UPRS sodba I U 394/2015

Jedro

Tožnica je rok za pritožbo zamudila za en dan, kar je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, vendar pa je napačno presodil, da razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja tožnica, ne predstavljajo očitne pomote. Pojem očitne pomote je nedoločen pravni pojem, ki se razlaga v vsakem konkretnem postopku posebej. Določba tretjega odstavka 103. člena ZUP je, v nasprotju s prvim odstavkom istega člena, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje zaradi objektivnih oziroma nezakrivljenih okoliščin, namenjena ravno saniranju kratkih zamud pri opravi procesnih dejanj, do katerih pride zaradi subjektivnih okoliščin na strani stranke ali njenega pooblaščenca. Po mnenju sodišča je tožničino navedbo, da ji je mama sporočila napačen datum vročitve odločbe, v konkretnem primeru šteti za očitno pomoto. Gre namreč za laični osebi, rok za pritožbo je bil zamujen le za en dan, oba dneva pa sta del istega tedna, zato je njuna zamenjava toliko bolj verjetna.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčnega urada Kranj št. DT 0610-1066/2012-14 (07-220-09) z dne 11. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrnil tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev pritožbe zoper odločbo št. DT 0610-1066/2012-09 (70-220-09) z dne 31. 12. 2012. Iz obrazložitve sledi, da je bila navedena odločba vročena v skladu z drugim odstavkom 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer tožničini mami A.A. kot pooblaščenki za vročanje. Tožnica ob tem navaja, da ji je slednja povedala, da ji je bila odločba vročena 23. 1. 2013, s kasneje opravljenimi poizvedbami na pošti v B. pa je izvedela, da je mama vročilnico dejansko podpisala 21. 1. 2013, njej pa je pomotoma navedla napačen datum. Zadnji dan za vložitev pritožbe je torej potekel 20. 2. 2013, zavezanka za davek pa je vlogo za vrnitev v prejšnje stanje vložila 29. 3. 2015. Iz navedenega sledi, da je rok za pritožbo zamujen več kot za tri dni, zato predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče ugoditi.

2. Drugostopni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Ugotovil je, da je bila odločba z dne 31. 12. 2012 pravilno vročena tožničini pooblaščenki za vročitve, in sicer 21. 1. 2013. Tožnica je pritožbo zoper odmerno odločbo vložila 21. 2. 2013, to je en dan prepozno. Za vrnitev v prejšnje stanje mora biti po določbi tretjega odstavka 103. člena ZUP poleg zamude izpolnjen še drugi pogoj, in sicer je tožnica rok zamudila zaradi očitne pomote, pa je pristojni organ njeno vlogo prejel vsaj v roku treh dni po izteku roka. Očitna pomota je subjektivna okoliščina stranke ali njene pooblaščenke. Zato se tožnica, ki navaja, da matere A.A. ni pooblastila za vročanje pošiljka in ji je ta zmotno sporočila, da je pošiljko dvignila 23. 1. 2013, ne more z uspehom sklicevati na očitno pomoto (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 927/2004).

