UPRS sodba I U 512/2015

Jedro

Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih neevidentiranih premikov materiala med lokali ter stroškov lastne rabe hrane in pijač zaposlenih je ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. V zvezi z zatrjevanimi internimi premiki materiala iz odločbe sledi (nesporna) ugotovitev, da je tožeča stranka poslovanje po posameznem obratu vodila posebej, analitično, kar dokazujejo poslovne listine, kot so prejeti in izdani računi, zaključki, blagajniški prejemki, inventurni popisi in računalniški izpisi prodaje, v zvezi s stroški lastne rabe hrane in pijače pa nesporna ugotovitev davčnega organa, da resničnosti izpovedb predlaganih, pri tožeči stranki zaposlenih prič, na podlagi podatkov poslovnih knjig tožeče stranke količinsko in vrednostno ni mogoče preveriti.

Pribitki, ki jih za posamezen lokal ugotavlja davčni organ, niso nerealno visoki, kot trdi tožeča stranka, saj je davčni organ upošteval najugodnejši koeficient pribitka in ga preveril z izkustvenimi pribitki, ugotovljenimi v davčnih inšpekcijskih nadzorih zavezancev za davek, ki opravljajo gostinsko dejavnost. Verjetna davčna osnova se v obravnavanem primeru ugotavlja s primerjavo med gostinskimi lokali tožeče stranke v kontroliranem obdobju in ne s primerjavo njihovega poslovanja v preteklih obdobjih, zato tožnik, že glede na uporabljeno metodo cenitve, z navajanjem recesije kot bistvenega razloga za nižje prihodke v kontroliranem obdobju, ne more biti uspešen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčni urad Koper je tožeči stranki v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb in davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2011 z izpodbijano odločbo DT 610-318/2012-50 z dne 22. 3. 2013 pod točko I dodatno odmeril in pod točko II izreka naložil v plačilo: davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2009 v znesku 67.516,98 EUR, obračunan po stopnji 21% od osnove 321.509,40 EUR in pripadajoče obresti (točka I.1); obresti od akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2010 v znesku 522,92 EUR (točka I.2); davek na dodano vrednost za leto 2009 po stopnji 20% v skupnem znesku 31.298,88 EUR in pripadajoče obresti (točka I.3); davek na dodano vrednost za leto 2009 po stopnji 8,5% v skupnem znesku 14.016,00 EUR in pripadajoče obresti (točka I.4); davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2010 v znesku 47.426,12 EUR, obračunan po stopnji 20% od osnove 237.130,61 EUR in pripadajoče obresti (točka I.5); obresti od akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2011 v znesku 621,18 EUR (točka I.6); davek na dodano vrednost za leto 2010 po stopnji 20% v skupnem znesku 13.107,80 EUR in pripadajoče obresti (točka I.7); davek na dodano vrednost za leto 2010 po stopnji 8,5 % v skupnem znesku 12.331,64 EUR in pripadajoče obresti (točka I.8); davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2011 v znesku 78.976,60 EUR, obračunan po stopnji 20% od osnove 394.883,01 EUR in pripadajoče obresti (točka I.9); obresti od akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2012 v znesku 522,31 EUR (točka I.10); davek na dodano vrednost za leto 2011 po stopnji 20% v skupni višini 49.957,86 EUR in pripadajoče obresti (točka I.11) ter davek na dodano vrednost za leto 2011 po stopnji 8,5 v skupni višini 12.327,86 EUR in pripadajoče obresti (točka I.12). Davek je odmerjen od davčne osnove, ugotovljene z oceno na podlagi 68. člena ZDavP-2.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-14-22/2013-3 z dne 24. 2. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom organa prve stopnje.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V postopku so bila kršena temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in sicer načelo zakonitosti, načelo materialne resnice, načelo zaslišanja stranke, načelo proste presoje dokazov in načelo in dubio pro reo oziroma in dubio contra fiskus ter določbe ZUP in ZDavP-2, ki pomenijo njihovo izvedbo (določbe o dokaznem bremenu, dokaznih sredstvih, glavni obravnavi) in ki davčni organ zavezujejo tudi v postopku ocene davčne osnove na podlagi 68. člena ZDavP-2. Tožena stranka ni zaslišala prič, ki jih je kot dokaz predlagala tožeča stranka. Neutemeljeno tudi ni upoštevala predloženih listinskih dokazov, ki izkazujejo in dokazujejo podatke o porabi materiala na letni ravni družbe. Vodenje materialnih evidenc za gostinsko dejavnost ni izrecno predpisano. Znesek porabe prodanih artiklov je mogoče izračunati kot razliko med začetnim stanjem po inventuri, skupaj z nabavo in končnim stanjem po inventuri. Ker podatki izvirajo iz verodostojnih listin, je ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka ne razpolaga s podatki o nabavi in porabi materiala, nepravilna in kot takšna ne more biti uporabljena kot podlaga nadaljnjim očitkom. Stališče tožene stranke, da je dokazno breme na strani tožeče stranke, ni skladno z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2. V skladu z načelom materialne resnice pa bi morala tožena stranka v primeru dvoma v verodostojnost predloženih listin izvesti zaslišanje vpletenih oseb.

