UPRS sodba I U 524/2015

Jedro

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 42270-2507/2013-9 08-150-3-04 z dne 7. 7. 2014 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-10-583/2014-2 z dne 10. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Davčni urad Ljubljana je tožniku v ponovnem postopku odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 z izpodbijano odločbo odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 od davčne osnove 576 299,69 EUR v znesku 1 441,47 EUR ter obenem odločil, da se tožniku, z ozirom na preplačilo po odpravljeni odločbi, vrne 414,61 EUR davka ter pripadajoče obresti v znesku 28,75 EUR in stroške postopka v znesku 35,38 EUR. Odločitev je utemeljena z določbami 60. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314), 193. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter s podatki o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter o njihovih lastnikih oziroma upravljavcih, kot so na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, evidentirani v registru nepremičnin, ki jih je davčnemu organu posredoval pristojni organ za evidentiranje in množično vrednotenje nepremičnin in so navedeni v prilogi izpodbijane odločbe.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-10-583/2014-2 z dne 10. 2. 2015 pritožbi zoper izpodbijano odločbo ugodilo v delu glede vračila stroškov postopka in izrek popravilo tako, da se znesek 35,38 EUR nadomesti z zneskom 79,30 EUR, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

7. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 103/13) 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

8. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno s spremenjeno materialnopravno podlago. Utemeljenosti ostalih ugovorov, ki jih v tožbi uveljavlja tožeča stranka, sodišče zato ni presojalo.

9. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

10. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 980/2014
• UPRS sodba I U 93/2014, enako tudi I U 282/2014, I U 580/2014
• UPRS sodba I U 95/2014, enako tudi sodbe I U 638/2014 in I U 647/2014