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Strinja se z zaključkom, da je bila odločba formalno pravilno vročena in to 21. 1. 2013. Ne strinja pa se z odločitvijo, da niso podani zakonski razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Prvostopni organ napačno ugotavlja, da je bila pritožba vložena več kot tri dni po izteku roka, medtem ko se v vprašanje obstoja očitne pomote sploh ne spušča. Zato ga je treba odpraviti iz čisto formalnih razlogov, saj je napačno ugotovil dejanski datum vložitve pritožbe in ni ugotavljal obstoja očitne pomote. Napačno je tudi citiral določbo 89. člena ZUP. O (ne)obstoju očitne pomote je sicer odločil drugostopni organ, ki pa se neustrezno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Po stališču tožnice je zastopanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj le pasivno, omejeno le sprejemanje pisanj in njihovo odpošiljanje stranki. Zato začne teči rok za vložitev pravnega sredstva šele z dnem, ko je stranka odločbo dejansko prejela. Svoje matere ni pooblastila za sprejem dokumentov. ZUP v 89. členu res omogoča vročanje brez pooblastila stranke, vendar pa je dejstvo, da ji je pooblaščenka (ki je to postala na podlagi lastne izjave) povedala napačen datum vročitve, kar zanjo ne more imeti tako škodljivih posledic, kot je zamuda roka za pritožbo. Če bi pooblaščenca sama izbrala, bi lažje sprejela odgovornost za izbiro osebe. Do zamude roka je torej prišlo zaradi pomote osebe, ki se je samoiniciativno izrekla za njeno pooblaščenko, poleg tega pa gre le za enodnevno prekoračitev roka, s čimer so nastale katastrofalne posledice, saj ji je odvzeta možnost pravnega sredstva zoper odločbo, ki ji nalaga ogromno davčno obveznost.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Glede vročitve odmerne odločbe sodišče ugotavlja, da je bila vročitev opravljena skladno z določbo drugega odstavka 89. člena ZUP. Po navedeni določbi lahko vročevalec, kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vroča vse dokumente, naslovljene na stranko, pooblaščencu, če slednji podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki jo je izdal pristojen državni organ. V konkretnem primeru iz vročilnice, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je tožničina mama dala izjavo, da je pooblaščena za sprejem pisanj. Zato z navedbami, da takšnega pooblastila ni dala, tožnica ne more izpodbijati resničnosti tega, kar se v vročilnici potrjuje, konkretno obstoja in vsebine materine izjave (prvi odstavek 171. člena ZUP). Enako tudi sodba Upravnega sodišča III U 275/2013 z dne 8. 1. 2015. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi vročevalec pri takšnem načinu vročitve ravnal v nasprotju s pogoji iz drugega odstavka 89. člena ZUP.

7. Pač pa je po mnenju sodišča utemeljen tožbeni ugovor v zvezi s pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Navedeni institut omogoča odpravo posledic zamude za opravo procesnega dejanja, ki se je pripetil stranki, pa so zanjo zaradi zamude nastale neugodne pravne posledice – v konkretnem primeru zavrženje prepozno vložene pritožbe. Nesporno je, da je tožnica rok za pritožbo zamudila samo za en dan, kar je pravilno ugotovil drugostopenjski organ. Vendar pa je napačno presodil, da razlogi, ki jih navaja tožnica, ne predstavljajo očitne pomote. Pojem očitne pomote je nedoločen pravni pojem, ki ga razlaga upravni organ v vsakem konkretnem postopku posebej. Določba tretjega odstavka 103. člena ZUP je, v nasprotju s prvim odstavkom istega člena, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje zaradi objektivnih oziroma nezakrivljenih okoliščin, namenjena ravno saniranju kratkih zamud pri opravi procesnih dejanj, do katerih pride zaradi subjektivnih okoliščin na strani stranke ali njenega pooblaščenca. Zato je po mnenju sodišča tožničino navedbo, da ji je mama sporočila napačen datum vročitve odločbe, v konkretnem primeru šteti za očitno pomoto. Gre namreč za laični osebi, rok za pritožbo je bil zamujen le za en dan, oba dneva, torej 21. 1. in 23. 1. 2013, pa sta del istega tedna (ponedeljek oziroma sreda), zato je njuna zamenjava toliko bolj verjetna. Okoliščine, ki upravičujejo zamudo, pa morajo biti po določbi prvega odstavka 104. člena ZUP vsaj verjetno izkazane. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča gre pri očitni pomoti za lapsus, ki ga ni mogoče enačiti z neznanjem, nevednostjo ali neskrbnostjo (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 334/2014 z dne 27. 11. 2014), prav za takšno situacijo pa gre v tem primeru, na kar nedvomno kaže tudi le enodnevna zamuda pritožbenega roka. S tem pa je tožnica izgubila možnost vsebinske preveritve pravilnosti odmerne odločbe, s katero se ji nalaga visoka davčna obveznost.

8. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno z zgoraj zavzetim stališčem sodišča.

9. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega dostavka 13. člena ZUS-1.

10. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1764/2015
• sodba I U 846/2009