4. Ne strinja se tudi z ugotovljenim povprečnim koeficientom pribitka za posamezen lokal. Lokali A., B. in C. so medsebojno neprimerljivi. Kot ugotavlja tožena stranka sama, so prodajne cene za posamezno jed različne, s tem pa tudi povprečna prodajna cena tako za hrano kot za pijačo. Izračuna zato ni mogoče preizkusiti in kot tak ne more biti osnova za ugotavljanje ustreznega koeficienta pribitka za posamezen gostinski lokal. Tožena stranka ob svojem sklepu, da tožeča stranka ni v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom popolnoma jasno in brez vsakršnega dvoma dokazala za odločitev pomembnega dejstva, spregleda, da je dolžna v skladu s temeljnim načelom in dubio pro reo v primeru dvoma odločiti v korist tožeče stranke. Slednje velja v konkretnem primeru še toliko bolj, ker je tožnik predložil dokaze, ki kažejo na iste zaključke, medtem ko je dvom tožene stranke neargumentiran in ga zato ni mogoče učinkovito preizkusiti.

5. Koeficient pribitka, ki ga ugotavlja inšpektor, temelji na navadni aritmetični sredini in znaša 16,24. Pravilnejši je izračun pribitka z upoštevanjem količine prodaje posameznega artikla. V tem primeru pri enakih količinah, cenah in artiklih, kot jih je zajel inšpektor, znaša koeficient pribitka samo še 12,89. Tožeča stranka je na to opozarjala že v davčnem postopku in predložila analize oz. tabele, v katerih je nazorno prikazana poraba materiala po posameznih lokalih in na ravni celotne družbe in sicer tako, da je pri izračunu vrednosti nabave materiala upoštevala dejanske prodajne vrednosti artiklov in tako izračunala dejanski koeficient pribitka po lokalih, ločeno za hrano in pijačo. V postopku je tudi večkrat pojasnila, da so nenavadno nizek pribitek v lokalu A. in na drugi strani nerealno visoki pribitki v drugih lokalih posledica nepravilne razporeditve porabe po analitičnih kontih v bruto bilanci. Do napake je prišlo zaradi neupoštevanja premikov materiala med lokali in ker je bila zaloga po prejetih računih dobaviteljev praviloma evidentirana samo pri lokalu A. Že v postopku je pojasnila in s predloženimi izračuni in tabelami dokazala, da so ugotovljeni pribitki za posamezen lokal za davčno obdobje 2009, 2010 in 2011 previsoki. Iz navedenega izhaja, da je koeficient pribitka v nočnem lokalu Tri papige, ki je osnova za določitev koeficienta pribitka za oceno davčne osnove za klub Č., popolnoma zgrešen in napačen. Tožena stranke je pri njegovem izračunu izhajala iz (po njenem mnenju) vrednostno največjih prodaj ter koeficient izračunala kot navadno povprečje pribitkov po posameznih artiklih, namesto na podlagi tehtanih povprečnih koeficientov, pri čemer nekateri artikli, ki so v odločbi navedeni, vrednostno predstavljajo minimalno realizacijo (npr. vino Sauvignon 1 liter).

