UPRS sodba III U 300/2014

Jedro

Določba drugega odstavka 22. člena ZOdvT, na katero je odločitev oprla tožena stranka, se uporabi subsidiarno, samo če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prvem odstavku 22. člena. V tej zadevi je tožena stranka tožeči stranki naložila v plačilo dajatve v skupni višini 7.028,11 EUR, kar je objektivni kriterij za določitev vrednosti predmeta na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT. Vrednost predmeta je v tem primeru ocenljiva.

V predmetni zadevi gre za odmero stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena pritožba tožeče stranke. Sodišče se v tem delu povsem strinja s presojo tožene stranke, da gre za enostavno zadevo, saj gre zgolj za vprašanje pravočasnosti pritožbe, zato sestava pritožbe ni vsebovala niti težjih pravnih vprašanj niti obsežnih vsebinskih razlag. Iz besedila 13. člena ZOdvT jasno izhaja, da se količnik določi glede na konkretno storitev, za katero se nagrada odmerja, in ne glede na obseg in zahtevnost zadeve kot celote.

Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije.

Po CZS je pravna oseba lahko odgovorna za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Pravna oseba po 1. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS lahko odgovarja za carinski dolg, ko je odstranitev posledica poslovne odločitve pravne osebe in ne samovolje voznika - fizične osebe. Določba 1. alineje tretjega odstavka 202. člena CZS se v vsakem primeru nanaša na delavca, ki je sam vnesel blago na carinsko območje, seveda pa se kot carinski dolžnik obravnava tudi delodajalec, če je ta "oseba" v smislu navedenega predpisa, oziroma je lahko obravnavan kot tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil razlog za nezakoniti vnos blaga.

Predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU po mnenju sodišča (ne glede na to, da lahko tožeča stranka zoper to sodbo vloži revizijo) ni utemeljen. Vprašanja, ki jih postavlja tožeča stranka, namreč niso relevantna za rešitev konkretne zadeve, saj je pravno pomembna le ugotovitev, da je bil voznik tožeče stranke s tranzitno deklaracijo in tranzitnim postopkom seznanjen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se znesek 114,48 EUR v 2. točki točke I. izreka odločbe Ministrstva za finance št. DT 498-1-58/2013 z dne 27. 8. 2014 nadomesti z zneskom 162,87 EUR.

II. V ostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo prve stopnje je carinski organ tožeči stranki kot prevozniku naložil v plačilo dajatve v skupni višini 7.028,11 EUR (carina, davek na dodano vrednost in obresti), za blago, vneseno v tranzitni postopek s carinsko deklaracijo z MRN oznako 08SI00103410ED9670 z dne 16. 10. 2008 Izpostave A.

2. Iz njene obrazložitve je razvidno, da je carinski organ na podlagi 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno predmetno blago, ki je bilo napoteno v namembni carinski urad Freilager Wien v Avstriji, z rokom predaje do 20. 10. 2008. Ker glavni zavezanec (družba B.) ni predložil dokazila v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba), da je bil tranzitni postopek pravilno zaključen, je carinski organ v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe sprožil poizvedovalni postopek. Ugotovil je, da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen (92. člen CZS) in da tožeča stranka kot prevoznik blaga ni odpeljala na namembni carinski urad v Avstrijo, kar je bila dolžna, glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije, pač pa je blago odpeljala na razkladanje v Italijo, s čemer ga je odstranila izpod carinskega nadzora. O teh ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 5. 10. 2010.

