UPRS sodba I U 187/2015

Jedro

Pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika in da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. V tem postopku lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnik ugovarja, da (v pretežni meri) ni dolžan. S tem ugovarja obstoju terjatve, kar pa ni ugovor, ki bi se lahko uveljavljal v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v zadevi davčne izvršbe dolžnika A. d.o.o. tožniku naložil, da plača neporavnane obveznosti iz naslova davčnega dolga po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-6748/2013-1 08-3111-08 z dne 26. 8. 2013 v znesku 36 600,00 EUR v roku 15 dni po prejemu odločbe na prehodni podračun MF DURS-a.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bilo s sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika (družbe A.) tožniku kot dolžnikovemu dolžniku naloženo, da zarubljeni znesek terjatve v višini 36 600,00 EUR poravna na prehodni podračun DURS-a. Če se dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, se po prvem odstavku 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Tožnik kot dolžnikov dolžnik ni poravnal obveznosti po sklepu o davčni izvršbi, čeprav je bil opozorjen na posledice. Zato je bilo odločeno tako, kot sledi iz izreka.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da znaša tožnikov dolg do dolžnika le še 2 926,26 EUR ter da je bila terjatev po računu 4-2013 poravnana v gotovini, terjatev po računu 2-2013 pa delno z asignacijo in delno s kompenzacijami, pa pritožbeni organ pojasni, da je mogoče takšne ugovore uveljavljati le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi, saj bi sicer prišlo do podvajanja pravnih sredstev. Predmet odločanja se nanaša le še na vprašanje, ali je tožnik ravnal po sklepu o davčni izvršbi, medtem ko vsebinska presoja ugovorov glede višine in obstoja dolga v pritožbenem postopku zoper odločbo ni več mogoča. In ker tožnik ni ravnal v skladu s sklepom o davčni izvršbi, so bili tudi po presoji organa druge stopnje izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja kršitev zakona in poseg v ustavne pravice do zasebne lastnine, enakega varstva pravic in v „druge pravice“. V tožbi vztraja in (z opisom prodaje deleža v družbi A.) pojasnjuje, da terjatev družbe A. do njega obstoji le v višini približno 3 000,00 EUR. V tej zvezi poudarja, da je šlo pri obravnavanem poslu za posel med gospodarskimi subjekti, ki se ukvarjajo z gradbeništvom ter da pri teh poslih kroži veliko denarja v gotovini, ki se naknadno polaga na račun. Sporna terjatev po računu 4-2013 z dne 20. 5. 2013 je bila plačana v celoti in z gotovino zakoniti zastopnici družbe. Ta je podpisala prejem gotovine in s tem je tožnikova obveznost prenehala. Zato je tožnik podal ugovor ter pridobil izjavo upnika, da je obveznost poravnana. Tožniku ni znano, kaj je zakoniti zastopnik družbe po prejemu gotovine naredil. Tega mu tudi ni treba vedeti, zato tožena stranka nima podlage za to, da od njega zahteva, da pojasni nadaljnje kroženje denarja. Bistveno je, da je tožnik svojo obveznost po prodajni pogodbi izpolnil v celoti. Dejansko stanje v zadevi je bilo torej, kljub predloženim dokazilom, napačno ugotovljeno. Tožnik pa je tudi drugi račun skoraj v celoti poravnal, oziroma bo obveznost poravnal takoj, ko bo prejel plačilo za kakšen posel, saj je v gradbenem sektorju kriza. Je pa tožnik predlagal, da bi poravnal preostanek dolga (2 926,26 EUR), vendar tožena stranka predloga ni upoštevala. Tožena stranka tudi ni izvedla „celega kupa“ predlaganih dokazov, zato tožnik (ponovno) predlaga njihovo izvedbo v tožbi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. K že povedanem dodaja, da tožeča stranka v tem postopku lahko uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Tovrstne ugovore lahko uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi, kar je tožnik tudi storil in o čemer sicer teče upravni spor pod opr. št. I U 188/2015.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah in predlogih ter predlaga, da se o obeh tožbah odloči v enem postopku.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prve in druge stopnje in se zato, da se izogne ponavljanju po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

9. Zakonski pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika ter da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu z izdanim sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun tožene stranke. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bilo tožniku kot dolžniku družbe A. naloženo, da plača zarubljeno terjatev omenjene družbe. Spora tudi ni o tem, da tožnik ni ravnal po sklepu in da zarubljene terjatve ni plačal. To pa pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz 175. člena ZDavP-2, po katerih mora davčni organ v takšnem primeru izdati odločbo. Obenem pa to pomeni, da lahko tožnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnik teh ugovorov nima, pač pa ugovarja, da (v pretežni meri) ni dolžan in s tem obstoju terjatve. To pa niso ugovori, ki bi jih lahko uveljavljal v tem postopku, temveč gre za ugovore, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki ga je tožnik tudi vložil. Ne vpliva pa vloženi ugovor na izdano odločbo, saj pritožba ne zadrži izvršitve in je torej izvršljiva takoj po izdaji. Pač pa se po uradni dolžnosti do odločitve o ugovoru zadrži začetek davčne izvršbe (po odločbi), če davčni organ oceni, da bi bilo ugovoru mogoče ugoditi, in je torej na ta način varovan tožnikov pravni položaj vse do takrat, ko se odloča o ugovoru zoper sklep o izvršbi in s tem o obstoju denarne terjatve, ki se prisilno izterjuje.

10. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, sodišče pa bistvenih kršitev pravil postopka tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo zatrjevanih in obenem povsem neopredeljenih kršitev Ustave, ki se zatrjujejo v tožbi.

11. O stroških postopka je odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so pomembna za odločitev, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1556/2014
• sodba I U 676/2011
• UPRS sodba II U 129/2015