6. Tožena stranka po navedenem v nasprotju z načelom materialne resnice ni ugotovila dejanskega stanja, ki najbolj ustreza realnim rezultatom poslovanja tožeče stranke. Zato tožena stranka, ko zavrača rekonstrukcijo tožeče stranke, zavrača temeljna načela davčnega postopka iz 6., 5. in 4. člena ZDavP-2 in 9. člena ZUP.

7. V drugi tožbi, vloženi po pooblaščencu, tožeča stranka dodatno navaja, da bi moral biti v postopku zaslišan direktor tožeče stranke, da bi moral biti izveden dokaz z izvedencem finančne stroke ali revizorjem in da bi moralo biti upoštevano splošno znano dejstvo – recesija, ki je vplivala na kupno moč potrošnikov in posledično na obseg poslovanja gostincev. Zaradi recesije se je obseg poslovanja tožeče stranke bistveno zmanjšal, zaradi česar ni podlage za dodatno odmero davkov. Zaradi metodoloških napak pri ugotavljanju obsega poslovanja tožeče stranke, so dejanske ugotovitve napačne in nepopolne ter ne odražajo resničnega stanja stvari. Zato je potrebno obseg poslovanja tožeče stranke ponovno ugotoviti, upoštevajoč pri tem vpliv recesije in vse druge ovire in pogoje, ki so vplivali na dejansko poslovanje. Sodišču predlaga, da v zadevi razpiše glavno obravnavo, na njej izvede predlagane dokaze (vpogled v upravne spise in vlogo tožeče stranke z dne 25. 8. 2014, zaslišanje direktorja tožeče stranke, postavitev izvedenca finančne stroke ali revizorja) in odloči tako, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni pod izvršbo.

8. Tožeča stranka z dodatno vlogo obe vloženi tožbi dopolnjuje in sodišču predlaga, da ju obravnava skupaj. Dodatno ugovarja kršitev 88. in 89. člena ZDDV-1, ker je davčni organ višino DDV ugotavljal na letni, namesto, kot bi bilo pravilno, na mesečni ravni. Ne strinja se tudi z nepriznavanjem odhodkov iz naslova bonitet (najemnine za prenočišča, letalske karte) in z nepriznavanjem bonitet pri vstopnem DDV. Ugovarja obstoju zakonskih predpostavk za cenitev davčne osnove, v zvezi z dokazovanjem pa davčnemu organu očita neupoštevanje predloženih listin in neupoštevanje predloga za dokazovanje z izvedencem davčne stroke. Izvedba dokazov pri cenitvi ni bila pravilna, saj je davčni organ knjigovodske listine, ki jih najprej ni priznal, uporabil za oceno. Tožeča stranka je v postopku nadzora predložila vse listine in pravilne obračune (poslovne knjige), ki jim davčni organ ni oporekal in zato ni bilo razlogov za to, da se davčna osnova ugotavlja z oceno.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke. Ker so smiselno enake pritožbenim, jih zavrača iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru na dopolnitev tožbe pa opozarja, da predstavljajo navedbe glede nepriznavanja odhodkov v zvezi z najemninami in letalskimi kartami nedopustno tožbeno novoto, in predlaga, da jih sodišče ne obravnava. V tem delu se je tožena stranka v pritožbi strinjala, da so stroški davčno nepriznani in da DDV, zaračunan od teh storitev, ni odbiten. Ugovor v zvezi z obračunom DDV na letni ravni zavrača kot nesmiseln oziroma brezpredmeten. Ker je dodatna odmera DDV posledica cenitve letne davčne osnove in prihodkov na letni ravni, je pravilna tudi odmera DDV na letni ravni, saj se s cenitvijo ne posega v posamezne obračune zavezanca.

10. Tožeča stranka zavrača navedbe tožene stranke kot nesprejemljive in vztraja pri tožbi. Sodišču predlaga, naj prednostno upošteva njene navedbe v dopolnitvi tožbe.

