UPRS sodba I U 887/2015

Jedro

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožnik zamudil materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV za motorno vozilo. Okoliščine za vračilo nastanejo v trenutku, ko sta izpolnjena oba pogoja, določena v prvem odstavku 11. člena ZDMV, in sicer, da je motorno vozilo odjavljeno iz evidence registriranih motornih vozil in da je zapustilo ozemlje Republike Slovenije. V obravnavani zadevi je predvsem sporno vprašanje, ali so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV tedaj, ko je bil izdan CMR ali pa tedaj, ko je bil izdan račun za predmetno motorno vozilo.

Tožnik je vložil zahtevek za vračilo DMV za motorno vozilo prepozno, saj ga je vložil po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo. Te okoliščine pa so nastopile, ko je bil za predmetno motorno vozilo izdan CMR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ zavrgel zahtevek tožnika za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju: DMV) od vozila s številko šasije VF1JZNA0649778122 v višini 272,47 EUR. Z delno odločbo pa je zahtevku tožnika z dne 19. 3. 2014 za vračilo plačanega DMV od vozil s številkami šasij, ki jih navaja, ugodil v višini 14.186,59 EUR, v preostalem znesku v višini 1.576,49 EUR pa je zahtevek zavrnil. Plačani davek v znesku 14.186,59 EUR se tožniku vrne v roku 30 dni od vročitve odločbe o vračilu. Tožnik in davčni organ nosita vsak svoje stroške postopka, posebni stroški v tem postopku niso nastali; pritožba ne zadrži izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 19. 3. 2014 vložil zahtevek na podlagi 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), za vračilo plačanega DMV, dobavljena v drugo državo članico Evropske skupnosti. Davčnemu uradu je predložil seznam vozil, kopije prejetih in izdanih računov in kopije mednarodnih tovornih listov (v nadaljevanju CMR). Davčni organ navaja določbo 11. člena ZDMV. Davčni organ je iz podatkov CMR št. 0273546 ugotovil, da je motorno vozilo številka šasije VF1JZNA0649778122 zapustilo ozemlje Republike Slovenije 26. 11. 2013. Iz evidence motornih vozil je razvidno, da je bilo predmetno vozilo registrirano in odjavljeno 5. 11. 2013. Glede na navedeno, je na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV in 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zahtevek za vračilo DMV v višini 272,47 EUR vložen prepozno in ga je bilo potrebno zavreči.

2. Na podlagi 219. člena ZUP je davčni organ odločil, da ker za del zahtevka za vračilo v znesku 1.571,53 EUR, ki se nanaša na vozila s številkami šasij, ki so razvidne iz preglednice na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovitvenega postopka zaradi pridobivanja dodatne dokumentacije še ni mogel zaključiti, bo o njem odločil s posebno odločbo. Navaja določbi 5. člena in 11. člena ZDMV. Davčni organ je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da je bil DMV za preostala v tožnikovemu zahtevku navedena vozila obračunan in plačan v skupni višini 15.762,88 EUR. Iz predloženih dokazil tožnika je bilo razvidno, da so vozila s številkami šasij iz tabele na strani 4 do 7 obrazložitve delne odločbe zapustila območje Republike Slovenije. Davčni organ je vpogledal v register prometnih vozil in ugotovil, da so bila vsa motorna vozila, za katere tožnik zahteva vračilo plačanega DMV registrirana v Republiki Sloveniji. Ker zakon pri vračilu plačanega davka razlikuje ali gre za začasno registracijo vozil z namenom izvoza dobave ali selitve v drugo državo članico ali pa je bilo vozilo registrirano za uporabo v Republiki Sloveniji, je davčni organ preverjal tudi vrsto registracije posameznega vozila. Ugotovil je, da nobeno vozilo ni bilo registrirano začasno z namenom izvoza, dobave oz. selitve v drugo državo članico EU. Posledično je pri odločanju o višini vračila plačanega DMV uporabil tretji odstavek 11. člena ZDMV. Ugotovil je, da so bila vsa vozila v navedeni tabeli registrirana prvič v Republiki Sloveniji v letu 2013 in se tako za začetno leto uporabe šteje leto 2013. Posledično je tožnik upravičen do vračila sorazmernega dela, glede na obdobje uporabe motornega vozila v Republiki Sloveniji in sicer v višini 90 % plačanega DMV, kar v obravnavani zadevi znaša 14.186,59 EUR. V preostalem delu v višini 1.576,29 EUR pa je zahtevek tožnika neutemeljen.

