UPRS sodba I U 2029/2014

Jedro

V konkretnem primeru gre za obvezno priglasitev iz 47. člena ZDoh-2, ki je bila opravljena zato, ker naj bi skupni dohodek članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti presegel 7.500,00 EUR. Pri ugotavljanju skupnega dohodka so bili tudi po presoji sodišča upravičeno upoštevani zneski, ki jih je tožnik pridobil iz naslova podpore za promocijo vina.

Priglasitev, ki jo je vložil tožnik, je sicer res obvezna, kar pa ne spreminja dejstva, da se postopek začne na podlagi vloge zavezanca za davek in ne po uradni dolžnosti. Tega tudi ne spreminja obvestilo, ki ga je tožniku poslal davčni organ. Obveščanje oziroma poziv k priglasitvi s strani davčnega organa namreč z zakonom ni predviden kot akt, s katerim se uvede postopek. Predstavlja le opozorilo zavezancu, medtem ko se postopek, to je določitev načina ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, v skladu z določbami 304. člena ZDavP-2 začne s priglasitvijo in torej na vlogo stranke. Zato je v izreku izpodbijane odločbe pravilno odločeno, da tožnik kot stranka, ki je vložila zahtevo, trpi svoje stroške, ki jih ima v postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v zadevi obvezne priglasitve ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov oziroma dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov odločil: 1. da tožnik ugotavlja davčno osnovo na opisan način za obdobje najmanj petih let, 2. da začne z ugotavljanjem davčne osnove s 1. 1. 2014, 3. da v prvem letu ugotavlja davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ter 4. da sam trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, medtem ko davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane določbe davčni organ ugotavlja, da je tožnik dne 30. 10 2013 na podlagi 304. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) priglasil ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, ker je povprečni skupni dohodek dveh zaporednih davčnih let članov kmetijskega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti presegel znesek 7 500,00 EUR. Ob sklicevanju na določbe 47. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in na tretji odstavek 304. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDoh-2) se nato ugotavlja, da tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za priglašeni način ugotavljanja davčne osnove ter da je zato odločeno tako, kot izhaja iz izreka odločbe. Ker se je postopek začel na zahtevo stranke, ta v skladu s prvim odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) trpi stroške, ki so ji nastali zaradi davčnega postopka, medtem ko davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti sledi odločitvi in razlogom prve stopnje. Po podatkih, s katerimi razpolaga davčni organ, je povprečni dohodek tožnikovega kmečkega gospodinjstva v dveh zaporednih predhodnih davčnih letih (2011 in 2012) znašal 21 414,20 EUR, zato ni sporno, da je bil tožnik glede na preseženo zakonsko mejo 7 500,00 EUR dolžan priglasiti način ugotavljanja davčne osnove in izbrati nosilca, kar je tudi storil na predpisanem obrazcu. Zato pritožbeni organ zavrača tožnikov ugovor, da se postopek ni začel na njegovo zahtevo, ter s tem v zvezi tudi ugovor, da ni dolžan nositi stroškov postopka. Sicer pa davčni organ ugotavlja še, da tožnik zoper izpodbijano odločitev drugih konkretnih ugovorov nima. Ne strinja se le z veljavno zakonodajo, le-tej pa je davčni organ dolžan slediti. Prav tako ni predmet presoje vsebina obrazca za priglasitev, ki je določena v Pravilniku, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 85/11.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicuje se na pritožbo, dodatno pa navaja še, da je tožnik izpolnil obrazec zato, ker je to od njega zahteval davčni organ na podlagi obvestila. Ker je bilo od obvestila do izteka roka za oddajo obrazca (31. 10. 2013) le dva tedna, je bil obrazec (s strani računovodje) izpolnjen zgolj pavšalno, brez podrobnejše obrazložitve ali opredelitve v zvezi z dejanskim stanjem. V obvestilu so bili namreč neupravičeno upoštevani tudi zneski podpore za promocijo vina na podlagi Uredbe Vlade RS o ureditvi trga (Uradni list RS, št. 24/13 z dne 20. 3. 2013), ki pa so bili po namenu podpora promociji slovenskega vinarstva in Slovenije same in so se izplačevali zgolj kot naknadno povračilo stroškov, ki so jih imeli vinarji, med njimi tudi tožnik, če je šlo za upravičene stroške po Uredbi in do določene višine. V konkretnem primeru zato po mnenju tožnika ni šlo za subvencijo v smislu 70. člena ZDoh-2, ki se všteva v davčno osnovo, saj je podpora namenjena vinarjem pri promociji slovenskega vina na tujih trgih in sejmih, oboje pa je v širšem nacionalnem interesu in gre torej samo za povračilo stroškov vinarjem v tej zvezi. Podpora po Uredbi je po namenu spodbuda, da bi se še več proizvajalcev visoko kvalitetnih vin udeleževalo mednarodnih sejmov ter pri tem pripomoglo k pozitivni promociji Slovenije v svetu, saj bi se sicer upravičenci do podpore raje umaknili iz dodatnih dejavnosti, ki zanje pomenijo previsoke stroške in dodatno davčno breme. Zato je bil s strani davčnega organa napačno ugotovljen povprečni skupni dohodek dveh zaporednih predhodnih davčnih let in s tem preseženi prag 7 500,00 EUR, kar pomeni, da izpodbijana odločba temelji na nepopolno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju. S tem ko je davčni organ štel povračilo stroškov med prihodke, kot da gre za subvencijo, pa je napačno uporabil tudi določbe ZDoh-2 in s tem materialno pravo, pravne posledica pa so v višji davčni obveznosti v naslednjih petih letih in v manjši konkurenčnosti na domačem in tujem trgu. Tožnik bo zato v neenakopravnem položaju s tistimi vinarji, ki se niso odločili za promocijo v tujini in za pridobitev podpore ter bodo zato še naprej obdavčeni po sistemu katastrskega dohodka in imeli nižje davčne obveznosti.