11. Na glavni obravnavi stranki vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih. Tožeča stranka osebno in po pooblaščencu posebej poudari recesijo in posledični upad prihodkov. Tožena stranka v tej zvezi pripominja, da cenitev ne temelji na primerjavi s tožnikovimi prihodki v preteklih obdobjih, temveč na primerjavi med gostinskimi lokali tožeče stranke v kontroliranem obdobju.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo vse listine, ki se nahajajo v predloženem upravnem spisu in zakonitemu zastopniku tožeče stranke omogočilo, da dodatno pojasni način poslovanja in tožbene navedbe. Predlog za dokazovanje z izvedencem (ki, drugače od tožbenih navedb, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo predlagano) in z zaslišanjem tožnika, je sodišče na glavni obravnavi obrazloženo zavrnilo kot nezadostno substanciran, dokaz pa ocenilo tudi kot nepotreben.

14. Po vpogledu vseh listin, ki se nahajajo v spisu, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev po temelju in po višini pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi jo v dejanskem in pravnem pogledu utemeljita oba davčna organa.

15. Iz spisov sledi, da tožeča stranka nepriznavanju odhodkov iz naslova bonitet (najemnine za prenočišča in letalske karte) in nepriznavanju odbitka DDV po prejetih računih v davčnem postopku ni ugovarjala. V tem delu se je v pripombah na zapisnik (na strani 2) z ugotovitvami davčnega organa in v pritožbi (na strani 2 in 3), s katero je sicer izpodbijala odločbo v celoti, z odločitvijo celo izrecno strinjala. Ugovore prvič uveljavlja v dopolnitvi tožbe, vloženi po poteku roka za tožbo, zato sodišče tožbenih navedb v tem delu ni upoštevalo. Nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana odločba, ne ugotavlja.

16. V ostalem so tožbeni ugovori vsebinsko enaki ugovorom, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in tistim, ki jih je uveljavljala v pritožbenem postopku. Nanje izčrpno in s prepričljivimi razlogi odgovorita že davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ v svojih razlogih. Sodišče se zato nanje sklicuje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

17. Bistvenih kršitev pravil upravnega in davčnega postopka, ki jih tožeča stranka v tožbi v pretežnem delu utemeljuje s citiranjem in razlago zakonskih določb in torej pavšalno, sodišče ni našlo.

18. Kolikor so konkretizirani, pa sodišče ugotavlja, da je ugovor kršitve načela zaslišanja stranke v nasprotju s podatki upravnih spisov, iz katerih sledi, da je bila tožeča stranka v postopku z ugotovitvami davčnega organa seznanjena in da ji je bila možnost, da se o njih izjavi, najprej s pojasnili in nato v pripombah na zapisnik.

19. Listinska dokazila, ki jih je predložila tožeča stranka, je davčni organ ocenil ter oceno z izčrpnimi in po presoji sodišča pravilnimi razlogi navedel v odločbi. Obrazloženo je zavrnil tudi predloge tožeče stranke za izvedbo drugih dokazov (z zaslišanjem prič) ter se pri tem utemeljeno oprl na določbe 77. člena ZDavP-2, po katerih dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, medtem ko izvedbo drugih dokazov sicer lahko predlaga, ni pa zagotovljena njihova izvedba (enako sodba I U 2018/2011 z dne 25. 9. 2012). V skladu z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča (npr. sodba X Ips 284/2012 z dne 18. 4. 2013) se ob upoštevanju navedene določbe 77. člena ZDavP-2 v primeru odsotnosti listinskih dokazov dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran. Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov po navedenem ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih neevidentiranih premikov materiala med lokali ter stroškov lastne rabe hrane in pijač zaposlenih, je, ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, tudi po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. V zvezi z zatrjevanimi internimi premiki materiala iz odločbe sledi (nesporna) ugotovitev, da je tožeča stranka poslovanje po posameznem obratu vodila posebej, analitično, kar dokazujejo poslovne listine, kot so prejeti in izdani računi, zaključki, blagajniški prejemki, inventurni popisi in računalniški izpisi prodaje, v zvezi s stroški lastne rabe hrane in pijače pa nesporna ugotovitev davčnega organa, da resničnosti izpovedb predlaganih, pri tožeči stranki zaposlenih prič, na podlagi podatkov poslovnih knjig tožeče stranke količinsko in vrednostno ni mogoče preveriti.

