UPRS sodba III U 352/2014

Jedro

V izreku sklepa o davčni izvršbi so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Pomota, do katere je prišlo v prvem odstavku obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje, v kateri je pomotoma naveden znesek 663,49 EUR namesto pravilno 1.949,82 EUR, pa je pisna pomota, ki na samo odločitev v stvari ne vpliva in jo lahko upravni organ na podlagi določb 223. člena ZUP kadarkoli popravi.

Stroški izvršbe so posledica postopka, do katerega je prišlo zato, ker tožeča stranka svojih obveznosti ni poravnala, pri čemer je bil v predmetnem postopku sklep o izvršbi izdan na sredstva, ki jih ima tožeča stranka na svojem računu pri banki, v drugih izvršilnih postopkih pa se sklepi nanašajo na nepremičnine tožeče stranke ter na njeno premično premoženje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se nad tožečo stranko opravi davčna izvršba dolžnega zneska, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znaša 1.949,82 EUR, ki se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožeča stranka na računu pri banki X. d.d. V obrazložitvi navaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožeča stranka v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku izpodbijanega sklepa, zato je tožena stranka v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začela davčno izvršbo. Davčna izvršba se po prvem odstavku 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. Kot podlago za odmero zamudnih obresti je navedla prvi odstavek 69. člena ZDavP-2 ter sklep o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku (Ur. l. RS, št. 85/2009). Glede obračuna stroškov davčne izvršbe se sklicuje na 152. člen ZDavP-2.

2. Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. V skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Iz 4. točke izreka je razvidno, za katere obveznosti se terja tožečo stranko, navedeni so izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti kot tudi zneski davka in zamudne obresti. Stroški postopka so tožeči stranki pravilno obračunani samo enkrat na podlagi 152. člena ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku. V zvezi z ugovorom tožeče stranke navaja, da je bil izvršilni naslov, ki ga je prvostopni organ navedel pod zaporedno številko 2 in 3 v tabeli 4. točke izreka izpodbijanega sklepa (sklep DT 42914-2742/2014-1 06-3201-04 z dne 18. 3. 2014) z odločbo pritožbenega organa št. DT 499-29-492/2014 z dne 12. 8. 2014 sicer odpravljen, kar pa ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, kajti v času njegove izdaje dne 30. 5. 2014 je bil navedeni sklep z dne 18. 3. 2014 izvršljiv, prvostopni organ pa je dolžan upoštevati odpravo navedenega sklepa v nadaljnjem vodenju davčne izvršbe po izpodbijanem sklepu. V času izdaje izpodbijanega sklepa je dolg nedvomno obstajal, zaradi česar je tožeča stranka dolžna poravnati tudi stroške sklepa v znesku 25,00 EUR. 152. člen ZDavP-2, določa, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. Ne glede na navedeno pa stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni upravičena na podlagi 152. člena ZDavP-2 plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi.

3. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da so v izpodbijanem sklepu pod zaporedno številko 4 do 35 navedeni izvršilni naslovi, ki so že vsebovani v sklepu o izvršbi na dolžnikove premičnine in v seznamu izvršilnih naslovov z dne 1. 4. 2014, katere je davčni organ predložil predlogu za zavarovanje denarne terjatve na dolžnikovo nepremičnino. Nadalje navaja, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom ponovno obračunal izvršilne naslove, ki so bili že vsebovani v predhodnih sklepih, torej jih je obračunaval dvojno. Očita, da je tudi neutemeljeno pri vsakem sklepu obračunal stroške izdaje sklepov, na katere obračuna banka še svoje stroške v višini 30,00 EUR, s tem pa naj bi bilo kršeno načelo, da se mora opraviti izvršba s čim manjšimi stroški. V nadaljevanju ponavlja pritožbene ugovore, da so bili izvršilni naslovi, navedeni pod zaporedno številko 2 in 3 v tabeli 4 izpodbijanega sklepa, odpravljeni, to pa v izpodbijanem sklepu ni bilo upoštevano. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in izvršbo ustavi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in odločbi upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta po mnenju sodišča v svojih odločbah navedla izčrpne in pravilne razloge, s katerimi sta utemeljila svoji odločitvi. Sodišče zato teh navedb ne ponavlja, temveč se nanje v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

7. Sodišče pritrjuje toženi stranki da je iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa razvidno, zaradi katerih neporavnanih obveznosti tožeče stranke je bil izdan sklep o davčni izvršbi na njena denarna sredstva. V izreku so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Pomota, do katere je prišlo v prvem odstavku obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje, v kateri je naveden pomotoma znesek 663,49 EUR namesto pravilno 1.949,82 EUR, pa je pisna pomota, ki na samo odločitev v stvari ne vpliva in jo lahko upravni organ na podlagi določb 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kadarkoli popravi. Stroški izvršbe so bili tožeči stranki obračunani le enkrat, podlaga za njihov obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, kar je tožeči stranki pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje. Obenem je utemeljeno navedel, da so stroški posledica postopka, do katerega je prišlo zato, ker tožeča stranka svojih obveznosti ni poravnala, pri čemer je bil v predmetnem postopku sklep o izvršbi izdan na sredstva, ki jih ima tožeča stranka na svojem računu pri banki, v drugih izvršilnih postopkih pa se sklepi nanašajo na nepremičnine tožeče stranke ter na njeno premično premoženje.

8. Glede na to, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bi poravnala svoje obveznosti, so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na izpisek iz knjigovodskih evidenc, po oceni sodišča pavšalni in brez argumentov, medtem ko je drugostopni organ pred izdajo odločbe, s katero je zavrnil njeno pritožbo zoper izpodbijani sklep, ponovno preverjal stanje knjigovodske evidence za tožečo stranko in ugotovil, da dolg, za katerega je bila uvedena izvršba, dejansko obstaja.

9. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 219/2015
• UPRS Sodba I U 1237/2021-12
• UPRS Sodba II U 131/2018-11