3. Da je tožeča stranka vedela, da je blago v carinskem tranzitnem postopku in je zato carinski dolžnik (1. alineja tretjega odstavka 203. člena CZS), je carinski organ zaključil na podlagi odgovora Carinskega urada Ljubljana z dne 3. 5. 2013, ki ga organ prve stopnje v svoji odločbi povzema. Iz odgovora izhaja, da je glavni zavezanec pri uradu odhoda (Izpostava A.) dne 16. 10. 2008 vložil carinsko deklaracijo za vnos blaga v zunanji skupnostni tranzitni postopek, skupaj z vso dokumentacijo, vezano na ta postopek. Carinski delavec je preveril usklajenost dostavljenih dokumentov, blago prepustil v tranzitni postopek in tranzitni deklaraciji dodelil zgoraj navedeno MRN oznako. Po prepustitvi blaga v tranzitni postopek se je natisnila spremna tranzitna listina, carinski delavec pa je nato potrdil nalog za izdajo zadevnega blaga iz carinskega skladišča in ga skupaj z vso dokumentacijo, vezano na predmetni postopek, predal glavnemu zavezancu. Ta je dokumente predal tožeči stranki, ki se je še istega dne z nalogom za izdajo blaga iz carinskega skladišča, ki ga je potrdila carina, zglasil v skladišču. Na podlagi predloženega potrjenega naloga je bilo zadevno blago naloženo na vozilo, voznik pa je prejem blaga potrdil s podpisom na nalogu. Po končanem nakladanju blaga in pred izstopom blaga iz skladišča, je carinski delavec na vozilo namestil carinsko zalivko in to tudi zapisal na zadevnem nalogu za izdajo blaga iz carinskega skladišča v polju „Zahtevane storitve“. O teh ugotovljenih dejstvih je carinski organ sestavil zapisnik z dne 6. 8. 2013.

4. Oba zgoraj navedena zapisnika sta bila tožeči stranki vročena in na oba je podala pripombe, ki jih organ prve stopnje v izpodbijani odločbi obrazloženo zavrača. Na podlagi ugotovljenega namreč zaključuje, da tožeča stranka ne more trditi, da ni vedela, da je blago pod carinskim nadzorom, saj ji je glavni zavezanec predal vso dokumentacijo, vezano na zadevni tranzitni postopek, torej tudi tranzitno deklaracijo, česar tožeča stranka v vloženih pripombah ni zanikala. V tranzitni deklaraciji pa je bil kot namembni carinski urad (polje 53) vpisan carinski urad v Avstriji in tudi sicer naveden status blaga (tranzit, neskupnostno blago). Da je šlo v konkretnem primeru za prevzem pošiljke (iz skladišča) pod carinskim statusom „T1“, torej za prevzem blaga, ki je bilo dano v zunanji skupnostni tranzit, pa izhaja tudi iz naloga za izdajo blaga iz carinskega skladišča, s katerim je tožeča stranka razpolagala, saj je na njegovi podlagi prevzela blago, prevzem blaga pa je s svojim podpisom voznik tožeče stranke tudi potrdil. Na tovorno vozilo pa je bila tudi nameščena carinska zalivka. Iz mednarodnega tovornega lista CMR je razvidno, da je prevoz opravila tožeča stranka, ki jo je kot prevoznika šteti za kvalificirano osebo, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Pa tudi sicer tožeča stranka v vloženih pripombah ni navedla, da ni vedela, da gre za prevoz blaga v skupnostnem tranzitu, niti ni navedla, da so dejstva, zajeta v odgovoru Carinskega urada Ljubljana, nepravilna oziroma da je konkretni postopek potekal drugače. Tožeča stranka je zato na podlagi vsega navedenega odgovorna za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku v smislu določbe drugega odstavka 96. člena CZS, saj je blago sprejela in vedela, da je v skupnostnem tranzitu. Odgovorna je na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS, ki določa, da je dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. V zvezi s pripombo tožeče stranke, da je glede namembnega carinskega urada ravnala po navodilih naročnika prevoza oziroma špedicije, carinski organ odgovarja, da je za prevoznika edino relevantno navodilo tranzitna deklaracija (polje 53), ki pa ji tožeča stranka ni sledila.

5. Tožeča stranka je zoper odločbo prve stopnje vložila pritožbo, ki jo je organ druge stopnje z odločbo št. DT 498-1-58/2013 z dne 27. 8. 2014 zavrnil kot neutemeljeno. Strinja se s presojo organa prve stopnje, da je tožeča stranka vedela, da je blago v skupnostnem tranzitu, in v obrazložitvi odločbe argumentirano odgovarja na pritožbene navedbe.