20. Dokazovanje z izvedencem odredi uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, če oceni, da je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim sama ne razpolaga (189. člen ZUP). V davčnem postopku tožeča stranka dokazovanja z izvedencem ni predlagala. Da bi bilo za ugotavljanje davčne osnove z oceno v obravnavani zadevi potrebno (dodatno) strokovno znanje, s katerim davčni organ ne razpolaga, pa tožena stranka niti ne navaja. Sodišče zato ne ugotavlja kršitve, ki jo v tožbi smiselno očita tožeča stranka. Neutemeljen je tudi očitek, da bi moral biti v postopku zaslišan direktor tožeče stranke. Dokaza z izjavo stranke, ki je po določbah 188. člena ZUP subsidiaren in omejeno dopusten, tožeča stranka namreč ni predlagala.

21. Sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevane kršitve načela in dubio pro reo. Da bi davčni organ ne bil prepričan v pravilnost dejanskih ugotovitev, na katerih temelji odločitev in da bi bil zato (v dvomu) dolžan odločiti v korist tožeče stranke, iz odločbe ne sledi. Dvom o obstoju s strani tožeče stranke zatrjevanih dejstev pa, ob predpisanem dokaznem bremenu in dokaznem standardu iz šestega (sedaj petega) odstavka 68. člena ZDavP-2, narekuje zaključek, da je dejstvo nedokazano.

22. Pogoji za delno cenitev davčne osnove iz prvega odstavka 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) so po presoji sodišča izpolnjeni. V izpodbijani odločbi je skladno s predhodnimi ugotovitvami (delna) ocena davčne osnove utemeljena v ugotovljenem nesorazmerju med prihodki in stroški materiala v gostinskem obratu A. Dejstva in okoliščine v zvezi z navedenim nesorazmerjem so v izpodbijani odločbi podrobno opisana in utemeljena z analizami vsebine in strukture zaračunanih gostinskih storitev na podlagi predloženih izpisov tožnika po izdanih računih. Pri tem je ugotovljeno tudi, da obseg opravljenih gostinskih storitev ni verodostojno izkazan, saj je bilo v navedenem gostinskem obratu v letu 2009 od vseh 35.172 izdanih računov končnim potrošnikom izdanih kar 23.245 računov, na katerih je bil zaračunan le en artikel. Takih računov je bilo po podatkih tožeče stranke v letu 2010 13.114 ali 56 % vseh izdanih računov, v letu 2011 pa 19.263 ali 53% vseh izdanih računov. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je povprečno izmed vseh izdanih računov za najdražje vrste rib kot samostojnih jedi v letu 2009 kar 20,9 %, v letu 2010 26%, v letu 2011 pa 28% takih, na katerih je zaračunana količina ribe 1 dag in da so med izdanimi računi tudi taki, na katerih je zaračunan le pogrinjek (v letu 2009 1.535 oziroma 4,36% vseh izdanih računov). Obstoj pogojev za oceno davčne osnove v gostinskem obratu – nočnem lokalu Č. pa je, ob dejstvu, da za gostinski obrat Č. poslovna dokumentacija o izdanih računih ni bila predložena, utemeljen z ugotovljenim nesorazmerjem med izkazanim koeficientom pribitka na nabavno ceno in koeficientom pribitka, izračunanega za najbolj pogosto prodajane pijače v lokalu in z ugotovljenim nesorazmerjem s koeficientom pribitka, izkazanem pri primerljivem lokalu D. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ne zagotavlja podatkov na način, ki bi omogočal preveritev podatkov, ki jih je navedla v davčnih obračunih, saj je tožeča stranka, kot sama navaja v tožbi, razpolagala le s podatki o začetnem stanju zalog, nabavah in končnem stanju zalog, prenos porabe zalog in materiala med odhodke pa je bil opravljen na podlagi inventurnega popisa hrane in pijač po posameznem gostinskem lokalu, za celotno obdobje. Da tožeča stranka porabe materiala po vrsti, količini, vrednosti in tekoči zalogi v skladu z veljavnimi normativi ni ugotavljala sproti, kot narekujejo SRS (2006), čeprav ji je to omogočal računalniški program, ni sporno. Sporno pa tudi ni, da davčnemu organu ni predložila listinskih dokazov o premikih materiala in da v postopku ni predložila normativov oziroma je celo izjavila, da jih nima. V tej zvezi sodišče poudarja, da je bil po neprerekani ugotovitvi davčnega organ nabavljeni material že na računu ločen oziroma knjižen na različne konto kartice materiala po posameznih restavracijah in je to razvidno tudi iz podatkov o kraju dobave na posameznem računu.

