UPRS sodba I U 1055/2015

Jedro

V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa zavezanec kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik pravna oseba A. d.o.o., kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožnici v ponovnem postopku odmeril davek od premoženja od njenih solastniških deležev poslovnih prostorov na naslovu ... v izmeri 1759 m2 in 228,50 m2 v skupnem znesku 8.083,33 EUR. Pojasnjuje, da je tožnica v postopku pritožbe oddala ponovno napoved za odmero davka od premoženja za poslovni prostor na naslovu ... za halo v izmeri 1759 m2 in poslovni prostor – pisarne in drugi tehnični in pomožni prostori na naslovu ... v izmeri 327,10 m2. V pritožbenem postopku je prvostopni organ na podlagi novo izpolnjenih napovedi za odmero davka od premoženja za poslovni prostor na naslovu ... in priloženih dokazil ugotovil, da je pritožba utemeljena. Zato je v skladu z 242. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnici ponovno odmeril davek v zvezi z omenjeno nepremičnino. Halo v izmeri 1759 m2 je točkoval s 197 točkami, poslovni prostor, kjer so pisarne v površini 228,55 m2, pa je točkoval s 300 točkami. Pojasnjuje, da je podlaga za odmero davka 14. in 15. člen Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO). Merila in način ugotavljanja vrednosti stanovanj, poslovnih prostorov v stanovanjski hiši ter stanovanjskih hiš in sistem točkovanja pa so določena v Pravilniku o merilih in načinu zagotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik). Pojasnjuje še, da vrednost točke za izračun za leto 2013 znaša 3,93 EUR, znesek za odmero davkov po ZDO za leto 2013 pa se valorizira v skladu s Pravilnikom o valorizaciji zneskov za odmero davka po ZDO za leto 2013.

2. Z odločbo št. DT . 499 - 10-47/2015 z dne 11. 6. 2015 je Ministrstvo za finance pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da je v skladu s 1. odstavkom 16. člena ZDO osnova za odmero davka od premoženja vrednost stavbe, med katere spadajo tudi poslovni prostori. V zvezi s pritožničinim ugovorom, da je prvostopni organ nepravilno štel hale v izmeri 1759 m2 za poslovne prostore, saj gre za stavbo in ne poslovni prostor, pojasnjuje, da ZDO poslovnih prostorov po namenu uporabe podrobneje ne opredeljuje. Zato pa je vsebinsko presojo o tem, ali so določeni prostori poslovni prostori, potrebno upoštevati po Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ter v zvezi s tem 2. odstavek 2. člena omenjenega zakona. Iz ugotovitvenega postopka izhaja, da je prvostopni organ halo pravilno štel za poslovne prostore, zato je za te prostore pravilno uporabil ustrezno davčno stopnjo, predpisano v točki c 1. člena Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2013.

3. V zadevi tudi ni sporno, da v obravnavanih prostorih družba A. d.o.o., ki je v lasti pritožničine hčere, opravlja svojo dejavnost. Po določbi 2. točke 19. člena ZDO se davek od premoženja na posest stavb ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik sam uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Ker poslovnih prostorov ne uporablja njegov lastnik temveč družba, ki je pravna oseba, ni podlage za oprostitev davka od premoženja. Dosežen tudi ne bi bil namen oprostitve, ki je v tem, da se razbremeni tistega, ki opravlja gospodarsko dejavnost, to pa v danem primeru ni pritožnica.

4. V zvezi s pritožničinim smiselnim sklicevanjem na Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), v katerem bi prvostopni organ lahko ugotovil, da gre za povezane osebe preko sorodstvenih razmerij, pritožnici pojasnjuje, da ZDO take uporabe zakona ne predvideva. V zvezi z njenim nadaljnjim ugovorom, da je bil glede vrednosti poslovnih prostorov nepravilno uporabljen Pravilnik, ki se nanaša na ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš, pa pojasnjuje, da se v skladu z že citiranimi določili ZDO osnova za davek od premoženja oziroma vrednosti stanovanjskih in poslovnih prostorov ugotavlja na podlagi Pravilnika in na podlagi Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik o merilih). Ta dva pravilnika se glede odmere davka od premoženja še vedno uporabljata. Iz določb Pravilnika je tudi razvidno, da se uporabljajo za ugotavljanje osnove za odmero davka od premoženja, torej tudi za poslovne prostore. Slednje je razvidno tudi iz obrazcev za ugotavljanje vrednosti poslovnih stavb in poslovnih prostorov, ki se za ugotavljanje vrednosti teh prostorov še vedno uporabljajo.

5. V zvezi z ugovorom pritožnice, da je bila zaradi različne obravnave davčnih obveznosti kršena tudi pravica ustavnega načela enakosti pred zakonom, pojasnjuje, da se s predpisom, s katerim se posamezni davek uvaja, opredeli tudi subjekt oziroma objekt obdavčitve. 33. člen Ustave sicer določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja, vendar pa je že iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-296/95 razvidno, da je davek neposreden poseg države v zasebno lastnino, brez neposrednega povračila. Da bi šlo v danem primeru za prekomeren poseg v njene pravice, oziroma da bi bila kršena pravica ustavnega načela enakosti pred zakonom, pritožnica ni uspela izkazati.

