VSRS Sklep I Up 114/2016

Jedro

Smisel poziva na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 je izdaja odločbe o odmeri davka po 68.a členu ZDavP-2 in ne pridobitev same prijave premoženja. Predmetni poziv upravnega organa je zato samo del širšega postopka.

Uveljavljanje posegov v temeljne pravice in svoboščine, do katerih naj bi prišlo v predmetnem postopku, ni možno v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora zoper odmerno odločbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka), vloženo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi kršitve človekovih pravic v postopku davčnega nadzora odmere davka na podlagi 68.a člena Zakona o davčnem postopku(1) (konkretno pri pozivu na prijavo premoženja po 69. členu ZdavP-2), in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se vodi zoper tožnika postopek po 68.a členu ZDavP-2 za odmero davka od nenapovedanih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2014 in da je davčni organ prve stopnje tožnika dne 29. 9. 2015 pozval na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2. Glede na povzeto stanje zadeve sodišče prve stopnje poudarja, da je sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin subsidiarno in da stranka lahko izpodbija druge akte, ki niso upravni akti oziroma uveljavlja sodno varstvo, če je bil poseg v človekove pravice storjen z dejanjem le, če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ob vložitvi tožbe postopek davčnega inšpekcijskega nadzora še ni bil končan, saj še ni bila izdana odmerna odločba. Če bo in ko bo davek odmerjen, pa bo imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper odmerno odločbo, zato subsidiarno pravno varstvo v obravnavanem primeru ni dopustno (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Posledično je tožbo zavrglo.

3. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Poudarja, da tožbe ni vložil zaradi postopka odmere davka v posebnih primerih na podlagi 68.a člena ZDavP-2, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč zaradi vodenja postopka prijave premoženja po 69. členu ZDavP-2. Izpodbijani sklep torej ne vsebuje razlogov, zakaj subsidiaren upravni spor zoper postopek prijave premoženja po 69. členu ZDavP-2 ni dopusten. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da poziv na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 ne predstavlja samostojnega upravnega postopka, kot to zatrjuje pritožnik. Upravni postopek je sestavljen iz posameznih dejanj, ki se opravljajo in si sledijo v določenem redu, tako da tvorijo organsko celoto.(2) Na podlagi celote opravljenih dejanj v upravnem postopku je mogoče uporabiti abstraktni materialni predpis in odločiti o pravici ali obveznosti stranke z izdajo odločbe. Poziv na prijavo premoženja predstavlja prav takšno posamezno dejanje v upravnem postopku. Ne glede na to, da sam poziv nalaga dolžnost podati prijavo premoženja, ta poziv ni sam sebi namen, temveč se neposredno navezuje na postopek odmere davka po 68.a členu ZDavP-2. Torej se ga izda z namenom ugotovitve dejanskega stanja, ki bo tvorilo dejansko podstat pri uporabi določbe 68.a člena ZDavP-2, s katero se bo davčnemu zavezancu naložilo (ali pa ne) obveznost, zaradi katere se celoten postopek sploh vodi, t. j. plačilo odmerjenega davka od nenapovedanih dohodkov. Pravi smisel poziva na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 je tako izdaja odločbe o odmeri davka po 68.a členu ZDavP-2 in ne pridobitev same prijave premoženja. Predmetni poziv upravnega organa je zato samo del širšega postopka, v katerem dobi svoj poln smisel.

7. Glede na navedeno so neutemeljene pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino vložene tožbe. Tožba je bila vložena zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, do katerega naj bi prišlo pri vodenju postopka odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2. Poseg pa naj bi predstavljal poziv na prijavo premoženja za leto 2008, kot povsem pravilno povzame sodišče prve stopnje v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

8. Pritožnik pa nadalje sam priznava, da se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede možnosti vlaganja tožb po 4. členu ZUS-1 zaradi ugotovitve nezakonitega posega v človekove pravice z vodenjem postopka davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka po 68.a členu ZDavP-2. Iz sklepa jasno izhaja, da uveljavljanje posegov v temeljne pravice in svoboščine, do katerih naj bi prišlo v predmetnem postopku, ni možno v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora zoper odmerno odločbo. Torej tudi tožba, vložena po 4. členu ZUS-1, zaradi poziva na prijavo premoženja za leto 2008 ni dovoljena, pritožnik pa bo morebiten poseg v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, storjen s predmetnim pozivom, lahko uveljavljal v pravnem sredstvu zoper odmerno odločbo, izdano v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.(3)

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, zakaj ni dopusten subsidiarni upravni spor zoper postopek prijave premoženja po 69. členu ZDavP-2. Takšno pritožnikovo stališče temelji na zmotnem prepričanju, da gre pri prijavi premoženja za samostojen postopek. Ob zgoraj pojasnjenem stališču, da gre zgolj za del postopka po 68.a členu ZDavP-2, razlogi za nedopustnost subsidiarnega spora izhajajo iz 4. in 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Prav tako zaradi zgoraj pojasnjenega stališča, da gre za zgolj del postopka, ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje že v uvodnem delu izpodbijanega sklepa napačno povzelo vsebino spora. Sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer res zapiše, da subsidiarni upravni spor zoper sklep o začetku postopka davčnega inšpekcijskega nadzora ni mogoč, čeprav je pritožnik v tožbi kot nedovoljen poseg v človekove pravice izpostavil poziv na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2. Vendar je iz celotne obrazložitve jasno razvidno, da subsidiarni upravni spor ni dovoljen zoper nobeno dejanje upravnega organa, ki tvori le del postopka, v katerem bo prišlo do izdaje upravnega akta, zoper katerega se bo lahko vložila tožba v rednem upravnem sporu.

10. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

----

(1) Ur. l. RS, št. 117/2006, 24/2008 - ZDDKIS, 125/2008, 85/2009, 110/2009, 1/2010-popr., 43/2010, v nadaljevanju ZDavP-2.

(2) dr. Vilko Androjna, dr. Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 28.

(3) Enako stališče glede sodnega varstva v rednem upravnem sporu je v primerljivih zadevah Vrhovno sodišče že zavzelo npr. v sklepu I Up 154/2015 z dne 23. 7. 2015 in I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016.

Datum zadnje spremembe:

21.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 138/2016
• UPRS sklep I U 98/2016
• VSRS Sklep I Up 12/2019