3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo DMV pri davčnemu organu v roku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Sporno je vprašanje kdaj so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV. Tudi po mnenju pritožbenega organa so te okoliščine nastopile že v mesecu novembru 2013, ko je bil izdan CMR. Predmetno vozilo je zapustilo ozemlje Republike Slovenije 26. 11. 2013, kar izhaja iz CMR. Tako je tožnik zamudil trimesečni prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do vračila DMV (osmi odstavek 11. člena ZDMV), saj je zahtevo vložil šele 19. 3. 2014. Iz vložene pritožbe izhaja, da tožnik izpodbija odločitev prvostopenjskega davčnega organa s katero je bil njegov zahtevek za vračilo DMV v višini 272,47 EUR s sklepom zavržen. V skladu z 224. členom ZUP je tako postala v preostalem delu prvostopenjska odločba dokončna.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi smiselno izpodbija sklep o zavrženju zahtevka za vračilo plačanega DMV v višini 272,74 EUR. V tožbi ponovno navaja, da je bil račun za predmetno vozilo, ki je bilo izvoženo v drugo državo članico EU izdan v mesecu novembru 2013, vloga za vračilo DMV pa je bila oddana februarja 2014, to pomeni še vedno v roku, ki ga predpisuje 11. člen ZDMV. Sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 791/2013 je neutemeljena, saj ne gre za enako situacijo. Razlog zakaj je bil račun izdan v predmetni zadevi šele v novembru 2013 in ga je tožnik prejel kot dokaz o izvozu vozila v EU (CMR) v novembru 2013. Torej bi se moralo kot datum nastanka okoliščin upoštevati mesec november 2013 in ne oktober 2013, kot napačno navajata oba davčna organa. Tožnik ugovarja tudi neenako obravnavo, in sicer navaja številko šasij vozil na podlagi katerih mu je bil vrnjen davek na motorna vozila pri enakem dejanskem stanju. Tožnik naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) odpravi in tožniku odobri vračilo DMV v znesku 272,47 EUR oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep prvostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožniku prisodi tudi stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

7. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v predmetni zadevi med strankama sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito kot prepozno zavrgel vlogo tožnika za vračilo DMV za vozilo s številko šasije VF1JZNA0649778122 v višini 272,47 EUR.

8. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDMV ima upravičenec pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka, če motorno vozilo, od katerega je bil plačan DMV izvozi oz. dobavi oz. zaradi selitve prenese v drugo državo članico EU in ga zato odjavi iz evidence registriranih vozil v Republiki Sloveniji. Na podlagi drugega odstavka 11. člena ZDMV upravičenec lahko uveljavi vračilo DMV šele po odjavi motornega vozila iz evidence registriranih motornih vozil in na podlagi dokazila o plačilu davka v Republiki Sloveniji ter ob predložitvi dokazil, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZDMV se znesek vračila DMV izračuna na podlagi podatka o dejanskem plačanem davku v Republiki Sloveniji in podatka o obdobju porabe motornega vozila tako, da se za vsako začetno leto uporabe motornega vozila v Republiki Sloveniji znesek dejansko plačanega davka zmanjša za 10 %. V skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZDMV se za motorna vozila, ki so bila izvožena ali dobavljena v drugo državo članico EU, preden so bila registrirana v Republiki Sloveniji in je bil zanje plačan DMV in za motorna vozila, ki so bila v Republiki Sloveniji začasno registrirana z namenom izvoza ali dobave v drugo državo članico EU, pod pogojem, da so bila registrirana največ 3 dni, znesek vračila določi v višini 100 % zneska dejansko plačanega DMV. V skladu z osmim odstavkom 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnemu organu v roku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Okoliščine za vračilo nastanejo v trenutku, ko sta izpolnjena oba pogoja, določena v prvem odstavku 11. člena ZDMV, to je odjava vozila iz registra motornih vozil in zapustitev ozemlja Republike Slovenije. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDMV se kot dokaz o tem, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije, glede na okoliščine primera šteje dokazilo o izvozu, ki ga potrdi carinski organ in iz katerega mora biti razvidno, da je motorno vozilo zapustilo carinsko območje EU; dokazilo o registraciji vozila v drugi državi članici EU ali drugi državi; dokazilo o dejanski dobavi oz. prenosu vozila v drugo državo članico EU; račun, izdan kupcu v drugi državi članici EU; dokazilo o selitvi v drugo državo članico EU.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je tožnik zamudil materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV za predmetno motorno vozilo. Okoliščine za vračilo nastanejo v trenutku, ko sta izpolnjena oba pogoja, določena v prvem odstavku 11. člena ZDMV, in sicer, da je motorno vozilo odjavljeno iz evidence registriranih motornih vozil in da je zapustilo ozemlje Republike Slovenije. Dokazila, da je motorno vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije so navedena primeroma v drugem odstavku 11. člena ZDMV. Na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV pa lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. V obravnavani zadevi je predvsem sporno vprašanje ali so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV tedaj, ko je bil izdan CMR ali pa tedaj, ko je bil izdan račun za predmetno motorno vozilo. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik predložil davčnemu organu različne listine, med njimi tudi CMR št. 0273546, iz katerega izhaja, da je obravnavano motorno vozilo s številko šasije VF1JZNA0649778122 zapustilo območje Republike Slovenije 26. 11. 2013, odjava iz evidence registriranih motornih vozil pa je bila opravljena 5. 11. 2013. Tožnik je je vložil zahtevek za vračilo DMV 19. 3. 2014. Tako je tudi po presoji sodišča tožnik vložil zahtevek za vračilo DMV za predmetno motorno vozilo prepozno, saj ga je vložil po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo. Te okoliščina pa so tudi po mnenju sodišča nastopile, ko je bil za predmetno motorno vozilo izdan CMR, kar pa je bilo v konkretnem primeru v mesec 26. 11. 2013, kot pravilno ugotavljata oba davčna organa.