5. Tožnik očita še, da davčna organa prve in druge stopnje tožniku nista dala možnosti, da se o dejanskih okoliščinah izjavi in da sta zato bistveno kršila določbe postopka. Tožnika, ki ni imel svetovalca, tudi nista opozorila na pravice, ki jih ima kot davčni zavezanec, ter na način oziroma postopek, po katerem jih lahko uveljavi. S pozivom k priglasitvi sta ga nasprotno zavedla, saj se tožnik kot prava nevešč ni zavedal, da bi moral takoj ukrepati in ugovarjati podatkom iz obvestila, saj obrazec česa takšnega ni dopuščal. S svojimi pravicami ter s pravilnim tolmačenjem podpore iz Uredbe (da ne gre za subvencijo, ki se šteje za dohodek po ZDoh-2) se je dejansko seznanil šele 24. 11. 2014, ko je bil prisoten na sestanku z davčnim svetovalcem A.A. in še drugimi vinarji in vinogradniki. Zato relevantnih dejstev v tej zvezi ni mogel navajati v svoji pritožbi.

6. Tožnik se tudi ne strinja, da mora sam nositi stroške postopka, saj se postopek ni začel na njegovo pobudo, temveč zaradi obvestila davčnega organa o obvezni priglasitvi dejavnosti, ki ga je po mnenju tožnika šteti za procesno dejanje iz 72. člena ZDavP-2, s katerim se začne davčni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je bil povprečni skupni dohodek iz obvestila v višini 21 414,20 EUR ugotovljen na podlagi pravnomočnih odločb o odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2011 in 2012, s katerima je bil tožnik obveščen tudi o davčni osnovi od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 ter o obračunani in odtegnjeni akontaciji dohodnine, pripisani tem dohodkom. Iz odmerne odločbe za leto 2011 je razvidno, da je bila tožniku določena poleg davčne osnove za akontacijo dohodnine od katastrskega dohodka za leto 2011 tudi davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 v višini 10 791,64 EUR EUR (dejansko prejetih subvencij 43 166,57 EUR) ter obračunana in odtegnjena akontacija dohodnine, pripisana tem dohodkom, v višini 1 079,17 EUR. Tožnik tem podatkom ni ugovarjal in ni vložil pritožbe, tako da je odločba postala pravnomočna. Prav tako tožnik ni ugovarjal podatkom (pravnomočne) odmerne odločbe za leto 2012, s katero je bila tožniku določena davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 v višini 20 241,73 EUR (dejansko prejetih subvencij 40 483,46 EUR) ter obračunana in odtegnjena akontacija dohodnine, pripisana tem dohodkom v višini 2 024,17 EUR. Tožnik podatku o davčni osnovi od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 ni ugovarjal in ni vložil pritožbe in je odločba postala pravnomočna dne 1. 5. 2013. Skupni dohodek v letu 2012 znaša tako 26 944,74 EUR.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi ni sporno, da gre v konkretnem primeru za obvezno priglasitev iz 47. člena ZDoh-2, ki je bila opravljena zato, ker naj bi skupni dohodek članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti presegel 7 500,00 EUR. Spora tudi ni o tem, da so bili v skupni dohodek všteti zneski, pridobljeni iz naslova podpore za promocijo vina na podlagi Uredbe Vlade RS o ureditvi trga vina. Sporno je, ali so bili ti zneski upravičeno upoštevani pri ugotavljanju skupnega dohodka kot drug dohodek iz 70. člena ZDoh-2 in s tem kot dohodek iz poglavja III.4. ZDoh-2, na katerega napotuje četrti odstavek 47. člena ZDoh-2. Sporna je torej uporaba prava, konkretno uporaba 70. člena ZDoh-2, ki določa, kateri dohodki se vštevajo v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

10. Po določbah 70. člena ZDoh-2 se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo potencialni tržni dohodki od pridelave na zemljiščih oziroma v panjih in drugi dohodki, ki so plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike in druga plačila iz naslova državnih pomoči, prejeta v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Za dohodek po tem členu se torej štejejo poleg potencialnih tržnih tudi vsi tisti dohodki, ki so prejeti iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči, brez posebnih omejitev. Edina omejitev je v tem, da morajo biti prejeti v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti, kar pa v konkretnem primeru ni sporno. Pri čemer je potrebno poudariti, da se za dohodek po tem zakonu (ZDoh-2) šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan ali prejet (15. člen ZDoh-2).

