjena v pisni obliki. Vrhovno sodišče meni, da se je sodišče prve stopnje v 17. točki izpodbijane sodbe do izpostavljenih ugovorov jasno opredelilo in revidentu pojasnilo, da priči nista bili zaslišani, in sicer na podlagi celovite ocene izvedenega dokaznega postopka in ob upoštevanju dejstev, da je revident predhodno priložil pisno izjavo matere, katere verodostojnost je bila argumentirano izpodbita, in da bi revidentova žena izpovedovala zgolj o tem, kar ji je povedal revident. Izvedba posrednega dokaza, ki bi se skliceval na že izveden neposredni dokaz, je namreč neekonomična in nesmiselna.

20. Sodišče prve stopnje tudi pojasni, da ni treba, da bi bila darilna pogodba izkazana z listino, temveč, da je nenavadno, da za tako visok znesek gotovine, ki naj bi ga posedoval tako dolgo časa, revident ne more predložiti nobenega dokaza o njenem obstoju, razen pričevanj prič. To ne pomeni, da bi moral revident darilno pogodbo nujno izkazovati z njenim pisnim izvodom, ampak da bi moral predložiti vsaj neko listino, ki bi obstoj zatrjevane gotovine izkazovala (kot npr. bančni izpisek). V obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgolj izjava matere - ob podanih okoliščinah (da oče ni imel takšnih dohodkov, da bi darilo v takšni vrednosti sploh lahko zmogel, da domnevno prejete gotovine, kljub zakonski dolžnosti, ni prijavil davčnemu organu, čeprav je v istem obdobju prijavil druga darila, prejeta od očeta, in da je svojo izjavo o obstoju gotovine večkrat spremenil) - ne more zadoščati za izkazanost prejetja darila.

21. Revident tudi napačno razlaga namen 69. člena ZDavP-2. Namen poziva na prijavo premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je v tem, da se davčnega zavezanca - fizično osebo, seznani z dokazi in podatki o nesorazmerju med njegovim premoženjem, sredstvi ali porabo sredstev in njegovimi napovedanimi dohodki ter tako posredno prenese dokazno breme na samega davčnega zavezanca, in sicer tako, da naj opravi popis premoženja in poda obrazložitve. Na podlagi prijave premoženja davčni organ z večjo verjetnostjo ugotovi „verjetno dejansko stanje“, hkrati pa pridobi tudi podatke in dokaze o tistem premoženju davčnega zavezanca, ki ni izkazano v neposrednih in posrednih evidencah davčnega organa.(3) Gre torej za ugotavljanje realnega obsega premoženja, ki ga davčni zavezanec ima. Pri izkazovanju premoženja na dan 1. 1. 2005 pa ne gre za prijavo premoženja, revident tudi ni bil pozvan, da takšno prijavo opravi, kot to želi v reviziji zmotno prikazati. Davčni organ ga je pozval zgolj na predložitev dokumentacije o zatrjevanem obstoju premoženja po 138. členu ZDavP-2. Revident namreč z izkazovanjem premoženja na dan 1. 1. 2005 izpodbija oceno davčnega organa o obsegu premoženja nepojasnjenega izvora davčnega zavezanca, ki predstavlja davčno osnovo, posledično je ravnal skladno s šestim odstavkom 68. člena in ne z 69. členom ZDavP-2.

22. Nadalje Vrhovno sodišče pojasnjuje, da določba 69. člena ZDavP-2 daje davčnemu organu pooblastilo, da sme fizično osebo pozvati, naj opravi popis premoženja, s katerim razpolaga. Zakonska določba davčnemu organu ne nalaga, da mora pozvati fizično osebo na prijavo premoženja. Davčni nadzor po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se torej lahko uvede tudi brez inštituta prijave premoženja, edini pogoj za uvedbo predmetnega postopka je, da davčni organ ugotovi oziroma je seznanjen s precejšnjim nesorazmerjem med premoženjem, sredstvi ali porabo in napovedanimi dohodki posamezne fizične osebe. Določba 69. člena ZDavP-2 je zato povezana s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 in ne obratno. Prijava premoženja po 69. člena ZDavP-2 torej ni nujen predhodni pogoj za vodenje postopka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, kot trdi revident v reviziji, in zato so posledično neutemeljene tudi revizijske navedbe, da bi se lahko postopek uvedel le za naprej, po prijavi premoženja na podlagi 69. člena ZDavP-2. Tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje do teh kršitev ni opredelilo. V 12. točki izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje revidentu razločno pojasni razliko med 69. in 138. členom ZDavP-2 ter obrazloži pogoje, na podlagi katerih se lahko uvede postopek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2.

23. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, da davčni organ ni pojasnil izpolnjevanja pogoja za začetek postopka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Do revidentovih tožbenih navedb se je opredelilo sodišče prve stopnje v 12. in 15. točki izpodbijane sodbe, kjer se sklicuje na sklep davčnega organa z dne 8. 10. 2009 o uvedbi davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem je pojasnjeno ugotovljeno neskladje med premoženjem revidenta in prijavljenimi dohodki. Davčni organ ima namreč pooblastilo za zbiranje podatkov od upravljavcev uradnih registrov, evidenc in zbirk podatkov (39. do 42. člena ZDavP-2, 49. člen ZDS-1, sedaj 46. člen Zakona o finančni upravi - ZFU). Davčni organ je tudi na 2. in 3. strani svoje odločbe navedel, da je podatke pridobil na podlagi navedenih členov, pri tem je še popisal ter ovrednotil premoženje, ki odstopa od prijavljenih dohodkov (ki jih je tudi navedel) revidenta. Stališče revidenta, da davčni organ ni izpolnil pogoja za začetek postopka odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, oziroma da ni obrazložil njegovega izpolnjevanja, je zato povsem neutemeljeno.

24. Materialno pravo je bilo tako v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno, zatrjevanih bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu Vrhovno sodišče ni ugotovilo, zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

25. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Ur. l. RS, št. 117/2006, 24/2008 - ZDDKIS, 125/2008, 85/2009, 110/2009, 1/2010-popr., 43/2010, v nadaljevanju ZDavP-2.

(2) Tako Vrhovno sodišče v sodbah X Ips 320/2011 z dne 29. 3. 2012, X Ips 284/2012 z dne 18. 4. 2013, X Ips 182/2012 z dne 20. 6. 2013.

(3) mag. Matija Maučec: Cenitev davčne osnove nepojasnjenih dohodkov fizične osebe - pravne podlage in postopek pridobivanja podatkov za davčni nadzor davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 (1. del), Davčno-finančna praksa, maj 2012.

Datum zadnje spremembe:

21.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 93/2014
• VSRS Sodba X Ips 206/2014
• VSRS Sodba X Ips 152/2014