UPRS sodba I U 1988/2014

Jedro

Tožniku so bile z odločbo z dne 8. 11. 2010 obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjske namene v celoti odpisane. Zakaj odločba, s katero tožnik glede na dodatno obrazložitev pritožbenega organa o zapadlih obveznosti, ki so se pokrivale s tožnikovimi plačili, šele v upravnem sporu dokazuje odpis obveznosti in utemeljuje ugovor, da do poplačila starejših obveznosti ni moglo priti, v knjigovodski evidenci za tožnika na dan 25. 2. 2014 in pri izpodbijani odločitvi ni upoštevana, pritožbeni organ, ob ugotovljenih poplačilih in dejstvu, da se odločba nahaja tudi v predloženih upravnih spisih, v svojih razlogih ne pojasni, v odgovoru na tožbo pa se o ugovoru tožnika tudi ne izreče. Ker navedena odločba po presoji sodišča vzbuja dvom v pravilnost višine davčnega dolga, ki se z izpodbijanim sklepom ugotavlja na podlagi knjigovodske evidence davčnega organa na dan 25. 2. 2014, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42918-34463/2014-4 08-3221-13 z dne 14. 5. 2014 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V zvezi s pritožbo tožnika zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 42918-34463/2014-1 08-3211-00 z dne 25. 2. 2014 je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom nadomestil prvotni sklep o davčni izvršbi in ugotovil, da znaša, ob upoštevanju stornacij obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po knjigovodski evidenci davčnega organa na dan 25. 2. 2014 skupni dolg tožnika iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe 52,28 EUR in se zato postopek davčne izvršbe na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v izreku, nadaljuje za še preostali dolg v skupnem znesku 52,28 EUR in opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu pri banki A. d.d.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-871/2014-2 z dne 9. 10. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje. Sklep je skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi in temelji na izvršilnih naslovih, ki so navedeni v izreku. V zvezi z navedbami tožnika o plačilu vseh obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in priloženimi dokazili o plačilih, pa pritožbeni organ ugotavlja, da so bila dokazovana plačila v davčnem knjigovodstvu evidentirana in upoštevana, pri čemer se je v skladu z določbo 93. člena ZDavP-2, ki določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev, najprej pokrivala starejša zapadla obveznost iste vrste davka. Pri tem dodatno pojasni, da lahko davčni zavezanec ob plačilu sicer izbere, katero vrsto davka bo plačal in to navede v plačilnem nalogu oziroma plačilnem instrumentu, ne more pa določiti vrstnega reda pokrivanja znotraj iste vrste davka, da bi s tem dosegel prednostno poravnavo pozneje zapadle obveznosti. Pri posameznem davku se namreč vedno poravnavajo prej dospele oziroma starejše obveznosti. Če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve skladno s 93. členom ZDavP-2 plačajo po naslednjem vrstnem redu: stroški postopka pobiranja davka, obresti, davek in nazadnje denarne kazni in stroški tega postopka. Pritožbenih navedb zoper sklep DT 42918-28950-1 08 3211-06 z dne 4. 7. 2012, ki ni predmet tega postopka, pritožbeni organ ni presojal. Odpis stroškov prisilne izterjave v znesku 25,00 EUR, ki je bil tožniku priznan z odločbo DT 4292-3507/2014-6 08-3231-02 z dne 24. 4. 2014, pa na odločitev v zadevi nima vpliva, saj so se z navedeno odločbo tožniku odpisali stroški prisilne izterjave, ki so nastali v zvezi s sklepom, izdanim 4. 7. 2012, v konkretnem primeru pa so tožniku pravilno obračunani (le) stroški izpodbijanega sklepa, torej sklepa, izdanega dne 14. 5. 2014.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka. Z vloženo tožbo želi doseči ugotovitev, da odločbe, ki so mu bile izdane, temeljijo na napačnih in celo neresničnih podatkih. Odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za poslovni namen temeljijo na nepravilnih podatkih Občine B. o uporabi poslovnega prostora. Tudi dolg tožnika iz naslova ZPIZ, ZZZS ni mogel nastati, saj je bil tožnik po izpisu ZZZS z dne 28. 3. 2014 od 1. 9. 2003 naprej zavarovan preko drugih oseb. Tožena stranka terja tožnika za plačilo prispevkov tudi za leta 2009 do 2013 po odločbi DT 42918-34463/2014-1 z dne 25. 2. 2014, čeprav je tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Z odločbo z dne 7. 8. 2014 je davčni organ po mnenju tožnika nepravilno odločil o prispevkih tožnika za zdravstveno zavarovanje, saj je po odločbi ZZZS z dne 13. 12. 2012 dolg odpravljen. Tožnik je v tej zvezi vložil zahtevo za odpravo odločbe davčnega organa po nadzorstveni pravici. Opozarja še, da mu davčni organ kot prejemniku denarne socialne pomoči z izdajanjem sklepov o davčni izvršbi povzroča škodo, in sicer bančne stroške v višini 30,00 EUR za vsako davčno izvršbo, in zahteva, da mu tožena stranka povrne škodo v skupni višini 300,00 EUR. Tožnik pričakuje, da bo sodišče na podlagi predloženih dokazov ugotovilo nepravilnosti v celotni zadevi in zahteva, da davčni urad izda zahtevano odločbo, da tožnik nima več nobenega dolga do davčne uprave, ZZZS, do ZPIZ in do občine B. za prispevke NUSZ za poslovne prostore Unec 25, ter da se opravi nadzor nad delom Občine B.