6. Z navedeno odločbo pa organ druge stopnje ni odločil samo o pritožbi zoper sporno odločbo prve stopnje, pač pa tudi o pritožbi tožeče stranke zoper sklep Carinske uprave RS, Carinskega urada Nova Gorica, št. DT 4242-503/2010-26 z dne 18. 10. 2013, s katerim je bila kot prepozna zavržena njena pritožba zoper odločbo prve stopnje. Organ druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodil in izpodbijani sklep odpravil (ter v posledici vsebinsko odločil o pritožbi). Odločil je tudi o njeni zahtevi za povračilo stroškov pritožbenega postopka in sicer tako, da je zahtevi delno ugodil. Finančni upravi RS je naložil, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka z vključenim DDV v skupni višini 114,48 EUR, v roku 30 dni od vročitve odločbe. V ostalem delu je drugostopni organ zahtevo za vračilo stroškov postopka zavrnil.

7. V zvezi s spornim obračunom stroškov pritožbenega postopka tožena stranka v obrazložitvi odločbe druge stopnje navaja, da je na podlagi tretjega odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in 27. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku, stroške obračunala v skladu z odvetniško tarifo. V konkretnem primeru gre za pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe, zato vrednosti spora ni mogoče določiti. Na podlagi drugega odstavka 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 s spremembami, v nadaljevanju ZOdvT) je zato vrednost premeta določila na 4.000,00 EUR. Stroške je odmerila po tar. št. 2200, po kateri je nagrada določena s količnikom od 0,5 do 2,5. Tožena stranka ni sledila predlogu tožeče stranke, da se ji nagrada odmeri z uporabo količnika 2,5, pač pa je nagrado odmerila po količniku 0,5. Po pravičnem preudarku (13. člen ZOdvT) je namreč ocenila, da gre v predmetnem pritožbenem postopku po vsebini za dokaj enostavno zadevo, pri čemer dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, niso zadoščali za pravilno odločitev o stvari, saj odločitev temelji na dodatnih poizvedbah, ki jih je opravil pritožbeni organ sam. Izkazana tudi ni uporaba tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, kot tudi ne pravno specialistično znanje ali znanje tujega jezika. Upoštevajoč vse navedeno je tožena stranka stroške odmerila v skupnem znesku 114,48 EUR.

8. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo prve stopnje ter odločbo druge stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o stroških pritožbenega postopka zoper sklep z dne 18. 10. 2013 (2. in 3. točka točke I. izreka odločbe). Tožbo vlaga iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in v posledici napačne uporabe materialnega prava.

9. V obsežni in mestoma nepregledni tožbi navaja, da se carinska deklaracija in obveznosti, ki iz nje izhajajo, lahko nanašajo le na deklaranta. Ta carinski deklaraciji ni priložil prevozne listine, čeprav bi jo moral. V tem primeru bi carinski organ videl, da se namembna kraja po prevozni listini in po carinski deklaraciji razhajata. Nadalje navaja, da se po določbah 358. člena in prvega odstavka 359. člena Izvedbene uredbe carinska deklaracija vrne zgolj glavnemu zavezancu in ne tudi prevozniku, po drugi strani pa tožeča stranka navaja, da bi morala biti carinska deklaracija, v skladu z načelom enakosti, vročena tudi njej. V zvezi s tem navaja, da ji deklaracija ni bila vročena skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da tožena stranka ne razpolaga z vročilnico, iz katere bi izhajalo, da ji je bila deklaracija dejansko vročena, zato tožena stranka ni dokazala, da je voznik prejel carinsko deklaracijo. Za ugotovitev tega dejstva bi morala zaslišati voznika in glavnega zavezanca ter tudi sicer izvesti predlagane dokaze in na podlagi 154. člena ZUP razpisati ustno obravnavo. Ker njenim dokaznim predlogom ni sledila, je kršila tudi 22. člen Ustave RS. Tožena stranka je pri odločitvi uporabila nenapisana in neobjavljena pravila C. in s tem kršila načelo zaupanja v pravo. V nadaljevanju tožbe navaja, da kot prevoznik ni stranka postopka, saj je imela sklenjeno le prevozno oziroma podjemno pogodbo, na podlagi katere je delovala, blago pa je prevzela po tem, ko je že bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora. Blago je bilo namreč v prost promet sproščeno že s tem, ko ga je deklarant predal svoji hčerinski družbi D. d.o.o., na kar kot prevoznik ni imela vpliva.