11. Uredba, na katero se sklicuje tožeča stranka in ki je bila po tožbenih navedbah podlaga za pridobljene zneske podpore s strani tožnika, ureja ukrepe za ureditev trga z vinom, podporo vinarskemu sektorju za sejemske in promocijske dejavnosti na ciljnih trgih ter organizacije proizvajalcev vina, vse v smislu izvajanja Uredb Evropskega parlamenta in Sveta, ki se nanašajo na isto vsebino (1. člen Uredbe). Gre torej za ukrepe kmetijske politike, med te ukrepe pa sodita tudi Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav ter Podpora vinarskemu sektorju za sejemske in promocijske dejavnosti na ciljnih trgih, ki omogočata dodelitev podpore za promocijo vina oziroma nudita pomoč za sodelovanje na sejmih in za promocijske dejavnosti na tujih trgih vinarjem oziroma pridelovalcem vina. Podpora se res dodeljuje kot povrnitev upravičenih stroškov in do določene višine, kar pa ne pomeni, da bi ne šlo za subvencijo v smislu 70. člena ZDoh-2, kot se navaja v tožbi. Bistveno je, da gre za povečanje ekonomske koristi prejemnika sredstev in s tem za dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2. Relevantna za odločitev pa tudi ni okoliščina, da gre pri udeležbi vinarjev na sejmih in na tujih trgih za promocijo Slovenije kot države in za promocijo slovenskih izdelkov. Vsekakor gre za državno podporo in s tem za ukrep kmetijske politike, le-ta pa ima upravičeno tudi širše cilje poleg tistih, ki zadevajo posameznega vinarja kot upravičenca do podpore.

12. Zato je zneske podpore, ki jih je tožnik pridobil na podlagi Uredbe, utemeljeno šteti za druge dohodke iz 70. člena ZDoh-2 in zato iz tega razloga – torej iz razloga napačne uporabe zakona ni bil napačno ugotovljen skupni dohodek, kot se zatrjuje v tožbi. Iz teh razlogov tudi ni utemeljen (sicer povsem nesubstanciran) ugovor napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik, kot pravilno opozori tožena stranka, prvič uveljavlja v upravnem sporu, izvedba dokazov, ki jih tožnik predlaga v tej zvezi (zaslišanje tožnika, davčnega svetovalca A.A. in priče B.B.) pa nepotrebna. Tožnik pa tudi ne more uspešno uveljavljati, da je zaradi dodeljene podpore v neenakem položaju z vinarji, ki se niso odločili za promocijo v tujini in za pridobitev podpore in so zaradi nižjih davčnih obveznosti bolj konkurenčni. Omenjena neenakost namreč ni posledica (napačne) uporabe zakona, temveč izključno posledica tožnikove odločitve, da zaprosi za podporo na podlagi Uredbe.

13. Podane pa tudi niso zatrjevane kršitve določb postopka. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni davčni organ pri odločanju v celoti sledil priglasitvi. Sledil je torej podatkom, ki jih je posredoval tožnik v svoji vlogi, zato tožbeni očitek, da prvostopni organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, in da je s tem bistveno kršil določbe postopka, ne vzdrži pravne presoje. Dodatnega ugotovitvenega postopka tudi niso narekovali ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi. Očitek o zavedenosti tožnika pa je očitno neutemeljen, saj je bil tožnik z obvestilom in s predpisanim obrazcem za priglasitev seznanjen, da je priglasitev obvezna le ob prekoračitvi zakonsko določene višine dohodka dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

14. Priglasitev, ki jo je vložil tožnik v konkretnem primeru, je sicer res obvezna, kar pa ne spreminja dejstva, da se postopek začne na podlagi vloge zavezanca za davek in ne po uradni dolžnosti. Tega tudi ne spreminja obvestilo, ki ga je tožniku poslal davčni organ, in na katerega se sklicuje tožnik v tožbi in pred tem že v pritožbi. Obveščanje oziroma poziv k priglasitvi s strani davčnega organa namreč z zakonom ni predviden kot akt, s katerim se uvede postopek. Predstavlja le opozorilo zavezancu, medtem ko se postopek, to je določitev načina ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, v skladu z določbami 304. člena ZDavP-2 začne s priglasitvijo, in s tem na vlogo stranke. Zato je v 4. točki izreka izpodbijane odločbe pravilno in skladno s 113. členom ZUP odločeno, da tožnik kot stranka, ki je vložila zahtevo, trpi svoje stroške, ki jih ima v postopku.

15. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

17. Ker je med strankama spor le o vprašanju uporabe materialnega in procesnega prava, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 57/2015
• UPRS sodba I U 1990/2014
• UPRS sodba I U 2056/2014