6. V zvezi z nadaljnjim ugovorom, da točkovanje spornih poslovnih prostorov ni preverljivo, in da se točkovanje sodnega izvedenca za gradbeništvo ne ujema s točkami v izpodbijani odločbi, pa pojasnjuje, da je bilo v danem primeru število točk za omenjene poslovne prostore pravilno ugotovljeno na podlagi davčnih napovedi tožnice, iz katerih izhaja, da so bile nepremičnine upoštevaje leto gradnje, vrsto oken – vrat, podov – tlakov, sten, inštalacij, prostorov v skupni rabi in odbitne točke, točkovane s 197 točkami oziroma s 300 točkami. Za izračun vrednosti poslovnih prostorov pa se uporablja število točk, ugotovljeno v upravnem postopku, na podlagi Pravilnikov in ZDO, ne pa število točk, ki jih ugotovi sodni izvedenec za gradbeništvo.

7. Tožnica v tožbi vztraja na stališču, da je davčni organ napačno uporabil zakonodajo oziroma podzakonske predpise s področja davka od premoženja. Je solastnica nepremičnine do ene polovice, solastnik ostalega dela nepremičnine pa je njen mož. Res je, da nimata registrirane nobene dejavnosti, saj sta v pokoju, vendar pa nepremičnino oddajata v najem družbi A. d.o.o., katere lastnica je njuna hči B.B. do celote. V konkretnem primeru je tako uživalec poslovnih prostorov družba A. d.o.o. kot najemnik, s tem pa tudi posestnik. Meni, da je to prvi razlog zakaj je potrebno šteti, da je odmerna odločba nezakonita. Tožnica in njen mož iz naslova dohodkov iz najemnine plačujeta tudi dohodnino. Namen zakonodajalca pa ni, da bi z uvedbo davka na premoženje uvedel takšno obdavčitev, pri kateri bi en davčni zavezanec bil dvakrat obdavčen iz iste osnove. Sklicuje se na 6. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma njegovo načelo sorazmernosti. Skladno z določbami ZDDPO-2 pa bi lahko prvostopni organ ugotovil tudi, da gre pri omenjeni nepremičnini za povezane osebe preko sorodstvenih razmerij, saj obstoji izjema od obdavčitve glede na to, da hči tožnice in njenega moža opravlja v nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, poslovno dejavnost. Že ZDDPO-2 v 16. členu našteva, kdo so ožji družinski člani. Tožnico in njenega moža bi bilo potrebno oprostiti plačila davka na premoženje skladno z 2. točko 1. odstavka 19. člena ZDO, po kateri se davek od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Podrejeno pa še izpostavlja, da je potrebno dodatno ugotoviti tudi, da je posestnik in uživalec stavbe družba A. d.o.o. ta pa se ne more šteti za zavezanca za plačilo davka na premoženje, saj slednje velja zgolj za občane, torej fizične osebe, pri čemer posestnik in uživalec stavbe predstavlja pravno in ne fizično osebo. Posledično tožena stranka tudi ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Sklicuje se tudi na načelo materialne resnice v davčnih zadevah iz 5. člena ZDavP-2. Hkrati predlaga tudi svoje zaslišanje, zaslišanje soproga C.C. ter zaslišanje njune hčere B.B. Meni, da bi navedeni lahko potrdili, da se sporna nepremičnina daje v najem družbi A. d.o.o. ter hkrati, da bodo potrdili obstoj sorodstvenega razmerja v smislu mati – hči, oče – hči.

8. Tožnik tudi poudarja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno zato, ker ZDO ne predvideva obdavčitve poslovnih prostorov, ker ne gre za kombinacijo stanovanjskih prostorov s poslovnimi in gre torej zgolj za poslovne prostore. V Pravilniku je jasno navedeno, da se nanaša zgolj na določanje meril in način ugotavljanja vrednosti stanovanj, poslovnih prostorov v stanovanjski hiši ter stanovanjskih hiš in na sistem točkovanj. Zato poslovnih stavb po navedenem Pravilniku ni mogoče obdavčiti. Tožnik še izpostavlja, da prvostopni organ, ki je izdal odmerno odločbo, v identičnih primerih takih odločb ni izdajal, saj je sam sledil interpretaciji, da se odmerna odločba na podlagi ZDO izda zgolj v primeru kombinacije poslovnih in stanovanjskih prostorov. Izpodbijani akt zato izpodbija tudi zaradi kršitve enakosti pred zakonom.