10. V nadaljevanju tožbe navaja, da bi lahko bil carinski dolžnik le voznik osebno, če je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi opr. št. X Ips 863/2004 z dne 18. 10. 2007 zavzelo stališče, da delodajalec ne odgovarja za dejanja svojih voznikov. V postopku ni bilo ugotovljeno, kateri voznik konkretno je blago odstranil izpod carinskega nadzora in niti ali je imel voznik za delovanje pooblastilo zakonitega zastopnika tožeče stranke.

11. Nadalje navaja, da je terjatev zastarala, saj je bila izpodbijana odločba izdana po preteku treh let od nastanka carinskega dolga (221. člen CZS). Carinski organ bi moral upoštevati, da je čas trajanja pritožbenega postopka določen v 222. členu ZUP (2 meseca), ter stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženega v sodbi opr. št. U 894/1994 z dne 15. 5. 1996. V nadaljevanju tožbe se sklicuje še na določbo 239. člena CZS, po katerih se uvozne dajatve lahko oprostijo, in v zvezi s tem navaja, da je iz kazenske ovadbe razvidno, da so bili v lažno zaključevanje tranzitnih postopkov vpleteni avstrijski cariniki.

12. V zvezi s sporno odmero stroškov v odločbi druge stopnje pa navaja, da ji je bila nagrada nepravilno odmerjena. Tožena stranka je namreč neutemeljeno znižala vrednost spora na 4.000,00 EUR, čeprav je vrednost spora po ustaljeni sodni praksi določena po višini odmerjenih uvoznih dajatev, v konkretnem primeru torej v višini 7.028,11 EUR. Nepravično pa je tudi določila najnižji količnik v višini 0,5. V konkretnem primeru namreč ne gre za dokaj enostavno zadevo, kot navaja tožena stranka. Zadeva je bila že dvakrat odpravljena, gre za zelo obširno in težavno zadevo, ki zahteva uporabo tujih pravnih virov, zlasti poznavanje evropskih direktiv glede davkov in carin ter pravnega specialističnega znanja na področju obračunavanja carin in davkov, poznavanje tujega jezika, zadeva pa ima tudi zelo velik pomen za stranko.

13. Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, da samo odloči o spornih stroških pritožbenega postopka, na podlagi tožbenega zahtevka. Nadalje predlaga, da odločbo prve stopnje odpravi in postopek odmere carinskih dajatev ustavi.

14. Tožena stranka

15. Tožba je utemeljena v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper sklep z dne 18. 10. 2013 (2. in 3. točka točke I. izreka odločbe druge stopnje).

16. Tožena stranka je na podlagi pravne podlage, ki jo citira v obrazložitvi odločbe druge stopnje, pravilno zaključila, da so za obračun stroškov v konkretnem primeru podlaga določbe ZOdvT. Ta v 22. členu določa, da v primeru, če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po določbah 21. člena, kot je tudi v konkretnem primeru, se jo določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera (prvi odstavek 22. člena). Če pa vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti v skladu s prejšnjim odstavkom, znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR. Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000,00 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT). Tožena stranka je odločitev sprejela na podlagi zaključka, da gre v konkretnem primeru za pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe, ki je kot take ni mogoče ovrednotiti po določbi prvega odstavka 22. člena ZOdvT, s čemer je po presoji sodišča napačno uporabila materialno pravo. Določbi 22. člena ZOdvT namreč določitev vrednosti vežeta na „vrednost predmeta“, torej na vrednost zadeve, in ne na vrednost posamezne storitve znotraj zadeve. Določba drugega odstavka 22. člena ZOdvT, na katero je odločitev oprla tožena stranka, pa se uporabi subsidiarno, samo če vrednosti ni mogoče določiti po prvem odstavku 22. člena, ki določa, da se vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. V tej zadevi je tožena stranka tožeči stranki naložila v plačilo dajatve v skupni višini 7.028,11 EUR, kar je po presoji sodišča objektivni kriterij za določitev vrednosti predmeta na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT. Vrednost predmeta je v tem primeru ocenljiva. Tožeča stranka zato v tožbi utemeljeno ugovarja, da je tožena stranka nepravilno določila vrednost predmeta v višini 4.000,00 EUR, na podlagi drugega odstavka 22. člena ZOdvT.