23. V postopku določanja davčne osnove s cenitvijo se skladno z 68. členom ZDavP-2 ugotavljajo dejstva, ki omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Ob podanih pogojih za cenitev davčne osnove se ta določi v verjetni višini, to je taki, ki se najbolj približa resničnim rezultatom poslovanja. Verjetna davčna osnova, kot izjema od načela materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2, se ugotavlja prav zato, ker resničnih rezultatov poslovanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Verjetna davčna osnova se po petem (prej šestem) odstavku tega člena ZDavP-2 zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Višina z oceno ugotovljene davčne osnove je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi obrazložena tako, da omogoča preizkus uporabljenih podatkov, kot tudi pravilnost uporabljene metode in rezultata. Nepravilnosti in nelogičnosti sodišče v tej zvezi ne ugotavlja. Na ugovore, ki se nanašajo na metodo in rezultat cenitve (primerljivost lokalov, uporaba povprečnega koeficienta pribitka, ustreznost vzorca) v izpodbijani odločbi izčrpno in pravilno odgovorita že oba davčna organa. Obrazloženo se izrečeta tudi o izračunih (tabelah) oziroma o popravljenih in novih izračunih, ki jih je v postopku na prvi stopnji in na drugi stopnji predložila tožeča stranka. Sodišče zato obširnih razlogov obeh organov, ki jim tožeča stranka konkretno ne ugovarja, ne ponavlja. Sodišče v tej zvezi poudarja, da izračuni tožnika temeljijo na oceni nabavne vrednosti oziroma na izračunu nabavne vrednosti iz podatkov o letni prodaji. Gre torej za oceno davčne osnove oziroma prihodkov, ki nižje davčne osnove od tiste, ki jo s cenitvijo kot verjetno ugotovi davčni organ, ne dokazuje. Pribitki, ki jih za posamezen lokal ugotavlja davčni organ, pa tudi niso nerealno visoki, kot trdi tožeča stranka, saj je davčni organ upošteval najugodnejši koeficient pribitka in ga preveril z izkustvenimi pribitki, ugotovljenimi v davčnih inšpekcijskih nadzorih zavezancev za davek, ki opravljajo gostinsko dejavnost. Verjetna davčna osnova se v obravnavanem primeru ugotavlja s primerjavo med gostinskimi lokali tožeče stranke v kontroliranem obdobju in ne s primerjavo njihovega poslovanja v preteklih obdobjih, zato tožnik, že glede na uporabljeno metodo cenitve, z navajanjem recesije kot bistvenega razloga za nižje prihodke v kontroliranem obdobju, ne more biti uspešen.

24. Tožbeni ugovor, da je davčni organ osnovo za odmero davka na dodano vrednost ugotavljal na letni, namesto na mesečni ravni, je neutemeljen. Dodatna odmera DDV je posledica cenitve letne davčne osnove in prihodkov na letni ravni. Ker davčni organ s cenitvijo ni mogel natančno ugotoviti, kolikšen znesek pripada posameznemu mesecu, je, drugače kot trdi tožnik, pri določitvi mesečne davčne osnove upošteval dvanajstino prihodkov, ki jih dodatno ugotavlja z oceno.

25. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 614/2011
• UPRS sodba I U 583/2011
• UPRS sodba I U 1496/2012