UPRS sodba III U 370/2014

Jedro

Skladno s 4. točko 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. V obravnavani zadevi je predhodno vprašanje, ki ga je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah drugače rešil, vprašanje, koliko je znašal dohodek od dejavnosti v letu 2004. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 28. 8. 2013, ki se nanaša na davek od dohodka iz dejavnosti za leto 2004, ugotovil davčno osnovo za davek od dohodkov iz dejavnosti v višini 47.694,41 EUR, ta znesek pa je nato upošteval pri novi odločbi o odmeri dohodnine za leto 2004. Prvostopenjski organ je tako ravnal pravilno, ko je v postopku obnove odpravil prvotno odločbo o odmeri dohodnine za leto 2004 in izdal izpodbijano odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku odpravil odločbo o odmeri dohodnine za leto 2004 in jo nadomestil z izpodbijano odločbo. Tožniku je za leto 2004 odmeril dohodnino v znesku 19.554,97 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in odmerjeno akontacijo v višini 1303,79 znaša 18.251,18 EUR. Ker je po odpravljeni odmerni odločbi tožnik 3.696,40 EUR že plačal, mora po izpodbijani odločbi plačati še 14.554,78 EUR v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je bila tožniku za leto 2004 izdana odločba o odmeri dohodnine, ki je 21. 9. 2005 postala dokončna. V izdani odločbi o dohodnini je bila dohodnina odmerjena tudi iz naslova dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2004 od davčne osnove 4.186.626,00 SIT. Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Kranj pa je tožniku, katerega univerzalni pravni naslednik je A. d.o.o., v ponovnem postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2004 izdal 28. 8. 2013 odločbo, v kateri je ugotovljena nova davčna osnova od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2004 in sicer v višini 11.429.488,00 SIT. Po določbi 302. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ na podlagi dokončne odločbe, izdane v postopku nadzora pravilnosti izračunavanja in plačevanja akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti ponovno odmeri dohodnino. Prvostopenjski organ je postopek odmere dohodnine obnovil iz razloga po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Dne 5. 5. 2014 je bil izdan sklep o obnovi postopka, tožniku pa je bila tudi dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Tožnik se na vabilo ni odzval in prvostopenjski organ je tako razumel, da se s postopkom obnove strinja. V obnovljenem postopku je prvostopenjski organ tožniku izdal novo odločbo o odmeri dohodnine za leto 2004 na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in podatkov, pridobljenih v obnovljenem postopku.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

4. Tožnik v tožbi zatrjuje, da odloča o odmeri davka na dohodek iz dejavnosti z dne 28.8. 2013 ni postala dokončna, saj je zoper njo sprožen upravni spor, ki se pri upravnem sodišču rešuje pod opr. št. I U 832/2014. Razen tega prvostopenjski in drugostopenjski organ še niti ni ugotovil, kdo je stranka v postopku, saj enkrat navaja, da je to A. d.o.o., drugič pa B.B. za isto zadevo in isti postopek. Nadalje se tožnik sklicuje na odločbo ustavnega sodišča št. Up-1056/11, zaradi katere je vrhovno sodišče postopek prekinilo in poslalo predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije. Tega pa tožena stranka v tem postopku ni upoštevala. Drugostopenjski organ je izdal odločbo že po tem, ko je vrhovno sodišče postopek prekinilo. Nadalje tožnik navaja, da je bilo o isti stvari (ta navedba se nanaša na odločbo o odmeri davka na dohodek iz dejavnosti) že štirikrat odločeno in vsakič je bila ugotovljena druga davčna osnova in odmerjen drugačen davek. Prvostopenjski organ bi moral z odločitvijo v tej zadevi počakati do dokončne odločitve vrhovnega sodišča v zadevi, ki se nanaša na odmero davka na dodano vrednost. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe, nadalje zahteva, naj se počaka na rešitev predhodnega vprašanja in če bo vrhovno sodišče odločilo drugače, kot je stališče tožene stranke, naj se naloži toženi stranki povračilo že plačanega davka, razen tega pa naj se ugotovi, kdo je resnični dolžnik ali upravičenec do povračila že plačanega davka, ali je to fizična oseba ali pa univerzalni pravni naslednik.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V konkretnem primeru je šlo za odločanje v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2004. Skladno s 4. točko 260. člena ZUP se namreč postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. V obravnavani zadevi je predhodno vprašanje, ki ga je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah drugače rešil, vprašanje, koliko je znašal dohodek od dejavnosti v letu 2004, kajti od tega dohodka je tudi odvisno, kakšna dohodnina bi morala biti odmerjena v letu 2004. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 28. 8. 2013, ki se nanaša na davek od dohodka iz dejavnosti za leto 2004, ugotovil davčno osnovo za davek od dohodkov iz dejavnosti v višini 47.694,41 EUR, kar bi znašalo 11.429.488 SIT, ta znesek pa je prvostopenjski organ upošteval pri novi odločbi o odmeri dohodnine za leto 2004, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je v postopku obnove odpravil prvotno odločbo o odmeri dohodnine za leto 2004 in izdal izpodbijano odločbo. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa.