17. Tožena stranka je nagrado obračunala po tar. št. 2200, kot je predlagala tožeča stranka, čeprav bi jo po presoji sodišča morala obračunati po tar. št. 2201 (v zvezi z opombo 2(1) Tarife). Odvetnik tožeče stranke je namreč pred vložitvijo zadevne pritožbe v konkretnem postopku predhodno že opravil storitev, podal je pripombe na zapisnik z dne 6. 8. 2013.

18. Tudi po tar. št. 2201 je nagrada določena v razponu in sicer s količnikom od 0,5 do 1,3 (po tar. št. 2200 je določen količnik od 0,5 do 2,5). V skladu s 13. členom ZOdvT se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V predmetni zadevi gre za odmero stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena pritožba tožeče stranke. Sodišče se v tem delu povsem strinja s presojo tožene stranke, da gre za enostavno zadevo, saj gre zgolj za vprašanje pravočasnosti pritožbe, zato sestava pritožbe ni vsebovala niti težjih pravnih vprašanj niti obsežnih vsebinskih razlag. Iz same pritožbe ne izhaja, da bi odvetnik pri njeni sestavi uporabil tuje pravne vire, posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij, pravno specialistično znanje ali tuj jezik. V tožbi se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bilo v zadevi ugodeno že dvema pritožbama ter da gre za zelo obširno in težavno zadevo, ki zahteva uporabo tujih pravnih virov, zlasti poznavanje evropskih direktiv glede davkov in carin ter pravnega specialističnega znanja na področju obračunavanja carin in davkov ter poznavanje tujega jezika. Iz besedila 13. člena ZOdvT namreč jasno izhaja, da se količnik določi glede na konkretno storitev, za katero se nagrada odmerja, in ne glede na obseg in zahtevnost zadeve kot celote. Da ima zadeva za tožečo stranko velik pomen, pa v tožbi zgolj pavšalno navaja.

19. Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče sporne stroške pritožbenega postopka, upoštevajoč tožbeni zahtevek, odmerilo z upoštevanjem vrednosti predmeta v višini 7.028,11 EUR, količnika 0,5 in 22% DDV, kar skupaj znaša 162,87 EUR. V ostalem je tožba, v delu, v katerem se nanaša na stroške pritožbenega postopka, neutemeljena.

20. Sodišče je s I. točko izreka te sodbe samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj narava stvari to dopušča in podatki postopka dajejo za to zanesljivo podlago.

K točki II. izreka:

21. V ostalem delu tožba ni utemeljena.

22. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka kot prevoznik odgovorna za carinske dajatve, ki so ji bile v plačilo naložene z izpodbijano odločbo prve stopnje. Na podlagi drugega odstavka 96. člena CZS je namreč (ne glede na obveznosti glavnega zavezanca) za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu odgovoren prevoznik, ki blago sprejme in ve, da je v skupnostnem tranzitu. Tožeča stranka ne ugovarja dejstvu, da je opravila prevoz predmetnega blaga, kot tudi ne ugotovljenemu dejstvu, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu Freilager Wien v Avstriji, kot je bilo določeno v tranzitni deklaraciji, pač pa je bilo odpeljano na razkladanje v Italijo in s tem odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pač pa ugovarja, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da je vedela, da je blago v skupnostnem tranzitu. Ugovarja namreč, da ni izkazano, da je voznik tranzitno deklaracijo prejel, saj mu ni bila vročena v smislu določb ZUP.

