UPRS sodba II U 291/2015

Jedro

Organ napačno razlaga institut stavbne pravice. Imetnik stavbne pravice je lastnik zgradbe, ki stoji na zemljišču, na katerem ima stavbno pravico, to zemljišče pa je v lasti nekoga drugega. Ustanovitev stavbne pravice res ne pomeni prenosa lastninske pravice na zemljišču, vendar pa je odločitev v predmetni zadevi odvisna od okoliščine, kdo je lastnik stavbe oziroma poslovnih prostorov (156. člen ZDO).

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave RS, št. DT 4221-817/2014 (09-130-09) z dne 9. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen davek od premoženja za leto 2014 za poslovne prostore na naslovu …, katerih lastnik je tožnik do polovice, in sicer: za poslovni prostor površine 114 m2 v višini 160,01 €, za poslovni prostor površine 197 m2 v znesku 473,42 € in za poslovni prostor površine 1600 m2, v višini 7.064,56 €. Skupaj je bil tožniku odmerjen davek v znesku 7.697,99 €. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku davek že odmerjen z odločbo z dne 26. 6. 2014 v skupnem znesku 16.061,38 €. Tožnikovi pritožbi zoper to odločbo je drugostopni organ z odločbo z dne 7. 1. 2015 delno ugodil v delu, ki se nanaša na odmero davka od premoženja na posest prostorov za počitek in rekreacijo za leto 2014 na naslovu … v izmeri 1911 m2 v znesku 14.163,21 €, in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku je prvostopni organ na podlagi napovedi za odmero davka od premoženja in ob uporabi 156., 157. in 158. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) tožniku odmeril davek za poslovne prostore na naslovu …, kot je razvidno iz izreka odločbe.

2. Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnil. Sklicuje se ne zgoraj citirana določila ZDO in dodaja, da je pritožnik kot solastnik predmetnih prostorov na naslovu … zavezanec za plačilo davka od premoženja od svojega solastniškega deleža. Navaja, da poslovni prostor opredeljuje drugi odstavek 2. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, sporne poslovne prostore pa uporablja družba A. d.o.o.. Drugostopni organ pojasnjuje, da se po določilu 2. točke 161. člena ZDO davek od premoženja na posest stavb ne plačuje le od tistih prostorov, ki jih lastnik sam uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Ker pa v danem primeru poslovnega prostora ne uporablja njegov solastnik temveč družba, ki je pravna oseba, ni podlage za oprostitev davka od premoženja, ki je uzakonjena kot izjema. Dosežen pa tudi ne bi bil namen oprostitve, ki je očitno v tem, da se razbremeni tistega, ki opravlja gospodarsko dejavnost, to pa v danem primeru ni pritožnik temveč družba kot samostojna pravna oseba.

3. V zvezi z ugovorom, da je podjetje A. d.o.o. imetnik stavbne pravice, ki je gradnjo nepremičnine tudi financiral, zaradi česar po mnenju tožeče stranke tožnik ni dolžan plačati davka od premoženja, pa drugostopni organ pojasnjuje, da ustanovitev stavbne pravice za lastnika nepremičnine ni odsvojitev temveč obremenitev nepremičnine oziroma lastninske pravice na njej. Po mnenju drugostopnega organa sodi ustanovitev stavbne pravice v isto kategorijo kot ustanovitev osebne ali stvarne služnosti, hipoteke ali zemljiškega dolga. Lastnik obremenjene nepremičnine pa ohrani lastninsko pravico na nepremičnini. Lastnik obremenjene nepremičnine ima pravico do nadomestila, glede načina plačevanja pa ni nobenih omejitev in je odvisen od dogovora v pogodbi o ustanovitvi.

4. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je tožnik solastnik družbe A. d.o.o., ki opravlja dejavnost obratovanja športnih objektov, športnih klubov in drugih športnih dejavnosti in tudi dejavnost oddajanja nepremičnin v najem. Tožeča stranka izpodbija zaključek iz izpodbijane odločbe, da ne uporablja poslovnih prostorov tožnik sam. Tožnik se je namreč skupaj še z dvema drugimi fizičnima osebama organiziral v družbo A. d.o.o. za opravljanje poslovne dejavnosti, med drugim tudi v poslovnih prostorih, ki so predmet tega postopka, iz tega pa sledi, da je podan pogoj iz 2. točke prvega odstavka 19. (oziroma 161.) člena ZDO, ki uzakonja izjemo od obveznosti plačila davka od premoženja. Poslovni prostori – športna dvorana, v kateri so igrišča za badminton in tenis, dvorana za aerobiko in podobne aktivnosti in gostinski lokal, se uporabljajo izključno in zgolj za opravljanje dejavnosti, za katere je družba A. d.o.o. registrirana. Kakršnokoli drugačno opravljanje dejavnosti v teh prostorih bi pomenilo delo na črno.