4. V zvezi z odločitvijo, ki je predmet tega upravnega spora navaja, da je bil prispevek za NUSZ za stanovanjske namene z odločbo DT-4292-782/2010-9 0810-02 z dne 8. 11. 2010 v celoti odpisan, vsi ostali prispevki pa se naprej vodijo pod izvršbo. Tožnik je prispevke za NUSZ za stanovanjske namene za leto 2010, 2011, 2012, 2013 in 2014 plačal. S stališčem pritožbenega organa, da se s plačili pokrivajo prispevki za nazaj, se ne strinja. Na plačilnih nalogih je točno navedeno, kateri prispevki so bili plačani, za nazaj pa se prispevki iz NUSZ ne morejo pokrivati, ker so bili odpisani po odločbi z dne 8. 11. 2010, ki je pritožbeni organ ne omeni, prav tako pa ne pojasni knjiženja prispevkov za stanovanjske namene za nazaj. Plačili 1. obroka z dne 21. 11. 2013 in 2. obroka z dne 21. 2. 2014 še po treh mesecih nista bili poknjiženi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Trditev tožnika, da v izpodbijanem sklepu nista upoštevani plačili z dne 21. 11. 2013 in 21. 2. 2014, ne drži. Ne drži tudi trditev, da knjiženje navedenih plačil ni obrazloženo, saj pritožbeni organ v zvezi z vsebinsko enakim pritožbenim ugovorom konkretno navede obveznosti, ki so se s plačiloma pokrivale, in pravno podlago pokrivanja starejših obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po ugotovitvi pritožbenega organa so se z navedenima plačiloma pokrivale obveznosti, ki so zapadle v plačilo dne 16. 8. 2005, 17. 10. 2005, 25. 1. 2007 in 26. 2. 2007, s plačilom v znesku 53,40 EUR z dne 30. 4. 2014 pa obveznosti iz naslova NUSZ, ki so zapadle dne 26. 2. 2007, 27. 7. 2009 in 27. 8. 2009.

8. Pač pa sodišče ugotavlja, da so bile tožniku z odločbo DT 4292-782/2010-9 0810-02 z dne 8. 11. 2010 obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjske namene po stanju na dan 8. 11. 2010 v znesku 286,00 EUR, od tega 231,86 EUR glavnice in 54,12 EUR zamudnih obresti, in sicer obveznosti, zapadle v obdobju od 16. 8. 2005 do vključno 22. 10. 2009, v celoti odpisane. Zakaj odločba, s katero tožnik glede na dodatno obrazložitev pritožbenega organa o zapadlih obveznosti, ki so se pokrivale s tožnikovimi plačili, šele v upravnem sporu dokazuje odpis obveznosti in utemeljuje ugovor, da do poplačila starejših obveznosti ni moglo priti, v knjigovodski evidenci za tožnika na dan 25. 2. 2014 in pri izpodbijani odločitvi ni upoštevana, pritožbeni organ, ob ugotovljenih poplačilih in dejstvu, da se odločba nahaja tudi v predloženih upravnih spisih, v svojih razlogih ne pojasni, v odgovoru na tožbo pa se o ugovoru tožnika tudi ne izreče.

9. Ker navedena odločba po presoji sodišča vzbuja dvom v pravilnost višine davčnega dolga, ki se z izpodbijanim sklepom ugotavlja na podlagi knjigovodske evidence davčnega organa na dan 25. 2. 2014, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.

10. Druge tožbene navedbe se nanašajo na akte, ki niso predmet tega upravnega spora, in jih sodišče zato ni vsebinsko presojalo.

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13)

12. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

18.04.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 194/2015
• UPRS sodba I U 281/2014