23. Po presoji sodišča vprašanje vročitve tranzitne deklaracije in ugovor, da tožeča stranka ni bila stranka carinskega postopka, nista pravno pomembna za odločitev v tej zadevi. Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je namreč seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije (primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 53/2014 z dne 15. 5. 2014). Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je voznik tožeče stranke tranzitno deklaracijo prejel pred izstopom iz proste cone na A. in bil tako seznanjen s carinskim postopkom. Razpolagal je tudi z nalogom za izdajo blaga iz carinskega skladišča, ki ga je potrdila carina, in na podlagi katerega je v skladišču prevzel zadevno blago, kar je potrdil s svojim podpisom. Tudi iz navedenega naloga pa izhaja, da je šlo v konkretnem primeru za prevzem pošiljke (iz skladišča) pod carinskim statusom „T1“, torej za prevzem blaga, ki je bilo dano v zunanji skupnostni tranzit. Pred izhodom iz skladišča pa je bila na tovorno vozilo tudi nameščena carinska zalivka. Navedeno je carinski organ ugotovil na podlagi odgovora Carinskega urada Ljubljana z dne 3. 5. 2013, v katerem je natančno obrazložen potek konkretnega carinskega postopka. Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo navedeni presoji tožene stranke, saj tožeča stranka niti tekom upravnega postopka (pripombe na oba zapisnika, pritožba) niti v tožbi ni podala drugačne trditvene podlage, s katero bi utemeljila izvedbo predlaganih dokazov, ki bi lahko izkazali nasprotno. Tožeča stranka namreč ne zanika, da ji je glavni zavezanec predal vso dokumentacijo, vezano na zadevni tranzitni postopek, torej tudi tranzitno deklaracijo, niti ne navaja, da ni vedela, da gre za prevoz blaga v skupnostnem tranzitu, ali da bi bila dejstva, zajeta v odgovoru Carinskega urada Ljubljana, nepravilna, oziroma da je konkretni postopek potekal drugače. Ob tem je še dodati, da je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je carinski organ pri odločanju uporabil nenapisana in neobjavljena pravila C. Predmetni carinski postopek se namreč ne nanaša na iznos blaga iz C., pač pa iz A. Dopis Carinskega urada Ljubljana z dne 3. 5. 2013 pa ni bil uporabljen kot pravna podlaga zadeve, pač pa kot eden izmed dokazov v postopku, v okviru proste presoje dokazov (10. člen ZUP).

24. Zaradi razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka in 22. člen Ustave RS s tem, ko ni izvedla predlaganih dokazov in ustne obravnave. Carinska organa sta zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov v obrazložitvah svojih odločb ustrezno obrazložila. O vseh ugotovljenih dejstvih v postopku sta bila sestavljena zapisnika z dne 5. 10. 2010 in z dne 6. 8. 2013, ki sta bila tožeči stranki vročena. Na oba je tudi podala pripombe, ki jih je tožena stranka argumentirano zavrnila.