5. Razen tega je bila na parc. št. 68/13 k.o. … dne 27. 11. 2013 ustanovljena stavbna pravica. Stavbna pravica je stvarna pravica na tuji nepremičnini, ki daje njenemu lastniku pravico, da ima nad ali pod tujim zemljiščem zgrajen objekt. Gre za odstop od načela, da pripada objekt zemljišču, a ta odstop je časovno omejen. Glede na določbo 256. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) tožeča stranka ni zavezanec za plačilo davka od premoženja za stavbo, ki stoji na zemljišču 68/13 k.o. …, kjer je vknjižena stavbna pravica. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odpravi ter zadevo vrne v nov postopek. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih odločb.

7. Tožba je utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 156. člena ZDO, po katerem davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže oziroma prostore za počitek in rekreacijo. Zavezanec za davek od premoženja je lastnik oziroma uživalec (prvi odstavek 157. člena ZDO-1). Davek se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem (drugi odstavek 157. člena ZDO-1). Izjeme za plačilo davka od premoženja določa 161. člen ZDO-1, med katerimi je tudi, če lastnik oziroma uživalec poslovne prostore uporablja za opravljanje dejavnosti.

9. V skladu s citiranimi zakonskimi določili so torej zavezanci za davek od premoženja fizične osebe, ki so lastniki zgoraj navedenih objektov. Davka pa ni treba plačati od poslovnih prostorov, ki jih lastnik uporablja za opravljanje dejavnosti.

10. Glede na citirana zakonska določila, je zavezanec za davek lastnik poslovnih prostorov, ki le-teh sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Okoliščina, da te poslovne prostore uporablja gospodarske družba, na davčno obveznost ne vpliva, pa tudi če je zavezanec za davek lastnik te družbe. Gre namreč za drug subjekt. V odgovor na tožbene navedbe pa sodišče pojasnjuje, da bi tožnik lahko povsem legalno opravljal poslovno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik.

11. Ne glede na to, pa je treba tožbi ugoditi zaradi ugovora ustanovljene stavbne pravice na parceli št. 68/13 k.o. …. Na tem zemljišču je po podatkih zemljiške knjige vknjižena stavbna pravica v korist družbe A. d.o.o..

12. Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali pod tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena SPZ). Za nastanek stavbne pravice se zahteva poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti stavbno pravico, še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ). V primeru instituta stavbne pravice, zgradba, ki jo ima v lasti imetnik stavbne pravice, v času obstoja stavbne pravice ni sestavina nepremičnine, na kateri oziroma nad ali pod katero je zgrajena, temveč je sestavina stavbne pravice, ki se jo prav zaradi možnosti izvzema zgradbe iz sfere nepremičnine - zemljišča, na katerem stoji, in zaradi čim manjšega odstopa od načela superficies solo cedit, na podlagi fikcije v svojem bistvu enači z nepremičnino oziroma zemljiščem (glej stran 1015 Stvarnopravnega zakonika s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004). V primeru stavbne pravice dosedanji lastnik zemljišča ostane lastnik zemljišča še naprej, lastnik na tem zemljišču zgrajene stavbe pa bo imetnik stavbne pravice, ki bo v skladu z dogovorom uporabljal tudi zemljišče. Obvezna sestavina stavbne pravice je zgradba, ki je v času obstoja stavbne pravice v lasti imetnika stavbne pravice in ne v lasti lastnika zemljišča, nad ali pod katerim je zgrajena. Hkrati je zgradba sestavina stavbne pravice in se skupaj z njo prenaša, podeduje in obremenjuje (glej kot zgoraj).

13. Iz navedenega izhaja, da drugostopni organ napačno razlaga institut stavbne pravice. Imetnik stavbne pravice je lastnik zgradbe, ki stoji na zemljišču, na katerem ima stavbno pravico, to zemljišče pa je v lasti nekoga drugega. Ustanovitev stavbne pravice res ne pomeni prenosa lastninske pravice na zemljišču, vendar pa je odločitev v predmetni zadevi odvisna od okoliščine, kdo je lastnik stavbe oziroma poslovnih prostorov (156. člen ZDO). Na to vprašanje pa je treba odgovoriti ob pravilni razlagi zgoraj navedenih določb SPZ.

14. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ugotoviti, kdo je lastnik stavbe na zemljišču parc. št. 68/13 k.o. …, in nato ponovno odločiti o zadevi.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

16. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

Datum zadnje spremembe:

18.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 320/2015
• VSRS Sodba X Ips 282/2016
• Sodba X Ips 167/2004