UPRS sodba I U 1381/2015

Jedro

Tožnik je v tožbi in že pred dokončnostjo izpodbijane odločbe navedel nova dejstva in predložil nov dokaz o tem, da je mu je bilo za isto odmerno obdobje naloženo plačilo davka v tujini (na Malti) ter navedel razloge, zakaj dejstev in dokazov ni navedel in predložil že v postopku izdaje izpodbijane odmerne odločbe. Razlogi so prepričljivi in izkazani s predloženo odločbo malteških davčnih organov ter datumom njene izdaje, ki je po izdaji izpodbijane odločbe in pred izdajo drugostopne odločbe. In ker je obveznost plačila tujega davka, ki se ugotavlja in tožniku nalaga v plačilo s predloženo odločbo malteških davčnih organov, obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in ker je tožnik po nespornih podatkih spisov v napovedi uveljavljal odbitek oziroma oprostitev tujega davka, se po presoji sodišča pokaže, da dejansko stanje glede upoštevanja odbitka tujega davka ni bilo ugotovljeno popolnoma in pravilno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 77-00151-0 z dne 30. 10. 2014 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je tožniku za leto 2013 odmeril dohodnino v znesku 1 478,63 EUR ter mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 407,83 EUR, ki znaša 1 070,80 EUR.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik v skladu s šestim odstavkom 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2013. Davčni organ je preveril navedbe tožnika in na podlagi svojih podatkov in podatkov, ki jih je predložil tožnik, ter ob upoštevanju določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki jih citira v nadaljevanju obrazložitve, odmeril dohodnino v zgoraj navedenem znesku. Ugotavlja se še, da je tožnik na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja v napovedi uveljavljal odbitek oziroma oprostitev davka, plačanega v tujini od dohodka 1101 v višini 10 945,34 EUR, da je napovedi predložil dokazila glede davčne obveznosti izven Slovenije ter da je bil tožniku na podlagi mednarodne pogodbe, sklenjene z Malto, od odmerjene dohodnine odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov v skupnem znesku 0,00 EUR. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, mora tožnik v skladu s četrtim odstavkom 123. člena ZDoh-2 doplačati razliko v znesku 1 070,80 EUR.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede rezidentstva pojasni, da se pri presoji izpodbijane določbe upošteva tožnikov rezidentski status v letu 2013 kot odmernem letu. Tožnik po mnenju pritožbe ni uspel dokazati, da ga Malta obravnava kot svojega davčnega rezidenta. Potrdilo o dodelitvi številke socialnega zavarovanja na Malti in malteška osebna izkaznica tega ne izkazujeta. Ker konkurenca slovenskega in malteškega davčnega organa pri obdavčitvi tožnika kot rezidenta ni izkazana, ne pride sploh do ugotavljanja tožnikovega rezidentskega statusa na podlagi prelomnih pravil iz 4. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Malto o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka s protokolom (v nadaljevanju Konvencija). Zato se tožnikov rezidentski status presoja le po določbah ZDoh-2. V tej zvezi pa pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik imel v letu 2013 prijavljeno stalno prebivališče samo v Sloveniji in da se že zato po določbi 6. člena ZDoh-2 šteje za rezidenta Slovenije v letu 2013. Poleg tega mu je bila 7. 11. 2013 izdana odločba o slovenskem rezidentskem statusu od 20. 10. 2013 dalje, kar pomeni, da je bilo o tem za obdobje od 20. 10. 2013 že pravnomočno odločeno, da je bil tožnik ob upoštevanju vsega navedenega po določbah ZDoh-2 rezident Slovenije in zato v skladu s 5. členom ZDoh-2 zavezan k plačilu dohodnine tudi od dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije, vključno z dohodkom iz zaposlitve, ki vključuje tudi dohodke iz delovnega razmerja (prvi odstavek 27. člena v povezavi s 36. in 18. členom ZDoh-2).

4. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih tožnik uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane in nadomestila za ločeno življenje pa drugostopni ugotavlja, da tožnik teh stroškov ni uveljavljal niti v napovedi za odmero akontacije dohodnine v zvezi z odhodom na Malto niti v napovedi za odmero dohodnine za leto 2013. Uveljavlja jih šele v pritožbi, pri tem pa ni navedel, zakaj jih ni uveljavljal že v napovedi. Zato gre pri uveljavljanju navedenih stroškov za novo dejstvo, ki ga v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP ni mogoče uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku.

5. V zvezi z očitkom, da tožniku niso bile upoštevane določene olajšave, drugostopni organ pojasni, da je bila upoštevana splošna davčna olajšava iz 111. člena ZDoh-2, ter da tožnik drugih olajšav v davčnem postopku ni uveljavljal. Za presojo kršitve prostega gibanja delavcev v EU pa po navedbah pritožbe pritožbeni organ ni pristojen.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. Meni, da Finančna uprava ne spoštuje veljavne Konvencije ter da ne upošteva pritožbenih navedb, po katerih nacionalna zakonodaja postavlja ovire pri izvrševanju pravice državljanov do prostega gibanja. Prav tako ne upošteva dodatne pritožbe, poslane 13. julija 2015 po elektronski pošti, in v kateri izkazuje znesek davka, ki ga je moral po končanem postopku plačati malteški državi za leto 2013 in prosi, da se omenjeni znesek v skladu s Konvencijo kot odbitek davka, plačanega v tujini, upošteva pri davčni odmeri. Omenjeni znesek davka je postal znan (šele) po oddaji dohodninske napovedi v Sloveniji. Postopek, v katerem se je izkazalo, da tožniku malteška država za davčne namene ne prizna statusa poročene osebe, se je namreč zaključil z odločbo z dne 8. 7. 2015, in s to odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo davka. Rok za pritožbo je torej prekratek in zato bi morala biti v zadevah z mednarodnim elementom po tožnikovem mnenju zagotovljena še druga ustrezna redna pravna sredstva.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba je utemeljena.

9. V postopku s tožbo ni več sporen tožnikov rezidentski status niti tožnik več ne ugovarja ugotovitvam in zaključkom druge stopnje glede stroškov in davčnih olajšav, ki jih je uveljavljal v pritožbi.

10. Sporno je (ne)upoštevanje odbitka davka, plačanega v tujini, ki ga omogoča Konvencija. V tem pogledu pa sodišče po pregledu spisov in izpodbijane odločbe ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba ob upoštevanju podatkov, ki so bili zbrani in znani ob njeni izdaji, pravilna in skladna z zakonom in Konvencijo. Vendar pa je tožnik v tožbi in po lastnih navedbah (ki jim tožena stranka v odgovoru na tožbo ne oporeka) že tudi pred odločitvijo o pritožbi in torej pred dokončnostjo izpodbijane odločbe, navedel nova dejstva in predložil nov dokaz o tem, da je mu je bilo za isto odmerno obdobje naloženo plačilo davka v tujini (na Malti) ter navedel razloge, zakaj dejstev in dokazov ni navedel in predložil že v postopku izdaje izpodbijane odmerne odločbe. Razlogi so prepričljivi in izkazani s predloženo odločbo malteških davčnih organov ter datumom njene izdaje, ki je po izdaji izpodbijane odločbe in pred izdajo drugostopne odločbe. In ker je obveznost plačila tujega davka, ki se ugotavlja in tožniku nalaga v plačilo s predloženo odločbo malteških davčnih organov, obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in ker je tožnik po nespornih podatkih spisov v napovedi uveljavljal odbitek oziroma oprostitev tujega davka, se po presoji sodišča pokaže, da dejansko stanje glede upoštevanja odbitka tujega davka ni bilo ugotovljeno popolnoma in pravilno in da zato tožnik utemeljeno predlaga, da se v zadevi davčne odmere za leto 2013 ob upoštevanju že omenjenih novih dejstev in novih dokazov ponovno odloči.

11. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na stališče sodišča, ki izhaja iz sodbe.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 457/2015
• UPRS sodba II U 103/2015
• sklep I U 728/2013, enako tudi I U 729/2013, I U 730/2013, I U 731/2013, I U 732/2013 in I U 733/2013