25. V zvezi z vprašanjem, kdo v primeru odstranitve blaga izpod carinskega nadzora odgovarja za tako nastali carinski dolg: fizična oseba, voznik osebno, ali njegov delodajalec, je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 22/2013 z dne 4. 4. 2013 že pojasnilo, da je po CZS pravna oseba lahko odgovorna za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Pravna oseba po 1. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS lahko odgovarja za carinski dolg, ko je odstranitev posledica poslovne odločitve pravne osebe in ne samovolje voznika - fizične osebe. Pravilnost takšnega stališča potrjuje tudi Sodišče EU, ki je v zadevi Spedition Ulustrans, C-414/02 z dne 23. 9. 2004 (točka 25 obrazložitve in nadaljnje) navedlo, da iz besedila tretjega odstavka 202. člena CZS izhaja, da je želel zakonodajalec Skupnosti določiti širok krog tistih, ki so pri nezakonitem vnosu blaga, za katerega je treba plačati uvozne dajatve, carinski dolžniki, seveda ne da bi bil delodajalec avtomatično dolžnik carinskega dolga svojega delavca. Ugotovilo je, da se 1. alineja tretjega odstavka 202. člena CZS nanaša na "osebo", ki je nezakonito vnesla blago, ne da bi določal, ali gre za fizično osebo, kot je npr. delavec v podjetju, ali pravno osebo, kot je npr. podjetje, pri katerem je razlog za nezakoniti vnos blaga. Ta določba se v vsakem primeru nanaša na delavca, ki je sam vnesel blago na carinsko območje, seveda pa se kot carinski dolžnik obravnava tudi delodajalec, če je ta "oseba" v smislu navedenega predpisa, oziroma je lahko obravnavan kot tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil razlog za nezakoniti vnos blaga. Iz presoje 1., 2 in 3. alineje 202. člena CZS izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti razlikoval med primeri iz 1. alineje na eni strani in 2. ter 3. alineje na drugi. V primerih, ki so določeni v 1. alineji, se lahko delodajalec opredeli kot tisti, ki je opravil nezakoniti vnos blaga, in je zaradi tega sam ali solidarno s svojim delavcem carinski dolžnik. V primerih, določenih v 2. in 3. alineji, je delodajalec pri tem vnosu le "udeležen" in se kot carinski dolžnik lahko opredeli le, če so izpolnjeni določeni subjektivni pogoji. Vrhovno sodišče RS v zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka (X Ips 836/2004 z dne 18. 10. 2007), ni sprejelo stališča, da pravna oseba oziroma delodajalec ne more odgovarjati za carinski dolg, ki nastane z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka, temveč je v navedenem primeru zgolj potrdilo, da je bil carinski dolg utemeljeno naložen vozniku kot fizični osebi. Neutemeljen je zato ugovor tožeče stranke, da ne odgovarja za carinski dolg, pri čemer je dodati, da tožeča stranka tudi ne navaja kakršnekoli samovolje voznika. Zaradi zgoraj navedenega pa so neutemeljeni tudi ugovori v zvezi z (ne)obstojem pooblastila zakonitega zastopnika tožeče stranke vozniku.

26. Neutemeljen je nadalje tudi tožbeni ugovor, da je predmetna carinska terjatev zastarala na podlagi določb 221. člena CZS. V skladu z navedenim členom se mora znesek dajatev dolžniku sporočiti takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki (prvi odstavek). Po poteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, se dolžniku ne pošlje obvestilo. Ta rok se odloži z dnem, ko je vložena pritožba v smislu 243. člena, za toliko časa, kolikor traja pritožbeni postopek (tretji odstavek). Za tožečo stranko ni sporno, da terjatev ni zastarala upoštevajoč dejansko trajanje pritožbenega postopka, ugovarja pa, da je pritožbeni postopek trajal dlje, kolikor znaša rok za izdajo in vročitev odločbe v skladu s prvim odstavkom 222. členom ZUP (1 oziroma 2 meseca). Navedeni rok je instrukcijske narave, tožeča stranka pa je, v primeru njegove prekoračitve, imela možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa, česar pa ne navaja. V zvezi z zastaranjem se tožeča stranka sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 894/1994 z dne 15. 5. 1996, ki pa je bila izdana v drugovrstni zadevi (odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča), predvsem pa se z njo Vrhovno sodišče RS ni opredelilo do nobenega vprašanja v zvezi z zastaranjem oziroma trajanjem pritožbenega postopka.