9. Tožnik izpodbija odmerno odločbo tudi po višini. Meni, da ugotovljeni podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju, saj je nepremičnina razdeljena na 1759 m2 stavbe, ki v naravi predstavlja halo in bi zanjo morala biti upoštevana tabela a ter 327,10 m2 prostorov, ki predstavljajo pisarne, tehnične in pomožne prostore in se uvrstijo pod opredelitev poslovnih prostori in bi le zanje morala biti upoštevana tabela c. Posledično je prvostopni organ napačno odmeril davek po višini. Iz odmerne odločbe tudi ni razvidno, na kakšni podlagi je prvostopni organ pridobil število točk za posamezno površino, tako v tem delu ostaja odmerna odločba povsem neobrazložena. V nadaljevanju poudarja, da je pridobil mnenje oziroma točkovanje sodnega izvedenca Č.Č., ki po njegovem ustreza dejanskemu stanju. Prvostopni organ tudi ni pravilno upošteval davčne osnove, saj bi moral kot davčno osnovo upoštevati vrednost 50 % stavbe, ki je osnova za odmero davka in ne vrednost celotne stavbe. Po njenem bi moral biti davek odmerjen v višini 4.999,52 EUR, kar podrobno obrazloži. Sodišču predlaga, da opravi ponovni izračun odmere davka na podlagi točkovanja izvedenca Č.Č., v kolikor pa obstaja dvom v točkovanje, pa tožnica predlaga njegovo zaslišanje. Predlaga tudi, da se v postopku imenuje novega izvedenca gradbene oziroma druge stroke, ki naj izvede točkovanje oziroma cenitev stavbe.

10. Glede na navedeno, tožnica postavlja primarni zahtevek, po kateri naj se izpodbijana odločba odpravi, oziroma podrejeno, da se ta odpravi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu, oziroma spremeni v delu, ki se nanaša na poslovni prostor na naslovu … v D. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

11. Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi oziroma odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. K temu sodišče še pripominja, da ZDO v 14. členu določa, da davek na premoženje plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti tudi stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže. V skladu s 15. členom omenjenega zakona, je zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se torej plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena ZDO pa se davek ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa zavezanec kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik pravna oseba A. d.o.o., (v lasti njene hčere) kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva. Smiselno enako stališče je zavezala tudi sodna praksa, saj iz sodbe VSRS št. U 1014/92-4 z dne 30. 3. 1994 izhaja, da lastnik poslovnih prostorov, ki poslovne prostore oddaja v najem, ni oproščen plačila davka od premoženja, oziroma sodba Vrhovnega sodišča RS št. Up 689/2001 z dne 20. 3. 2002. Tožnica se tako, glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje v letu 2013, da poslovnega prostora ni uporabljala za dejavnost, ne more uspešno sklicevati na določbo 2. točke 1. odstavka 19. člena ZDO. Tudi sklicevanje na DDDPO-2 v konkretnem primeru ni ustrezno, saj ZDO ureja davek, ki ga morajo plačevati fizične osebe, ZDDPO-2 pa ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka od dohodkov pravnih oseb, kot to določa 1. odstavek 1. člena omenjenega zakona.

15. Trditev, da prvostopni organ neenako obravnava tožnico glede na druge davčne zavezance, je pavšalna in z ničemer izkazana. Ne glede na to je predmet tega upravnega spora obdavčitev tožnika kot fizične osebe glede njegovih poslovnih prostorov in ne morebitnih drugih davčnih zavezancev. Ne drži tudi očitek tožnice, da je odločba organa prve stopnje neobrazložena, saj da ni mogoče ugotoviti, kako je omenjeni organ pridobil število točk za posamezno površino. To nedoslednost je odpravil drugostopni organ v svoji odločbi, kar mu omogoča 251. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče se tudi strinja s stališčem davčnih organov, da podlaga za obdavčitev ni točkovanje sodnega izvedenca za gradbeništvo, pač pa ZDO in na njegovi podlagi izdana Pravilnik oziroma Pravilnik o merilih. Osnova za davek od premoženja je bila glede na 16. člen ZDO pravilno ugotovljena in stopnja davka od premoženja po 17. členu ZDO pravilno uporabljena. Tudi načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2 ni bilo kršeno. Kot ugotavlja že tožnica sama, plačuje v zvezi z omenjeno nepremičnino dva povsem različna davka. Enega zato ker je lastnica nepremičnine, drugega pa zato, ker z oddajanjem omenjene nepremičnine ustvarja dohodke.

16. Predlagana zaslišanja izvedenca Č.Č., oziroma postavitev novega izvedenca, oziroma ogled na kraju samem, se izkažejo za nepotrebne. Enako velja za zaslišanje tožnice, njenega moža in hčere glede lastniških oziroma najemnih razmerij nepremičnine na naslovu … v D., saj je glede slednjega dejansko stanje nesporno. Sodišče je zato v zadevi na podlagi 1. odstavka 59. v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

17. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2000/2018-10
• UPRS Sodba I U 2196/2018-9
• UPRS Sodba I U 396/2020-15