8. Tožnik v tožbi navaja, da odločba o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti z dne 28. 8. 2013 ni dokončna, ker je bil sprožen upravni spor. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da če je bil sprožen upravni spor, je odločba zaradi tega še vedno dokončna, ni pa še pravnomočna. Nadalje je s tem v zvezi sodišče tekom upravnega spora ugotovilo, da je Upravno sodišče RS v zadevi opr. št. I U 832/2014 že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. I U 832/2014-8 z dne 24. 2. 2015 tožbo zavrnilo. S tem je postala tudi nova odločba o odmeri davka na dohodek iz dejavnosti za leto 2004 pravnomočna, kar pomeni, da gre za pravnomočno urejeno razmerje o tem, kolikšen je bil dohodek iz dejavnosti v letu 2004. Ker je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pri novi odmeri dohodnine upošteval dohodek iz dejavnosti, kot je bil ugotovljen z odločbo z dne 28. 8. 2013, je torej odločba že iz tega razloga pravilna, ker se nanaša na sedaj že pravnomočno urejeno razmerje.

9. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na to, da bi moral upravni organ počakati na rešitev upravnega spora, ki se nanaša na odmero davka na dodano vrednost, v zvezi s katerim teče postopek na vrhovnem sodišču, ki je postopek prekinilo in postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU. S tem v zvezi je sodišče v že omenjeni sodbi opr. št. I U 832/2014 z dne 14. 2. 2015 pojasnilo, da gre pri davku na dodano vrednost za samostojno in od davka od dohodkov iz dejavnosti različno davčno obveznost, o kateri se odloča na podlagi drugih davčnih predpisov (str. 4 citirane sodbe). Ne glede na navedeno pa so te tožbene navedbe nerelevantne, saj je sodišče - kot je bilo že pojasnjeno - vezano na pravnomočno urejeno razmerje o tem, kolikšen je bil dohodek iz dejavnosti v letu 2004. Prav tako so za ta postopek nerelevantne tožbene navedbe o tem, s koliko odločbami je prvostopenjski organ odmerjal davek na dohodek iz dejavnosti za leto 2004, saj je v obravnavani zadevi bistvena le zadnja odločba z dne 28. 8.2013, ki je, kot je bilo že pojasnjeno, postala pravnomočna.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vprašanje, kdo je resnični davčni dolžnik, pa sodišče ugotavlja, da je iz izpodbijane odločbe nedvomno razvidno, da je davčni zavezanec B.B., torej tožnik v tem upravnem sporu saj se odločba glasi nanj. Tudi iz odločbe o odmeri davka na dohodek iz dejavnosti z dne 18. 8. 2013, zaradi posledice katere je bila izdana izpodbijana odločba, je dovolj jasno razvidno, na koga se odločba nanaša, saj je v uvodu odločbe navedeno, da se odločba izdaja zavezancu za davek B.B. s.p., katerega univerzalni pravni naslednik je A. d.o.o.

11. Ker sodišče nepravilnosti pri preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 794/2021-9
• UPRS Sodba III U 265/2019-15
• UPRS sodba I U 1549/2012