27. V zvezi s tožbenim ugovorom glede odpusta uvoznih dajatev na podlagi 239. člena CZS pa sodišče ugotavlja, da členi 878 in naslednji v Izvedbeni uredbi ter člen 111 v prilogi k tej uredbi določajo, da mora prizadeta udeležena oseba izjemni položaj, ki izhaja iz okoliščin primera, pred pristojnim carinskim uradom vknjižbe uveljavljati z vložitvijo zahtevka in spremljajočimi dokumenti iz prvega odstavka 6. člena CZS. V drugem odstavku 239. člena CZS (in tudi v Izvedbeni uredbi v določbah člena 899 in naslednjih) je določeno, da se (samostojen) zahtevek z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka tega člena vloži v določenem roku pri pristojnem carinskem uradu. Ker v zadevi tožeča stranka ne navaja, da bi tak zahtevek pri pristojnem organu vložila, so tožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo 239. člena CZS, brezpredmetne. Kot brezpredmetne pa sodišče ocenjuje tudi ostale tožbene navedbe.

28. V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne navedbe obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1.

29. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba prve stopnje pravilna in zakonita, da sta bila pravilna tudi postopka izdaje odločb obeh stopenj in da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Tožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

30. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožeča stranka navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

31. Tožeča stranka v tožbi predlaga tudi, da postopek prekine in Sodišču evropske unije (v nadaljevanju SEU) v predhodno odločanje postavi naslednja vprašanja: „1. Ali carinski organ lahko zavezuje šoferja mimo določb 358. člena in prvega odstavka 359. člena Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, po kateri se elektronska carinska deklaracija vroča samo glavnemu zavezancu?; 2. Ali lahko carinska deklaracija zavezuje šoferja, v kateri se ne omenja njegovega imena v rubriki 2. carinske deklaracije?; 3. Ali lahko carinska deklaracija zavezuje šoferja, ki je sklenjena v nasprotju s 219. členom Uredbe komisije (ES) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti? Prevozna listina namreč ni bila priložena k carinski deklaraciji. Glavni zavezanec B. d.d. namreč ni sklenil prevozne listine (CMR) s prevoznikom, zaradi česar je ni priložil carinski deklaraciji. Prevozno listino s prevoznikom je podpisal pošiljatelj blaga D. d.o.o. šele po sprejemu carinske deklaracije, ko je blago bilo že sproščeno v prost promet.; 4. Ali lahko carinska deklaracija zavezuje šoferja, ki ni bil v nobeni povezavi z glavnim zavezancem, saj je bil naročnik carinskega tranzitnega postopka družba D. d.d., kar je razvidno iz rubrike št. 2. carinske deklaracije? 5. Ali lahko šoferja zavezuje podjemna (prevozna pogodba), ki ni sklenjena z glavnim zavezancem, temveč s tretjo osebo?“

32. Pogodba o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) v tretjem odstavku 267. člena določa, da je sodišče države članice, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, dolžno predložiti predhodno vprašanje v odločanje SEU, če je glede tega vprašanja treba sprejeti odločitev, ki bo sodišču omogočila izreči sodbo. SEU je v sodbi C-494/03 z dne 15. 9. 2005 določilo kriterije, na podlagi katerih lahko nacionalno sodišče (zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva po pravnem redu države članice) samostojno reši interpretativno vprašanje, povezano z evropskim pravom, in sicer v primerih, kadar vprašanje ni relevantno za reševanje konkretne zadeve (pomanjkanje prejudicialnosti oziroma relevantnosti), kadar je bila obravnava določbe skupnosti že predmet razlage SEU oziroma kadar se pravilna uporaba evropskega prava kaže tako očitno, da o njej ni nobenega razumnega dvoma. Predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU po mnenju sodišča (ne glede na to, da lahko tožeča stranka zoper to sodbo vloži revizijo) ni utemeljen. Vprašanja, ki jih postavlja tožeča stranka namreč niso relevantna za rešitev konkretne zadeve, saj je pravno pomembna le ugotovitev, da je bil voznik tožeče stranke s tranzitno deklaracijo in tranzitnim postopkom seznanjen, kar je bilo zgoraj že obrazloženo (23. točka obrazložitve).

K točki III. izreka:

33. Ker je sodišče tožbi delno ugodilo, je tožeča stranka, glede na določbe 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Sodišče jih je odmerilo v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 326/2013
• UPRS sodba III U 341/2013
• UPRS sodba I U 1746/2013