10. Gre za materialni prekluzivni rok, tako kot to pravilno navaja tudi pritožbeni organ. Zamuda prekluzivnega roka pa ima za posledico izgubo pravice. Zato v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni nastopila pravica tožnika zahtevati vračilo DMV, saj ni bil izpolnjen materialni zakonski pogoj, tj. rok, v katerem je tožnik dolžan takšen zahtevek vložiti (osmi odstavek 11. člena ZDMV).

11. Ni utemeljen ugovor tožnika, da vloge za vračilo DMV ni mogel vložiti dokler mu ni bil izdan račun za motorno vozilo, saj je razpolagal s CMR, iz katerega je bilo razvidno, da je vozilo zapustilo območje Republike Slovenije. Upravičenec lahko uveljavlja vračilo plačanega DMV na podlagi dokazila o plačilu davka v Republiki Sloveniji in predložitvi dokazil, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije. Iz zakonske določbe pa jasno izhaja kaj je potrebno glede na okoliščine konkretnega šteti kot dokazilo o tem, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije. Listine, ki lahko služijo kot dokaz o tem, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih je mogoče zahtevati vračilo DMV so navedene v drugem odstavku 11. člena ZDMV. Za vračilo DMV kot dokazilo, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije zadošča ena izmed navedenih listin, glede na okoliščine posameznega primera. Med drugim je tudi navedeno, da je primerno dokazilo o izvozu, tudi CMR, ki ga je potrdil carinski organ in iz katerega je razvidno, da je motorno vozilo zapustilo območje Republike Slovenije.

12. V obravnavanem primeru sta oba davčna organa pravilno ocenila, da so okoliščine konkretnega primera, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo DMV, nastopile v mesecu 26. 11. 2013, ko je bil izdan CMR št. 0273546, iz katerega izhaja, da je obravnavano motorno vozilo s številko šasije VF1JZNA0649778122 zapustilo območje Republike Slovenije 26. 11. 2013, odjava iz evidence registriranih motornih vozil pa je bila opravljena 5. 11. 2013. Iz listin upravnega spisa pa izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za vračilo DMV za predhodno navedeno motorno vozilo 19. 3. 2014 in ne februarja 2014, kot to zmotno navaja tožnik v tožbi. Tako je tožnik zamudi trimesečni prekluzivni rok za vložitev zahteve za vračilo DMV, ki je določen v osmem odstavku 11. člena ZDMV, kar je imelo za posledico izgubo te pravice. V skladu s predhodno navedenim je z izpodbijanim sklepom prvostopenjski organ kot prepozno pravilno zavrgel vlogo tožnika za vračilo plačanega DMV od motornega vozila s številko šasije VF1JZNA0649778122 v višini 272,47 EUR.

13. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijan sklep je pravilen in zakonit. Sodišče v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega ostavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

23.05.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1170/2015
• UPRS sodba U 105/2002
• sodba U 2998/2006